Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 25. maj 2022

Marijinih tisoč obrazov (1)

Bila sem še majhna. V malem kabinetu, kjer je bil tudi moj kotiček za spanje in učenje, je visela precej velika slika prelepe ženske s spečim otročičem v naročju. Imela je modro ogrinjalo, nežen, a nekoliko zaskrbljen obraz pa ji je okvirjala svilena ruta v zlatih odtenkih. Dete v beli oblekici je ljubko sanjalo z glavico naslonjeno na njeno ramo. Videti je bilo, kot da je ženska z otrokom nekam namenjena. Ne vem, od kod je slika prišla in kdo jo je tja obesil. Vem le, da mi je bila (in mi je še) neznansko všeč. Ko so mi povedali, da slika predstavlja Marijo z Jezuščkom, in ko sem pri verouku izvedela, da je Marija tudi naša nebeška Mati, sem na sliko s posebno ljubeznijo in otroškim zaupanjem gledala vedno, ko sem bila v sobi, zlasti še, ko sem se zaradi nesoglasij v družini počutila zelo nesrečno, nerazumljeno in osamljeno. Spomnim se, da sem jo v težkih trenutkih, zlasti kasneje, v najstniških letih, »priznavala« kot svojo edino mater, saj pri zemeljski nisem našla tako želene ljubezni in naklonjenosti. Zaupala sem ji vse svoje tegobe in jo prosila za pomoč. V njenem milem pogledu, zazrtem nekam v prihodnost, sem prepoznavala, da sočustvuje z menoj, me razume in hkrati daje zagotovilo, da bo tam, kamor je zazrta, bilo bolje; tudi zame. Danes pač vem, da je bila to slika »Marije Begunke« in da so bili moji samogovori pravzaprav moje prve molitve k Mariji. Hote ali nehote sem potem – seveda zgolj po vizualni plati – prav po tej »moji prvi Mariji« presojala še vse podobe »ostalih marij«, s katerimi sem se v življenju srečala.

Še vedno sem bila otrok, ko je v našo župnijsko cerkev prišla slika-kopija Marije Pomagaj z Brezij. Spominjam se, da sem čutila slavnostno vzdušje in radovedno ogledovala reakcije vernikov v cerkvi. Takrat so bile težave odnosov doma pred menoj še skrite, zato mi je bilo zelo lepo, ko sva šli z mamico po vsaki maši pokleknit in pomolit še pred novi stranski oltar, ki je bil postavljen za brezjansko Marijo Pomagaj. Po otroško sem si najbolj zapomnila, da se tej Mariji reče »Pomagaj«, pri prvem družinskem romanju na Brezje pa me je – bolj kot originalna slika – fasciniral velik, zlat rezbarski okvir. Take bogate stvari imajo samo kralji in kraljice, sem razmišljala! Lahko bi rekla, da otroško preroško, saj je Marija Pomagaj dejansko postala kraljica Slovencev. Ko z odraščanjem zori razum, se pravljice o kraljičnah potisnejo na stran. Izkušnje pa v spomin vtisnejo zanimiv konglomerat bolečine, žalosti, solz in prošenj pred Marijo Pomagaj, razbremenitve po takih molitvah, ki jih rodi zaupanje in prepustitev, ter olajšanja in veselja, ko spoznaš, da je tvoja prošnja uslišana, pa čeprav na drugačen način, kot si prosil. Navadno še boljši. Ampak to človek vidi šele z očmi let in pogledom nazaj.

Če se še malo pomudim v otroških letih, lahko tako, kot še mnogi, izrazim neizmerno hvaležnost za staro mamo, ki je bila sonce v mojem življenju. Vsega lepega in dobrega me je (na)učila, tudi molitve. Ljubila je našo Mater Marijo in se zatekala k nji v svojem težkem, z vojnami in krivicami, lakoto in pomanjkanjem zaznamovanim življenjem. Kot mlada vdova je kot dninarica pri kmetih nekako le preživela sedem otrok. Rožni venec je bil njen stalni spremljevalec. Imela je dva. Enega »tazahmašnega« in enega za vsak dan. Da se ne bi polomil, ga je po končani molitvi (kako prijetno so rožljale lesene jagode med njenimi prsti!) položila pod »povšter« še v posebno vrečko. Z zanimanjem sem opazovala vse njene kretnje. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sva za Božič pred domačimi jaslicami in ob prižgani oljenki kleče molile veseli del. Bila je preprosta kmetica, a zelo razumna ženska, polna modrosti v vsej svoji preprostosti. Delovala je zelo učeno, ko je nataknila na nos očala in brala. Hodila sem v prve razrede osnovne šole, ko je prišla k meni s prošnjo, če bi ji lahko pomagala zaviti knjigo, ki ji jo je posodila neka gospa. Da se knjiga ne umaže; je rekla. Bila sem počaščena, da me je kot pridno zavijalko svojih šolskih zvezkov in knjig izbrala za to nalogo, in seveda zvedava, za kakšno knjigo gre, da mami toliko pomeni. Preberem naslov: Fatima. Seveda so iz mene takoj začela leteti vprašanja, kaj je sploh to in se z vsakim maminim odgovorom razpletala naprej. Mama je izrezovala in v svitek spravljala »podlistke« v prvih številkah Družine, ki so pisali o Fatimi. Sedaj je s posebno pozornostjo brala knjigo. Večkrat, ko sva bili sami in ni imela drugega dela, mi je izpolnila prošnjo in iz knjige brala naglas. Govorila mi je o pastirčkih, o tem, kako se jim je prikazala Marija, kako so molili rožni venec, o angelu in o sončnem čudežu. Vsega tega tedaj še nisem razumela. Najbolj nepojmljivo mi je bilo to, da se Marija dejansko lahko »kar prikaže« in da jo nekdo vidi. A ne živi Marija v nebesih? Kako lahko kar stopi dol? Pa pri verouku so nas učili, da je Jezus delal čudeže. Torej so se čudeži dogajali enkrat davno, ko je On hodil po naši zemlji. Ampak, da bi se godili čudeži tudi dandanašnji? In da jih »naredi« tudi Marija? Še meni gre na smeh, ko se takole spominjam. A tako je bilo moje prvo srečanje s fatimsko Marijo. Tudi slika njenega kipa je bila v knjigi in sem lahko videla belo Gospo z malo kronico. Kot otrok pa sem si jo tako zapomnila kot »belo Marijo«, ki je »stopila dol z neba in se prikazala« pastirčkom. A bi bilo možno, da bi se tudi meni kdaj prikazala?, pa sem razmišljala v svoji zanesenosti.

Ko sem tako spoznala že »tri Marije«, ki sem jih nekako še »razlikovala«, je dokončno zmedo v moji otroški glavi naredila svetinjica, na kateri je bil na eni strani profil Marijinega obraza, na drugi pa deklica, ki kleči pred dvignjeno votlino, v kateri stoji cela Marija. Seveda je šlo za svetinjico s podobo Lurške Matere Božje. In glej, glej – tudi ta Marija se je, kot so mi povedali, tam nekje, v eni drugi državi, prikazala, stopila z neba! In da bo mera polna, so mi potem enkrat pokazali še »čudodelno« Marijo oz. čudodelno svetinjico z njeno podobo, ki je bila spet drugačna od tiste, ki je bila v Lurški votlini ... No, prepoznala pa sem kasneje skladnost podobe na čudodelni svetinjici s kipom Brezmadežne Marije, ki sem ga večkrat videla. Pa glej, tudi ta Brezmadežna Marija se je prikazala neki redovnici in ji naročila, naj da delati svetinjice. Takrat je bilo to zame že preveč. V zmedi vseh teh »marij« kot otrok nisem več vedela, katera je »taprava« oz. katera je tista »taglavna«.

Ko sedaj premišljujem nazaj vso to mojo otroško zmedo različnih »marij«, pa pravzaprav lahko vidim podobnost z resničnimi zmedami, ki jih imamo v današnjih časih, ker je na voljo toliko različnih svetnih informacij, v toliko različnih medijih, o eni in isti zadevi, pa naj bo ta pomembna ali ne. Le katera je prava, katera je resnična, kateri zaupati? Sveti Duh, daj nam dar razločevanja! No, se je pa zato z leti povsem jasno izkristaliziralo, kako je naša nebeška Mati Marija ena edina in ena sama, z vsemi svojimi obrazi, z vsemi svojimi imeni, v nebesih in vseh krajih na zemlji.

Bralka

torek, 24. maj 2022

Hvala ti, fatimska Gospa

S hvaležnostjo se spominjamo, kako je romala v letu 2016 Marija Romarica iz Fatime po naših župnijah in nam ob prošnjah in zahvalah delila milosti, blagoslov in uslišanja. V letu 2017 pa so škofje podelili vsem dekanijam lepe kapelice z Marijo Romarico, da bi nas še naprej zbirale v molitvi po naših družinah na samo fatimsko stoletnico od maja do oktobra 2017. Te kapelice so ostale v naših cerkvah, v naših dekanijah, kjer so dobile posebno mesto, da se lahko k njim zatekamo z našimi prošnjami in zahvalami.

Veličastno in nepozabno je bilo slovensko hrvaško srečanje v Stični, na vseslovenskem praznovanju Fatimske stoletnice 14. oktobra 2017. Posebej se me je dotaknilo, ko smo bili povabljeni, da v procesiji nosimo kapelice z Marijo Romarico. To človek ohrani v srcu in te lepe milostne trenutke podoživljamo še sedaj. Pri nas v Šentjerneju imamo kapelico z Marijo na stranskem oltarju. Poskrbimo, da je okrašena in se lahko vedno zatekamo k njej, molimo, se zahvaljujemo in se ji priporočamo.

Kadar kdo od faranov ob posebnih priložnostih zaželi, jo vzame na svoj dom za skupno molitev rožnega venca. Moja družina jo običajno povabi na fatimski dan in sicer 13 v mesecu. S seboj jo včasih vzamemo tudi na shod v Stično. Marija, hvala ti za vsa uslišanja in ozdravljenja. Spremljaj nas še naprej na poti do srečanja s teboj.

Marija Bunšek

 

ponedeljek, 23. maj 2022

Izdelovanje kapelic


Potem, ko v nas še ni pojenjala hvaležnost za dar prihoda Marijine podobe iz Fatime v naše župnije v letu 2016, je v Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu vzklila pobuda, da bi njena podoba v jubilejnem letu 2017 obiskala družine po vsej Sloveniji. V ta namen je bila zamišljena in načrtovana mala prenosna kapelica fatimske Gospe. Po predstavitvi načrta ter makete male prenosne kapelice se je takoj začelo izvedbeno delo, kajti jubilejni mesec maj se je hitro bližal. Je že morala k našim rokam stopiti skrita pomoč od zgoraj, da so lahko bili Marijini kipci, nameščeni v kapelicah, v večjem številu že prvega maja blagoslovljeni v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani. Ko se danes hvaležno oziram na one dni, verjamem, da je pomenilo skupno prizadevanje za uresničitev romanja fatimske Marije v slovenske družine milostno dogajanje. Številne družine in posamezniki smo se mogli odpreti Marijinemu klicu, ter ga začeti živeti. Le kdo ni zaznal, da so izpisane besede na kapelicah, živeti Marijin klic, izraz Božje volje. Naj nam Ona pri Sinu tudi v tem nemirnem času izprosi milost zaupne vere fatimskih pastirčkov ter dar potrebnega miru in veselja v naših družinah.

Lojze

nedelja, 22. maj 2022

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 8.

