LETO VERE SE NADALJUJE Znanost ni rešiteljica vseh vprašanj

Napetost med vero in znanostjo je v veliki meri posledica racionalizma, ki zavrača vse, česar ni mogoče spoznati s človeškim razumom. Vendar šele znanost in vera skupaj omogočata celostno podobo sveta in odkritje resnice.

Od filozofa Descartesa (+ 1650) naprej se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje o neomejenosti razuma. Vera v neomejenost razuma je imela za posledico vero v neskončni napredek. Uveljavilo se je prepričanje, da je resnično le tisto, kar je mogoče izmeriti. Kvantiteta je stopila na mesto kvalitete. Človek teži po tem, da bi čim več imel. A človeka osrečuje predvsem kvaliteta, npr. medsebojna ljubezen.

Nič več ni prostora za skrivnosti. Obstaja le neznano, še ne odkrito, neraziskano. Človek se ima za neomejenega gospodarja vesoljstva.

Danes prihaja do streznjenja. Če se človek ne bo pravočasno spametoval, mu grozi samouničenje. Mnogi že nekaj stoletij pozabljajo, da je vse dar. Zato je treba imeti drugačen odnos do sveta.

Alenka Goljevšček (* 1933) je v knjigi New age in krščanstvo zapisala:

"Znanost danes ni izgubila le sveta; izgubila je tudi zaupanje, ki ga je tako neomejeno uživala polna tri stoletja. Hudo nas je razočarala, ko si ni mogla izmisliti nič zares učinkovitega zoper rak ali aids. In še huje, ko se je izkazalo, da nas je s svojim nenehnim napredovanjem spravila na rob atomske in ekološke katastrofe. Namesto vere, da deluje v dobro človeštva, narašča danes strah pred njo. In ta strah je v veliki meri upravičen. Kajti če je predvsem ona tista, ki vleče niti iz klobčiča, nam lahko zakuha vraga in pol; vsi skupaj smo njeni poskusni kunci, prepuščeni ji na milost in nemilost. Kdo nam lahko zagotovi, da se ne bodo njeni bodoči izumi še bolj uničujoče obrnili zoper človeštvo? Iznajdba nevtronske bombe, ki pušča reči nedotaknjene, ubija pa vse živo, je dovolj jasno opozorilo, se vam ne zdi? Pa začetki načrtnega poseganja v genetsko zasnovo živih celic (genetski inženiring), ki odpirajo možnosti, ob katerih se vam lahko naježijo lasje..."

Znanost gleda na človeka samo s posameznih vidikov, ne jemlje pa ga kot celoto, kot osebnost. Ekonomista zanima človek pod vidikom porabništva, psihologa pod vidikom njegove psihološke strukture, zdravnika pod vidikom zdravja ...

Človek pa je celota. Je bitje, ki išče srečo in smisel življenja. Je bitje, ki hoče ljubiti in biti ljubljen. Zato bi morali človeka vedno jemati pod vsemi vidiki hkrati.

Drugi vatikanski koncil opozarja na nevarnost pretirane zaverovanosti v znanost in tehniko:

"Seveda more današnji napredek naravoslovnih ved in tehnike, ki na osnovi svoje metode ne morejo prodreti do najglobljih temeljev stvarnosti, pospeševati nekak fenomenalizem in agnosticizem, če raziskovalna metoda, ki jo uporabljajo te stroke, začne po krivici veljati za najvišje pravilo pri odkrivanju celotne resnice. Obstoji celo nevarnost, da bi človek v prevelikem zaupanju v današnja odkritja mislil, da sam sebi zadostuje, in da ne bi več iskal višjih stvarnosti« (CS 57,5).

Bosmans piše: "Znanstvenike in tehnike sem prosil, naj mi napravijo travno bilko. Naredili so jo. Na videz je bila kakor pristna travna bilka, prav tako zelena, prav tako drobna, prav tako upogljiva. Ko sem si jo podrobneje ogledal, sem videl, da je mrtva. Ni mogla dihati. Ni mogla rasti. Ni mogla živeti in umreti. Pravzaprav od pristne travne bilke ni imela ničesar drugega, razen imena. Niti krava niti koza je nista mogli požreti in iz nje napraviti mleko. Slišal sem, kako so se vse travne bilke sveta smejale človekovi travni bilki: 'Veliki ljudje ne morejo z vso svojo znanostjo in tehniko napraviti niti ene same male travne bilke.'"

Poole v knjigi Vera in znanost pojasnjuje, kaj znanstvenik zmore in česa ne zmore:

"Znanstvenik lahko raziskuje svet snovnih vzrokov in posledic, ne da bi se kdaj skliceval na Boga. Toda kakor hitro se znanstveniki začnejo spraševati, zakaj obstaja vesolje, ki ga raziskujejo, ali zakaj deluje narava urejeno in enotno ter ali obstajajo za zakoni, ki jih raziskujejo, neki možgani, tedaj ne iščejo znanstvene razlage, temveč neko drugo.

Trditev, da fizikalne razlage, kako je nastalo vesolje, onemogočajo vero v Stvarnika, je prav tako napačna kakor trditev, da fizikalne razlage nekega izuma onemogočajo prepričanje, da ga je nekdo izumil. Naloga znanosti je poiskati razlage, vendar lahko poišče le nekatere vrste razlage ... Znanstvene razlage niso edina vrsta razlag niti niso vselej najboljše."

Znanost in tehnika sta sicer človeštvu prinesli veliko dobrega. Kar spomnimo se na različne pridobitve v zadnjem stoletju. Brez njih si danes življenja niti najbolj preprost človek pri nas ne more zamisliti.

Znanost pa ne rešuje vseh vprašanj, ki si jih človek zastavlja. So vprašanja, na katera znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti. In to so najvažnejša vprašanja, vprašanja končnega smisla našega bivanja, trpljenja, smrti. Na ta vprašanja zadovoljivo odgovarja le vera, ki svoje odgovore črpa predvsem iz Svetega pisma. Ta knjiga posreduje Božje odgovore na najvažnejša človekova vprašanja: od kod je človek, kakšen pomen ima njegovo življenje na zemlji, kam potuje, kako naj živi, da bo dosegel svoj večni cilj, kako naj bo povezan z Bogom in človekom, kdo je Bog in kakšen je.

Resnično ni le tisto, do česar more znanost. Znanost obravnava zelo ozko področje. Življenje pa je čisto nekaj drugega. Znanost se ne more ukvarjati s tako pomembnimi dejstvi, kakor so ljubezen, dobrota, lepota, srčna omika, kulturno življenje. Vsega tega ne moremo z znanstvenimi merili zmeriti in stehtati. Resničnost je mnogo bolj obsežna in globlja, kakor je področje znanosti. Sama znanost človeka ne more zadovoljiti.

Tudi pri resnici znanost pogosto ne more imeti zadnje besede. Resničnost je mnogo bolj široko področje. Resnica ni le tisto, kar je mogoče natančno opisati, izračunati, s poskusi dokazati. Mnogo več je nevidnega kakor vidnega.

Čeprav ima znanost veliko veljavo, ni najvišji razsodnik pri vseh vrstah znanja, predvsem ne pri tistih, ki ne spadajo na njeno področje. Treba je tudi upoštevati, da človek ni samo razum.

Veliki znanstveniki so večinoma zelo skromni in odprti za skrivnosti in za Boga. Čeprav veliko vedo, se zavedajo, da je še mnogo več tega, česar ne vedo. To jim odpira obzorje za vero.

Young je zapisal: "Veliko znanja omogoča človeku, da odkriva svojo prostrano nevednost."

Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati. Marsikaj je treba kratko in malo sprejeti. Verjeti je treba, da so naši miselni procesi smiselni in zanesljivi in da je svet mogoče spoznavati in razumeti, da je znanost vredna truda ter da v svetu vladajo zakoni, ki se ne spreminjajo.

Danes mislečim ljudem vedno bolj prihaja v zavest, da ima znanost meje, čez katere ne more. Znanost ne more podati prave podobe o celotni stvarnosti človeka in sveta. Prava znanost nikakor ni veri nasprotna.

Nekateri ljudje z manjšo izobrazbo so večkrat domišljavi in ne vidijo svojih omejenosti. Pravijo, da je vera v Boga samoprevara in da bo znanost v prihodnosti vero spodrinila. Neki kirurg je rekel, da je odprl že veliko človeških možganov, pa ni našel duše. 

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (26)

Ti si življenje mojega življenja

Močne in trdne vere nima nujno tisti, ki o verskih stvareh veliko ve, čeprav je tudi to koristno. Močno in trdno vero ima lahko čisto preprost človek, ki se ni učil iz knjig. Močna in trdna vera tudi ni isto kakor sprejemanje posameznih verskih resnic, čeprav je zanjo tudi to potrebno. Močna in trdna vera je vera v Boga, ki nas ima neskončno rad in nas je s svojo ljubeznijo v Jezusu Kristusu do kraja prepričal.

Človek z močno in trdno vero za vsako stvarjo in za vsakim dogodkom vidi Boga. Takšna vera je dar, ki si ga lahko s ponižno molitvijo izprosimo od Boga. Treba je imeti odprto srce, nenavezano na grešno življenje.

Po razsvetljenju, ki ga je francoski mislec Pascal doživel pred svojim dokončnim spreobrnjenjem leta 1654, je zapisal:

"Ponedeljek, 23. novembra ... od približno pol enajstih do približno pol enih ponoči. Ogenj. 'Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov,' ne filozofov in učenjakov. Gotovost. Gotovost. Doživetje. Veselje. Mir. Bog Jezusa Kristusa ... Pozaba sveta in vsega, razen Boga. Ni ga moč najti drugače kakor po poteh, ki jih uči evangelij. Veličina človekove duše. 'Pravični Oče, svet te ni spoznal, a jaz sem te spoznal.' Radost, radost, radost, jok od sreče."

Vera je trajna naravnanost, ki se razodeva v zvestobi. Tudi Božja ljubezen do nas je zvesta. Bog nas vedno ljubi, naj ga mi ljubimo ali ne.

Kardinal Newman razmišlja o veri kot trajnem razpoloženju takole:

"Ne gre za neko le začasno odločno ravnanje ali viharno razpoloženje, ne za trenuten vtis ali stališče, temveč za trajno naravnanost, za duševno stanje, ki ostaja sklenjeno. Imeti vero v Boga pomeni dati se Bogu, ponižno izročiti oziroma želeti, da bi smeli izročiti vse, kar nas privlači in skrbi, Bogu, ki je najvišji delivec vseh dobrin."

"Človek ne more biti eno uro zares religiozen in drugo nereligiozen. Saj bi potem enako lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je religiozen, je religiozen zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova religioznost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanja: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.

Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja."

Med človekom, ki se je pred nedavnim spreobrnil k veri v Kristusa, in njegovim neverujočim prijateljem je potekal tale pogovor:

"Torej si začel verovati v Kristusa?"

"Da."

"Potem pa gotovo veliko veš o njem. Povej mi, v kateri deželi se je rodil."

"Ne vem."

"Koliko je bil star, ko je umrl?"

"Ne vem."

"Koliko pridig je imel?"

"Ne vem."

"Presneto malo veš za človeka, ki trdi, da je začel verovati v Kristusa!"

"Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem. Vem pa tole: Pred tremi leti sem bil pijanec; bil sem v dolgovih; družina mi je razpadla; žena in otroci so se vsak večer bali mojega prihoda domov. Zdaj pa sem opustil pijačo; rešili smo se dolgov, naš dom je zdaj srečen in otroci vsak večer željno pričakujejo, da se vrnem domov. Vse to je zame storil Kristus. To pa vem o njem!"

Vera se mora nujno poznati v življenju, sicer ni prava. Mnogi z besedami priznavajo, da verujejo v Boga, a njihovo življenje tega ne kaže. Njihova vera prav nič ne vpliva na življenje. Živijo, kakor da Boga ni.

Vera, če je prava, prevzame vsega človeka. Vsaka njegova misel, beseda in dejanje, vse je z njo zaznamovano.

Mati Terezija je dejala:

»Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje.«

"Vera je Božji dar. Brez nje ni mogoče živeti. Da je naše delo plodno in popolnoma za Boga in lepo, mora biti zgrajeno na veri. Na veri v Kristusa, ki je rekel: 'Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem bolan, nisem imel doma in vi ste to storili zame.' Na teh njegovih besedah temelji vse naše delo ...

Da je vera resnična, mora biti ljubezen, ki daje. Ljubezen in vera gresta skupaj, se med seboj dopolnjujeta."

Neki kmet je imel raka na jeziku. Operacija, ki je bila povezana z izgubo govora, je bila edino upanje za njegovo rešitev. Zdravnik je bolnika vprašal, ali privoli v operacijo. Nato mu je predložil: "Če želite povedati še kakšno željo ali kaj drugega, storite to takoj, kajti to bo zadnja beseda, izgovorjena v vašem življenju. Potem boste nemi." Bolnik je zbrano in slovesno rekel: "Hvaljen Jezus – na vekomaj. Amen!"

Jezus je večkrat spodbujal k zaupni veri: "Vse je mogoče tistemu, ki veruje" (Mr 9,23).

Ne verujemo zaradi razvidnosti resnice, ampak zaradi zaupanja Jezusu, ki je povedal to resnico. Ne verujemo, da je pod podobo kruha, nad katero je duhovnik izrekel posvetilne besede, res Jezus zato, ker bi to uvideli, ampak ker se zanesemo na Jezusove besede.

S sv. Pavlom lahko vzklikamo: "Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?" (Rim 8,31). Bog je za nas, je na naši strani. Ta zavest nam pomaga, da se znebimo vsakega strahu in se v nas naseli mir in neizmerno zaupanje. Sv. Pavel se sprašuje:

"Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Zakaj prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu" (Rim 8,35–39).

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (20)

Zakaj je v zadnjih stoletjih poraslo število nevernih? Mar ne v veliki meri zato, ker so prenehali moliti? Boga niso iskali na kolenih. Razumsko "seciranje" Boga brez molitvenega duha je oddaljevanje od Boga. Boga iščemo in najdemo predvsem v molitvi.
Danes marsikdo kljub dobri volji pogosto občuti, da ga ogroža nevera. Slavko rešuje svojo ogroženo vero z molitvijo. Tako je njegova vera z Božjo pomočjo neprestano odločanje za Jezusa Kristusa, za Boga:
»Neprestano me ogroža nevera, ki sem jo prisiljen doživljati kot stalno preizkušnjo. Upoštevati moram, da je zaklad moje vere shranjen v prsteni posodi moje človeške omejenosti. Zato z apostoli molim: 'Gospod, h komu pojdemo, Ti imaš besede večnega življenja.'«
Preden človek začne moliti, mora imeti vsaj začetek vere, odprtost za Boga. Kdor resnično veruje, ta je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: »Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera.« Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Vera vernika se pri molitvi najbolj razodeva. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši cvet.
V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del.
Jacques Loew priporoča iskalcem Boga na podlagi lastne skušnje posebno molitev:
"Moji neznani in ljubljeni bratje, povedal bi vam rad, kako sem jaz, Jacques Loew, uboga para, ki ni nič boljši od kogarkoli med vami, našel Kristusa. Pokleknil sem in molil. Rekel sem: »Gospod, če resnično si, daj, da te spoznam!« Reci tudi ti tako ali kako podobno. Karkoli že, samo da pride iz tvojega srca. To sem ponavljal en mesec, dva meseca, šest mesecev. Ponavljaj tudi ti en mesec, šest mesecev ali tudi celo leto. Nekega dne boš tudi ti, kakor sem jaz za tolikerimi drugimi, za tistim možem iz evangelija, dejal: 'Verujem, Gospod, pomagaj mi v neveri!' In boš srečen, kakor sem srečen jaz."
"Gospod, če resnično si, daj, da te spoznam!" – Tako ali podobno so že mnogi začeli s svojo molitvijo. Spomnimo se samo na francoskega filozofa Maritaina, ki je dolgo molil: "Bog, če si, daj, da te spoznam." Bog se je tem iskajočim molivcem končno dal spoznati. Oklenili so se ga z osebno in dejavno vero.
Kristjan, ki hoče biti v navezi z Bogom, mora moliti vse življenje. Molitev je dihanje duše. Brez tega duhovnega dihanja duša umre. Še zlasti je potrebna molitev, ko človek pride v versko krizo. Tako je bilo z bogoslovcem Jožetom:
»V najhujšo krizo sem zašel v tretjem semestru, ko sem po nekem pogovoru s kolegi o veri in naravoslovju nenadoma začutil silne verske dvome. Niti eno minuto nisem mogel moliti ali biti v cerkvi, ne da bi si zastavljal vprašanje: 'Ja, ali sploh obstaja tisti, ki se nanj obračam z molitvijo? Ali si vsega skupaj ne umišljam? Ali bom vse življenje služil nekomu, ki ga sploh ni?'
Iz vseh teh kriz sem se nekako izvlekel, predvsem zato, ker sem se trudil, da tudi v takem stanju ne opustim molitve, čeprav se mi je zdela še tako brez smisla.«
Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo: Ti. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, po katerem mi govori Bog sam.
Bog je nazvoč povsod, zato je molitev možna povsod. Vendar imajo vsa verstva tudi svetišča, ki so posebej namenjena za molitev in daritev. Svetopisemski človek se v psalmu zaveda prednosti svetišča, templja:
»Eno reč sem prosil od Gospoda,
za to se bom zavzemal:
da bi prebival v Gospodovi hiši
vse dni svojega življenja,
da bi zrl Gospodovo milino in premišljeval v njegovem templju.«
Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem izkušamo svojo majhnost in njegovo veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas: »Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta« (2 Mz 3,1-5).
V molitvi včasih izkušamo Božjo odsotnost. S tem ni rečeno, da Bog ni navzoč. Le zaznavamo tega ne. Lahko pride tako daleč, da se človek čuti od Boga zapuščen. Tako je bilo z Jezusom na križu, ko je molil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« S to svojo zapuščenostjo nas je odrešil vsake naše zapuščenosti. Potrebno pa je, da se vključimo vanj.
Po molitvi človek vedno bolj odkriva Boga in se Bog razodeva človeku. Dekle, ki je pozneje postala redovnica, takole popisuje prisrčno povezanost in pogovor z Bogom:
»Pogovor z Bogom me je vedno bolj privlačeval, tako da sem si zaželela biti vedno z Njim, služiti le Njemu. Ko sem v molku kakšne cerkve o tem premišljevala, sem čutila, kako me te misli zadovoljujejo in pomirjajo. Sklenila sem storiti korak v Njegov objem, toda prestati sem morala še precej nasprotovanja. Vendar sem ob tem ali prav zaradi tega doživljala enkratnost, nedopovedljivo veselje prijateljstva z Bogom. Pela sem s psalmistom: 'Ko se mi v srcu skrbi množijo, me razveseljuje tvoja tolažba.' Kako zaupno in goreče in s kakšno lahkoto sem takrat molila – govorila bolj živo kot z ljudmi. Pogovarjala sem se z Njim v šoli, na cesti, v avtobusu, najlepše in največ pa ob večerih pri sveti daritvi.
Končno je prišel čas, ko sem se Bogu lahko povsem izročila. Duša je svobodno poletela kot škrjanček pod nebo; tudi moja molitev je cvetela. Čutila sem, da me ljubi, in to mi je bilo vse. Nisem potrebovala ničesar drugega. Bog me je nosil na rokah.«
p. Anton

