Srečanja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2023

(Pripravil Severin Maffi)

V letu 2023 smo se posvečeni JMS srečali kar 36 krat, povprečno trikrat na mesec.

Neposredno smo se srečali 21 krat, po spletni aplikaciji zoom pa 15 krat.

1. Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Zaplazu v škofiji Novo mesto v soboto, 17. junija 2023. Sveto mašo je daroval upokojeni škof msgr. Andrej Glavan ob somaševanju duhovnikov. Potek srečanja: po molitvi rožnega venca, s premišljevanjem na fatimski način, je sledila sveta maša, pričevanja duhovnika in laikov; peli smo litanije Matere Božje, zmolili izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim. (1 srečanje).

2. Srečanja v Stični 13. v mesecu na fatimski dan od 13. maja do 13. oktobra 2023.

Zadnje srečanje 13. oktobra je vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek z duhovniki. Potek srečanj: po molitvi rožnega venca in sveti maši je sledila procesija z Marijinim kipom z lučkami in petimi litanijami Matere Božje z odpevi fatimske pesmi, zmolili smo izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim (6 srečanj).

3. Redna mesečna srečanja na prvi ponedeljek v mesecu po spletni aplikaciji odbora Združenja in vseh posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. (2. januarja,

6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 8. maja, 5. junija, 3. julija, 31. julija, 4 septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra - skupaj 12 srečanj). Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev rožnega venca, litanije, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, branje izbranih besedil, blagoslov in zaključna pesem.

4. Redna mesečna molitvena srečanja na 4. nedeljo v mesecu v Stični skupaj z Bernardovo družino in Apostolatom darovanja. (22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra - skupaj 11 srečanj). Potek srečanja: molitev rožnega venca, pete litanije z odpevi, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, blagoslov z Najsvetejšim in zaključek s sveto mašo.

5. Postna duhovna obnova 4. marca 2023 v Stični pod vodstvom p. Antona Nadraha z naslovom »S sv. Pavlom in Marijo skozi postni čas« (1 srečanje).

6. Letne duhovne vaje za posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Assisiju (Italija), od 6. do 10. avgusta 2023, z naslovom KER LJUBEZEN NI LJUBLJENA, pod vodstvom p. dr. Mirana Špeliča (1 srečanje v Assisiju 5 dni).

2

7. Srečanje udeležencev letnih duhovnih vaj v avgustu v Assisiju je potekalo v Stični v petek 13. oktobra 2023. Pri predstavitvi spominov in posnetkov iz duhovnih vaj je

sodeloval voditelj p. dr. Miran Špelič. Po končanem srečanju smo se pridružili fatimski pobožnosti v baziliki (1 srečanje).

8. Tridnevnica za pripravo na liturgični god fatimskih pastirčkov, ki je bil 20. februarja 2023. Tridnevnica je potekala od petka, 17. Februarja, do nedelje, 19. februarja 2023. Srečanja so potekala po spletni aplikaciji. Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev k Svetemu Duhu, dnevna prošnja pastirčkom, molitev rožnega venca, litanije, branje o fatimskih pastirčkih, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, zaključna misel, blagoslov in zaključna pesem (3 srečanja).

9. Letno vseslovensko srečanje animatorjev posvečenih JMS, 13. maja 2023, z nagovorom in dokumentiranim pogledom na začetne aktivnosti Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu pred 25. leti (1 srečanje).

10. Izdali smo Vrtnice za leto 2023 z naslovom Človekov da Bogu, ki jih je napisal p. Branko Petauer OCist.

11. Odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu srcu se je v Stični srečal 13.

maja in 13. oktobra 2023.

12. Sodelovanje na srečanjih Koordinacije katoliških duhovnih gibanj v okviru Slovenske škofovske konference. V letu sta bili dve srečanji na sedežu SŠK, dne 28. februarja 2023 o sinodi in 3. oktobra 2023 o delovanju slovenskih Katoliških duhovnih gibanj doma in v tujini.

ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA (1)

Pomisleki o češčenju Jezusovega in Marijinega Srca

Marsikdo ima danes češčenje presvetega Jezusovega Srca in brezmadežnega Marijinega Srca (JMS) za zastarelo in ga omalovažuje. Morda celo misli, da gre za nezdravo, preveč čustveno pobožnost, ki je v Cerkvi nastala na podlagi posebnih razodetij sv. Marjeti Mariji Alakok in ni za današnji čas. Nekateri se sprašujejo, zakaj naj bi govorili o Jezusovem in Marijinem Srcu namesto o Jezusu in Mariji. Slišimo tudi ugovor: »Češčenje obeh Src ni utemeljeno v Svetem pismu, cerkvenem izročilu in v nauku Cerkve.« V nadaljevanju bomo videli, da ni tako. Gre za nesporazum in nepoznanje dejstev. Če je kje v praksi kaj neskladnega z naukom in prakso Cerkve, seveda to zavračamo.

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca¹ pojasnjuje: »Nekateri prvotno in bistveno naravo češčenja mešajo ali enačijo z različnimi posebnimi pobožnostmi, ki jih Cerkev sicer odobrava in goji, a jih ne zapoveduje. Češčenje Jezusovega Srca imajo za nekaj postranskega, dodanega, česar se more kdo okleniti ali pa tudi ne« (št. 6).

Razlikovati je treba med zunanjimi oblikami češčenja JMS in med notranjim bistvom. Zunanje oblike se lahko spreminjajo, notranje bistvo pa vedno ostane in mora ostati. S češčenjem najsvetejših Src hočemo poudariti prav to bistvo.V ospredju sta Kristus in Marija, njuno telesno srce pa je pri tem znamenje in simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo njuno ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo, v popolni podreditvi in predanosti Božji volji. Naša rešitev je v njuni ljubezni.

Seveda je treba upoštevati, da je Marija le človek, Jezus pa je pravi Bog in pravi človek. V nadaljnjem razmišljanju bomo videli, da imajo tudi zunanje oblike češčenja najsvetejših Src veliko vrednost, če so povezane z notranjo vsebino in jo izražajo ter osvetljujejo.

Izraz 'srce'

Trije pomeni. Izraz 'srce' lahko vzamemo v treh pomenih: telesno srce, srce v prenesenem metaforičnem pomenu, srce v simboličnem pomenu. V tem zadnjem pomenu, ki je med obema prejšnjima, vzamemo telesno srce kot simbol ljubezni in vsega notranjega življenja, zakoreninjenega v ljubezni. Jezusovo telesno srce je vedno zedinjeno z drugo Božjo osebo in je zato simbol njegove Božje-človeške ljubezni.

Pojasnilo papeža sv. Janeza Pavla II.: »Izraz 'Srce Jezusovo' neposredno spominja na Kristusovo človeško naravo in poudarja bogastvo njegovih čustev: njegovo sočutje do bolnikov, njegovo prednostno ljubezen do ubogih, njegovo usmiljenje do grešnikov, njegovo nežnost do otrok, njegovo strogost v razkrivanju hinavščine, napuha in nasilja, njegovo krotkost pred nasprotniki, njegovo gorečnost za Očetovo slavo, njegovo veselje ob skrivnostnih in previdnostnih načrtih milosti.

Ko pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočenju s smrtjo, sinovsko in pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni, ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni ljubezni do Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva« (št 3).²

To Srce je po papeževih besedah »'prebivališče Boga med ljudmi' (Raz 21,3), saj Jezusovo Srce v svojem notranjem svetišču objema vse ljudi. Vsi prebivajo tam, objema pa jih večna ljubezen. Ko gledamo Jezusovo Srce, se spominjamo besed preroka: 'Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo zvestobo' (Jer 31,3)« (št. 5).

'Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje' je zelo jasen: »'Kristusovo srce' je sam Kristus, učlovečena in zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in ljudi, svoje brate, z božjo-človeško neskončno ljubeznijo.«³

Govorica srca

Papež sv. Janez Pavel II. je ob razlaganju litanij Srca Jezusovega povedal: »Srce razodeva globino osebe. Vedno razkriva njeno globino, pa naj gre za notranje doživljanje kogarkoli izmed nas ali za naše medsebojne odnose. Globina Jezusa Kristusa, ki jo razkriva njegovo Srce, je brez primere in prekaša globino vsakega človeka, saj ni samo človeška, ampak je obenem Božja. Ta božje-človeška globina Jezusovega Srca je globočina kreposti, globočina vseh čednosti. Ker je Jezus pravi človek, razodeva notranjo govorico svojega Srca s pomočjo kreposti« (št. 11).

Prikazovanja sv. Marjeti Alakók, sv. Katarini Labouré in fatimskim pastirčkom. Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Mariji Alakók (Alacoque) leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg. Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom nekajkrat prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala 'brezmadežno Srce'? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a številni jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas želita pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Moramo se jima z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Sv. Marjeti Mariji Alakok je Jezus obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

p. Anton

1 Pij XII., Zajemali boste vodo (Haurietis aquas), prevod 1956 na ciklostilu, ponatis 2006: CD 113.

2 Janez Pavel II., Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega. Nagovori papeža Janeza Pavla II. ob angelovem češčenju, prevedel iz angleščine p. Tomaž Podobnik, Ljubljana 1991. V litanijah je ohranjen prejšnji vrstni red: Srce Jezusovo; drugod se je uveljavil obratni vrstni red: Jezusovo Srce. Kadar ni poudarjeno človeško srce, ampak oseba, je 'srce' napisano z veliko začetnico.

3 Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Ljubljana 2003: CD 102, št. 166.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Naša velikonočna skrivnost

V vsem našem življenju se uresničuje Gospodova pasha, njegov prehod s tega sveta k Očetu. Skupaj z njim naj bi k Očetu dospeli tudi mi. Pri praznovanju nedelje in velike noči, zlasti pri evharistiji, postane velikonočna skrivnost navzoča, in sicer ne v krajevno-časovni konkretnosti, ampak v svoji duhovni, večnostni vsebini. Tudi pri drugih praznikih gre končno za velikonočno skrivnost, za povezanost s to skrivnostjo. To velja že zaradi evharistije, ki je povezana s praznovanjem. Hkrati pa so vsi dogodki Jezusovega življenja povezani z njegovo velikonočno skrivnostjo. Tudi pri praznovanju Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov je navzoča Kristusova velikonočna skrivnost, poveličani Kristus sam, le pod nekim drugim vidikom. O božiču je prav tako navzoč poveličani Kristus; gledamo pa ga kot tistega, ki je rojen v Betlehemu, v zemeljski nizkosti. Tudi v adventnem času je navzoč poveličani Kristus, a kot tisti, ki ga pričakujejo narodi ob prvem in drugem prihodu. Celo na veliki petek gledamo na vstalega Kristusa, le da na temnem ozadju njegove smrti na križu. Zato ni nobenega velikega petka brez žarkov velikonočnega jutra. Velja pa tudi obratno: Nobene velike noči ni brez poprejšnjega velikega petka. Poveličani Kristus nosi rane, le da so poveličana znamenja njegove zmage nad smrtjo in človeško hudobijo.

Cerkveno leto povezuje v eno prav Kristusova velikonočna skrivnost. Tej skrivnosti se bližamo od različnih strani, zato je v Cerkvi toliko različnih praznikov. Ker smo ljudje nepopolna bitja, moremo iz polnosti poveličanega Kristusa le polagoma zajemati. Pri tem nam pomagajo različni vidiki Jezusovega odrešenjskega življenja in delovanja.

Sv. Pavel je Korinčanom zapisal: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal« (2 Kor 5,14s).

Naš cilj je torej: živeti Kristusu, ki je za nas umrl in vstal. Kristus ni umrl in vstal samo zase, ampak za vse ljudi, tudi zate in zame. V Kristusu smo umrli in na začetni način vstali. To se je zgodilo pri krstu, to se dogaja pri vsakem praznovanju velikonočne skrivnosti. Velikonočna skrivnost je Kristusova skrivnost zato, da bi postala naša skrivnost. Kristusu učlovečenje, smrt in vstajenje ni bilo potrebno. Prehod iz smrti v življenje je potreben nam. Kristus je šel pred nami, da nam je pokazal pot, nam dal zanjo moči in nam pri Očetu pripravil prostor. Trpljenje in smrt za nas še ostaneta. Tudi boj z grehom in začetnikom greha nam ni prihranjen. Toda z nami je On, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).

Kristusova smrt in vstajenje sta tako tesno povezana med seboj, da ju ne moremo ločiti. Vstali Kristus nam po bogoslužju in cerkvenem letu daje novo življenje. V tem novem življenju je hkrati smrt starega človeka, naše sebičnosti, naše grešnosti. Kristusova smrt nas odrešuje po posredovanju vstalega Kristusa. Vsa učinkovitost Kristusovega trpljenja prihaja do nas po vstalem Kristusu.

Biti kristjan pomeni živeti v Kristusu, in sicer v poveličanem Kristusu. Kdor živi v Kristusu, sprejema od njega Božje življenje in odrešenje.

p. Anton

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Povezanost vseh praznikov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo

Kristus je središče, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača. Vse stvarstvo je usmerjeno nanj. On se je za nas učlovečil, za nas umrl in vstal ter nas odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Zato je Kristus naše življenjsko in izžarevajoče središče prav v svoji velikonočni skrivnosti.

Prvi je izraz »velikonočna skrivnost – skrivnost pashe« uporabljal v svoji homiliji (med leti 165 in 185) Meliton iz Sarde. Pravi, da je velikonočna skrivnost Kristus. Tu gre za nadaljnji razvoj Pavlovega izraza »Kristus, naše velikonočno jagnje, je namreč darovan« (1 Kor 5,7).

V Kristusovi človeški naravi se je izvršilo tisto, kar čaka nas. Bog nas je »skupaj s Kristusom oživil ... Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa« (Ef 2,5s).

V bogoslužju je Jezusovo življenje usmerjeno k velikonočnemu dogodku smrti in vstajenja in k našemu odrešenju. Dogodki Jezusovega življenja so prikazani kot odrešenjski dogodki v tesni povezavi z eno samo skrivnostjo: velikonočno skrivnostjo. Na Jezusovo osebo in njegovo odrešenjsko poslanstvo gledamo v luči velikonočnega dogajanja. Velikonočna skrivnost je temelj krščanskega bogoslužja. Hkrati je ključ za njegovo razumevanje.

Cerkveno leto je nastalo kot razširitev velikonočnega praznika. V prvi Cerkvi je bila pasha – to je Kristusovo trpljenje, smrt in poveličanje – edino življenjsko središče oznanjevanja, praznovanja in krščanskega življenja. Cerkveno bogoslužje je nastalo iz pashe in za praznovanje pashe. Niso torej praznovali različnih Kristusovih skrivnosti, ampak eno samo Kristusovo skrivnost. Najprej so jo obhajali na nedeljo in jo imenovali Gospodov dan.

Kmalu so – verjetno pod vplivom kristjanov iz judovstva – vsako leto obhajali veliko nedeljo kot letno praznovanje pashe. Ta se je razširila na velikonočno tridnevje in na petdeset dni do binkošti.

Bogoslužni dnevi, posebej prazniki, omogočajo, da se z njimi ponavzočijo Kristusove odrešenjske skrivnosti. V bogoslužnem letu ne gre za hladno neživljenjsko spominjanje preteklih dogodkov. Kristus sam dalje živi v svoji Cerkvi.

Po bogoslužnih dnevih se Kristusovo odrešenjsko delo podaljšuje skozi stoletja. V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je zapisano: »Sleherni dan dobiva svoje posvečenje iz bogoslužnih opravil božjega ljudstva, predvsem iz evharistične daritve in iz molitvenega bogoslužja« (št. 3). Osrednje mesto ima pri tem Kristusova velikonočna skrivnost, vse druge skrivnosti pa so z njo povezane. Vedno gre za praznike našega odrešenja.

Jezus nas je odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Odrešenjsko vrednost ima sicer vse Jezusovo zemeljsko življenje, a le v povezavi z njegovo velikonočno skrivnostjo. Celotno Jezusovo življenje je kakor stavek, v katerem ima vsaka beseda svoj pomen, a polni smisel dobi šele z zadnjo besedo. Ta zadnja beseda je velikonočna skrivnost.

V velikonočni skrivnosti je v ospredju poveličani Kristus, ki je vedno povezan s svojim trpljenjem in smrtjo. Praznovanje velikonočne skrivnosti na praznike Gospodovega trpljenja in vstajenja in skozi vse leto, posebej na nedelje, je središče bogoslužja. Velikonočna skrivnost je po novi ureditvi prišla močneje do izraza. Po pojmovanju prvih kristjanov je velika noč prežarjala praznike celotnega cerkvenega leta. Na veliko noč so praznovali Kristusovo odrešenje, njegov prehod skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Po občutju je sicer božič krščanskemu človeku bližji, a po pomenu je velika noč, povezana z Jezusovim trpljenjem in smrtjo, na prvem mestu.

Latinski izraz za velikonočno skrivnost je »mysterium paschale«. »Pascha« pomeni »prehod« ali »mimohod«. Tako so prešli Izraelci iz egiptovske sužnosti v svobodo obljubljene dežele. Angel pokončevalec, ki je pokončal vse egiptovske prvorojence, je šel »mimo« izraelskih. Tako so bili rešeni. Kristus je prešel iz teme umrljivega zemeljskega življenja skozi temo smrti v svetlobo poveličanja pri Očetu. Skrivnost tu pomeni neizčrpno odrešenjsko dogajanje, ki ga lahko dojamemo le z vero. Velikonočna skrivnost je vrhunec in povzetek vsega Jezusovega življenja in dela in vse odrešenjske zgodovine.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Središčni pomen Kristusove velikonočne skrivnosti

S cerkvenim letom podoživljamo in spominsko ponavzočujemo Kristusovo zemeljsko življenje. V adventnem času se spominjamo, kako so ljudje pričakovali njegov prihod v stari zavezi. To praznovanje doseže prvi vrh z Jezusovim rojstvom. Nato praznujemo Jezusovo otroštvo, njegovo javno delovanje, trpljenje, smrt in vstajenje, vnebohod in poslanje Svetega Duha.

Šele v novejšem času se je uveljavilo, da se liturgično leto začenja z adventom. Tako sta urejena Rimski misal in Bogoslužni molitvenik. Vendar cerkveno leto nima pravega začetka ali konca, saj vedno obhajamo isto Kristusovo skrivnost, ki ima neskončno vrednost. Cerkveno leto se je v zgodovini začenjalo z zelo različnimi datumi. Danes, ko je velikonočna skrivnost v središču, bi bil smiseln tudi začetek s pepelnico, s katero se začenja priprava na velikonočno praznovanje. Splošne določbe o cerkvenem letu in koledarju, ki so natisnjene v Rimskem misalu, čase cerkvenega leta delijo takole: velikonočno tridnevje, velikonočni čas, čas štiridesetdnevnega posta, božični čas, adventni čas, čas med letom, prošnji in kvatrni dnevi.

V cerkvenem letu ne gre samo za podoživljanje in spominsko ponavzočevanje Jezusovega zemeljskega življenja. Po Kristusu človeku hočemo priti do Kristusa Boga. To je vodilna misel sv. Avguština (345–430). V cerkvenem letu se srečujemo s poveličanim Kristusom. Njegova poveličana človeška narava je most do njegove Božje narave. Tudi ko praznujemo Kristusovo rojstvo, se ne ustavljamo le pri Otroku, ampak gledamo v njem Kralja, Ženina, Boga. Noben praznik cerkvenega leta nam ne posreduje le izsek iz Jezusovega zemeljskega življenja, ampak celotno Kristusovo skrivnost, Kristusa človeka in Boga, celotno odrešenje, ki ima svoj vrh v velikonočni skrivnosti.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Pridruži se prošnjam za vse potrebe

Verniki odgovorijo na Božjo besedo na svojstven način s prošnjami za vse potrebe. V njih prosimo za vse ljudi. Te prošnje naj bi bile redno pri mašah z udeležbo ljudstva. V tej molitvi vernikov prosimo po vrsti za potrebe Cerkve, za vladajoče in za blagor vsega sveta, za trpeče v kateri koli stiski, za krajevno občestvo in posamezne skupine ljudi.

Pri kakšnem posebnem opravilu, na primer pri prvem obhajilu, pri birmi, poroki, kakšni drugi župnijski slovesnosti in pri pogrebu, pa več pozornosti posvetimo posebni okoliščini.

Molitev začne in sklene mašnik, kratke in z modro svobodo sestavljene molitvene namene pa napoveduje diakon ali strežnik ali kdo izmed vernikov. Uvodno mašnikovo povabilo k prošnjam za vse potrebe in njegova sklepna molitev naj bi, kolikor je mogoče, povezala berila in homilijo. Celotni sveti zbor molitev sprejme za svojo s skupnim klicem po napovedanih namenih ali s tiho molitvijo. S temi prošnjami izvršuje ljudstvo nalogo svojega krstnega in birmanskega duhovništva.

Hvalevredna je navada, da pri teh prošnjah sodelujejo tisti, katerim hočemo pri mašni daritvi nameniti več pozornosti. To so na primer pri prvem svetem obhajilu in sveti birmi prvoobhajanci in birmanci ter njihovi starši in botri.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU Z izpovedjo vere odgovôri na Božjo besedo

Na Božjo besedo, ki si jo slišal pri berilih in v pridigi, odgovoriš z izpovedjo vere. Z njo Božjo besedo sprejmeš za svojo in si prikličeš v spomin, kaj je glavna vsebina naše vere. Tako se dobro pripraviš na evharistično bogoslužje.

Vero molimo ob nedeljah in slovesnih praznikih, lahko pa tudi ob posebnih slovesnejših opravilih. Med molitvijo vere se vsi priklonimo pri besedah: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU Po evangeliju prisluhni mašnikovi homiliji

Homilija je pridiga, pri kateri mašnik razlaga besedilo oznanjene Božje besede ali druge dele mašne daritve. S homilijo uvaja vernike v modro razumevanje Svetega pisma in hrani njihovo vero. V to oznanjevanje vpleta razlago verskih resnic in pravila krščanskega življenja. Mašnik mora imeti homilijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri vseh mašah, pri katerih so ljudje navzoči. Zelo se priporoča ob delavnikih v adventu, postu in velikonočnem času, pa tudi ob drugih prazničnih dneh in priložnostih, ko ljudje v večjem številu pridejo v cerkev. Homilija nam namreč nudi hrano za krščansko življenje.

