Spreobrnjenje apostola Pavla (2) Savel Štefanov prijatelj

V puščavi se ponoči zelo ohladi, zato ljudem topla obleka ni odveč. Podnevi jih varuje pred pripeko in prahom, ki se dviga ob karavani. Obleka je potrebna posebej dopoldne, ko se ozračje segreva. Nastane veter, ki nosi prah in pesek po puščavi. Pogosto se je treba zaviti tako, da iz obleke gledajo samo oči. Na nogah imajo sandale s podplatom iz debelega kameljega usnja. To je zelo vzdržljivo in močno. Z njimi je mogoče prehoditi veliko poti. Ker je debelo, vroča tla ne žgejo v podplat. Tudi vsakega kamna se ne čuti, ko stopaš in ne gledaš vsak korak pod noge. Tisti, ki so več na poti, se oskrbijo s posebnimi sandali z debelim podplatom iz dvojnega kameljega usnja.

Možje se veselo pogovarjajo med seboj. Imajo dovolj časa, da se pomenijo o vsem, kar se je doma zgodilo, preden so odšli od doma. Novice, ki jih zvedo po poti, njihove pogovore še bolj razvnamejo.

Eden od njih hodi za oslom in je nekoliko zamišljen. To je mlad mož kakšnih sedemindvajset let. Manjše rasti, a trdne narave. Dolga črna brada mu pada na prsi. Preko glave ima razpeto tkanino. Njen vzorec razodeva, da je Jud. Zadaj za vratom jo je imel prekrižano, da je en del padal po hrbtu, drugi pa na prsi. Gledal je predse in mirno stopal za oslom. Preko levega ramena je imel obešeno lično usnjeno torbo. Jermen od torbe je šel čez prsi tako, da je torba visela na levem boku. Z levo roko jo je večkrat potipal, kot da bi v njej nosil veliko bogastvo in se hotel prepričati, če ni česa izgubil. V desnici je držal krepko popotno palico. Ni je potreboval, da bi se nanjo opiral, saj je bil v cvetu mladosti. Toda taka je bila navada. Ko so se ustavili, je bilo kar prijetno nasloniti se na popotno palico.

Obraz je imel lep in pravilno oblikovan. Žive črne oči so razodevale notranji ogenj. Mož je bil očitno zelo samostojen in pokončen. Dolga črna brada mu je bila v ponos. Take so nosili jeruzalemski pismouki. Najbolj spoštovan med njimi je bil stari Gamalijel, ki mu je brada že popolnoma osivela. Mladi mož ga je spoštoval kot svojega učitelja, saj je pri njem nabiral učenost.

Savel je bilo ime mlademu Judu, ki je mirno in zamišljeno stopal za oslom. Ni se zanimal za pogovore, ki so jih imeli njegovi tovariši, nekaj korakov pred njim. Veliko je premišljeval o dogodkih zadnjih let. Končal je svoje šolanje in bil sprejet med pismouke. Smel je javno poučevati Sveto pismo in tudi zbirati okoli sebe učence. Ker je bil še mlad, ga niso iskali.

Zadnja leta ga je vznemirjalo to, da se je pojavil Jezus, ki je zbiral okoli sebe velike množice in navduševal ljudi. Pravijo, da je delal velika znamenja in čudeže. On sam ga ni velikokrat videl. Ni ga iskal, saj mu ga ni bilo treba. Vse, kar je bilo potrebno, se je naučil pri svojem častitljivem učitelju Gamalielu. Tudi v njegovi šoli so se pogovarjali o Jezusu. Savel in nekateri tovariši so bili za to, da se mu prepove pridiganje in zbiranje ljudi. Učitelj je bil zelo potrpežljiv in jim je rekel, naj počakajo nekaj časa in vse se bo pomirilo in tonilo v pozabo. Tako se je že velikokrat zgodilo.

