VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega V., Pepca

Pepca je bila doma s premožne kmetije. Toda pri hiši je bilo veliko hčera in zato jim niso mogli dati kaj prida dote. Tako je tudi odpadla možnost, da bi se dobro poročile. Pepca je imela pravzaprav še srečo, saj je bil njen Miha izučen kovač. Zmenil se je s kmetom iz soseščine, da mu je odstopil košček travnika ob vaški poti, v zameno pa naj bi mu Miha podkoval konje in popravljal vozove. Prostora je bilo le za majhno hišico. Polovico so zavzemali stanovanjski prostori, polovico pa kovačnica. Na koncu hiše so postavili velik pokrit prostor za drva. Tu so tudi podkovali konje. Hiše niso nikoli ometali. Prav tako odprtin na obeh koncih podstrešja niso nikoli zaprli. Pozimi je bilo mrzlo, a Pepca se ni niti najmanj pritoževala. Za doto je dobila kos gozda. Vse leto je napravljala butare in jih s šajtrgo pridno vozila domov. Imela je hčer – s katero pa, po pravici povedano, ni bilo nič. Nikoli je ni učila delati, a tudi sama ni čutila nobene potrebe po tem. Vendar bi najbrž kar srečno zvozili življenje, če ne bi Miha med vojno padel. Po vojni je vdova dobila pokojnino in za njo dosmrtno tudi hči Poldka.

Ni bila velika, a skromno se je dalo živeti. Nikoli se nista pritoževali, da jima česa manjka. Počasi je Pepca nehala hoditi k maši, kajti ženske iz AFŽ so ji zažugale, da bo sicer izgubila penzijo. A najbrž ji je bil vsak izgovor dober, saj je postajala čedalje bolj lenobna. Sosedam, ki so jo nadlegovale, zakaj ne gre k maši, je rekla, da jo bolijo kolena in ne more poklekniti v cerkvi. To je bilo najbrž celo res, saj je nazadnje povsem občepela doma. Poldka pa je večinoma spala. Rekli so, da ima tako bolezen, da ne more ostati budna. Vse se je še poslabšalo z materino boleznijo. Začelo se je z revmo, bolečine so bile čedalje hujše, dokler ni obležala. Poldka je pravzaprav glede na to, da je stalno spala, še dobro skrbela za red v hiši. Prala je v potoku, ki je tekel za hišo. Pozimi je morala razbiti led, da je prišla do vode. Vodnjaka ni bilo pri hiši, pa tudi vodovoda in elektrike ne. Mati je imela kljub temu vedno svež vzglavnik in rjuho. Kaj se je z njenim telesom dogajalo pod odejo, ni nihče vedel. Takrat niso hodile po hišah patronažne sestre, tudi zdravnika niso klicali. Pepca je včasih od bolečin tako kričala, da se je slišalo do ceste dober kilometer proč. Ko je umrla, se ni vedelo, kako bi jo pokopali. V vasi ni bilo še nikogar, ki bi mu odrekli cerkveni pogreb. A Pepca ni hodila k maši in živela je slabo. Potem je župnik sklenil, da je ženska v času bolezni dosti pretrpela in ji je Bog gotovo marsikatero nerodnost oprostil. Toda v odločilnem trenutku so se pojavile AFŽ-jevke. Zagrozile so, da bo hči izgubila penzijo po očetu in kako bo potem živela sama? V nasprotnem primeru bodo one uredile, da bo šla v zavod, kjer bo zanjo z vsem poskrbljeno. In sorodniki so sklonili glave. Ko je pogrebni sprevod zapuščal vas, ni zvonilo v poslednje slovo. Spotoma ni nihče molil. Tudi mimo kapelice, kjer so se navadno ustavili in je župnik pozval vse, naj mrtvemu oprostijo, če jih je kakorkoli prizadel, so šli molče. Ljudje so imeli čuden občutek, kot da nekaj ne delajo prav. Na pokopališču ni bilo nikogar, ki bi Pepci namenil nekaj besed v slovo, bila je preveč nepomembna. Ženska, ki je bila zadolžena za take in podobne govore, je potem, ko so jo opomnili, da bi bilo treba kaj povedati ob grobu, zamahnila z roko: «Saj ni kaj povedati.« Ko so vsi pogrebci odšli, so ostale ob gomili tri ženske in na glas odmolile, kot se jim je zdelo prav.

Pepcin dom ob poti je ostal prazen. Najprej je zgrmela na kup drvarnica, sčasoma je njeno okolico preraslo trnje ter zakrilo stare cunje, preluknjano posodo in odsluženo pohištvo, ki se je valjalo naokoli. Potem je nekdo po mnogih desetletjih začutil priložnost, da bi s hišo zaslužil. Prišla je skupina slovaških delavcev in prav na hitro zamenjala okna in vrata, pa tudi pod. Krovci so obnovili streho, fasaderji pa so hiško prebarvali z veselo oranžno barvo. Novi stanovalci nekje z juga bivše države so prinesli s seboj svoje navade.

Ko molitev odide iz hiše, se pač težko vrne vanjo.

Valerija Ravbar