LETO VERE - POGLABLJANJE V VERI (19) Vera je Božji dar

Vera je najprej in predvsem Božji dar, dar Svetega Duha človeku. Sveti Duh nagiblje srce in ga s pomagajočo milostjo obrača k Bogu.

Tisti, ki že imajo globoko vero, se večinoma zavedajo prvenstva Božjega daru. Kdor se za svojo vero še bori, pomen Božje milosti za vero težje razume. Mirko na svojem primeru dobro pokaže, kako samo naravni razlogi za vero ne zadostujejo:

"Zakaj jaz verujem? Zakaj moj brat, ki je imel iste starše, enako vzgojo, iste brate in sestre, isto naravno okolje, veruje manj trdno kot jaz? Zakaj ne veruje moj sošolec, s katerim sva skupaj prebila leta in leta, imela podobne interese, isti prostor za razvedrilo? Zakaj ne veruje prijatelj iz vajeniških let? On, ki me je vedno očaral s svojo plemenitostjo, razumnostjo, možatostjo, pred katerim sem zardeval, ko sem videl, kako podlih misli in nagibov sem bil zmožen v položaju, v katerem je on pokazal vso lepoto in izoblikovanost svojega značaja. Zakaj on ne veruje, jaz negodnik pa imam to srečo? ...

Gotovo vere ne bo mogoče pogojevati samo z dobro vzgojo, dobrim okoljem, dobrim ... Vera je veliko več in ni odvisna samo od teh preprostih pogojev, ki jih more vzpostaviti in zagotoviti človek sam. Vere tudi ne morejo vliti v človeka razlogi, ki bi jih bilo mogoče samo razumsko razložiti. Razlogi, ki so bili zame dokazi in potrditev v veri, so bili drugim brez pomena ...

Ne vzgoja ne zgled staršev ne prijatelji ne verouk ne kake druge okoliščine mi ne bi mogli dati vere, če me ne bi Bog sam poklical ... Vero sprejemam v življenju kot Božji dar, podobno kakor oko svetlobo ... Vera je v meni kot dar, katerega nisem sam zaslužil, dar, ob katerem se bom vedno čutil dolžnika.

Danes tega daru ne bi mogel več zavreči, postal je bistveni del mojega življenja, brez njega bi moje življenje izgubilo svoj smisel, ne bi bilo več življenje, ampak životarjenje."

Noben človek ne bi mogel v krščanskem pomenu besede verovati, če tega daru ne bi prejel od Boga. Vera je predvsem dar Boga, ki se nam razodeva. Je pa tudi odgovor človeka na ta Božji dar. Vera ni samo nekakšen nazor, prepričanje o obstoju Boga in o resničnosti verskih resnic. Vera je mnogo več.

Bog se je v zgodovini človeštva na različne načine razodeval, na najpopolnejši način v Jezusu Kristusu. Treba je, da objektivno razodevanje, priobčevanje Boga človek na neki način osebno zaznava, spoznava, sicer ne bo mogel priti do osebne vere.

To spoznavanje Boga se dogaja v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Jezus je navzoč sredi svojega ljudstva. Tu ga najlaže odkrijemo. V bratski in sestrski skupnosti smo pri odkrivanju Boga in izročanju Bogu drug drugemu v oporo.

Pisatelj Pisma Hebrejcem govori o pomenu vere: "Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo" (Heb 11,1).
Kardinal Newman utemeljuje nezadostnost umskih razlogov za verovanje in potrebnost volje in zlasti milosti pri verovanju:
"Dokazi in razlogi za vero ne prisilijo nikogar, da veruje – kakor razlogi za dostojno vedenje nikogar ne prisilijo, da se dostojno vede.
Poslušnost sledi iz volje, biti poslušen, in vera iz volje za verovanje.

Sami moremo uvideti, kaj je prav, tako v verskih zadevah kakor glede poslušnosti; toda hoteti, kar je prav, tega ne zmoremo brez milosti, ki jo podarja Bog ...

Ni potrebno dejanje vere za pritrditev resnici, da je dvakrat dve štiri. Ne moremo drugače, kakor da temu pritrjujemo; zato pri tem tudi ni nobenega zasluženja. Zaslužno pa je, če verujemo, da je Cerkev od Boga, kajti čeprav je tu močnih razlogov na pretek, bi ob njih konec koncev le lahko nergali, se pritoževali, da niso dovolj jasni, lahko bi s pritrditvijo odlašali, lahko dvomili, če bi hoteli. Tu le milost lahko preobrazi zlo voljo v dobro."

Včasih Bog preseneti z milostjo vere tudi takega človeka, ki se je iz vere celo norčeval. Morda je kdo za takega človeka veliko molil. Ali mu je Bog poslal poseben križ, ki ga je zresnil.

Francoski pesnik Jean Richepin (+ 1926) je izdal zbirko bogokletnih pesmi. V pesmi Molitev bogotajca pripoveduje, kako je šel sam v cerkev, pokleknil na mrzli kamen in govoril Bogu: "Tajim te in nikakor ne bom uklonil ponosnega tilnika pod tvoj jarem ... Poglej me; naredi konec mojim dušnim bojem. Če res si, tedaj pošlji nadme svojo strelo in me vredno kaznuj za mojo nevero! – Pa glej, strele ni in jaz lahko spet vstanem zdrav in zapustim tvoj hram! Kratko malo: tebe ni!"

Čez nekaj let so ljudje v časopisih brali čisto kratko novico: Jean Richepin je stopil v Alžiru v – najstrožji red trapistov.

Marsikdo se sprašuje: "Če je vera Božji dar, zakaj Bog ne da tega daru vsem ljudem? Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, za zveličanje pa je potrebna vera v Boga. Pismo Hebrejcem govori o potrebnosti vere za zveličanje:

"Brez vere pa ni mogoče biti [Bogu] všeč; kdor namreč prihaja k Bogu, mora verovati, da jè in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik" (Heb 11,6).

Drugi vatikanski koncil uči, da je milost vere ponudena vsakemu človeku, čeprav s tem ni rečeno, da bo na viden način postal kristjan in član Cerkve:

"Ker je namreč Kristus za vse umrl (prim. Rim 8,32) in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5).

Kdo je tega milostnega povabila deležen že v jutru svojega življenja, drugi v svojem življenjskem poldnevu, tretji ob večeru svojega življenja. Francoski mislec Gustave Thibon lepo pravi:

"Brez dvoma je vera tudi dar; mislim, da je ponuden vsakomur vsaj enkrat v življenju. Vprašanje je le, če ga zna sprejeti in ceniti. Morda je v življenju človeka, ki ne veruje, trenutek, ko je prezrl ali zavrnil Božje povabilo."

Francoski pesnik in pisatelj Paul Claudel pravi: "Luč ni nikoli odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče."
Merton piše v delu Življenje in svetost:
"Vera je zastonjsko prostovoljni Božji dar. Podarjena je tistim, ki so ta dar pripravljeni sprejeti v preprostosti in ponižnosti srca, ki ne stavljajo svojega upanja na veljavo politične oblasti ali človeškega ugleda, ampak na besedo Boga, ki govori v svoji Cerkvi. Bog pa vero odreka tistim, ki se zakrknjeno oprijemajo človeških predsodkov in bajk plemenskega, narodnostnega ali razrednega napuha."
Mati Terezija pravi:

"Stvar posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta zanj edina pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo življenje. Če ne pozna nobene druge poti, če nima dvomov, da bi čutil potrebo po iskanju, takrat je to njegova pot k odrešenju. Ampak v trenutku, ko ima duša možnost spoznanja in hoče vedeti več o Bogu, več o zaupanju, več o religiji, mora začeti z iskanjem, in če ne išče, potem zablodi. Bog da vsaki duši, ki jo je ustvaril, priložnost soočiti se z njim, da ga sprejme ali zavrne."

Ker je vera darovana, se je ni mogoče naučiti, kakor se v šoli naučimo raznih podatkov, čeprav je za vero potreben tudi pouk. Na ta dar je treba tudi čakati, znati potrpeti, predvsem pa po njem neprestano hrepeneti in zanj prositi.

Veliko ljudi pride do osebne vere v Boga po krajši ali tudi daljši poti mučnega iskanja. So pa tudi izredni primeri nenadnega spreobrnjenja in spoznanja Boga. Sv. Pavel je skoraj v trenutku iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar za Kristusa. Tudi v najnovejšem času se dogajajo nenadna spreobrnjenja. So otipljiv dokaz za Božje bivanje in delovanje.