Velikega pridigarja so obsodili in križali. Savel je pričakoval, da bo takoj konec govoric o Jezusu. Toda zgodilo se je nekaj čudnega. Raznesla se je novica, da je vstal od mrtvih. Njegovi učenci so celo na trgih oznanjali, da je vstal in v njegovem imenu krščujejo ljudi, podobno kot je pred leti krščeval Janez v puščavi ob Jordanu. Veliko ljudi je verjelo Jezusovim učencem in se dalo krstiti. Zbirali so se po domovih in lomili kruh. Bili so mirni in priljubljeni med ljudstvom.

Tudi njegov prijatelj Štefan je zašel med te ljudi. Iskal je Jezusa in ga poslušal. Tako zelo ga je prevzel njegov nauk, da je bil kakor v sedmih nebesih. Pogosto je ostal brez odgovora, če ga je kaj vprašal. Obraz je imel čisto spremenjen. Kakor da bi sijalo iz njega samo veselje in sreča. Večkrat sta se pogovarjala o Jezusu. Štefan je bil do konca prevzet. Pravil je, da je gotovo Jezus pravi in obljubljeni Mesija. Savel mu je mirno in jasno razložil, da je to nemogoče. Mesija bo prišel kar naenkrat. Nihče ne bo vedel, od kod je prišel. Iz Davidove rodovine bo in obnovil bo Izraelovo kraljestvo.

Štefan mu je dokazoval, da je Jezus iz Davidove rodovine, iz Nazareta v Galileji. Toda Savel mu je odgovarjal in ga prepričeval, da iz Galileje in Nazareta še ni vstal noben prerok. A Štefana se ni dalo prepričati. Večkrat ga je kot prijatelja svaril, v kako nevarne vode se podaja. To ni več čista vera očetov, kot jo je učil Gamaliel. To je neka novotarija, ki celo trdi, da Jezus Božji Sin. To je popolnoma nemogoče. Bog je na višavah in nima sina, ki bi hodil po zemlji in pridigal. Hotel mu je dopovedati, da je to spet eden od samooklicanih mesijev, ki bi rad požel slavo in zavedel ubogo ljudstvo. Toda Štefan se ni dal omajati.

Savel mu je pravil, da je to zelo nevarno početje. To je odpad od vere očetov. Izdajstvo. Po Mojzesovi postavi bi bilo treba take kamnati, če se nočejo spreobrniti nazaj k pravi veri. Vse je bilo zaman. Štefan se je celo v prostem času družil s temi ljudmi. Niso bili ugledni učitelji, marveč nevedni in preprosti ribiči. Hodili so v tempelj molit in pogosto so se okoli njih zbrali ljudje in jih poslušali, ko so govorili o Jezusu. Včasih so razjezili tempeljsko stražo, da so jih pregnali. Tudi farizeji in pismouki so jih vedno bolj preganjali. Zaprli so jih v ječo, a so jo naslednji dan našli prazno in po vseh predpisih zastraženo. Kako so ti ribiči prišli ven, ni znano nikomur.

p. Branko Petauer

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (12) Starši dajo, kar imajo

Učenci so prosili učitelja: "Pomagaj nam najti Boga."

"Nihče vam pri tem ne more pomagati."

"Zakaj ne?"

"Iz istega razloga, kakor nihče ne more pomagati ribi, da bi našla ocean."

Ali ima učitelj prav, ko pravi učencem, da jim pri iskanju Boga nihče ne more pomagati? Riba mora res sama doživeti, da jo okrog in okrog obdaja ocean. Človek sam mora na znotraj uvideti, da Bog biva in nas ljubi. Vendar more iskalcu tisti, ki je Boga že našel, veliko pomagati. Pri iskanju Boga človek potrebuje ljudi, ki mu stoje ob strani in jim lahko zaupa. To so starši, duhovniki, prijatelji, uredniki verskih revij. Najboljša pomoč je dober zgled ljudi, ki živijo po veri in v ljubezni. Albert Schweitzer je rekel: "Dober zgled ni le ena od možnosti, da vplivamo na druge ljudi. To je edina možnost."

Lepo pričevanje o tem, kako lahko starši s svojim zglednim verskim življenjem vplivajo na vero svojih otrok, daje Boštjan:

"Če bi v mladosti o Bogu prav nič ne slišal, ne vem, ali bi danes sploh bil veren. Brez dvoma se moram za svojo vero najprej zahvaliti staršem, očetu in materi. Dobro se spominjam, kako me je mama vsak večer učila moliti. Znala me je za molitev navdušiti, ker mi je Boga vedno slikala v lepi luči. Še bolj pa je name vplivala skupna družinska molitev. Molili smo veliko ...

Živo se spominjam, kako sva z atom vsako leto romala na Brezje. Kako sem stopical ob očetu, ki je po kolenih hodil okoli Marijinega oltarja. Gotovo je ata takrat molil k Mariji za nas, svoje otroke, in za našo prihodnost. Prav ob takih trenutkih sem nevede nabiral duhovni kapital, iz katerega še danes uživam obresti.

Tudi razni verski prazniki so mi bili zelo domači, celo veliko bolj, kot so mi danes. Zlasti težko sem pričakoval božiča in velike noči, ki sta me zelo privlačila. K temu je veliko pripomoglo družinsko vzdušje, ki je bilo polno nekega tihega pričakovanja. Težko sem čakal, kdaj bom pomagal očetu postavljati jaslice, kdaj bom vohal prijetni vonj kadila na sveti večer, kako bo ob polnočnici zasvetila vsa cerkev, ki bo naznanjala novorojenega Odrešenika.

Tudi veliko noč sem doživljal po svoje, čisto otroško. Vse to se mi je globoko zasidralo v srce. Čutil sem, da je vse to nekaj nenavadnega, nekaj svetega, nekaj, kar presega golo vsakdanjost, kar človeka oplemeniti in ga osvaja. In prav to izkustvo mi je pomagalo, da sem kasneje, ko mi otroška predstava Boga ni več zadostovala, ko je v meni nastopila kriza verovanja, ohranil trdna tla pod nogami, vrtal in razmišljal dalje in se počasi dokopaval do osebne vere, vere iz prepričanja. V otroških letih pač nisem dosti razmišljal, ali je to res ali ni, temveč sem verjel materinim in očetovim besedam, toliko bolj, ker je izza njih stal trden zgled."

Dobri starši vplivajo celo s svojo smrtjo in po smrti. Francoski pisatelj Gilbert Cesbron (+ 1979) je zavrgel vero otroških let, ob materini smrti pa je ponovno prišel do vere. Svoje spreobrnjenje opisuje takole:

"Gospoda Jezusa sem našel skozi solze. Mati mi je umrla, ko sem imel dvajset let. Kdo je bil do tistega trenutka zame Bog? Star gospod, ki se ga je najbolje izogibati! Včasih sem, zaradi lepšega, šel k maši v župnijo svetega Frančiška Saleškega. Ostajal sem čisto zadaj in iz cerkve sem šel že pred koncem maše ...

Nekega jutra v februarju 1933 se je v tisti cerkvi svetega Frančiška Saleškega darovala pogrebna maša za mojo mamo. Tu se je odvijal žalni obred za tisto, ki sem jo ljubil bolj kot vse na svetu. Stal sem tam top in potrt, da sem jo preživel; bil sem brez vsake moči, do kraja nesrečen.

Bog me je videl, da sem izgubljen, in poiskal me je. Pustil je devetindevetdeset zvestih ovac, tiste, ki so zjutraj in zvečer molile in so poznale okus Božjega Kruha. Pustil jih je in šel iskat nehvaležnega otroka, ki mu od krščanskega nauka ni nič ostalo, in je bil prepričan, da so duhovniki zgrešili pot."