Če hočemo, da bo Božja beseda obrodila večje sadove, je treba upoštevati sveto tihoto. Predhodna navodila v knjigi 'Berila in evangeliji za leto A' jo takole priporočajo: »Besedno bogoslužje je treba obhajati tako, da podpira premišljevanje. Zato se je treba izogibati vsakršnemu hitenju, ki ovira zbranost. Pogovor med Bogom in ljudmi, ki ga spodbuja Sveti Duh, potrebuje kratke trenutke tihote, prilagojene zbranemu občestvu, da je mogoče sprejeti Božjo besedo v srce in nanjo primerno odgovoriti v molitvi. Ti trenutki tihote so v besednem bogoslužju lahko na primer pred začetkom tega bogoslužja, po prvem in drugem berilu in po homiliji.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU Pri evangeliju poslušaš Kristusa

Branje evangelija je vrhunec besednega bogoslužja. Pri slovesni evharistični daritvi duhovnik ali diakon evangeljski knjigi izkazuje posebno spoštovanje. Diakon ali bralec jo že pri vstopu k oltarju pred začetkom mašne daritve lahko nese dvignjeno v procesiji ter jo nato položi na oltar. Za evangelij jo diakon ali duhovnik v procesiji nese med petjem aleluje z oltarja na ambon. Tedaj vsi stojimo. Evangelij sme brati ali peti le diakon ali duhovnik. Pred začetkom evangelija knjigo pokriža in pokadi ter po evangeliju poljubi. Po evangeliju nam namreč prav sedaj sam Kristus oznanja svojo besedo. Ljudstvo se zato na koncu zahvali Kristusu: »Hvala tebi, Kristus!«

Ko poslušaš evangelij, se spomni, da Kristus prav tebi oznanja svojo besedo. Ta beseda te očiščuje, razsvetljuje, posvečuje, krepi in osrečuje. Kristusove misli bodo postale tvoje misli, Kristusova čustva tvoja čustva, Kristusove sodbe tvoje sodbe. Tako mu boš vedno bolj podoben.

Pri evangeliju se pokrižaš s palcem desne roke s trojnim malim križem: na čelu, na ustnicah in na prsih. Ko se pokrižaš na čelu, pokažeš, da si pripravljen z razumom sprejeti evangelij. Križ na ustnicah pomeni, da boš Jezusov evangelij širil z besedo. Ko se pokrižaš na prsih, pokažeš, da evangelij sprejemaš na znotraj s srcem in da si pripravljen po njem živeti.

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2024

 Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 28 januarja, 25. februarja, 24. marca, 28. aprila, 26. maja, 23. junija, 28. julija, 25. avgusta, 22. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 22. decembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 8. januarja! 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. oktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca v Stičini (upok. nadškof Stanislav Hočevar).

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v baziliki v Stični:

6. januarja in 3. februarja, vedno ob 18.00.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Božič v našem življenju

Še smo v dobi, ko po cerkvah odmevajo božične pesmi. Kaj je tisto, kar naj ostane v naših srcih in v našem življenju od Božiča za vse življenje?

Več stoletij pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Luč je pred dobrimi dva tisoč leti zasvetila v betlehemskem hlevu, kjer je Devica Marija povila novorojeno Božje Dete. Bog je postal človek! Mar si moremo misliti na naši zemlji kaj bolj čudovitega!? Ni ga bilo dogodka in ga ne bo do konca sveta, ki bi se dal primerjati s tem dogodkom: Neskončno sveti Bog je postal človek, da bi odrešil tebe in mene, vse ljudi od začetka do konca sveta. Skupaj s prerokom Izaijem smo praznovali Jezusov rojstni dan v prekipevajočem veselju, »kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru«

Glejmo Jezusa, to veliko Luč, kot malo Dete v jaslih, ko živi v nazareški družini, ko oznanja Božje kraljestvo, ozdravlja bolnike, odpušča grehe in končno, ko nas s strahotno smrtjo na križu odreši in v prebodenem srcu razodene vso svojo ljubezen. Naše upanje in ljubezen se prebujata ob podobi vstalega Odrešenika, usmiljenega Jezusa in presvetega Srca Jezusovega. Vid nam pomaga verovati, upati in ljubiti! Ker smo slabotni, potrebujemo, da vedno znova zagledamo veliko Luč, čeprav tudi za nas velja Jezusov blagor apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29).

Vedno nas pretrese, ko pomislimo, kako slabo so prebivalci Betlehema in Jeruzalema sprejeli Jezusa. Le pastirji so se dobro izkazali in nato modri z Vzhoda. Kaj pa mi? Jezus je zato prišel na svet, da bi se rodil, živel in deloval v naših srcih in našem življenju. Že večkrat smo slišali starodavno misel: »Če je to Dete tisočkrat rojeno, če ni v tvojem srcu, je vse izgubljeno.« Da se Jezus rodi v našem srcu, je potrebno, da je čisto. Odrešenik na najodličnejši način prihaja k nam pri sveti maši v svetem obhajilu. Kako je s sodelovanjem pri mašni daritvi? Ali prejemamo Jezusa pri svetem obhajilu z vedno večjo ljubeznijo? Bog daj, da bi bilo tako! S tem mu napravimo največje veselje.

Jezus pa se hoče roditi tudi v naših skupnostih, predvsem v družinah. Vsi vemo, da so mnoge v krizi in da se jih veliko razbije. Potrebujejo Odrešenika bolj kot vsakdanji kruh. Jezus nam je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V Jezusovem imenu smo zbrani, kadar si prizadevamo za medsebojno ljubezen in edinost. Takrat izpolnjujemo Jezusovo naročilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Naše družine bodo rešene in se bodo lepo razvijale, če bo Jezus v nas in med nami.

Jezus je prišel na svet tudi zato, da bi bil v našem bližnjem, predvsem v tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Po tem, koliko smo prepoznali Jezusa v pomoči potrebnem človeku, bomo tudi sojeni. Spomnimo se na Jezusove besede ob poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti … Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35–40).

Pripravljamo se na sveto leto 2025. Naj bo močno zaznamovano z Jezusovo navzočnostjo v bogoslužju in našem vsakdanjem življenju in delovanju, v nas, v naših skupnostih in v vsakem bližnjem, zlasti tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Tako bo naše življenje postalo trajni Božič: Bog v nas, med nami in v naših bližnjih.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Vrtna angelika pospešuje izločanje žolča

in lajša črevesne bolečine, preprečuje napenjanje ter pospešuje izločanje želodčnih sokov.

Za lajšanje bolezenskih težav uporabljamo korenino vrtne angelike (Angelicae radix).

Druga imena za vrtno angeliko (Angelica archangelica L.) so: zdravilni gozdni koren, sveta grenčica, žlahtna angelika, vrtna vanelka, arhangelika.

Latinsko ime te zdravilne rastline nam daje slutiti, da je bila v preteklosti ta zdravilna rastlina zelo cenjena zaradi njene učinkovitosti, saj njeno ime pravzaprav pomeni »angelsko zelišče«. Ime archangelica izhaja iz grške besede arkhangelos (= nadangel). Legenda pravi, da je nadangel Gabrijel ljudem povedal uporabo te rastline v zdravilne namene. Kitajski cesar Šing Nong (3500 pr. Kr.) je v zeliščarskem spisu angeliko opisal kot zdravilo pri boleznih prebavil, ledvic in srca. Imenovali so jo tang kvej in to ime je obdržala na Daljnem vzhodu še danes. Neka legenda tudi pravi: v domači vasi je bilo slišati govoriti o možaku, ki je dočakal 120 let. Sam je trdil, da je tako dolgo živel, ker je imel navado žvečiti namesto tobaka angelikino koreninico.

Angelika je največkrat dvoletnica, redkeje tri ali večletnica in zraste do 2,5 m visoko. Zgornji del stebla je včasih rdečkasto obarvan. Spodnji listi so zelo veliki, dva do trikrat pernati. Cveti julija in avgusta. Po enkratnem cvetenju in nastanku plodov rastlina odmre. Socvetje je sestavljeno iz kobul, cvetovi so na dolgih pecljih, zeleno beli in dišijo po medu. Sodi v družino kobulnic (Apiaceae), kamor spadajo tudi navadna kumina, koriander, vrtni janež, navadni komarček, pravi peteršilj idr. Dvoletno korenino izkopljemo jeseni, očistimo z vodo in zrežemo po dolgem v 4 dele. Pri umetni toploti je ne sušimo, da eterično olje iz rastline ne bi izhlapelo. Čeprav so po učinkovitosti najbolj cenjenje korenine, lahko, preden rastlina zacveti, nabiramo tudi liste in cvetove. Angelika raste v naravi v severnih deželah, na pobočjih Alp in Pirenejev in ob rekah, ki pritekajo z gora. V Sloveniji angelike ne najdemo prosto rasti v naravi, zato pa njeno sorodnico zasledimo po vlažnih gozdovih in travnikih: navadni gozdni koren (Angelica officinalis L.), ki je po videzu in učinkovanju zelo podobna vrtni angeliki, le da je nekoliko slabotnejša po učinkovanju.

Angelika vsebuje eteričino olje, kumarine, čreslovine, pektin, organske kisline, kot so angelikina, jabolčna, ocetna, jantarjeva kislina in druge spojine. Deluje ugodno na prebavila: preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča in želodčnih sokov, pomirja vznemirjeno črevesje in lajša črevesne bolečine, deluje protimikrobno. Uporabimo jo, kadar nam zaužita mastna hrana povzroča prebavne težave, imamo občutek polnosti in slabosti v prebavilih, smo neješči, imamo vnetje želodčne sluznice ali vnetje tankega in debelega črevesja ter pri začetnem čiru na želodcu. Uporabni deli rastline so korenine, listi in semena. Največkrat se za pripravo čajev in grenčic uporabljajo korenine. V ljudski medicini se angeliko priporoča tudi ljudem, ki okrevajo po bolezni, študentom pred izpiti, saj angelika deluje krepčilno, spodbujevalno. Nosečnice naj angelike ne uživajo.

Nasvet patra Simona Ašiča zoper črevesne krče in slabo prebavo

Vino iz angelike: 60 g sesekljane korenine namakamo v 1 litru belega vina 2 dni, nato dodamo še 2 g uprašene korenine ter še dodatno namakamo 2 dni. Odcedimo in jemljemo po 2 žlici na dan v času trajanja težav.

 

Čajna mešanica ČreSIT patra Simona Ašiča za izboljšano delovanje črevesja vsebuje:

-                     30% rastline bazilike (Basilici herba)

-                     15% rastline rmana (Millefolii herba)

-                     15% korenine vrtne angelike (Angelicae radix)

-                     10% plod komarčka (Foeniculi fructus)

-                     10% rastline majarona (Majoranae herba)

-                     10% cvetov ognjiča (Calendulae flos)

-                     10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

 

Čaj si pripravimo kot poparek: žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut, pokrijemo, precedimo in pijemo do 3 krat dnevno.

 

Po pripravkih z angeliko bomo torej posegli najpogosteje, kadar imamo težave s prebavo. Z njo si bomo lahko lajšali tudi težave s hemoroidi in pri refluksu. Dodamo jo pa lahko tudi v zeliščni kis, s katerim izboljšamo okus solati.

 

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE Preprost blagoslov

Rekli so, da je »težak« intelektualec, in tudi ljudje, ki jih je povabil na kosilo ob neki posebni priložnosti, so se skoraj vsi ponašali z doktorskimi nazivi, nekateri celo z dvema. Poznali so se že dolgo zaradi skupnega dela, vendar ne toliko, da bi si bili zares blizu. Gostitelj ni hodil v cerkev, a vedel je, da je med njegovimi gosti nekaj iskrenih vernikov. Želel si je, da bi čutili, s koliko ljubezni je zanje pripravil kosilo. Kar klicalo je k temu, da bi ga začeli z molitvijo. Toda moliti ni znal, pa tudi vedel ni, kakšen bi bil odziv nevernih. Zato je preprosto vstal in rekel en sam stavek: »Tisti, ki ptice pod nebom živi, naj nam to hrano blagoslovi.« In zdelo se je, kakor da je res poseben blagoslov spremljal njihovo druženje – toliko prijateljstva je privrelo na dan.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božični paket

