Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred njim poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi.
Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem njegovih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce.
Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih ter v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih. Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega.
- Ponižen človek ne prizna le svojih napak,
- ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu.
- Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega.
- Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar