Dnevi so hitro minevali. Niso bili pusti, temveč napolnjeni z mnogim novim. Veliko so se samostanski novinci že naučili, toda zavedali so se, da je noviciat samo uvajanje v samostansko življenje. Patri so se trudili, da bi jim pomagali z zgledom in poukom. Toda glavno delo je moral opraviti vsak novinec sam. V notranjosti se je bilo treba vedno znova vpraševati s svetim Bernardom: »Čemu si prišel?«
Frater Maver je čutil, da lahko vsak dan bolj iskreno odgovori: »Prišel sem služit Bogu in bližnjemu.« Prepričan je bil, da ga nič ne bi moglo odvrniti od te odločitve. Vsak dan bolj je čutil, kako zelo je ljubljen. Bratje so z veliko potrpežljivostjo spremljali njegove začetne korake na poti redovnega življenja. Čutil je, kako zelo ga Bog ljubi. Znamenje neizmerne Božje ljubezni je videl v tem, da ga je Bog izbral zato lepo in posebno službo. Koliko je zunaj boljših, bolj nadarjenih in gorečih fantov, pa niso bili poklicani. Čudil se je, da je Bog njega izbral za to sveto službo.
Včasih se mu je zdelo, da je že samo to, da biva, izraz neskončne Božje ljubezni. Da, lahko bi ustvaril koga drugega, pa je ustvaril ravno njega. Vsak dan čuti, da je Bog ob njem. Ni ga pustil samega, obdaja ga s pozornostjo. Tako se zanima zanj, kot da bi bil edini na vsem svetu. Takrat se mu je iz prsi izvil vzdih: »Kako čudovit si, Gospod! Kolika sreča je, da poznamo Gospoda!« Pomislil je na milijone ljudi po svetu, ki še nikoli niso slišali za pravega Boga. Toda tudi ti ljudje ne ostajajo brezbrižni. Iščejo presežno, iščejo Božje. Čeprav častijo in molijo tuje bogove in se klanjajo malikom, vedo, da jih je ustvaril nekdo, ki je velik. Njihovo iskanje ni obsodbe vredno, pa čeprav molijo malike in lesene bogove. To njihovo iskanje razodeva, kako zelo so usmerjeni k Bogu in ga iščejo. Četudi ga še niso našli, je vendar njihovo iskanje kakor iskrica na poti, ki jih vodi k Jezusu, pravemu soncu.
Življenje v stiški opatiji je postajalo vedno bolj cvetoče. Samostanska družina je rasla. Tudi število bratov je vztrajno raslo. Počasi je zmanjkovalo prostora v starem delu samostana. Razmišljati je bilo treba o novih prostorih, v katere bi lahko naselili brate.
Slomškov zavod v Ljubljani je bil poln. Očetje so radi zaupali stiškim menihom svoje otroke, saj so vedeli, da bodo poleg dobrega šolanja deležni tudi skrbne in temeljite vzgoje. Veliko fantov, ki so stanovali v Slomškovem zavodu, je pozneje vstopilo v bogoslovje in so postali duhovniki. Po dva ali trije na leto pa so se zglasili za vstop v samostan. Opat Avguštin je bil vesel te odločitve in se je Bogu zahvaljeval, da ga je navdihnil, da je ustanovil samostansko gimnazijo. Iz skromnega začetka se je razvila močna ustanova, ki je samostanu veliko prinašala. Tudi vsemu slovenskemu narodu je bila v ponos in dvig kulture.
V Mogiłi se je stiška pomoč čudovito obnesla. Poljski samostan je postal stiški priorat in je skupaj s Stično spadal v Mehrerausko kongregacijo. Tudi tam je notranja gimnazija uspešno delovala. Prihajati so začeli poljski mladeniči, ki so bili nov cvet za ta poljski samostan. Življenje je postalo popolnoma urejeno. Prve porodne bolečine so minile, saj so se stiški menihi hitro in dobro naučili domačega jezika. Zmogli so voditi redno dušno pastirstvo v samostanski župniji. Hitro je v samostanu oživelo romarsko središče v kapeli svetega križa. Ljudje so se zgrinjali od blizu in daleč. Včasih jih je bilo toliko, da so sveto obhajilo delili pol ure ali celó eno uro. Dogajanje v samostanu je vzbudilo zanimanje pri krakovskem nadškofu. Bil je menihom hvaležen za vse njihovo delo in jih je večkrat obiskal. Menihi so bili seveda veseli, kadar jih je nadškof Adam Štefan Sapieha počastil s svojim obiskom. Tudi opat Avguštin je večkrat obiskal ta poljski samostan. Čutil je, da svojih sobratov ne sme pustiti samih pri njihovem težkem obnovitvenem delu.
Ko so se odločili za pomoč temu poljskemu samostanu, je vedel, da se odpravljajo na težko pot. Takrat v Stični še ni bilo tako rožnato stanje. Menihov je krepko primanjkovalo, ko je dobršen del skupnosti odšel na Poljsko. Toda opat je zaupal v Božjo pomoč. Vedel je, da nesebično pomoč vedno spremlja obilen Božji blagoslov. Ni poslal menihov v Mogiło zato, da bi si stiški samostan pridobil ugled. Poslal jih je iz ljubezni do reda, saj je želel, da cistercijanski red znova daje Evropi duhovno moč, tako kakor jo je dajal v srednjem veku. Na neki način se je odpovedal najbolj urejenim in nadarjenim menihom in jih poslal na težko pot, daleč na sever. Ni jih pozabil, ko so odpotovali. Vsak dan jih je spremljal z molitvijo. Imel je navado, da je po sklepni molitveni uri ostal še nekaj časa sam v cerkvi. Takrat je Bogu položil v naročje svoje bolečine in svoje radosti. Zahvaljeval se je za vse, s čimer je Bog blagoslavljal njegov samostan. Ni hotel nikoli biti vladar samostana, temveč samo sobrat, ki jih je navduševal za visoke ideale. Tako kakor Salomon je vedno znova prosil Boga, naj mu ohrani ponižno in goreče srce. Naj mu da moč, da bo vsak dan znova pripravljen stopiti z Gospodom na križ.
Da, veselil se je uspeha, ko je opazoval čudovito rast samostanske družine. Toda ni želel imeti samo številne družine, želel je, da bi bila skupnost sestavljena iz svetih menihov. Zavedal se je, da mora biti opatija kakor luč slovenskemu narodu. Svetiti mu mora na področju vere in nravnosti. Pogosto je v svojih nagovorih menihom poudarjal pomen osebne svetosti. Samo sveti menihi lahko ljudi navdušijo za Boga. Ni dovolj, da o Bogu govorijo, potrebno je, da ljudje živo začutijo, da vsak menih z vsem srcem ljubi Boga in bližnjega. Kakor Jezus se je tudi opat Avguštin zahvaljeval Bogu za vse sobrate. Prosil ga je, naj mu da moč, da bo vse ohranil v zvestobi Bogu.
p. Branko Petauer
