ODMEVI - Milostna podoba Fatimske Matere Božje

Na praznik bl. Antona Martina Slomška je posebna milost za nas, da smo lahko v naši stolnici zbrani ob milostni podobi fatimske Marije romarice. Kot je Marija pred 100 leti prišla iz nebes na portugalska tla, da bi nas po treh pastirčkih vabila k posvetitvi njenemu brezmadežnemu Srcu, tako je danes priromala v našo stolnico z istim vabilom.

Zavedamo se, da je obisk milostne podobe Fatimske Matere Božje za nas posebna priložnost, da po tej podobi lahko častimo tebe, naša nebeška Mati, in se ti izročamo v tvoje varstvo.

Nocoj želimo našo nadškofijo izročiti in posvetiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, s prošnjo, da nas ti, Marija, varuješ, da varuješ naše župnijske skupnosti, naše družine, našo mladino in otroke, da jih varuješ vseh zablod in vsega hudega in vse pripelješ k svojemu Sinu, ki nas edini lahko popelje k Očetu, ki v svojem usmiljenju vabi in čaka vsakega od nas, da bi po njegovem usmiljenju lahko zaživeli svoje življenje v vsej polnosti.

Nocojšnja izročitev naše nadškofije Jezusovemu in Marijinemu Srcu bomo naredili v želji, da se v nas začne novo življenje, kajti ob Jezusovem in Marijinem Srcu lahko naše srce zopet zažari v ljubezni, se napolni z dobroto in ljubeznijo, zahrepeni po svetosti ter začne nesebično ljubiti. Samo ljubezen lahko človeka spodbudi za resnično ljubezen.

Po Mojzesovih stopinjah (15)

Zbrali smo se ob olivah pred samostanom. Čisto majhna vrata so vodila skozi obzidje. Nad nami, čisto pri vrhu obzidja pa je bil lesen pomol s škripcem. Z njim so nekoč dvignili menihe in tiste redke obiskovalce, ki so želeli vstopiti v samostan. Ker ni bilo vrat so bili bolj varni.

Najbrž so tisti divji in nevarni časi minili, da so napravili vrata za obiskovalce. Ali pa tudi ne? Čudno se plete po svetu. Vstajajo nekatere skupine skrajnežev, ki bi rade ves svet spremenile v eno samo muslimansko državo. Toliko je nemirov, toliko pobijanja, toliko krvi prelite, in to v imenu Boga. Toda vedno bolj sem prepričan, da ni Božja volja, da se pobijamo in sovražimo med seboj. Morali bi si biti bratje, saj verujemo v enega Boga. Najbrž je v ozadju vseh teh nemirov človekov napuh in želja po moči. Pa tudi človekova ozkosrčnost, ko bratu, ki je drugačen, ni pripravljen priznati njegovega dostojanstva.

Za obzidjem so bile spet ozke uličice. Vsak meter prostora je bil izkoriščen. Ko smo vstopili v njihovo cerkev, je zadišalo po kadilu. Pa ne po tistem, ki ga poznamo na Zahodu. Bil je to žlahten vonj plemenitega kadila. Svetloba, ki je prihajala skozi okna, je risala čudovite srebrne pramene v cerkveno ladjo.

Samo par korakov smo smeli narediti, v prednji del pa ni bilo dovoljeno stopiti. Izpod visokih obokov je viselo veliko svetilk, ki so se lesketale v soncu. Počasi sem se pomikal in pustil, da so me drugi prehitevali. Rad bi se priporočil sveti Katarini, ki je bila silno modra. Da bi bil tudi jaz vsaj malo moder, da bi bil sposoben spoznavati Božjo voljo. Da bi znal ločiti med dobrim in hudim. Da bi tudi sam bil tako Gospodov, da me nič ne bi moglo ločiti od njega. Tudi naše mlade sem položil sveti Katarini v naročje. Da bi znali izbrati Gospoda za svojega vodnika in mu ostati zvesti. Da bi ne nasedali tistim, ki obljubljajo poceni nebesa na zemlji, saj jih ni. Potrebna je odpoved, potrebno je vzeti križ na svoje rame in brez odlašanja hoditi vsak dan za Gospodom. Pa za vse Katarine, ki jih poznam, da bi hodile po stopinjah svoje vzornice in postale velike svetnice. Svet jih danes krvavo potrebuje.

Ljudje, ki so se pomikali mimo mene, so me zdramili iz zamišljenosti. Da, treba bo naprej. Ko smo izstopali, sem ob vratih opazil dva meniha, ki sta skrbela za red. Rad bi z njima spregovoril par besed in jima povedal, da tudi jaz spadam v meniške vrste. Rad bi ju poprosil, naj molita zame.

Po ozki uličici ob cerkvi smo odšli nekoliko nižje. Ob strani je bila mala prodajalna spominkov. Vstopil sem in nabral nekaj, da nesem domov za spomin. Komur bom podaril le majhen križec ali rožni venec, bo vesel.

Pod obokom smo prišli v sončno uličico. Ob strani je bil vodnjak. Danes je lepo obzidan z rdeče rumenimi kamni in s črpalnim kolesom. V Mojzesovem času pa je bil bolj preprost in najbrž na prostem. Tu se je utrujen ustavil veliki voditelj, ko je bežal iz Egipta. Tu se je okrepčal in pomagal Jetrovim hčeram napojiti živino. Privadil se je na to pusto divjino in si ustvaril družino. Mirno je živel kot pastir in skoraj pozabil na vse, kar je doživel na faraonovem dvoru, saj je veljal za sina faraonove hčere. Bilo mu je lepo in udobno je živel. Potem pa se je zgodilo, da je moral vse zapustiti in tavati po pusti in negostoljubni puščavi, dokler pod Sinajem ni našel kraja, kjer se je začasno ustalil. Pa ne za dolgo.

Škof Jurij nam je rekel, da je bil tudi Mojzesov beg v Božjem načrtu. Spoznal je kraje, našel studence in poti, da je kasneje lahko peljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo.

Po ozki uličici smo šli do konca. Na koncu je bila napeta vrv. Do tam in nič naprej! Par metrov od vrvi je rasel velik grm. Toda ne pokonci kakor leščevje, padal je iz zidu po steni. Nekateri poganjki so segali že do tal. To je torej tisti grm, v katerem je Mojzes srečal Gospoda, ki se mu je razodel kot Jahve: Jaz sem, ki sem. Bil je ravno lepo v senci, da je bilo mogoče narediti dobro fotografijo.

Od grma smo počasi odšli ven iz samostana. Zunaj so nas spet pričakali otroci s svojimi kamenčki. Naredil sem še nekaj fotografij in odšli smo naprej. Avtobus je čakal, da nas popelje nazaj do kraja, kjer smo prenočili.

Spet je bilo treba hiteti. Policija se je spomnila, da bi ob enajstih že odrinili naprej. Treba jih je bilo poslušati. Na hitro smo pozajtrkovali nekaj malega pospravili po sobah in odšli na avtobuse.

Kmalu smo spet drveli nazaj po isti poti, koder smo včeraj zvečer prišli. Lahko smo opazili, kako lepa je bila puščava ob cesti. Ponekod je bila cela ravnina samega peska, ki je bil svetlo rumen, celo bel. Zadaj so se dvigali rdečkasti hribi. Bilo barvito, lépo, pusto in divje hkrati. Tu in tam je bilo nekaj grmičevja, drugače pa vse mrtvo.

Pastirji so šli s svojimi čredami od doline do doline in drobnica je popasla tisto malo, kar je bilo. Da, trdo je bilo življenje, ki ga je živel Mojzes v teh krajih.

Po nekaj urah vožnje smo se spustili k morski obali. To je bila obala Akabskega zaliva. Ob obali smo se vozili na sever do egiptovske meje. Na desni smo imeli morje, na levi hribovje. Tu in tam je bilo kakšno naselje, bolj beduinsko kot turistično. Šele skoraj čisto na severu so se pojavili lepi in urejeni hoteli. Videli smo celo prikupne otočke sredi zaliva, na katerih so zgradili gradove. Najbrž so bili priljubljena točka za turiste.

Malo pred egiptovsko mejo smo se ustavili. Pobrali smo prtljago in se peš odpravili do meje. Moram priznati, da nisem mel dobro urejene prtljage, a sem mislil: Saj na meji ne bodo delali težav. Res je šlo vse hitro in brez zapletov. Samo neke obrazce smo morali izpolniti, pa je šlo hitro naprej. Vso našo prtljago so dali skozi rentgen. Toda zataknilo se je, in to pri meni.

Glavna težava na meji je bil moj fotoaparat. Ker sem ga imel kar na stojalu in ne pospravljenega v kovček, je pri carinikih vzbudil pozornost. Zadržali so ga in mi nekaj pripovedovali. Ker jih nisem nič razumel, mi je prišel na pomoč pater Peter. Razložil jim je, da je to čisto navaden digitalni fotoaparat in nič drugega. Cariniki niso razumeli. Odpel sem jim fotoaparat s stojala, da so ga lažje ogledovali. Moram priznati, da mi je šlo na smeh, ko sem jih videl, kako so ga vrteli po rokah. Videlo se je, da nimajo pojma, kaj držijo v rokah. Ker oba carinika nista vedla, kaj bi počela z mojim fotoaparatom, sta poklicala še tretjega. Tudi ta si je zelo »strokovno« ogledal zadevo, a kazalo je, da mu ni bilo nič jasno. Vrteli so fotoaparat po rokah in modrovali, kaj bi to bilo. Potem je eden odšel in se čez nekaj časa vrnil še s četrtim, da je še on ogledoval moj fotoaparat.

Bilo mi je smešno in trpko obenem. Vedel sem, da mi taki »strokovnjaki« za elektroniko lahko naredijo težave. Ogledovali so fotoaparat in ga vrteli po rokah kot bi ogledovali nenavaden sendvič. Bil sem tiho, da ne bi dogajanja še bolj zapletel.

Končno je enemu prišlo na misel nekaj iz fotografskega področja. Vprašal je ali je zoom objektiv. Pritrdil sem mu. Oči so mu kar zažarele, češ uganil sem pravo! Potem me je vprašal koliko metrov nese, ali več kot en kilometer? Najraje bi se na široko zasmejal na njegovo bujno domišljijo. Pokazal sem mu na objektivu zapisano številko: 10 m. Bil je nekoliko razočaran, da samo deset metrov. Bil je namreč širokokotni objektiv.

Radovednost ga je podžigala naprej. Hotel je vedeti, ali imam kaj fotografij. Pokazal sem mu nekaj fotografij. Zavedal sem se, da moram biti previden in pokazati samo prvi del. Nekje v sredi sem namreč imel nekaj fotografij vojakov, kako so nas stražili pred cerkvijo v At Turu in še policijski oklepnik, ki je stal ob cesti v Mari. To ni nič posebnega, a takim nadebudnim obmejnim organom bi lahko škodovalo.

Vrtel sem fotografije piramid in drugih znamenitosti, ki sem jih fotografiral. To je moža postave očitno pomirilo. Bil je zadovoljen in mi je vrnil fotoaparat. Zahvalil sem se mu – za težave, ki jih je naredil, in odšel naprej na izraelsko stran.

Tu se je začelo čakanje. Obmejni delavci so bili zelo korektni, prijazni, a sila natančni. Vpraševali so nas, pregledovali prtljago in kontrolirali potne dokumente. Šli smo izredno počasi skozi vse preglede. Nekatere kovčke so obračali na vse strani, da so točno videli in razpoznali, kaj je v njih. Tudi mojega so obrnili vsaj na tri strani. Toda, ko jim je bilo jasno, kakšna je vsebina, so ga pustili naprej. Nobenih težav ni bilo s fotoaparatom. Videli so ga in mi naročili, da ga na meji ne smem uporabljati. To pomeni, da mejne in obmejne objekte ne smem fotografirati. Obljubil sem jim in odšel naprej.

Nerodno je bilo pri nekaterih romarjih, ker so zahtevali natančen pregled kovčka. Ne vem, kaj jih je tako zanimalo ali zmotilo. Zdi se mi, da so bile sumljive plastenke vode. Neka gospa je morala odpreti kovček, a je zaradi živčnosti in presenečenja pozabila, kje ima ključek od ključavnice. To je bilo iskanja in brskanja po vseh žepih, po torbici in še kje! Nič ni našla. Mlada judovska uslužbenka pa je s plastičnimi rokavicami na rokah čakala, da bo pregledala kovček. Ker je bila gospa vsa iz sebe, so ji pristopili na pomoč naši dobri novomašniki in ji pomagali iskati ključek. Po dolgem iskanju so ga le našli v kotu enega od žepov. Uslužbenka je pregledala kovček in ker ni našla nič sumljivega, se je gospé lepo zahvalila in ji dejala, da sme naprej.

Zunaj pred carino smo čakali na avtobuse, da nas čez mesto Eilat popeljejo do jordanske meje. Upal sem, da na meji, ko bomo izstopili iz Izraela, ne bo več tolikih težav. Res smo brez težav in hitro prestopili mejo. Peš smo jo mahnili proti jordanski meji. Tam smo pri nekem okencu dobili male nalepkice, ki jih je potem policist pri drugem okencu prilepil v potni list. Bil je precej nenatančen, saj je lepil nalepke, kakor se mu je pač odprlo. Meni jo je nalepil kar na naslovno stran.

Naslednji korak je bila kontrola potnih listov. Rekli so, naj imamo odprte potne liste tam, kjer je slika. Meni to ni bilo lahko, saj sem z eno roko držal fotoaparat, z drugo pa vlekel za seboj kovček. Policist je bil zelo dobre volje. Vsakemu je veselo vzkliknil: »Dobrodošel v Jordaniji!« Šlo je hitro naprej. Tudi jaz sem hitro opravil, čeprav sem bil bolj neroden zaradi foto-prtljage. Prijazno se mi je nasmehnil in nekaj pripomnil. Nisem ga razumel, a sem se mu prijazno zahvalil in nasmejal. In tako smo bili brez vseh težav v Jordaniji.

Po nič kaj gladki cesti smo vlekli svoje kovčke naprej do bližnjega parkirišča, kjer sta nas čakala jordanska avtobusa. Vstopili smo in oddali prtljago. Šoferji so nam povedali, da na sever ne moremo, ker je za notranji del države napovedana snežna nevihta. Na to so nas opozarjale že Judinje. Morali smo prenočiti kar v Akabi. Hitro so poiskali nadomestni hotel, kjer so nas bili pripravljeni na hitro sprejeti. Pater Peter nam je dejal, da moramo počakati eno uro, pa bomo lahko šli v hotel. Šoferja sta se odločila, da nam to uro zapolnita s krožno vožnjo po mestu in ogledom le tega.

V našem avtobusu smo imeli zelo vernega katoliškega kristjana za vodnika. Pripovedoval nam je zgodbo iz svojega otroštva. Oče in mati sta bila zelo globoko verna, posebej mati. Ker so se jima rojevale same deklice, sta se k Mariji obrnila s prošnjo, da naj jima izprosi še enega fantiča. Mati je obljubila, da bo fantiča, če se bo rodil, peljala v zahvalo na romanje v Jeruzalem in ga tam dala ostriči. In res se jima je rodil krepek fantič, ki je bil naš vodnik. Bili smo navdušeni nad njegovo zgodbo. Rekli smo mu, da naj kar z nami poroma v Jeruzalem. Pa se je le prijazno nasmejal. Poučil nas je, da imamo na avtobusu vodo zastonj, kolikor jo bomo potrebovali.

p. Branko Petauer

Oporoke božjega služabnika Antona Strleta

Ob obletnici smrti božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta, ki je odšel v hišo nebeškega Očeta v zgodnjih jutranjih urah 20. oktobra 2003, je prav da se spomnimo njegovih oporok. Napisal jih je več. Nekatere so se ohranile druge ne.

Med duhovnimi vajami, ki jih je imel od 20. do 24. septembra 1943 (to je od ponedeljka do petka) je 21. 9. 1943 zapisal: »Naredil bom prvič oporoko. Smrt, misel nate daje človeku večnostne poglede, prave perspektive, ki ne varajo! Zato pri vsaki rekolekciji nekakšna priprava na smrt (tisti večer!). Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.« Ta oporoka se ni ohranila. Tedaj je bil dobri dve leti duhovnik. To je bil čas po kapitulaciji Italije. Razmere so bile zelo negotove. Ob duhovnih vajah leto kasneje je 12. 9. 1944 v svoj dnevnik celo zapisal: »Bog ve, ali ne delam duhovnih vaj zadnjič. To se prav lahko zgodi, ko je vse tako strašno negotovo.«

Ohranjena je tretja oporoka z dne 1. januarja 1947, ko je bil kaplan v ljubljanski stolnici in je imel za seboj zelo hud 70 dnevni zapor ob koncu druge svetovne vojne. V tej tretji oporoki je med drugim zapisal: »Pogreb naj bo najpreprostejši. Rajši nimam prav nič slave, pa malo manj vic in več veselja pri Bogu. Ne maram nikakega hvalužarstva, ker ga tudi ne zaslužim, pač pa molitve potrebujem. Sicer pa popolnoma zaupam v Marijo in Jezusa. Naj živi Kristus Kralj, proč z brezboštvom!«

Glede skromnega pogreba piše tudi v oporoki z dne 12. 3. 1974: »Pogreb naj bo najpreprostejši, brez slehernega venca, brez vseh govorov in slovesnosti. Ne bi bil rad v vicah; verujem namreč tudi to versko resnico in vem, da potrebujem molitve, ne pa hvale, ki je ne zaslužim. Oporoko sem napisal pri polni zavesti. Pri tem prosim oproščenja vseh, katere sem žalil ali jim bil kakor koli v spotiko! Zahvaljujem se iz srca vsem dobrotnikom, ki sem jih v življenju kar naprej srečeval, velikim dobrotnikom tudi glede zgleda krščanskega in duhovniškega življenja. 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja' - to je po vseh vodilih življenja moje zadnje vodilo.«

Podobno v oporoki z dne 15. 8. 1988: »Pogreb naj bo najpreprostejši, brez vencev in drugih nepotrebnih izdatkov, tudi brez naznanil, razen kolikor je nujno potrebno. Iskreno želim, da bi bil govor samo pri homiliji in nič več. Mislim, da imam pravico, da odklonim vse druge govore in podobno. – Iskreno prosim oproščenje prav vse, ki sem jih kdaj žalil in bil do njih krivičen (čeprav morda čisto nevede). – Naj reče ali je kdaj rekel kdo karkoli. Sam moram reči, kakor cestninar: 'Bog bodi milostljiv meni ubogemu grešniku!'«

Oporoko z dne 31. 1. 1994 pa zaključuje z besedami: »To pišem na god sv. Janeza Boska, ki mu nisem nič podoben (žal!), čeprav sem v 1. letniku bogoslovnega semenišča po nasvetu spirituala dr. C. Potočnika natančno bral Hamonov življenjepis sv. Frančiška Saleškega v francoskem izvirniku. Gospod mi je bil silno milostljiv, ko me je reševal tako rekoč iz neprestanega utapljanja, ne da bi me pustil kdaj zares utoniti. Samo z naslonitvijo na njegovo Srce bom premagal še poslednji strah: »In Te, Domine confido! (Gospod, vate zaupam!).«

Božji služabnik prof. dr. Strle je pogosto premišljeval o smrti in se nanjo resno pripravljal s svojim življenjem. Na smrt pa se je pripravljal tudi z oporokami, ki jih je napisal kar nekaj v času svojega duhovniškega življenja.

p. Andrej Pirš

1. 1. 1947

Oporoka

Napisal sem že dve oporoki.[1] S to ju razveljavljam. Premoženje, ki ga imam, so skoraj samo knjige. Obleka je s perilom vred v veliki meri dar dobrih ljudi. Knjige naj po moji smrti prevzame škofijski ordinariat. To velja tudi za tiste, ki so v Novem mestu. On naj odloči, kaj se stori z njimi. Izkupiček naj se porabi za pogrebne stroške in druge eventuelno potrebne stvari, za kritje morebitnega dolga, za nekaj sv. maš. Obleke naj vsaj polovico dobe domači, nekaj pa Jerajevi, teti +g. Petra Križaja.

Pogreb naj bo najpreprostejši. Rajši nimam prav nič slave, pa malo manj vic in več veselja pri Bogu. Ne maram nikakega hvalužarstva, ker ga tudi ne zaslužim, pač pa molitve potrebujem. Sicer pa popolnoma zaupam v Marijo in Jezusa. Naj živi Kristus Kralj, proč z brezboštvom!

Anton Strle

---

[1] V dnevniku piše 21. 9. 1943, da bo napravil prvič oporoko. Kdaj je napravil drugo oporoko, zaenkrat še ni znano. Ne prva in ne druga oporoka se nista ohranili.

VEČ IN BOLJE MOLITI (30) Kontemplativna molitev

Neki mož je po vsaki nedeljski maši še dolgo časa klečal v cerkvi. Molče je strmel v tabernakelj. Duhovnik ga je nekoč vprašal, kaj ves čas dela v cerkvi. Mož mu je vesel odgovoril: »Sončim si dušo.«

V arški cerkvi je pred tabernakljem dolgo klečal mož. Arški župnik sv. Janez Vianney ga je vprašal: »Povej mi, kaj ves čas pripoveduješ Bogu?«

Mož mu je odvrnil: »Pravzaprav nič, gospod župnik.« Pokazal je na tabernakelj in rekel: »Jaz gledam njega, on gleda mene.«

To gledanje je posebno odlična oblika molitve, ki si jo človek ob pomoči Božje milosti pridobi z dolgo zvestobo v premišljevalni molitvi, ali pa je čisti Božji dar. Tudi v naravnem svetu govorimo o gledanju ali kontemplaciji. Tako umetnik gleda v duhu svojo umetnino pred seboj, znanstvenik pa z enim pogledom zadene bistvo stvari.

Na začetku je naše premišljevanje običajno bolj umsko. Pot do prisrčne osebne povezanosti z Bogom je dolga s pomočjo delovanja razuma, volje in čustev. Kdor vztrajno zbrano s premišljevanjem moli in se resno trudi za krščansko življenje, njegova molitev sčasoma ob pomoči Božje milosti postaja vedno bolj kontemplativna, vedno bolj gledanje in okušanje Božjih stvari, češčenje in občudovanje. Kristjan vedno lažje počiva v eni sami misli, v enem samem čustvu, v popolni ljubezni in predanosti Bogu. Razumsko razglabljanje vedno bolj izginja. Človek je brez besed. Sploh jih ne potrebuje, ali zadošča en stavek, npr.: »Gospod, ti veš.« »Moj Gospod in moj Bog!« »Moj Bog in moje vse!« Po takšni molitvi človek postane pred Bogom čisto preprost in bolj sprejemljiv za navdihe Svetega Duha. Tu gre za pridobljeno ali aktivno kontemplacijo.

Romano Guardini v Uvajanju v molitev piše:  »Bolj ko napreduješ v premišljevanju, manj misli potrebuješ. Nazadnje ti zadostuje ena sama, da najdeš z njo pot resnice k Bogu. Tudi za razgovor z Bogom potrebuješ vedno manj besed. Sv. Frančišku je zadostoval za vso noč stavek: »Moj Bog in moje vse.« Potek misli sam se spremeni. Polagoma prehaja v mirno gledanje in medsebojno sporazumevanje, v preprosto navzočnost in notranje doživljanje. Tudi govorjenje postaja drugačno: tišje in globlje. Nazadnje beseda morda sploh odpade, na njeno mesto stopa preprosti pogled na Boga, hrepenenje po njem, valovanje tokov sem in tja. Ob takem dogajanju ne sili nazaj v mnogoličnost razmišljanja, ne koristilo bi, marveč celo škodilo. Če preprostost ohrani svoje bistvo, je to več vredno kot pestrost, in če ostane tišina živa, velja več kot glasnost.«

Terezija Velika pravi v svojem delu Notranji grad: »Molitev ni v tem, da veliko premišljujemo, ampak da mnogo ljubimo. Zato se moramo z vsem bitjem prizadevati, da v sebi poživljamo in večamo ljubezen do Boga. Ta ljubezen v nas pa je delo Svetega Duha, Duha ljubezni, ki nas povezuje in združuje z Bogom.«

Kristjan le počasi prehaja od bolj umskega (diskurzivnega) h kontemplativnemu načinu premišljevanja. Vmesna stopnja je afektivna (prisrčna, čustvena) molitev.

Prehod od umske (diskurzivne) molitve k prisrčni (afektivni) in nato h kontemplativni molitvi običajno prinaša v duhovno življenje hudo krizo.

Kristjan preide iz enega načina premišljevanja v drug način večkrat prezgodaj ali prepozno. Ob tem prehodu smo v veliki skušnjavi, da premišljevanje sploh opustimo. Zelo koristno je, da se glede načina premišljevanja posvetujemo z izkušenim duhovnim voditeljem.

Kdaj naj preidemo od bolj razumskega na prisrčen način premišljevanja? Ravnati se je treba po nekaterih znamenjih: med premišljevanjem ne moremo več umsko razmišljati, ampak se samo dolgočasimo; težimo za pobožnimi čustvi, ki se nam zbujajo hitro in sama po sebi; brez posebnega napora smo takoj v središču, v prisrčni ljubezni do Boga; zelo se varujemo, da ne bi Boga žalili s kakim prostovoljnim malim grehom. Prehod od ene k drugi obliki premišljevanja je običajno počasen. Včasih zopet bolj deluje razum, drugič smo polni ljubezni. Molitev postaja vedno bolj preprosta. Sveti Duh v duši obilneje deluje.

Seveda se ne bomo predajali praznim čustvom. Izogibali se bomo velike nevarnosti, ki je v tem, da si človek začne domišljati, da je že popoln. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom: »Ne želim si premišljevanja, ki vodi v prevzetnost.« Ne bodimo preveč navezani na tolažbo, ki smo je na tej stopnji molitve deležni v obilnejši meri! Ko se bo tolažba umaknila, nas to ne sme vreči s tira. Ker so na tej stopnji skušnjave hudobnega duha silnejše, bodimo še bolj pazljivi!

Kako preidemo od afektivne molitve h kontemplativnemu načinu premišljevanja? Afektivna molitev postaja vedno bolj preprosta. Čustev je vedno manj, a ta so močnejša in trajnejša. Končno prevlada eno samo čustvo, ljubezen, ki traja tudi dalj časa. Smo v stanju pridobljene kontemplacije. To je preprost pogled z ljubeznijo, pogled na versko dejstvo, na Boga, Kristusa, Marijo, angele in svetnike. Ta pogled nas spremlja tudi čez dan. Takoj se lahko zberemo, takoj smo pri ljubljeni osebi. Da dosežemo pridobljeno kontemplacijo, je običajno potrebno dolgotrajno in resno duhovno prizadevanje. Marsikomu je le kdaj pa kdaj dan tak način molitve.

Hoja za Kristusom nas spodbuja: »Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.«

Do kontemplacije je mogoče priti tudi po posebni Božji milosti brez dolgotrajnega človekovega prizadevanja. V tem primeru govorimo o podarjeni ali pasivni kontemplaciji. Vendar imajo popolno kontemplativno življenje le zveličani v nebesih, na zemlji pa gre le za začetno in nepopolno obliko takšnega življenja. Pomembno je, da se da kristjan voditi Svetemu Duhu, ki pri kontemplativni molitvi močneje deluje.

Prava kontemplativna molitev ni povezana samo z ljubeznijo do Boga, ampak tudi do ljudi. Molivca priganja k velikim apostolskim dejavnostim. Sv. Bernard v Nagovorih o Visoki pesmi pravi: »Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.«

Kadar Bog vodi človeka do višjih oblik vere in s tem molitve, ga večkrat prečiščuje z velikim trpljenjem. V tem hudem trpljenju tudi molitev postane drugačna. Duhovnik, ki je moral iti skozi to temo, svoje stanje takole opisuje: »Čutil sem se silno osamljenega, zdelo se mi je, kot da ne živim na tem svetu, temveč na nekem drugem. Knjige, ki sem jih imel prej silno rad in so mi bile velika tolažba, mi kar naenkrat niso več govorile. Tudi najboljši prijatelj, ki mi je stal ob strani, zame ni imel več besede, ki bi me lahko potolažila. Ni bilo več človeka, ki bi lahko mojo preizkušnjo razumel in mi pomagal. Ostal sem sam in Jezus v tabernaklju z menoj. Moja molitev pa je bila popolnoma brez občutka. Ko sem molil pred Najsvetejšim, se mi je zdelo, da bo z mano kmalu konec, ne samo v duši, tudi fizično. Čutil sem silno zapuščenost in žalost. Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.

In kaj mi je v tem stanju preostalo? Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«

p. Anton