PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Božja Mati

V pismu Galačanom apostol Pavel zatrdi: »Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Origen komentira: »Bodi pozoren na to, da ni rekel: rojenega po ženi, temveč rojenega iz žene« (Komentar k Pismu Galačanom PG 14, 1298). Ta prodorna opomba velikega eksegeta in cerkvenega pisca je zelo pomembna: če bi se namreč Božji Sin rodil samo »po« ženi, potem si ne bi zares privzel naše človeškosti, kakor se je v resnici zgodilo, ko je »od« Marije prejel telo. Marijino materinstvo je torej resnično in v polnosti človeško. V besedah »Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene«, je strnjena temeljna resnica o Jezusu kot Božji osebi, ki si je v polnosti privzela našo človeško naravo. Jezus je Božji Sin, rojen od Boga, obenem pa je sin žene – Marije. Zato lahko Jezusovo mater imenujemo in jo moramo imenovati Božja Mati.

Homilija, 31. december 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Marijino materinstvo

Mati je tista, ki da življenje, vendar tudi tista, ki pomaga in uči živeti. Marija je mati, mati Jezusa, ki mu je dala svojo kri in svoje telo. Ona nam prinaša večno očetovo Besedo, ki je prišla prebivat med nas.

Homilija, 31. december 2005

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Božič

Bog je zato, da bi preobrazil svet, izbral ponižno dekle iz galilejske vasi, Marijo iz Nazareta, in jo je nagovoril z naslednjim pozdravom: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj«. V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu izmed nas: Veselite se, Bog je blizu! Z Marijino pomočjo se pogumno in ponižno dajmo na razpolago, da bi svet sprejel Kristusa, ki je vir resničnega veselja.

Opoldanski govor, 17. december 2006

SKRIVNOST KRIŽA (22) Križ dvoma (1)

Ko so učenci videli Jezusa hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.

Različni dvomi nas spremljajo vse življenje in najbrž ni človeka, ki ga kdaj ne bi razjedali dvomi. Mnogokrat dvomi prinesejo človeku toliko trpljenja in gorja, da se človek sprašuje, zakaj Bog dopusti toliko negotovosti. Od kod se je naselil dvom v človeka? Zakaj mu je tako lasten?

Spet pojdimo v Staro zavezo k našim prvim staršem. Živela sta v raju in bila srečna. Zaupala sta Bogu in bila z njim povezana. Vedela sta, da je Bog stvarnik vsega in da vse živi zaradi njegove ljubezni. Tudi sama sta vedela, da živita kakor na Božji dlani, ki ju varuje in ohranja. To lepo harmonijo Boga s človekom pa je porušil hudobni duh, ko je človeka zapeljal v greh. Vedela sta, da sredi vrta stoji drevo, od katerega jima je Bog rekel, da naj ne jesta. Toda ni ju motilo. Ni ju bolelo in ni jima zbujalo posebnih apetitov. Enostavno sta živela s to stvarnostjo in jo sprejela tako, kot je bila. Hudobni duh pa jima je to svarilo razložil tako, da sta začela v srcu dvomiti v Božjo poštenost in iskrenost. Mogoče jima pa Bog le ni vsega razodel, mogoče še kaj skriva pred njima. Tako je zbudil v njima poželenje, da bi vseeno naredila to, kar jima je Bog naročil, naj ne delata. Hudobni duh jima je celo obljubljal, da bosta postala kakor Bog. Tako dolgo jima je prigovarjal, da je njuno poželenje prešlo v dejanje. Z lažjo ju je prevaral in v njunih srcih zasejal dvom o Božji iskrenosti.

Dvom, ki se je spočel v srcih prvih staršev, se sedaj prenaša v vsako človeško srce in nam v življenju povzroča veliko trpljenja. Dvom nastane v srcu zato, ker se bojujeta dve sili, ki hočeta druga drugo premagati. To, kar je v nas Božjega, se bojuje s tistim, kar je od hudobnega duha ali pa izvira iz naše sebičnosti. Po izvirnem grehu smo tako oslabljeni, da ta boj od človeka terja več napora. Ker je naše srce premalo zavzeto za Boga, ima druga sila toliko večjo moč. Ko bi bili popolnoma trdno odločeni za Božje, bi se v nas ne dogajali boji, ne bi dvomili. Premalo trdno smo navezani na Boga, zato imajo drugi miki v nas moč, da nas silijo v eno ali drugo odločitev.

Ali je Bog človeka kaznoval, ko mu je dal svobodno voljo, ki je vendar izvir vseh dvomov? Ne, ni ga kaznoval, človek se je sam kaznoval, ker se je svobodno obrnil od Boga. Devica Marija je najlepši primer človeka pred prvim grehom. Ona je bila s pomočjo Božje milosti tako močno navezana na Boga, da je greh ni mogel premagati. Vnaprej je na podlagi Krisusovega zasluženja bila obvarovana izvirnega greha. Bila je vsa zagledana v Božje reči, da druge reči sploh niso imele prostora v njenem srcu. Kljub vsemu pa je bila Marija popolnoma svobodna v svojih odločitvah. Svobodno se je lahko odločila za sodelovanje z Bogom. Hudobija ni imela moči nad njo in zato ji v srce ni zasejala dvomov o Božji ljubezni in dobroti.