Pisatelj Finžgar je v knjižici Sedem postnih slik spregovoril o največji dolžnosti mater in staršev do otrok:

"Dolžnost mater je, da dajo otrokom hrane, dolžnost, da jim dajo obleke, dolžnost, da jim dajo sonca in zdravja, igračo in veselje. Toda najsvetejša dolžnost je: matere, dajte otrokom Boga! Koliko hiš, koliko družin daje otrokom vse: polno igrač, polno vseh Božjih darov, samo Boga jim ne dajo. Dajte, približajte otrokom Boga: približajte jim ga v svojih domovih, na polju, na cvetočih travnikih, pri jaslicah, pri Božjem grobu, dajte jim Boga in približajte jih Božji ljubezni. Če imajo ljubezen do Boga, bodo imeli ljubezen do staršev, do brata, do sočloveka. Iz te ljubezni bo izvirala pravica in pravičnost, ki jo sedanji svet tako grenko pogreša. Matere, starši in mi vsi dajmo in približujmo otroka Bogu."

Seveda starši ne morejo dati tistega, česar nimajo. Vere, ki je nimajo, zato svojim otrokom ne morejo posredovati. Otrok sprejema prepričanje svojih staršev za svoje. To velja tudi glede vere v Boga.

Kdor ni nikoli okusil ljubezni svojih staršev, ali jo je premalo okusil, tistemu je težko verovati v Boga, ki je ljubezen. Boga je mogoče dojemati v ljubezni in le v ljubezni je mogoče priti do poglobljene vere vanj. Starši naj bi svojim otrokom Boga približali s svojim življenjem, predvsem z ljubeznijo.

Dobra krščanska vzgoja staršev vpliva na vse otrokovo življenje. Čeprav se bo otrok morda pozneje oddaljil od Boga, ga bosta zgled in molitev staršev vabila nazaj k Bogu.

Lep primer je naš največji pisatelj Ivan Cankar (+ 1918), ki je bil vse življenje v globini svojega srca pod vplivom svoje zelo krščanske matere in njene vzgoje.

V mladih letih je vsaj na zunaj zgubil vero v krščanskega Boga. Njegov bratranec Izidor Cankar je zapisal, da se je Ivan kot dijak "v sebi krščanstvu odpovedal; ko sva 1897 in 1898 skupaj stanovala, je bil obziren, a izrazit svobodomislec in je na večer, kadar smo mali dijaki morali moliti rožni venec, kljub ugovoru gospodinje hodil stat na dvorišče."

Ivan je povedal o sebi kot dvajsetletniku: "Da me je kdo vprašal, če zahajam k maši in spovedi, bi se mu smejal. Moj ponos je bil, da sem šolsko mašo zamujal in da na cesti nisem pozdravljal kateheta."

Spomin na globoko verno mater ga je vedno znova pritegoval k veri. O veri v domači družini je v delu Moje življenje zapisal:

"Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tistega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni Božje, temveč vtepa s palico Božji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev."

Tudi ko je bil neveren, se je z mislijo vedno znova vračal k veri, saj se v svoji neveri ni počutil sigurnega, zlasti pa ne srečnega. Pravzaprav je v njem vedno ostalo nekaj od tiste vere, ki jo je prejel od svoje matere, bahaška samozavest nevernika je bila v njem le kratkotrajna.

Septembra 1909 je odšel za dva meseca v Sarajevo k svojemu bratu duhovniku Karlu, tajniku nadškofa Stadlerja. V teh mesecih je veliko razmišljal o Bogu. Spovedal se je in iz bratovih rok prejel obhajilo. Napisal je pesem:

"Luč je in Bog je, radost in življenje!

Svetlejši iz noči zasije dan,

življenje mlado vre iz starih ran

in iz trohnobe se rodi vstajenje."

Od tedaj naprej se je v njem zelo utrdila vera v Boga in posmrtno življenje, čeprav ni hodil v cerkev. Pred smrtjo mu je podelil zakramente pisatelj Finžgar.

Drugi vatikanski cerkveni zbor v izjavi o krščanski vzgoji takole naglaša dolžnost staršev pri krščanski vzgoji otrok:

"Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala. Naloga staršev je namreč ustvariti družinsko ozračje, tako prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Boga in do ljudi, da bo blagodejno vplivalo na celotno osebnostno in družbeno vzgojo otrok. Zlasti krščanska družina, ki jo bogatita milost in obveznost zakramenta svetega zakona, mora otroke v skladu z vero, ki so jo prejeli pri krstu, že od prvega detinstva navajati, da bodo spoznavali in častili Boga ter ljubili bližnjega."

Zmagalo bo moje brezmadežno Srce

Zmagalo bo moje brezmadežno Srce

Wilhelm Hoverath iz Bonna je v svojem referatu leta 2000 v Petersbergu, Fulda, dejal: »Satan je 1917 s pomočjo ruske revolucije Boga direktno izzival in na ta izziv je odgovorila Marija 1917 v Fatimi: 'Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.'«

Ko je papež Janez Pavel II. bil po atentatu 13. maja 1981 v bolnišnici in je prebral tretjo fatimsko skrivnost, je dejal slovaškemu škofu Pavlu Hnilici: »Pavel, v teh treh mesecih sem razumel, da edina rešitev vseh svetovnih problemov: rešitev pred vojno, rešitev pred ateizmom, odpadom od Boga, obstoji v tem, da se Rusija spreobrne. Spreobrnjenje Rusije je vsebina in smisel fatimskega sporočila. Šele potem pride Marijina zmaga.«

Vrnimo se nazaj, v čas prve svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Zdelo se je, da se je papež Benedikt XV. z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi zaman trudil, da bi jo ustavil. Fantje in možje so odhajali na bojišča in mnogih ni bilo več nazaj. Vendar je Bog po Mariji in še prej po angelu miru že pripravljal rešitev.

Dogodki v Fatimi so po datumih na izreden način povezani z Marijo. Začeli so se v maju, ki je Marijin mesec. Končali so se v oktobru, ki je posvečen rožnovenski Materi Božji, in na soboto, ki je že od nekdaj Marijin dan. Prav v oktobru je Marija razodela svoje ime: »Sem Gospa rožnega venca.«

Z rožnovensko Božjo Materjo je v tesni zvezi dejstvo, da so otroci pred vsakim od šestih Marijinih prikazanj molili rožni venec, peli verske pesmi in so se jim pri tem pridružili navzoči verniki. Marija je pastirčkom zmeraj naročala, naj vsak dan molijo rožni venec.

Značilen je čas prvega Marijinega prikazanja. V nedeljo, 13. maja 1917, skoraj ob isti uri, je papež Benedikt XV. v Rimu posvetil za škofa Eugenija Pacellija, poznejšega papeža Pija XII., ki je dobil naziv »fatimski papež«. Osem dni pred tem, v soboto, 5. maja 1917, je papež s posebnim pismom razglasil Marijo za Kraljico miru in povabil človeštvo, naj se združi v veliko molitveno vojsko in si po mogočni Marijini priprošnji izprosi mir. Papež je tudi naročil, naj se k lavretanskim litanijam doda vzklik: »Kraljica miru, prosi za nas!«:

»Naj se torej k Mariji, Materi usmiljenja, vsemogočni po milosti, dviga ta ljubeči in pobožni klic (…) Naj ji prinaša izmučeni krik mater in žena, jok nedolžnih otročičev, vzklike vseh velikodušnih src. Naj gane njeno preljubeznivo in dobrohotno skrb in naj nam bo podeljen mir, ki ga prosimo za ta naš razdejani svet.«

Marija je s svojimi prikazanji v Fatimi hotela posredovati kot Kraljica miru. To je bil odgovor nebes na papeževo prošnjo in prošnje ljudi, ki so molili za mir.

Ob svojem obisku v Fatimi leta 2010 je Benedikt XVI. dejal: »Dogodek izpred 93-ih let, ko se je tukaj nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja, je izraz ljubečega Božjega načrta. To okno upanja Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata. S tem hoče naš Stvarnik v človeški skupnosti ozdraviti vezi bratske solidarnosti, ki temeljijo na medsebojnem priznanju istega in edinega Očeta. V človeštvu se je ljubezen ohladila in upanje na rešitev zameglilo. Zato je prišla iz nebes Devica Marija, da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja.«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – OKNO UPANJA (1)