Ustavimo vojno v Evropi

Sedanje stanje v Evropi je močan izziv, da vsi Marijini častilci zavihamo rokave in storimo vse, kar je v naši moči, da se čim prej ustavi ta krvava »bogoskrunska morija«, kot jo imenuje papež Frančišek. Morda tudi zbrani okrog malih fatimskih kapelic, ki bi s tem namenom lahko ponovno krenile na pot po Sloveniji?Strnimo vrste, da bi naša Mariji posvečena srca, soglasno in sočasno, molila za konec vojne tudi z besedami angela Miru v Fatimi:

»Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo!

Fatimski pastirčki in vsi mučenci Evrope, prosite z nami in za nas!

Dragica Čepar

 

sobota, 21. maj 2022

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 7.

Z molitvijo rožnega venca lahko ustavite vojno

To sporočilo je dala Marija pastirčkom med prvo svetovno vojno, to je večkrat izjavila s. Lucija, in to sporočilo je ponovila Marija v Medžugorju med balkansko vojno. Da ta trditev drži, potrjujejo številni čudežni dogodki, ki so se po molitvi rožnega venca vrstili skozi zgodovino. V Sloveniji je v času romanja malih kapelic v letu 2017 prihajalo veliko navdušenih odmevov, od duhovnikov in laikov, ki so pričevali o milostih, ki so jih doživljali tisti, ki so se z iskrenimi srci zbirali v molitvi okrog male Marije Romarice. Nekatere male Marije Romarice pa se sploh niso nikoli ustavile, ampak že pet let neprestano romajo, tudi ob posebnih priložnostih: po družinah prvoobhajancev, birmancev itd.

petek, 20. maj 2022

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 6.

Z molitvijo rožnega venca lahko ustavite vojno

To sporočilo je dala Marija pastirčkom med prvo svetovno vojno, to je večkrat izjavila s. Lucija, in to sporočilo je ponovila Marija v Medžugorju med balkansko vojno. Da ta trditev drži, potrjujejo številni čudežni dogodki, ki so se po molitvi rožnega venca vrstili skozi zgodovino. V Sloveniji je v času romanja malih kapelic v letu 2017 prihajalo veliko navdušenih odmevov, od duhovnikov in laikov, ki so pričevali o milostih, ki so jih doživljali tisti, ki so se z iskrenimi srci zbirali v molitvi okrog male Marije Romarice. Nekatere male Marije Romarice pa se sploh niso nikoli ustavile, ampak že pet let neprestano romajo, tudi ob posebnih priložnostih: po družinah prvoobhajancev, birmancev itd.

četrtek, 19. maj 2022

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 5.

Nekomu ta zamisel ni bila všeč

Izvedba tega projekta pa ni potekala brez žrtev. Naj omenim le eno, ki pričuje, da nekomu ta naša zamisel ni bila všeč. Bili smo v časovni stiski, da bi bile kapelice pripravljene (dobava, dostava, mizarska dela itd.) do datuma, ki je bil določen, ko naj bi nadškof Alojz Cvikl na Ptujski Gori, in nadškof Stanislav Zore na Rakovniku, slovesno blagoslovila in izročila kapelice dekanom. Dobavitelj fatimskih kipcev je namreč med prevozom tega dragocenega tovora iz Rima do Ljubljane doživel prometno nesrečo: kombi, v katerem so bili Marijini kipi, je bil močno poškodovan, tudi sam je utrpel lažje poškodbe in ostal v bolnišnici na opazovanju, toda Marijini kipi so ostali nepoškodovani. Vse te dobaviteljeve nevšečnosti smo seveda spremljali z molitvijo, in, hvala Bogu, se je vse dobro in pravočasno izteklo. V mesecu maju 2017, točno 100 let po Marijinih prikazovanjih v Fatimi, se je 80 malih kapelic s podobo fatimske Marije, z blagoslovom Cerkve, odpravilo na pot po slovenskih družinah znotraj župnij in dekanij, od maja do oktobra 2017.