Težka leta po vojni so nam pomagali premostiti tudi paketi, ki smo jih dobivali iz Amerike. Sorodniki z druge strani oceana so nam pošiljali predvsem oblačila, včasih pa tudi hrano: riž, kavo, konzerve. Toda takega paketa kot so ga za božič tam nekako pred 70 leti dobili Barbčevi na domačiji  vrhu hriba, še nismo videli. V njem je bilo poleg oblačil predvsem veliko igrač:  punčke podobne barbikam, plišasti medvedki, pobarvanke, plastične pištolice, orglice in veliko sladkarij. Vse to je pošiljala gospodarjeva sestra, ki je iz domače revščine še kot mlado dekle odšla po svetu. Pravzaprav smo skoraj vsi dobivali pakete iz Amerike, a malce čudno je bilo, da ni nobenega nikoli dobila soseda Pavlina, katere pokojni mož je bil doma iz Barbčeve hiše. Bila je vdova z dvema neubogljivima otrokoma, ki ju je komaj preživlja z delom na dnini in krpo lastne zemlje, kjer je preredila pujska. Ljudje so ji govori, da ni prav, da vse pakete dobi svakinja na domu. Pavlina pa  je zamahnila z roko: »Kar naj jih ima, saj več kot ene obleke na enkrat ne more obleči in več kot več ne more pojesti – torej sva na istem.« Toda ljudem nekaj ni dalo miru, pa so pregovorili poštarja, da jim je dal naslov tete iz Amerike. Pisali so ji o stiski, v kateri živi ovdovela svakinja in da bi bilo prav, če bi se spomnila tudi nje in njenih otrok. Dobili so odgovor, da oblačila, ki jih pošilja, niso njena, ampak jih zbere pri sodelavkah in znankah, ki nimajo svojcev v Evropi. Pakete je pošiljala na svoj dom misleč, da jih svakinja razdeli vsem sorodnikom. Zdaj pa ne bo poslala nikomur več ničesar. Jaz pa ob spominu na to zgodbo vedno pomislim na preprosto dejstvo, da več kot ene obleke hkrati ne moreš obleči, prav tako se več kot do sitega tudi ne moreš najesti.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božične maše

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik.

V Rimu  je polnočnica v baziliki sv. Petra; tretja – tako imenovana dnevna maša, je v baziliki Marije Snežne; druga – za katero se je prijelo ime pastirska maša –  pa v cerkvi sv. Anastazije. Sv. Anastazija je bila v srednjem veku zelo češčena svetnica, mučeniške smrti je umrla 25. decembra leta 304, zato goduje na sam božični dan.  Na Slovenskem pa očitno ni bila posebno znana, saj imamo njej posvečeno eno samo podružnično cerkev v Brestovici  na Krasu. Zato tudi kot krstno ime ni bila  priljubljena.  V mojih osnovnošolskih letih je bil ravnatelj v Stični Ivan Velišček, ki  je bil doma nekje s Primorske. Rekli smo mu tovariš ravnatelj,  njegovi ženi pa gospa Stazika. To je bila okrajšava za Anastazijo. V tistih časih smo dobivali ameriško pomoč v obliki mleka v prahu, sira, moke in podobnih živil. Gospa Stazika nam je kuhala šolske malice. Iz te moke in mleka je spekla čudovit kruh, kakršnega od doma nismo poznali. Ko nam ga je delila, je nismo bili nič manj veseli kot so bili prvi kristjani veseli, ko jim je  v rimske zapore sv. Anastazija prinašala hrano.

Valerija

V bunkerju »Ljubljana«

Kako so z njimi ravnali v kočevskih zaporih, si lahko samo predstavljamo. To ni bil hotel. Tisti, ki so jih zaprli, niso imeli nikakršnega spoštovanja do vernih ljudi. Duhovniki so jim bili največji trn v peti. Poniževali so jih. Morali so spati na golih tleh. Da so jim še bolj vzeli dostojanstvo, jim niso dovolili niti na stranišče. Pogosto so jih zbujali sredi noči in jih napol zaspane silili, da so morali podpisovati razne zapisnike. Razumljivo je, da zapisnikov niso podpisali prostovoljno in iz prepričanja. Komunisti so v svojih časopisih celo objavili, da so vodilni izmed katoliških duhovnikov podpisali izjave in da obžalujejo, da so bili tako slepo pokorni silam, ki so nasprotne domovini.

Razmere v zaporu so bile nečloveške. Bili so zelo natlačeni. Hrana je bila slaba. Dobivali so umazano čorbo, v kateri je plaval tu in tam kak košček krompirja ali korenja. Še zlasti jih je pestila žeja. Imeli so en galon vode za vse, ki so bili v celici. Vsak je dobil komaj kak požirek. Tudi higienske razmere so bile obupne. Niso jim dovolili, da bi se umivali. Uši so se razpasle in jih grizle. Zaradi nenehne žeje so jim razpokale ustnice. Nekateri so imeli tako suha usta, da so težko govorili. Zaradi nepravilne prehrane so dobili hudo drisko, nekateri celo krvavo. Vse to jih je še dodatno izčrpavalo.

Po koncu procesa, ko so bili že obsojeni, so jih začeli odvažati in streljati. Kljub temu da so bile razmere tako nemogoče, je bilo med njimi veliko upanja. Sprejeli so razmere take, kot so bile, in skušali tudi na ta način služiti Bogu. Trudili so se, da so veliko molili. Ker so imeli med seboj duhovnike, so imeli možnost, da opravijo sveto spoved. Kolikor mogoče so bili pripravljeni na vse. Bolj ko so bili od ljudi zavrženi in ponižani, bliže jim je bil Bog ter jim dajal poguma in moči za zvesto pričevanje.

