VEČ IN BOLJE MOLITI (10) Molitev in ljubezen do bližnjega

Ko sta prva dva človeka Armstrong in Aldrin 21. junija 1969 stopila na luno, se je Aldrin tudi obhajal. Po obhajilu pa je molil. V svoj dnevnik je zapisal:

"Zatopil sem se v molitev, a nisem molil ne zase ne za svojo družino. Molil sem za vse ljudi in za srečno prihodnost naše zemlje. Človek na zemlji mora doseči mir, a ne samo mir na bojnem polju, najprej ga mora doseči v lastnem srcu. Zavedati se mora, da tvorimo na zemlji eno samo človeško skupnost, nad katero ne bi smel gospodovati nihče drug kakor le Bog."

Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.

Molitev drug za drugega je odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi:

"Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali."

Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo dviga roke k molitvi, je največji dobrotnik človeštva.

Neka mati je povedala: "Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna."

Molitev nas usposablja, da laže prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: "Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren."

Neka redovnica je zapisala:    "Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Laže jim odpuščam, laže sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni."

Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.'"

Bernanos je zapisal: "Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim."

Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega ti neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim Ti. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).

Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev:

"Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar" (Mt 5,23 s).

Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: "Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu."

VEČ IN BOLJE MOLITI (8) Življenje v Božji navzočnosti

"Nadvse je potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino. Biti v Božji bližini pa se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca" (sv. Bernard).

"V okolju, ki je protiversko usmerjeno, se da čudovito doživeti Božja navzočnost. Tako sem tudi jaz v vojski vzpostavil izredno oseben in intenziven odnos do Boga. Lahko rečem, da sva takrat z Bogom res veliko kramljala. Vedno sem ga občutil poleg sebe in ta Božja navzočnost mi je dajala smisel v nesmislu in moč v nemoči. Ta Bog ni mrtev, ampak živi. Kadar se človek počuti zapuščen, ogoljufan in razočaran, takrat mu je Bog najbližji" (bogoslovec).

Edwin Moses, temnopolti ameriški tekač na 400 metrov z ovirami in svetovni rekorder na tej razdalji, je rekel o veri: "Vera je najpomembnejša stvar v človekovem življenju. Meni pomeni vera tudi psihično gotovost, da nisem osamljen. Bog je v vsakem trenutku z menoj. In zato sem močan. Skoraj vsi moji prijatelji z atletske steze so prepričani verniki. Sebastian Coe na primer pred odhodom na start vselej moli ..."

           

Da se zavemo Božje navzočnosti, imamo več poti. Ena je v tem, da si prikličemo v zavest, da je Bog navzoč povsod, zato tudi poleg nas. Še več, je celo v nas, v našem srcu. Treba je, da obujamo vero v njegovo navzočnost. Kako bistveno boljša bi bila naša molitev, če bi pred njo obudili živo zavest, da je troedini Bog, če smo v posvečujoči milosti, še posebej v našem srcu!

Ko posebej molimo h Kristusu, si ga lahko predstavljamo, kako je navzoč v nebesih na Očetovi desnici. Od tam gleda na nas in nas ljubi. Z njim se lahko vsak trenutek pogovarjamo. Smemo si ga predstavljati, da je v svoji človeški naravi poleg nas in z nami kot naš prijatelj. Tako se je z Jezusom pogovarjala tudi sv. Terezija Velika in mnogi drugi svetniki.

Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo Ti. Neki hebrejski filozof pravi: "Molitev se začenja prav v trenutku, ko Bog preneha biti nekdo in postane Ti." Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje Božje navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, ki je zame posebna Božja govorica.

An

VEČ IN BOLJE MOLITI (7) - Molitev pospešuje rast v veri

"Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam" (Mahatma Gandhi).

Poglejmo redovnikovo pričevanje:

"Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi."

Bog nam je blizu

Prerok Jeremija je zapisal: "Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!" (Jer 14,9). Poglejmo še misel nadškofa Antona Sourozha: "Nimamo pravice pritoževati se, da je Bog odsoten, ker smo mi sami tisti, ki smo odsotni." Da, Bog nam je vedno blizu, mi pa se pogosto oddaljimo od njega.

Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci. Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo. Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.

Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal, za vse ljudi in za vsakega posebej.

Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.

Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Molimo dobro le takrat, kadar se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi Sveto pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa:

"Kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?" (5 Mz 4,7).

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost – navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.

Bog je tu in me pričakuje. Čaka me, ker me ima rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se morala ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti navzoče tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. S kakšnim zanimanjem smo pred leti po televiziji gledali, kako je prvi človek stopil na luno in hodil po njej. Jezusova navzočnost na naši zemlji pa nas nič več posebno ne pritegne in ne vznemiri. Kako polni so stadioni na raznih tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah tako polne, saj se v njih dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!

Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.

Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. "Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil" (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega redovnika:

"Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je Nekdo, ki me spremlja, še več, da je Nekdo, ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega spogledovanja se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost. Prava molitev je tista, ki spreminja življenje."

Pripovedujejo, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"

Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas:

"Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1-5).

p. Anton

VEČ IN BOLJE MOLITI (5) Samota in molk

Mati Terezija je dejala: "Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."

Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: "Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka."

Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal:

"Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva" (Jer 56,7).

Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica.

Sveti Pavel nas sprašuje in poučuje: "Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi" (1 Kor 3,16 s).

"Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,15 s).

Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.

Gospod je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je "vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi" (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: "Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«      Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti, če jih le vključi v molitev. Lep primer je neka izobraženka:

"Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to. Molitev bodi ti življenje celo!"

Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu. Jezus je učil:

"Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil" (Mt 6,5 s).

Že v Stari zavezi je zapisano: "Je čas molčanja in čas govorjenja" (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.

Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: "Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka." Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.

Mislec Pascal pravi: "V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor." Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

An