Zelo znan primer nenadnega odkritja Boga je književnik André Frossard, ki je svoje trenutno spreobrnjenje popisal v knjigi Bog biva, srečal sem ga:

"Srečal sem ga nepričakovano – slučajno, bi dejal, če lahko pri takšnih dogodkih sploh govorimo o slučaju – in strmel sem, kakor bi strmel človek, ki bi v Parizu za cestnim ovinkom zagledal pred seboj namesto znanega trga ali križišča morje, ki bi pljuskalo v hiše in se pred njim razprostiralo v neskončnost.

To je bil trenutek osuplosti, ki traja še danes. Na Božje bivanje se še zdaj nisem navadil.

Ob sedemnajsti uri deset minut, ko sem iskal nekega prijatelja (ki je za kratek čas v cerkvi molil), sem vstopil v majhno cerkev v Latinski četrti in jo zapustil ob sedemnajsti uri petnajst minut obogaten s prijateljstvom, ki ni bilo od tega sveta.

Vstopil sem kot skeptik in ateist, kot skrajni levičar; še večja kot moj skepticizem in ateizem pa je bila moja brezbrižnost; zanimale so me drugačne stvari, kot je nekakšen Bog, o katerem mi ni prišlo niti enkrat na misel, da bi ga bil zanikal, tako zelo se mi je že od nekdaj zdelo, da je le plod človeškega strahu in nevednosti. Nekaj minut kasneje sem izstopil kot 'katoliški, apostolski, rimski' kristjan, prerojen in povzdignjen; čutil sem, kako me prešinja nekaj novega, kako me odnaša s seboj val neizčrpnega veselja.

Dvajset let mi je bilo, ko sem vstopil. Ko sem odhajal, sem bil na krst pripravljeni otrok ..."

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (17)

Našel te bom, če bo kdo molil zame

Na prvem mestu je molitev staršev. Sv. Avguštin pripoveduje, kako se je v njem začela vera in molitev ob molitvi drugih:
"Naleteli smo na ljudi, Gospod, ki so molili k tebi, in od njih smo se učili spoznavati te, kolikor smo mogli, in slutili, da si velik, ki nas lahko slišiš in nam pomagaš, tudi če se ne prikazuješ našim čutom. In tako sem začel že kot deček moliti k tebi."
Ko je Avguštin zašel v grešno življenje in pozneje v zablodo maniheizma, je njegova mati Monika vztrajno v solzah molila zanj. Sam pripoveduje:
"Ti pa si iztegnil roko iz višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke temè. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu, ki ga je imela od tebe. In ti si jo uslišal, Gospod. Uslišal si jo in nisi prezrl njenih solzá, ko so obilno tekoč močile zemljo pod njenimi očmi na vseh krajih njene molitve: uslišal si jo."
Nato Avguštin pripoveduje o materinih sanjah, v katerih je stala na leseni letvi. Prišel je krasen mladenič in jo "vprašal, zakaj je žalostna in kako da vsak dan joče ... Mati mu je odgovorila, da objokuje mojo izprijenost. Potolažil jo je, češ naj bo brez skrbi, ter ji velel, naj se dobro ozre in se prepriča: kjer da je sama, tam sem tudi jaz. Ozrla se je in videla mene, kako stojim na isti letvi poleg nje... Preteklo je še domalega devet let in ves ta čas sem se valjal po globokem blatu in taval po teminah zmot. Res, da sem se poskušal med tem večkrat dvigniti, a vselej me je vrglo še globlje nazaj. Moja mati pa, čista vdova, pobožna in trezna, kakršne ti ljubiš, ni nehala ob urah svojih molitev naprej in naprej jokati zame k tebi, sicer že z živim upom v srcu, a zato nič manj goreča v joku in vzdihovanju. Njene prošnje so stopale pred tvoje obličje, in vendar si dopuščal, da sem še dalje blodil in greznil v temi.
Pa še drug odgovor si ji dal v tistih dneh, ki naj ga omenim ... po svojem svečeniku, nekem škofu ... Tega je mati prosila, naj bi blagovolil z menoj govoriti in mi ovreči moje zmote, da bi me hudega razučil in dobrega naučil ... Odvrnil ji je, da še nisem zrel za pouk, ker da sem še ves napuhnjen od mikavne novosti one krive vere ...
'Pusti ga,' je dejal, 'kjer je, samo moli h Gospodu zanj! Po nadaljnjem prebiranju knjig bo že sam našel, kolika zmota in brezbožnost je v tem nauku.'
Ko pa mu mati na te besede le še ni dala miru, ampak ga je med obilnimi solzami čedalje huje rotila in silila, naj me vendar obišče in se pogovori z menoj, jo je mož že nekoliko nejevoljen zavrnil: 'Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil.' V najinih poznejših pogovorih mi je mati večkrat omenjala, da je sprejela ta odgovor tako, kot da bi bil glas iz nebes."

Preprost pristaniški delavec iz Dublina Matt Talbot (+ 1925) je bil šestnajst let strastno vdan pijači in takrat je pozabil na Boga in vero. Njegova mati Elisabeth je – podobno kakor Monika za sina Avguština – vztrajno zanj v solzah molila in ga z ljubeznivo potrpežljivostjo prenašala.
Nekega dne se je Matt odločil, da ne bo več pil. Odšel je v cerkev, se po dolgih letih spet spovedal, in naredil obljubo za tri mesece, da ne bo pokusil alkohola. Prve tedne je zelo trpel. Da ga alkohol ne bi zvabil, ni maral s seboj nositi nobenega denarja. Po treh mesecih je svojo obljubo podaljšal za eno leto, nato pa za vse življenje.
Tej obljubi o popolni zdržnosti od alkohola je ostal zvest vse življenje. Pred odhodom na delo je vsak dan šel k jutranji maši in k obhajilu. Opravljal je dolge večerne molitve, spal na trdem ležišču, se postil in se popolnoma odpovedal tudi kajenju, ki je bilo njegova druga strast.

Veliko vrednost ima molitev drugih ljudi. Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: "Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati."
"Kako pa naj postanem veren?" je vprašal novinar.
"Molite!"
"Ne znam moliti."
"Potem bom pa jaz za vas molila, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček božje resničnosti."
An

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (16)

Knjiga razodeva Tebe

Verska knjiga ima pri iskanju in odkrivanju Boga ter pri nadaljnjem poglabljanju v veri velik pomen. V dvatisočletni zgodovini krščanstva je odigrala nenadomestljivo vlogo.
Tatjana Goričeva pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno:

"V Rusiji se trenutno dogaja nekaj, kar se je včasih zdelo neverjetno. Na vrhu ledene gore se pojavljajo evangelij in sveti očetje. Ljudje jih berejo. Postajajo skrajno moderno, skrajno razgibano in brezpogojno potrebno čtivo." 

Na prvem mestu je Sveto pismo. Avguštin se je boril sam s seboj, da bi se iztrgal iz verskih dvomov in predvsem grešnega življenja. Nikakor ni mogel storiti odločilnega koraka. Tedaj se je zgodilo, kar je zapisal v Izpovedih:
"Zleknil sem se, ne vem kako, pod smokvinim drevesom po tleh in odprl sem zatvornice solzam in ulili so se potoki mojih oči, tebi v prijetno daritev. In govoril sem ti mnogo ...
Tako sem govoril in jokal z neizrekljivo bridkostjo v skrušenem srcu. Kar zaslišim od sosedne hiše glas, pojoč otroški glasek – ali dečka ali deklice, ne vem – in neprestano ponavljajoč: »Vzemi, beri! Vzemi, beri!«
V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled ...
Pograbil sem knjigo (pisma apostola Pavla), odprl in bral molčé stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mésu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile."
Jacques Loew je odraščal brez verske vzgoje. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec in da je človek le višje razvita materija. Zato je treba iz življenja iztisniti čim več. Postal je advokat na sodišču v Nici, a ni bil srečen. Za teden dni se je umaknil v samostan kartuzijanov sredi samotne doline, daleč proč od ljudi. Življenje kartuzijanov ga je močno prevzelo. V roke je vzel Sveto pismo. Zlasti so ga pretresli evangeliji. Zapisal je: »Bral sem veliko knjig, toda to je bila izredna knjiga. Nisem bil samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. 'Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?' sem se spraševal ob branju.«
Pozneje se je o veri poučil pri nekem duhovniku in končno odšel k redovnikom dominikancem. Znan je kot oče duhovnikov-delavcev, duhovnikov, ki so kot delavci med delavci pričevali za Kristusa.
Ameriški teniški igralec Andre Agassi, ki velja za enega najboljših teniških igralcev vseh časov, je dejal: »Vsak dan vsaj pol ure berem Sveto pismo. Kdor živi po Svetem pismu, ne potrebuje mamil ali alkohola.«

Poleg Svetega pisma so iskalcem Boga v oporo tudi druge verske knjige, posebej življenjepisi svetnikov. 
Hermina pripoveduje: »Doraščala sem v času vojne, ko se o verskem pouku ni veliko govorilo. Po vojni ni bilo bolje; morala sem se boriti za zaslužek. Družbe, ki bi mi ustrezala, nisem našla. Četudi se nisem mogla intenzivno versko izobraževati, sem ob dobri knjigi, pridigi, pogovoru ali razmišljanju vsrkavala vase, kar je božjega. Imela sem svoje svetle vzore: Malo Terezijo, Alberta Schweitzerja. To je mlademu človeku potrebno kot žejnemu kozarec sveže vode. Bila sem odprta za lepoto narave in umetnosti ter zaupljiva (preveč) do ljudi. Prišla so razočaranja, tudi nad seboj. Klonila nisem – ne po svoji zaslugi, temveč po zaslugi Tistega, ki me ljubi od vekomaj. Nisem bila vredna, toda On, ki skrbi za sleherno stvar, je poplačal moje zaupanje Vanj.«
Edith Stein (+ 1942), nemška znanstvenica in univerzitetna profesorica, asistentka filozofa Edmunda Husserla, utemeljitelja fenomenološke šole, je bila po rodu Judinja. Katoličanka je postala predvsem pod vplivom življenjepisa sv. Terezije Velike, ki ga je dobila v knjižnici svojih prijateljev. Kasneje je postala karmeličanka, 2. avgusta 1942 pa so jo nacisti skupaj s sestro Rozo, tudi karmeličanko, v krematoriju v Auschwitzu upepelili. Svoje spreobrnjenje popisuje takole:
»Kar na slepo sem zagrabila zajetno knjigo in jo vzela iz omare. Bilo je življenje svete Terezije Avilske, kakor ga je napisala sama [knjigo imamo tudi v slovenskem prevodu]. Začela sem jo brati. Takoj me je pritegnila. Prebrala sem jo v eni sapi. Ko sem knjigo zaprla, sem si dejala: 'To je resnica.'«
Naslednje jutro je šla v mesto ter si kupila mašno knjigo in katekizem. Vsebino si je popolnoma osvojila. Ko je šla v katoliško cerkev k maši, je zaradi temeljitega študija vse dobro razumela. Po maši je prosila duhovnika, naj jo krsti. Duhovnik jo je izprašal in jo za Novo leto 1922 krstil. Noč pred krstom je prečula v molitvi.
Znani angleški pisatelj Graham Greene (* 1904) je v mladosti v verskem in moralnem življenju doživljal hude krize. V roke je dobil Pascalove Misli, ki jih je vztrajno prebiral. Pascal ga je usmerjal k Jezusu Kristusu. Leta 1926 je s krstom postal katoličan.
Bogoslovec Slavko piše, kako so v prvih letih osnovne šole nanj vplivale Zgodbe svetega pisma, nato zlasti življenjepisi sveto živečih ljudi:
»V prvih letih osnovne šole sem dobil v roke Zgodbe svetega pisma. Z velikim zanimanjem in navdušenjem sem jih prebiral, prav tako pa tudi ogledoval slike. Veliko stvari nisem razumel, zato sem se zopet obrnil na starše in jih povpraševal. Vse to je močno vplivalo name, da sem že v ranih letih začutil posebno nagnjenje do molitve in do službe oltarja.
Leta otroštva so minila. Začel sem globlje premišljevati o vrednosti svojega življenja, o svoji poklicanosti v krščanstvo, o Jezusu. Ob branju knjig življenjepisov Očeta Damijana, Maksimilijana Kolbeja in drugih sodobnih knjig sem uvidel, kaj pomeni dosledno življenje po evangeliju, kaj zahteva Kristus od ljudi, ki so si izbrali njega za edino življenjsko vodilo. Takrat sem tudi v sebi začutil globlji klic Kristusa, čeprav dostikrat nejasno.«

