Učenci so prosili učitelja: "Pomagaj nam najti Boga."
"Nihče vam pri tem ne more pomagati."
"Zakaj ne?"
"Iz istega razloga, kakor nihče ne more pomagati ribi, da bi našla ocean."
Ali ima učitelj prav, ko pravi učencem, da jim pri iskanju Boga nihče ne more pomagati? Riba mora res sama doživeti, da jo okrog in okrog obdaja ocean. Človek sam mora na znotraj uvideti, da Bog biva in nas ljubi. Vendar more iskalcu tisti, ki je Boga že našel, veliko pomagati. Pri iskanju Boga človek potrebuje ljudi, ki mu stoje ob strani in jim lahko zaupa. To so starši, duhovniki, prijatelji, uredniki verskih revij. Najboljša pomoč je dober zgled ljudi, ki živijo po veri in v ljubezni. Albert Schweitzer je rekel: "Dober zgled ni le ena od možnosti, da vplivamo na druge ljudi. To je edina možnost."
Lepo pričevanje o tem, kako lahko starši s svojim zglednim verskim življenjem vplivajo na vero svojih otrok, daje Boštjan:
"Če bi v mladosti o Bogu prav nič ne slišal, ne vem, ali bi danes sploh bil veren. Brez dvoma se moram za svojo vero najprej zahvaliti staršem, očetu in materi. Dobro se spominjam, kako me je mama vsak večer učila moliti. Znala me je za molitev navdušiti, ker mi je Boga vedno slikala v lepi luči. Še bolj pa je name vplivala skupna družinska molitev. Molili smo veliko ...
Živo se spominjam, kako sva z atom vsako leto romala na Brezje. Kako sem stopical ob očetu, ki je po kolenih hodil okoli Marijinega oltarja. Gotovo je ata takrat molil k Mariji za nas, svoje otroke, in za našo prihodnost. Prav ob takih trenutkih sem nevede nabiral duhovni kapital, iz katerega še danes uživam obresti.
Tudi razni verski prazniki so mi bili zelo domači, celo veliko bolj, kot so mi danes. Zlasti težko sem pričakoval božiča in velike noči, ki sta me zelo privlačila. K temu je veliko pripomoglo družinsko vzdušje, ki je bilo polno nekega tihega pričakovanja. Težko sem čakal, kdaj bom pomagal očetu postavljati jaslice, kdaj bom vohal prijetni vonj kadila na sveti večer, kako bo ob polnočnici zasvetila vsa cerkev, ki bo naznanjala novorojenega Odrešenika.
Tudi veliko noč sem doživljal po svoje, čisto otroško. Vse to se mi je globoko zasidralo v srce. Čutil sem, da je vse to nekaj nenavadnega, nekaj svetega, nekaj, kar presega golo vsakdanjost, kar človeka oplemeniti in ga osvaja. In prav to izkustvo mi je pomagalo, da sem kasneje, ko mi otroška predstava Boga ni več zadostovala, ko je v meni nastopila kriza verovanja, ohranil trdna tla pod nogami, vrtal in razmišljal dalje in se počasi dokopaval do osebne vere, vere iz prepričanja. V otroških letih pač nisem dosti razmišljal, ali je to res ali ni, temveč sem verjel materinim in očetovim besedam, toliko bolj, ker je izza njih stal trden zgled."
Dobri starši vplivajo celo s svojo smrtjo in po smrti. Francoski pisatelj Gilbert Cesbron (+ 1979) je zavrgel vero otroških let, ob materini smrti pa je ponovno prišel do vere. Svoje spreobrnjenje opisuje takole:
"Gospoda Jezusa sem našel skozi solze. Mati mi je umrla, ko sem imel dvajset let. Kdo je bil do tistega trenutka zame Bog? Star gospod, ki se ga je najbolje izogibati! Včasih sem, zaradi lepšega, šel k maši v župnijo svetega Frančiška Saleškega. Ostajal sem čisto zadaj in iz cerkve sem šel že pred koncem maše ...
Nekega jutra v februarju 1933 se je v tisti cerkvi svetega Frančiška Saleškega darovala pogrebna maša za mojo mamo. Tu se je odvijal žalni obred za tisto, ki sem jo ljubil bolj kot vse na svetu. Stal sem tam top in potrt, da sem jo preživel; bil sem brez vsake moči, do kraja nesrečen.
Bog me je videl, da sem izgubljen, in poiskal me je. Pustil je devetindevetdeset zvestih ovac, tiste, ki so zjutraj in zvečer molile in so poznale okus Božjega Kruha. Pustil jih je in šel iskat nehvaležnega otroka, ki mu od krščanskega nauka ni nič ostalo, in je bil prepričan, da so duhovniki zgrešili pot."
Pisatelj Finžgar je v knjižici Sedem postnih slik spregovoril o največji dolžnosti mater in staršev do otrok:
"Dolžnost mater je, da dajo otrokom hrane, dolžnost, da jim dajo obleke, dolžnost, da jim dajo sonca in zdravja, igračo in veselje. Toda najsvetejša dolžnost je: matere, dajte otrokom Boga! Koliko hiš, koliko družin daje otrokom vse: polno igrač, polno vseh Božjih darov, samo Boga jim ne dajo. Dajte, približajte otrokom Boga: približajte jim ga v svojih domovih, na polju, na cvetočih travnikih, pri jaslicah, pri Božjem grobu, dajte jim Boga in približajte jih Božji ljubezni. Če imajo ljubezen do Boga, bodo imeli ljubezen do staršev, do brata, do sočloveka. Iz te ljubezni bo izvirala pravica in pravičnost, ki jo sedanji svet tako grenko pogreša. Matere, starši in mi vsi dajmo in približujmo otroka Bogu."
Seveda starši ne morejo dati tistega, česar nimajo. Vere, ki je nimajo, zato svojim otrokom ne morejo posredovati. Otrok sprejema prepričanje svojih staršev za svoje. To velja tudi glede vere v Boga.
Kdor ni nikoli okusil ljubezni svojih staršev, ali jo je premalo okusil, tistemu je težko verovati v Boga, ki je ljubezen. Boga je mogoče dojemati v ljubezni in le v ljubezni je mogoče priti do poglobljene vere vanj. Starši naj bi svojim otrokom Boga približali s svojim življenjem, predvsem z ljubeznijo.
Dobra krščanska vzgoja staršev vpliva na vse otrokovo življenje. Čeprav se bo otrok morda pozneje oddaljil od Boga, ga bosta zgled in molitev staršev vabila nazaj k Bogu.
Lep primer je naš največji pisatelj Ivan Cankar (+ 1918), ki je bil vse življenje v globini svojega srca pod vplivom svoje zelo krščanske matere in njene vzgoje.
V mladih letih je vsaj na zunaj zgubil vero v krščanskega Boga. Njegov bratranec Izidor Cankar je zapisal, da se je Ivan kot dijak "v sebi krščanstvu odpovedal; ko sva 1897 in 1898 skupaj stanovala, je bil obziren, a izrazit svobodomislec in je na večer, kadar smo mali dijaki morali moliti rožni venec, kljub ugovoru gospodinje hodil stat na dvorišče."
Ivan je povedal o sebi kot dvajsetletniku: "Da me je kdo vprašal, če zahajam k maši in spovedi, bi se mu smejal. Moj ponos je bil, da sem šolsko mašo zamujal in da na cesti nisem pozdravljal kateheta."
Spomin na globoko verno mater ga je vedno znova pritegoval k veri. O veri v domači družini je v delu Moje življenje zapisal:
"Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tistega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni Božje, temveč vtepa s palico Božji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev."
Tudi ko je bil neveren, se je z mislijo vedno znova vračal k veri, saj se v svoji neveri ni počutil sigurnega, zlasti pa ne srečnega. Pravzaprav je v njem vedno ostalo nekaj od tiste vere, ki jo je prejel od svoje matere, bahaška samozavest nevernika je bila v njem le kratkotrajna.
Septembra 1909 je odšel za dva meseca v Sarajevo k svojemu bratu duhovniku Karlu, tajniku nadškofa Stadlerja. V teh mesecih je veliko razmišljal o Bogu. Spovedal se je in iz bratovih rok prejel obhajilo. Napisal je pesem:
"Luč je in Bog je, radost in življenje!
Svetlejši iz noči zasije dan,
življenje mlado vre iz starih ran
in iz trohnobe se rodi vstajenje."
Od tedaj naprej se je v njem zelo utrdila vera v Boga in posmrtno življenje, čeprav ni hodil v cerkev. Pred smrtjo mu je podelil zakramente pisatelj Finžgar.
Drugi vatikanski cerkveni zbor v izjavi o krščanski vzgoji takole naglaša dolžnost staršev pri krščanski vzgoji otrok:
"Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala. Naloga staršev je namreč ustvariti družinsko ozračje, tako prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Boga in do ljudi, da bo blagodejno vplivalo na celotno osebnostno in družbeno vzgojo otrok. Zlasti krščanska družina, ki jo bogatita milost in obveznost zakramenta svetega zakona, mora otroke v skladu z vero, ki so jo prejeli pri krstu, že od prvega detinstva navajati, da bodo spoznavali in častili Boga ter ljubili bližnjega."