Nemci so se takoj potrudili, da bi naredili red v deželi. Zaradi bližajoče se nemške ofenzive so partizani zapustili Kočevje. Seveda je mesto moralo zapustiti tudi tako imenovano sodišče. Vse ujetnike so morali nemudoma preseliti. Naložili so jih na tovornjake in jih prepeljali v Grčarice. Vas je bila že popolnoma porušena in požgana, za kar so bili zaslužni partizani. Pred vasjo so zavili malo v gozd. Tam so ujetnike mučili in zastraševali s strojnicami. Po več kot dveh urah so jih odpeljali v vas in jih namestili v že precej razdejanem župnišču. Bili so močno zastraženi in niso niti smeli pogledati skozi okno. Eden izmed njih se je spozabil. Pri priči je bil ustreljen v glavo in prsi. Bili so zelo lačni, a jim nihče ni dal ničesar. Vse tri skupine so bile zaprte v raznih sobah. Med seboj pa niso mogli imeti stika.

V vsaki skupini je bil en duhovnik. Ti so se potrudili, da so vsak svojo skupino dobro pripravili na smrt. Molili so rožni venec in prejeli odvezo.

Dne 24. oktobra 1943 so jih z žicami privezali na vrv. Močno zastraženi so odšli v gozd nad vasjo. Po kaki uri hoje so prišli na jaso sredi gozda. Bil je laz, ki so ga domačini redno kosili. V njem je bila kraška vrtača. Tam so nekatere zelo mučili, preden so jih pobili. Med najbolj mučenimi je bil najbrž tudi pater Placid, saj so stari ljudje v Stični vedeli povedati, da je neki domačin partizan pripovedoval, da ne more pozabiti kako grozno so mučili patra Placida. Vseh jetnikov, ki so bili umorjeni na isti dan, je bilo 23.

Bil je Gospodov dan. Vsa Cerkev je praznovala misijonsko nedeljo. Ni naključje, da je pater Placid daroval svoje življenje za Kristusa ravno na nedeljo. V tem lahko vidimo Božjo ljubezen, saj je svoje zemeljsko življenje dopolnil ravno na dan, ko je Gospod vstal od mrtvih. Njegova daritev je bila misijonska. Tudi s svojo smrtjo je bil povezan z njim, ki mu je vse življenje pripadal. Mučitelji so mislili, da bodo v njem zadušili Gospoda, a ga je s smrtjo še bolj poveličal kot z vsem svojim življenjem. Življenje patra Placida je bilo kakor seme položeno v zemljo, da bi vzklilo in obrodilo mnogoteren sad.

Na hitro so skopali skupen grob na dnu vrtače. Zmetali so jih v grob in ga površno zasuli. Nekateri, ki so izvedeli za vse, kar se je zgodilo, so obvestili župnika v Ribnici. Ta pa je obvestil tudi domače. Oče p. Placida je onemel. Lasje na glavi so se mu pobelili. Obvestili so tudi samostanske v Stični. Ti so za pokojnega patra Placida 16. novembra opravili sedmino.

Vsem, ki so bili v skupini, je pater Placid naročil: »Če se bo kdo izmed vas rešil, naj sporoči v župnišče v Ribnico pozdrave za domače. Naj molijo zame. V Stično pa naj sporoči, da imam naročenih 120 svetih maš.« Te svete maše je pozneje opravil njegov rodni brat pater Maver.

V samostanu je smrt patra Placida povzročila neke vrste zadržanost. Niso veliko govorili o vsem, kar se je zgodilo. Tudi zapisali niso v samostanske dokumente skoraj nič. Komunistično nasilje je pognalo mnogim strah v kosti. Opat Avguštin je bil pretresen. Ni mogel verjeti, da se je lahko komunistična ideja tako razpasla med Slovenci. Tiho je trpel in se bal, kdo bo naslednji. Bil je trdno odločen, da se ne bo umikal in ne bal. Skrbelo ga je za njegove menihe. Tistim, ki so bili bolj izpostavljeni, je predlagal, naj bodo čim bolj zadržani in ne dajejo nikakršnih izjav, s katerimi bi lahko dražili komuniste. Z vso ljubeznijo je nadaljeval molitev za svoje menihe in za slovenski narod. Slutil je, da se bodo dogajale še hude reči. Toda ni izgubljal upanja in ni se prepuščal strahu. Vedel je, da v vsem, kar se dogaja, ni sam. Jezus je z njimi in on drži svojo roko tudi nad slovensko zemljo. Še posebno pa je bil gotov, da Bog varuje stiški samostan. Ne bodo se izognili trpljenju, a imeli bodo moč, da bodo vztrajali v zvestobi do konca. Pater Placid je že končal svoje zemeljsko popotovanje. Z apostolom Pavlom bi lahko vzkliknil: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal in vero ohranil.« Da, bil je zvest do konca. Tudi v mučeništvu ni klonil. Jezus sam je trpel z njim in v njem. Sedaj je sobrat že pri Bogu. Opat je bil prepričan, da so dobili v patru Placidu novega priprošnjika pri Bogu. Pogosto je iz vsega srca vzdihnil: »Pater Placid, prosi za nas pri Gospodu!«

Menihi se o vojnih rečeh niso veliko pogovarjali. Posebno molčeči so bili pred delavci. Vse je bilo tako čudno, da nikoli nisi vedel, kdo lahko kaj pove naprej. Bal se je, da bi komunisti med samostanskimi koga pridobili, da bi jim pripovedoval, kaj se v samostanu dogaja, o čem se menihi pogovarjajo. Vse, kar je opravil opat Avguštin, je opravil na štiri oči. Zelo je bil zaskrbljen za vse, ki so sodelovali pri reviji Božje kraljestvo. Pater Metod in pater Tomaž sta bila glavna sodelavca. Naročal jima je, naj bosta pazljiva, da ne bi po nepotrebnem izzivala nesreče.

p. Branko Petauer