Veliko pričevalno moč imajo spisi cerkvenih pisateljev iz prvih stoletij krščanstva. Newman je prestopil v katoliško Cerkev v svojem 45. letu. Prej je bil zelo goreč anglikanski duhovnik. Bil je voditelj oxfordskega gibanja, ki je hotelo obnoviti anglikansko Cerkev v duhu prve krščanske Cerkve. Zato je veliko študiral zgodovino prve Cerkve in cerkvene pisatelje iz prvih časov krščanstva. O tem je zapisal:
»Primerjal sem ustroj naše Cerkve, ki je bila notranje tako razrvana in majava, s svežim duhom, ki je vel iz prvih stoletij. V njih zmagovitem navdušenju za tisto veliko skrivnost, ki sem jo od svoje mladosti z vso dušo spoštoval, sem spoznal hojo svoje matere. Rekel sem si: 'Opazuj to podobo in jo primerjaj z našo Cerkvijo!'«
Po dolgem študiju in razmišljanju je prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko in starokrščansko Cerkvijo. Še dve leti je potreboval, da se je odločil za prestop v katoliško Cerkev. Pred tem važnim dogodkom je noč prečul v molitvi.

Slaba knjiga odvrača od Boga. To dela naravnost, če vero smeši in uči kaj veri nasprotnega ali celo nevero. Lahko pa spodkopava vero posredno s tem, da spodkopava nravno življenje. Francoski pisatelj Henri Lavedan (+ 1940) je v svojih spisih zelo smešil Boga in katoliško vero. Leta 1914, ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil vpoklican in je doživel njene strahote. To ga je zresnilo in usmerilo k Bogu. Francoskemu ljudstvu je napisal javno pismo, v katerem obžaluje svoje brezbožne zablode in priznava, da se je vrnil k veri svoje mladosti:
»Norčeval sem se iz vere, misleč, da sem pameten. Toda le goljufal sem sebe in tudi vas, ki ste prebirali moje knjige in prepevali moje popevke. Bila je zmota, omotica, prazne sanje. Zapustiti Boga pomeni pogubiti sebe. Ne vem, če bom jutri še živ. To pa moram povedati svojim prijateljem: Lavedan si ne upa umreti kot ateist. Veseli se, moja duša, kajti mogel sem doživeti uro, ko sem kleče mogel izreči: Verujem v Boga, verujem, verujem.«
p. Anton

Leto vere

Papež Benedikt XVI. je pozval vso Cerkev k letu vere, ki se je začelo 11. oktobra 2012 in bo sklenjeno 24. novembra 2013. Papež, ki je posvetil svoji dve prvi okrožnici Božjim krepostim ljubezni in upanja, nas sedaj vabi, da se poglobimo v tretjo Božjo krepost: vero. V apostolskem pismu Porta Fidei, s katerim je naznanil to izredno leto vere, papež poudarja: »Odkrivati moramo vsebino vere, ki jo izpovedujemo, obhajamo, živimo in molimo, ter razmisliti o samem dejanju, s katerim verujemo. To je naloga, ki jo mora vsak vernik vzeti za svojo, zlasti v tem letu vere.«
To leto vere bo tudi spremljalo tretje leto sedemletne priprave na stoletnico fatimskih prikazovanj. Program priprave na stoletnico nikakor ne bo zasenčil leta vere, ravno nasprotno, okrepil ga bo, kajti tematika stoletnice, ki je pripravljena na podlagi fatimskega sporočila, nas uvaja v jedro izkušnje krščanske vere.
V tem letu vere smo povabljeni, da dopustimo Mariji, naj nas ona vodi k Bogu, da bi naša vera postala bolj zavestna in bi jo mogli bolj poglobljeno izpovedovati, obhajati, živeti in moliti. Marija je bila odlična verujoča žena, saj jo je Elizabeta blagrovala, ker je verovala (prim. Lk 1,45). Hkrati pa je ona tudi Mati, ki hrani in podpira vero svojih otrok, zaradi česar jo že od nekdaj verno ljudstvo kliče z imenom »Marija, opora naši veri«. Zato bo ona nadvse zanesljiva vodnica v življenju tega leta vere.
p.Carlos Cabecinhas, rektor fatimskega svetišča