V letih 2016 in 2017 bomo praznovali stoletnico, kar sta se trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, v Fatimi na Portugalskem prikazala najprej angel miru in nato Devica Marija ter jim dala pomembna sporočila, ki veljajo tudi za nas. Na to stoletnico se bomo pripravili tako, da se bomo podrobno seznanili s temi nebeškimi sporočili in jih po svojih močeh v življenju udejanjali. Pri tem nam bodo v oporo čudoviti zgledi vseh treh pastirčkov, od katerih sta Frančišek in Jacinta že prišteta k blaženim in sta naša priprošnjika v nebesih. Najprej pa se bomo vživeli v takratne razmere, ki so bile veri zelo nasprotne, celo sovražne. Kakor pravi sedanji sveti oče Benedikt XVI., so ljudje Bogu zaprli vrtata, a Bog jim je v Fatimi odprl okno upanja. To upanje je Marijino brezmadežno Srce, Srce naše nebeške Matere.

Portugalska je pozabila na Boga, a Bog Portugalske ni pozabil

Ko je leta 1910 Portugalska postala republika, so bile politične razmere zelo nestabilne in veri sovražne. Revolucija je sledila za revolucijo. Od leta 1910 do 1926 je bilo kar 20 vstaj in 34 vlad. Na oblasti so bili prostozidarji. Leta 1911 je prišlo do ločitve Cerkve od države. Oblastniki in prostozidarji so oznanjali: »S tem zakonom bo katoliška vera, ki je glavni vzrok sedanjega stanja, v dveh generacijah popolnoma propadla.« Ponavljali so geslo: »Niti Bog niti vera!« Sistematično so širili sovraštvo do Cerkve. Od tedaj je bila Cerkev s svojimi ustanovami preganjana, njeno premoženje zaplenjeno, cerkveni prazniki ukinjeni, procesije in zvonjenje prepovedano, katoliške šole zaprte, verouk prepovedan, prav tako duhovniška in redovniška obleka. Mnoge Božje hiše so bile spremenjene v kasarne ali hleve. Z izbruhom prve svetovne vojne 1914 so se razmere vedno bolj slabšale, zlasti od leta 1916, ko je bila Portugalska potegnjena v vojno. Politične razmere so se ustalile šele leta 1928, ko je prišel na oblast Antonio de Oliveira Salazar in z njim protikomunistična vojaška diktatura. Cerkev je dobila svobodo. Pod vodstvom lizbonskega kardinala se je Portugalska 1931 posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Leta 1937 je pol milijona Portugalcev skupaj z oblastniki poromalo k fatimski Materi Božji, »varuhinji Portugalske«, in so jo prosili, da bi jih obvarovala vojne in komunizma.

Vsebino radijskega nagovora papeža Pija XII. oktobra 1942 o razmerah na Portugalskem v času Marijinih prikazovanj bi lahko strnili v besede: »Bila je tragična ura, polna teme in trpljenja. Portugalska je pozabila na Boga, toda Bog Portugalske ni pozabil.« Hvala Bogu, ljudstvo na podeželju je kljub močnemu pritisku v veliki večini ostalo verno. Fatima je bila precej odmaknjena od sveta, zato se vse omenjene novotarije tam niso uveljavile.

Sestra Lucija je ob koncu svojega življenja v knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj takole ocenila Božji poseg v Fatimi:

»Ko je nastopil od Boga določen čas, leto in ura, je poslal nebeško Poslanko na zemljo, saj je njena Gospa, Kraljica, Mati in Zavetnica, da bi postavil svoj oltar in bi se od tam širil evangelij po vsem svetu, se širil na perutih luči navkljub ateizmu, ki hoče ugasniti luč vere, upanja in ljubezni.«

Šopek Materi Mariji - Izročamo ti našo pot v novo tisočletje

Danes, Mati, ti želimo zaupati prihodnost, ki je pred nami. Prosimo te, da nas spremljaš na tej novi poti … Tebi, Zarja odrešenja, zaupamo našo pot v to novo tisočletje, da bi pod tvojim vodstvom vsi ljudje mogli odkriti Kristusa, Luč sveta in edinega Odrešenika.