Ljudje smo zelo drugačni od nje. Greh ima nad nami veliko moč in zaradi naše ranjenosti po izvirnem grehu smo se mu manj sposobni upirati. Zato se v naši notranjosti odvijajo boji: odločiti se za Boga ali za katero drugo stvar? Tudi naša sebičnost nas vodi v mnoge dvome. V naših srcih še vedno odmeva beseda hudobnega duha našim prvim staršem: »Bosta kakor Bog.« Vsak človek bi rad nekaj pomenil. Rad bi postal slaven in velik. Toda to slavo bi rad dosegel brez Boga, s svojimi lastnimi močmi. Bog pa nas vedno nagovarja k služenju in ponižnosti. Sam nam je dal tak zgled. Zato mu ne verjamemo, da nas vodi v slavo in nas hoče narediti velike. Radi bi sami nekaj naredili, zato nam rojijo po glavi vse vrste načrti in velike reči. Začnemo jih veselo, z veliko poguma, potem pa nam začne pogum upadati in podvomimo v svoje sposobnosti. Dvom nam jemlje še tisto moč, ki jo imamo. Seveda je vse skupaj obsojeno na polom, ker smo se dejanja lotili z napačne strani. Zaupati bi morali Bogu, ki gleda drugače kakor človek. Bog bi nas vodil v prave višine. Ne bi nas oropal našega človeškega veselja, ampak bi nam dal oboje: da bi rasli v služenju in ponižnosti ter bili priljubljeni pri ljudeh.

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (22) »Spolnjeval bom cerkvene zapovedi«

 Kakor smo se pri verouku učili o desetih Božjih zapovedih, smo se učili tudi o petih cerkvenih zapovedih. Že ime pove, da jih je uvedla Cerkev. Kristus ji je dal to oblast, da tako bolj varno vodi ljudi k zveličanju. Poglejmo na kratko njihovo vsebino:

Posvečuj zapovedane praznike. Tretja Božja zapoved govori o posvečevanju nedelje, ta pa se nanaša na štiri zapovedane praznike: Božič – Gospodovo rojstvo; praznik sv. Rešnjega telesa in sv. Rešnje krvi; Marijino vnebovzetje; vsi sveti. Posvečujemo jih podobno kakor nedelje.

Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sveti maši. Tu je še posebej naglašeno dejavno sodelovanje pri Gospodovi in naši daritvi, ki je bistvena prvina vsake nedelje in vsakega zapovedanega praznika. Tisti, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bomo razumeli, da mora mašna daritev v našem življenju zavzemati prav posebno mesto. Vsaka sveta maša je najpopolnejša daritev in povzema vase vse naše daritve, še posebej daritev pri posvetitvi in izročitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Posti se zapovedane postne dni. Zaradi zapletenih razmer današnjega časa in vedno manjše vzdržljivosti današnjega človeka je Cerkev post zelo olajšala. Zapovedani postni dnevi so vsi petki v letu in pepelnična sreda ter veliki petek. Vendar naj bi kristjan, ki se je posvetil in izročil Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bil pripravljen storiti več. Devica Marija je v Fatimi, kjer je razodela svoje brezmadežno Srce, zelo naročala trem pastirčkom in po njih nam spokorna dela. Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, jih je vprašala: »Ali se hočete ponuditi Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?« Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Devica Marija naročila pastirčkom: »Žrtvujte se za grešnike in recite pogosto, posebno kadar boste napravili kakšno žrtev: 'O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce.'« Dne 19. avgusta 1917 je Marija naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.«

Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto in o velikonočnem času prejmi sveto Rešnje telo. Zapoved je namenjena mlačnim kristjanom, da bi izpolnili vsaj to. Za tiste, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pa velja kot pravilo, naj pogosto pristopamo h Gospodovi mizi, če le mogoče vsak dan. Če se mi popolnoma izročimo Jezusu, se nam bo tudi on popolnoma izročil.

Sklepaj zakon po cerkvenih določbah. To zapoved danes mnogi kršijo. Na zakon se je treba pripravljati s čistim življenjem in se poročiti s cerkveno poroko. Ne moreta se imenovati dobra kristjana fant in dekle, ki brez cerkvene poroke živita skupaj. Ni prav, da smo se na to kar nekako navadili. Kaj lahko storimo mi, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu? Iz posvečenih družin naj rastejo posvečene in svete družine!

p. Anton

Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Zadoščevanje Božjemu Srcu

Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem večkrat skupaj omenja ljubezen in zadoščevanje, ki sta »glavni dolžnosti katoliške vernosti« (št. 63). »Osnovni izrazi« češčenja Srca Jezusovega so »dejanja ljubezni in zadoščevanja,« ki so »tista oblika bogovdanosti, s katero se v polnosti uresničuje notranje in resnično bogočastje« (št. 56).

Zadoščevanje Božjemu Srcu je potrebno, ker je Odrešenikova ljubezen tolikokrat in tako silno žaljena. Zato k češčenju Presvetega Srca bistveno spada tudi zadoščevanje. Konkretne oblike češčenja in zadoščevanja se lahko spreminjajo in prilagajajo določenemu času in kraju. To so molitve, pesmi, podobe itd. Danes na zadoščevanje pogosto pozabljamo.

Posebno zaslugo za to, da se je češčenje Srca Jezusovega »razlikovalo od drugih oblik pobožnosti po značilnih lastnostih ljubezni in zadoščevanja,« ima po besedah Pija XII. sv. Marjeta Alakok (št. 51).

 

Papež Pavel VI. je v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem zapisal: »Ko se je usmiljeni Zveličar, kot se poroča, prikazal izbrani redovnici Marjeti Mariji Alakok v mestu Paray–le–Monial, je vztrajno prosil, naj bi vsi ljudje z javnimi molitvami častili njegovo Srce, ki je ranjeno iz ljubezni do nas, in naj bi mu na vse načine zadoščevali za prizadete žalitve.«

 

Oblike, ki jih priporoča Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102)

 

V tem Direktoriju Kongregacija za bogoslužje in zakramente (leta 2002) uči, da češčenje Srca Jezusovega »od vernikov zahteva temeljno držo, izhajajočo iz spreobrnjenja in duha zadoščevanja, ljubezni in hvaležnosti, apostolskega prizadevanja in posvečenja nasproti Kristusu in njegovemu odrešilnemu delu« (št. 172).

Direktorij omenja nekatere oblike pobožnosti v čast Presvetemu Srcu, ki jih je Apostolski sedež izrecno potrdil in pogosto priporočal. »Med njimi velja omeniti:

-                            osebno posvetitev, ki je po besedah Pija XI. 'brez dvoma prva med vsemi vajami v čast Presvetemu Srcu';

-                                                   posvetitev družine, po kateri je družinska skupnost […] posvečena Gospodu, da bi on vladal v srcu vsakega njenega člana;

-                                                   litanije Presvetega Srca Jezusovega, potrjene za vesoljno Cerkev leta 1891; ki imajo izrazito svetopisemsko vsebino in so obdarjene z odpustki;

-                                                   dejanje zadoščevanja; to je oblika molitve, s katero verniki, spominjajoč se neskončne Kristusove dobrote, želijo doseči usmiljenje in popravo krivic, storjenih na tolikere načine Presvetemu Srcu Jezusovemu;

-                                                   obhajanje devetih prvih petkov v mesecu, ki ima začetke v 'veliki obljubi', ki jo je Jezus dal sv. Marjeti Mariji Alakok […] V našem času obhajanje devetih prvih petkov v mesecu, če ga pravilno pastoralno usmerimo, lahko brez dvoma rodi bogate duhovne sadove« (št. 171).

p. Anton

Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Posvetitev Srcu Jezusovemu

Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu gre v smislu okrožnice Pija XII. o Srcu Jezusovem za predanost samega sebe Odrešenikovi ljubezni. Verniki »sebe vsega, svoja notranja čustva in zunanja dejanja posvetijo svojemu Stvarniku in Odrešeniku« (št. 63). »Češčenje Presvetega Srca namreč od nas zahteva, da povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni Božjega Odrešenika, katere živi pokazatelj in znamenje je njegovo ranjeno srce« (št. 4).

Zaradi človeške omahljivosti je treba posvetitev Srcu Jezusovemu vedno znova obnavljati. Cilj tega obnavljanja je, da bi neprestano živeli in delovali v predanosti Presvetemu Srcu.

Za posvetitev je treba biti v posvečujoči milosti, zato mora tisti, ki se zaveda velikega greha, pred posvetitvijo iti k spovedi ali vsaj obuditi popolno kesanje, zakrament sprave pa bo prejel, čim bo mogoče.

Papež Leon XIII. je 11. junija 1899 na osnovi pobude mistkinje bl. Marije od Božjega Srca Jezusovega ves svet posvetil Presvetemu Srcu Jezusovemu. Že dvesto let pred to posvetitvijo so se posvečali Srcu Jezusovemu posamezniki, skupine, škofije in narodi. Papež Benedikt XV. je zelo priporočal posvetitev družin. Papež Pij XI. je zelo poudaril potrebo po zadoščevanju in rednem obnavljanju posvetitve. Dejal je, da je v posvetitvi Srcu Jezusovemu »prvo in najvažnejše to, da stvar Stvarniku vrača ljubezen za ljubezen«.

Ko je papež sv. Janez Pavel II. za stoto obletnico posvetitve vsega sveta Presvetemu Srcu Jezusovemu 11. junija 2000 napisal posebno pismo vsem vernikom, je v njem poudaril, da je bila posvetitev vsega sveta, ki jo je izvršil papež Leon XIII. leta 1899, izredno pomembna in naj se obnavlja vsako leto na praznik Srca Jezusovega.