Kakšno
»žito« lahko dobimo od tega molčečega delavnega moža iz njegovih duhovnih
»žitnic«? Ta svetnik, ki je med svetniki po veličini in pomenu takoj za Marijo,
pred vsemi drugimi svetniki, nam je zgled, priprošnjik in zavetnik predvsem v
petih rečeh:
1.Vse
svoje življenje je kot glavar Svete družine popolnoma posvetil po Mariji
Jezusu. S svojim ravnanjem je celó rešil njuno življenje in prispeval zelo
pomemben delež k našemu odrešenju. Tako je s svojim zgledom pokazal, kaj pomeni
življenje iz posvetitve Mariji in po njej Jezusu, po Marijinem Srcu Jezusovemu
Srcu.
2.Kot
varuh Svete družine – Jezusa, ki je glava Cerkve, in Marije, ki je Mati Cerkve
– je tudi varuh in zavetnik svete Cerkve. Ker je ta danes v težavah in se
mnogi, zlasti mladi, oddaljujejo od nje, se bomo radi zatekali k njemu, da pri
Jezusu izprosi rast in poglobitev Cerkve po gorečnosti in številu.
3.Ob
molitvi in delu z Jezusom in Marijo, najsvetejšima Srcema in osebama, je tudi
nazareški Tesar postal svet in mu zaradi posebne vloge pri našem odrešenju
pripada posebno češčenje. Njegov zgled nas vabi, da gremo skozi življenje v
tesni povezanosti z Gospodom in njegovo Materjo, da bomo tako tudi mi postali
sveti.
4.Po
starem latinskem izreku nikogar in ničesar ni mogoče ljubiti, če tega prej ne
poznamo. Mož Device Marije in krušni oče Jezusa Kristusa je med vsemi ljudmi na
zemlji oba najbolj poznal in ju zato najbolj ljubil. Naj na njegovo priprošnjo
in po njegovem zgledu spoznamo neizmerno ljubezen obeh do nas, da ju bomo tudi
mi čim bolj vzljubili in se tako posvetili.
5.S
svojim preprostim življenjem kot nazareški Delavec, ki je dosledno v drobnih
vsakdanjih stvareh izpolnjeval Božjo voljo, je pokazal, kako lahko človek sredi
vsakdanjega preprostega življenja in poklicnega dela postane svet. Odpoved
lastni volji v iskanju Božje volje je prava pot do svetosti.
To
so »žitnice« sv. Jožefa, zato se bomo radi odzvali na povabilo: »Pojdite k
Jožefu!« Izpolnilo se bo, kakor pojemo: »Kdor vate upa srčno vdan, nikdar ne
prosi te zaman; usliši prošnjo vsako, usliši prošnjo vsako.«
p. Anton Nadrah