(Izročitev Cerkve in človeštva Devici Mariji, ki jo izvršil Janez Pavel II. v Rimu 8. oktobra 2000, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred kipom fatimske Matere Božje)

Mati vseh mater

Poleti 1918 so naši konjeniki okupirali Ukrajino in prišli do Krima. Borili so se proti komunistom in so znova očistili pokrajino pred rdečimi partizani. V neki na pol požgani vasi smo nenadoma padli v zasedo. Po srditem spopadu smo prišli v ujetništvo. Bilo nas je dvanajst mož. Peljali so nas v bližnje mesto, kjer so nas zaslišali. Vodja je bil češki prebežnik iz Prage, ki je dobro govoril nemško. Še posebej se je posvetil meni. Polastil se je moje denarnice in iz nje vzel staro srebrno medaljo, na kateri je bila Božja Mati: zavetnica Frankovske dežele.

Pred odhodom mi jo je dala moja mama, da bi me varovala pred kakršno koli nesrečo. Nosili so jo moj oče, moj ded in praded, da bi se izognili nevarnosti. Sedaj jo je ta bednik držal med prsti proti luči, jo preučeval in zdelo se je, da se je smejal. Je šlo za ironijo, prizanesljivost ali čustva? Tega ni bilo mogoče vedeti. Potem je s povzdignjenim glasom bral stavek, ki je geslo naše družine: »Mein lieber Glut leuchtet nicht minder als die Sterne« (Moj ljubi plamen ne sveti manj kakor zvezde). Glej, medalja je v rokah nekega boljševika. Zakaj je nisem nosil na svojih prsih kot moji očetje? Moja mama mi jo je obesila okrog vratu v trenutku mojega odhoda. Bilo me je sram mojega pobožnega »praznoverja« in sem medaljo položil v denarnico …

Ko sem videl svoj zaklad v tujih rokah, mi je poskočilo srce. Stopil sem naprej in iztrgal medaljo iz Čehovih rok. Ta se je pričel ironično smejati: »Oh, kapetan, svoje zaupanje polagate v nek fetiš. Delate narobe. Ni vam prinesel sreče … Če bi vam izkazal naklonjenost, ali je ne bi dovolili? … Na tako drzno vprašanje nisem odgovoril. »Kršite red!« se je jezno zadrl. Odpeljali so nas na dvorišče, kjer smo se mogli namestiti. Zaradi velikega strahu nisem mogel zaspati na slami.

Proti polnoči so me zbudili in mi ukazali, naj grem ven. Čeh me je čakal zunaj. Od njega je izhajal vonj po vodki, vendar je bil trezen. Dal mi je znak naj mu sledim v notranjost šole … »Dal sem vas privesti, kapetan, da bi vam pomagal, in mogoče bi s tem pomagal nekoliko tudi sebi, kajti človeška plat ne sme umreti v teh nečloveških časih! Vem, kaj si mislite. Imate me za ciničnega psa in nimate povsem prav. Kljub temu razmišljam, kako bi se izrazil, da ne bi dal videza lažnivca in strahopetca?

Na željo mojih staršev bi moral postati duhovnik. Danes sem boljševik, odpadnik. Ob mojem odhodu mi je moja mati okrog vratu obesila blagoslovljeno svetinjico z Devico Marijo, ki bi mi po njenem prepričanju morala prinesti srečo. Danes, ko sem v svojih rokah držal vašo medaljo, me je prevzel občutek žalosti. Moral sem se boriti s tem neumnim občutjem … Še vedno hranim ta spomin svoje pokojne matere. Poglejte ga!« Iz svojega žepa je potegnil preluknjan srebrn kovanec in mi ga pokazal. Podoba je predstavljala Božjo Mater s krono, Vladarico Češke.

Nadaljeval je: »Čudno! Marija mi je vedno ostala draga, do nje nisem čutil nobene mržnje. To je mogoče, saj je Mati vseh mater. Ljubezen naših mater nam mora ostati sveta!« Ob teh besedah je njegov obraz izražal občutje žalosti. Dodal je: »Ob vsej ljubezni vaše in moje matere mislim, da je »fetiš« deloval. Ko bomo šli na marš, boste imeli priložnost za beg.« Potem je spremenil ton, se previdno ozrl naokrog in dodal: »Mogoče se motim, ampak jutri se bomo umaknili pred Nemci. Oglasil se bo alarm in bo nastal nered. Morate izkoristiti to okoliščino, kapetan!« Človeka sem gledal z odprtimi očmi. »In moji ljudje?« sem dejal.

Dal mi je razburjeno znamenje: »Že dobro! Veliko sreče in lahko noč!« Neodločno sem mu podal roko. »Jutri se bomo z Rusi umaknili … Počivali bomo v zapuščeni tovarni. Nenadoma bo nekdo poklical našo stražo. Napotili se bomo proti jugu in hitro bomo srečali naše čete.« Čeh je držal svojo besedo.

R. Demi, Ein Mutterherz für alle, str. 118-121

Ljubezen Božjega Srca (10)

Ljubezen Božjega Srca (10)

Kako je Kristusova ljubezen osvojila sv. Pavla

Posebno goreč v ljubezni do Kristusa je bil apostol Pavel. Zelo močno je nanj vplivalo doživetje spreobrnjenja pred Damaskom. Njegovo spreobrnjenje ni bilo v prehodu od moralno slabega ravnanja k dobremu. Bil je pobožen in goreč Jud in farizej. Iz te napačne gorečnosti je preganjal kristjane. Na pravi način je izbral Boga šele tedaj, ko je izbral Kristusa. V pismu Filipljanom je povedal:

“Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem” (Flp 3,7-9).

Pred spreobrnjenjem je Savel mislil, da je možno doseči svetost in zveličanje z zvestim spolnjevanjem postave in njenih zapovedi, torej s svojimi močmi. Ob srečanju z vstalim Kristusom je Pavel spoznal, da ga je njegova zvestoba postavi usmerjala zoper Kristusa. To se je na zunaj pokazalo v preganjanju Kristusovih učencev in v njih Kristusa samega. “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,” je Savel zaslišal pred Damaskom.

Biti kristjan pomeni biti povezan s Kristusom. Vera je nov način bivanja, bivanje v Jezusu Kristusu. Sv. Pavel govori o “vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda” (Flp 3,8). 'Spoznanje Kristusa' pomeni tesno povezanost z njim, pomeni, da se da kristjan popolnoma voditi njemu. Za Pavla je Kristus vse. Kristjan je tisti, ki 'biva v Kristusu', kakor se apostol pogosto izraža. Galačanom piše: “Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,19s).

Če živimo v Kristusu, vse presojamo v zvezi z njim. Njemu je apostol Pavel izrekel svoj 'da'. Po veri vanj je izbral za svoje središče samo Boga. Postal je 'novi človek', ki je neprestano živel iz vere. Namesto prejšnje gorečnosti za postavo je v apostolu popolnoma prevladala gorečnost za Kristusa. To je osvobodilo Pavla in osvobaja vsakega kristjana sebičnosti. Skupaj s sv. Pavlom kristjan postane po vključenju v Kristusovo velikonočno skrivnost zmožen prave Božje ljubezni.

Sv. Janez Zlatousti je o Pavlovi ljubezni do Kristusa zapisal: “Ljubezen do Kristusa je bila v njem močnejša od vsega. To ga je delalo srečnejšega od vseh ljudi. Brez nje si ni želel biti niti družabnik mogočnih niti prijatelj poglavarjev in oblasti. V posesti te ljubezni je bil raje med zadnjimi, celo med kaznjenci, kakor pa brez nje med nosilci najvišjih svetnih časti. Bal se je le ene stvari: izgubiti Kristusovo ljubezen. To mu je pomenilo pekel, kazen, tisočere bridkosti. Doseči Kristusovo ljubezen pa je bilo zanj vse: življenje, veselje, angelska sreča, sedanja in bodoča stvarnost, kraljevanje, uživanje obljubljenega, neizmerna dobrina.”