Papež Janez Pavel II. je na veliki četrtek leta 2003 podpisal svojo štirinajsto okrožnico »Cerkev iz Evharistije« (CD 101). V njej je zapisal: »Evharistija, zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in njena duhovna hrana, je najdragocenejša dobrina, kar jih more Cerkev imeti na svojem romanju skozi zgodovino« (CE 9,1).
V vseh naših tabernakljih, posebej takrat, ko je najsvetejši zakrament izpostavljen za češčenje, gre za zveličavno Jezusovo »navzočnost v skupnosti verujočih«. Tudi mi smo skupnost verujočih; Jezus na nas deluje s svojo milostjo in nam daje svojega Svetega Duha, ki nas posvečuje. Vedno znova, ko pridemo pred Najsvetejše, bi se morali spomniti na papeževe besede, da imamo pred seboj najdragocenejšo dobrino, »kar jih more imeti Cerkev na svojem romanju skozi zgodovino«.
V isti okrožnici je papež zapisal tudi besede: Evharistija je »središče in višek življenja Cerkve« (CE 31,1). Mi smo Cerkev, zato je in mora biti Evharistija »središče in višek« tudi našega življenja.
Ko govorimo o sveti Evharistiji, mislimo na vse tri vidike: navzočnost, daritev, hrana. Jezus pri vsaki mašni daritvi iz ljubezni do nas postane navzoč pod podobo kruha in vina. Pod tema podobama se za nas in skupaj z nami daruje nebeškemu Očetu in nato kot daritveno Jagnje prihaja v naša srca. V dneh priprave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi smo pozorni na Jezusovo evharistično navzočnost in na češčenje.
Papež Janez Pavel II. je že v apostolskem pismu OB ZAČETKU NOVEGA TISOČLETJA zapisal: »Verniki naj tudi čez dan ne opuščajo obiska najsvetejšega zakramenta, ki ga moramo hraniti v cerkvah na vidnem mestu in z največjim spoštovanjem, upoštevajoč liturgične določbe. Obisk Najsvetejšega je preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Gospodu Jezusu, ki je tu navzoč.«
Po papeževih besedah naj bi se pri obisku Najsvetejšega pokazale tri stvari: hvaležnost, ljubezen in priznanje Gospodu. Za veliko stvari moramo biti Jezusu hvaležni. Ker je med nami navzoč iz ljubezni do nas, mu bomo ljubezen tudi vračali. S svojo vero v njegovo resnično navzočnost in s češčenjem mu bomo izkazovali dolžno priznanje.
Ob papeževem povabilu, naj bi tudi čez dan ne opuščali obiska Najsvetejšega, se postavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bodo naše cerkve tudi čez dan odprte, če ne ves čas, pa vsaj nekaj ur.
Kadar smo pred Najsvetejšim, moramo obuditi vero v njegovo resnično navzočnost in njegovo ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih, isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan med nami, navzoč pod podobo kruha.
Verjemimo Jezusu, ki je rekel: »To je moje telo.« Te besede po duhovniku pri vsaki mašni daritvi vedno znova ponavlja. Jezus je pod podobo kruha! Jezus je v beli hostiji! »Prelepo, da bi bilo resnično!« je vzkliknila neka neverna Afričanka iz Zambije. Katoličani pa smo srečni ob tej navzočnosti, ker verujemo v njeno resničnost. Če verujemo premalo čvrsto, bomo prosili Gospoda, naj nam s svojo milostjo pomaga, da bo naša vera vedno bolj trdna.
