Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 4. december 2014

+ Inge Patzelt, nagovor ob žalni sv. maši v Stični 23. oktobra 2014



Dne 15. oktobra 2014 se je ustavilo ljubeče srce gospe Inge Patzelt, nadvse pozorne in zveste žene pokojnega Huberta, častne članice našega samostana. Njeno zemeljsko življenje in romanje se je začelo 10. avgusta 1922 in je trajalo nekaj več kakor 92 let, do 15. oktobra 2014. Zadnje mesece je preživela v domu za starejše. Poslednje slovo bo v soboto, 25. oktobra, v domači cerkvi sv. Vida v Hirschaidu. Drugega Kristusovega prihoda in poveličanega vstajenja bo čakala poleg svojega moža Huberta na domačem farnem pokopališču v Hirschaidu.
Za pokojno gospo Inge je značilno, da je že v mladosti občutila težo križa. Bila je rojena v Šleziji, blizu Breslava, v današnji Poljski. Ko so to področje proti koncu 2. svetovne vojne zasedli Rusi, je morala s svojo materjo kot begunka bežati v Zahodno Nemčijo. Ko se je z gospodom Hubertom Patzeltom, profesorjem in ravnateljem srednje realne šole, že nekoliko starejša, srečno poročila, sta imela hčerko, edinega otroka, ki sta ga kmalu v prometni nesreči izgubila. To je bila za oba velika bolečina. Ko je pozneje njen ljubljeni mož Hubert zbolel za rakom, je bila to zanjo dodatna velika bolečina, ko je živela v strahu, da ga bo izgubila in ostala sama. Vendar je vse to ni strlo, ampak je izoblikovalo njeno srce, da je postala zelo čuteče pozorna do vsakega človeka in njegove bolečine. Bolečina je zanjo postala kakor kamenček, ki zaide v školjko in ji povzroča bolečine, iz kamenčka pa nastane biser. Duhovno bogastvo gospe Inge je bilo kakor biser. Razdajala se je v različnih dobrih delih.
Današnji evangelij nam je predstavil prizor z vesoljne sodbe: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil, in ste mi dali piti, popotnik sem bil in ste me sprejeli.« Vse to in še marsikaj drugega je s pozorno naklonjenostjo izvrševala gospa Inge.
Poleti je minilo že 41 let, odkar sta se zakonca Hubert in Inge leta 1973 prvič ustavila v Stični, da se prepričata, kako je s tem samostanom, ali so v njem še menihi in ali je prazen in zapuščen. Z veselim presenečenjem sta ugotovila, da je v njem še meniško življenje. Bilo je v času komunističnega pritiska, ki je omejeval versko svobodo in dejavnost. Ugotovila sta, da bi menihi potrebovali pomoč. Od tedaj naprej sta oba, vsak na svoj način, pomagala našemu samostanu, pozneje pa izkazovala ljubečo pozornost tudi do ljudi iz občine Ivančna Gorica. Do vsakega sta imela prijazno besedo in sta mu pokazala naklonjenost s kakim darilom.
Samostan je iz hvaležnosti oba sprejel med častna člana (familiara) samostanske družine. Danes se posebej zahvaljujemo gospe Inge za vso ljubečo pozornost, ki jo je izkazovala do slehernega izmed nas. Naj oba, gospoda Huberta in gospo Inge, dobri Jezus Kristus nagradi z večnimi darovi, saj sta bila vse življenje verna in sta molila ter poleg del ljubezni do bližnjega redno obiskovala nedeljsko in prazniško sveto mašo. Naj zaslišita Gospodov glas: »Pridita, blagoslovljena mojega Očeta! Prejmita v dediščino kraljestvo, ki vama je pripravljeno od začetka sveta!«

p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar