Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 01. april 2012

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Ljubezen Božjega Srca (3)

Ljubezen Božjega Srca (3)

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor oče in mati


Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom.

Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati.

Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.'”

Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.

V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
“Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4).
Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s).

Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba.

Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

Bog ljubi prav vsakega človeka

Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu.

Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.

Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov.

A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu.

Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.

Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar