Ponižno stopimo pred Božji oltar.

Basen pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregriznil jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je tudi prišel z drevesa.

Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpičnica. Da bi ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjevati različne ovire, različne zasužnjenosti. Pri tem je potrebna krepost ponižnosti.

Pogosto smo, kakor je bilo že naglašeno, sužnji materialnega, tostranskega, minljivega, užitka. Res so zemeljske dobrine Božje, a niso Bog. Velja prva Božja zapoved: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog … Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mz 20,2 s). Praktični materializem, porabništvo, uživaštvo nas zasužnjujejo, da se ne moremo dvigniti k Bogu. Bog je v naši zavesti premalo navzoč. Marsikdo sprejema Jezusa, a ne njegovih zahtev. Če hočemo dobro sodelovati z evharističnim Kristusom, moramo biti osvobojeni zanj. V nas mora biti duhovna lakota in žeja po njem. Priti mora do razcveta vere, upanja in ljubezni. Živeti moramo v Božji navzočnosti.

Večkrat smo sužnji zavesti, da sami ustvarjamo, da smo nekakšni stvarniki. Res mnogo proizvajamo, spreminjamo svet. Mislimo, da s svojimi močmi molimo, delamo dobra dela in da sodelujemo pri mašni daritvi. Zato ne vidimo razloga za zahvaljevanje. Evharistija je zahvalna daritev, zato moramo priti k njej osvobojeni za zahvaljevanje. Božje delovanje je treba videti in ga priznati. Stvarniki nismo mi, ampak Bog! Dobro bo sodeloval z mašno daritvijo tisti, ki sredi vsakdanjega življenja živi v stalnem ponižnem zahvaljevanju.

Sužnji smo lastne volje, samovolje. Hočemo, da vedno obvelja naša volja. Hočemo svet brez očetov in mater, a pri tem pozabljamo, da takšen svet vodi končno v svet brez bratov in sester, brez ljubezni in edinosti. V takšnem svetu ni mesta za Boga Očeta, za njegovo voljo. Če hočemo dobro sodelovali s Kristusom, ki pri evharistični daritvi slavi Očeta, moramo biti osvobojeni za slavljenje Očeta. Bistvo Evharistije in krščanstva je v slavljenju Očeta po Kristusu v Svetem Duhu.

Zasužnjujejo nas mnogi vtisi. Sredstva množičnega obveščanja nas vsak dan bombardirajo. Človeška beseda doživlja prav v našem času največjo inflacijo. Naš organizem se brani s tem, da je več ne sliši, da jo presliši. Preslišimo tudi Božjo besedo pri Evharistiji. Po maši pogosto ne vemo, kaj smo poslušali pri berilu, evangeliju in pridigi. Osvobajati se moramo za poslušanje Božje besede. Vzornica nam je Devica Marija, ki je Božjo besedo zbrano poslušala, ohranjevala, premišljevala in tudi izpolnjevala.

Sužnji smo sebičnosti. Nismo in ne smemo biti v središču. Nepreklicno se moramo odločiti za Boga. Zavestno ga moramo izbrati za svoje središče. On mora biti na prvem mestu, da bo vse drugo na pravem mestu. Osvobajati se moramo za darovanje, za služenje Bogu in ljudem. Osvobaja nas življenje v ljubezni. Osvobaja nas Sveti Duh, ki je Ljubezen, Dar. Če bo vse naše življenje postalo daritev, bo ta daritev dosegla svoj vrhunec pri mašni daritvi, kjer se bomo skupaj s Kristusom in vso Cerkvijo sodarovali.

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 let po 1. slovenskem evharističnem kongresu (2) Vsak dan, Jezus, se daruješ.

Neka invalidka je povedala: »Večkrat premišljujem, koliko nam, bolnikom, pomeni sveta maša, kako pa jo mnogi, ki bi jo lahko obiskovali, zanemarjajo. Meni to pomeni vse. Nedelja, ko lahko grem k maši, se mi zdi najlepša.« Tako mislijo mnogi kristjani.

Danes pogosto namesto besede »maša« slišimo ali preberemo besedo 'Evharistija', ki je grškega izvora in dobesedno pomeni 'zahvala', 'zahvaljevanje'. Jezus je pri zadnji večerji »vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega« (Mr 14,23). Evharistija je najpopolnejša zahvala.

V vsakem dobrem kristjanu obstaja težnja, da bi skrivnost Evharistije globlje spoznal in da bi doumel njeno bistvo. Kaj je sveta Evharistija? Bolje bi bilo, da bi se vprašali, kdo je pravzaprav sveta Evharistija. Sveta Evharistija je namreč Kristus, ki se za nas daruje, je naša hrana in stalni gost v naših tabernakljih. Isti Kristus, ki je pred dva tisoč leti živel v Palestini, je navzoč med nami. Le način njegove navzočnosti je drugačen. On je vir in cilj življenja in delovanja vsakega kristjana.

S skrivnostjo svete Evharistije se je treba srečevati s preprostim in ponižnim srcem, s srcem, ki se zaveda svoje majhnosti in grešnosti, s srcem, ki hoče ljubiti, s srcem, ki je odprto za resnico, ki nas presega. Številnim kristjanom Jezusova daritev in sveto obhajilo nič ne pomenita, zato ob nedeljah ne hodijo v cerkev. Morda se jim tako kot Judom ob Jezusovi napovedi Evharistije zdi beseda o Evharistiji 'trda', zato 'odhajajo', zato jih ni blizu. Vendar mnogi skupaj z apostolom Petrom skozi vsa stoletja ostajajo in bodo ob Jezusu ostajali do konca sveta ter bodo z apostolom Petrom govorili: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68).

Da bomo sveto Evharistijo bolje razumeli, moramo znati odgovoriti na nekaj vprašanj: Kaj je zadnja večerja? Kaj je umivanje nog? Kaj je tista ljubezen, ki nam jo je Jezus izkazal do konca? Kaj je Kristusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje? Evharistično skrivnost bomo dobro razumeli in pri njej lažje dejavno sodelovali, če se bomo v duhu pogosto vračali k Jezusovi zadnji večerji in na njegovo Kalvarijo ter Oljsko goro. Jezusova velikonočna skrivnost, to je njegova smrt in vstajenje, ki se je končala z vnebohodom in prihodom Svetega Duha, je najpomembnejše dogajanje v Jezusovem zemeljskem življenju. Pri mašni daritvi vse to postane na neki skrivnostni način navzoče. Zato je vsaka mašna daritev najpomembnejše dogajanje v kristjanovem življenju in v življenju Cerkve ter največji Jezusov dar Cerkvi. Lahko rečemo, da se pri mašni daritvi v naš prostor in čas podaljša Kristusova velikonočna skrivnost z njegovim vnebohodom in prihodom Svetega Duha.

Tako postajamo deležni Jezusove kalvarijske daritve in njegovega vstajenja ter prihoda Svetega Duha. Tako se posvečujemo. Jezus je za nas umrl in vstal, da bi mi imeli v sebi Božje življenje. Pri vsaki mašni daritvi se njegovo telo daje in se njegova kri preliva za življenje sveta in za njegovo rešitev. Svet stalno potrebuje evharističnega Kristusa in njegovo daritev. Pri vsaki mašni daritvi se iz Jezusovega prebodenega srca razliva polnost njegove ljubezni, ki se je najbolj razodela ob njegovi smrti na križu.

Čim globlje bomo doumeli Kristusa v času njegovega zemeljskega življenja, čim bolj se bomo srečevali z njegovo neizmerno ljubeznijo do nas, tem bolj bomo doumeli njegovo evharistično daritev, sveto obhajilo in trajno navzočnost pod podobo kruha.

 

Mošeja »Marija, Jezusova Mati«

Ena izmed mošej v Abu Dabiju (Združeni Arabski Emirati) je v soglasju z dednim vladarjem šejkom Mohammadom Ben Zajed Al-Najanom nedavno dobila novo ime. Gre za močan signal za medverski dialog.

Omenjeni emiratski šejk, ki je tudi dedni vladar Abu Dabija in poveljnik emiratskih oboroženih sil, je zahteval, da bi bila ena od mošej prestolnice Združenih Arabskih Emiratov posvečena Mariji. Tako »bi okrepili človeške povezave, ki so navzoče med verniki različnih religij«. Ena od mošej se torej imenuje »Marija, Jezusova mati«. Gre za presenetljivo gesto, ki pa posreduje močno in jasno sporočilo povezanosti z zgodovino krščanstva in islama. Sveta Devica ima dejansko vlogo tudi v muslimanski veri, česar mnogi zahodnjaki ne vedo. V očeh mohamedanskih vernikov je Maryam (takšno je njeno ime v koranu) dejansko Jezusova mati (koran ga imenuje Isa), čeprav islam ne priznava učlovečenja in Jezusove Božje narave in v njem gleda samo preroka.

Vir: Aleteia

 

Marijino vnebovzetje v župniji Mala nedelja

Za letošnji praznik Marijinega vnebovzetja so slovenski škofje, zaradi korona-virusa, predlagali in določili, da v slovenskih Marijinih romarskih središčih ne bo skupnega množičnega praznovanja na način, kot smo ga bili vajeni vsa leta. Toliko bolj smo imeli vsi verniki priložnost, da na ta dan vsak poroma v svojo župnijsko cerkev in se pokloni Božji Materi, Kraljici nebes in zemlje. Besede »Po Mariji k Jezusu« so se letos dobesedno uresničile.

Tudi verniki župnije Sveta Trojica pri Mali Nedelji smo se odločili, da bomo ta praznik slovesno praznovali. Župnijski pastoralni svet je sprejel pobudo župnika, da bi letos za praznik Marijinega vnebovzetja verniki iz vseh desetih vasi župnije priromali v župnijsko cerkev k Mariji. V našem starodavnem svetišču je čudodelni kip Brezmadežne lurške Matere Božje. Časa je bilo ravno dovolj, da je vsa župnija stopila skupaj, naloge smo si razdelili in priprava za praznik je stekla. Tik pred praznikom smo imeli občutek, da je za vse poskrbela Mati Božja sama. Imeli smo lepo vreme, saj smo obhajanje praznika predvideli zunaj ob cerkvi. Župnik Srečko Fras pa je vse zaupal v Materino varstvo in dovolil kip prenesti iz cerkve ob šotor med domače romarje. Bil je posebno pripravljen oder za oltar in Marijin kip.

V času molitvene ure pred sveto mašo so na ta sveti kraj »Pürgo« kot pravijo domačini, k Mariji Brezmadežni priromali peš ali s kolesom(mladi) iz vsake vasi z napisom vasi. Ob prihodu je župnik vse romarje blagoslovil z blagoslovljeno vodo in jim zaželel dobrodošlico pri Mariji. Prostor ob cerkvi so domači in tudi romarji od drugod v trenutku napolnili, vsak pa se je ustavil tudi pri Mariji. Bilo je čutiti, kot da se je kraj spremenil v Lurško votlino.

V nagovoru pri sveti maši je domači župnik izpostavil veličino in pomen praznika. Posebej je opisal zgodovinski pomen tega Marijinega kipa, ki že dolgo kraljuje v naši cerkvi. Pred tem kipom so si mnogi ljudje z molitvijo izprosili zdravja, tolažbe in upanja. Prošnje so bile uslišane, kar potrjujejo še danes tukaj živeči verniki. To je bil tudi danes namen, da bi se človek po Mariji ponovno vrnil k Bogu. Da bi poveličeval Gospoda, ga častil in molil, kot je to storila Marija. Ob Marijinem kipu je bila tudi birmanka Valentina oblečena v Bernardko. V pridigi smo na novo podoživeli Lurške dogodke in Marijina prikazovanja pastirici Bernardki. Sklep nagovora pa lahko strnemo v besedo hvaležnost Božji Materi: za Božji dar svetega krsta in njeno materinsko varstvo skozi zgodovino človeštva. Naša hvaležnost Mariji bo tem večja, če si bomo v vsakdanjem življenju prizadevali živeti in uresničevati Marijin klic k spreobrnjenju. Po sv. obhajilu smo s posebno molitvijo vsi skupaj obnovili izročitev Božji Materi Mariji.

S tem pa veselja, radosti in solz sreče še ni bilo konec. Marsikatero oko romarjev se je orosilo, ko so po sveti maši izrekli svojo hvaležnost Bogu in Mariji mladi iz domače župnije. Najprej so naša srca navdušili župnijski mladinski pevci z ubranim petjem pod vodstvom organistke in animatorke Lucije. V nadaljevanju prazničnega programa sta v šaljivem nastopu v prleščini »Kak smo nekda romali« prikazala *Franček in Micika*, birmanska pripravnika Tilen in Melita. V medsebojnem dialogu v domačem narečju sta ponovno dokazala, da v zaupanju v Božjo pomoč Bog dela po njiju velike stvari. Piko na i pa so mladi animatorji postavili z gledališko predstavo: Kraljica Estera, ki so jo prvič uprizorili na oratoriju. Tudi kostumi in pripomočki igralcev so obogatili prikaz perzijskega kralja Ahasvérja in kronanje kraljice Estere (prim. Est 1,11). Ganjenost prisotnih in močan aplavz je bila posebna zahvala mladim nastopajočim: Kralj (Marko), kraljica (Maša), spletične ( Jana in Nives) Hamán (Andrej), Mardohaj (Niko), vojaka (Žan in Domen), služabnik (Tilen), bralke (Mišel, Patricija, Ana, Lucija). Zahvala gre vsem mladim, posebej animatorjem, da so odgovorili na Božjo ljubezen, dobroto in lepoto s svojo ljubeznijo. Ponovno se je pokazalo, kako dobro in pomembno je delati z mladimi.

Romanje k domači Mariji na praznik Marijinega vnebovzetja se je zaključilo s pogostitvijo. Nikomur se ni mudilo domov. Časa je bilo dovolj, da je vsak romar nahranil poleg duše tudi svoje telo. Ob cerkvi pod lipami so se izkazali pridni župnijski gospodarji in gospodinje. Tudi oni so izrazili svojo konkretno ljubezen do Boga in do Marije s svojimi dobrotami. Razšli smo se z obnovljeno ljubeznijo do Marije in njenega Sina Jezusa.

Jožef Andrejek

 

II. Povežimo svoje življenje z dogodkom na Kalvariji. Kaj sledi iz njega?

1. Naše življenje in delovanje ima marijansko razsežnost. Marija je mati vsakega posebej. Gre za edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: med Materjo Marijo in vsakim kristjanom. Kakor je v našem življenju po veri pomembna osebna povezanost s Kristusom, podobno je treba naglasiti osebni odnos Matere Marije z vsakim kristjanom.

2. Mati Marija je Kristusov dar vsakemu kristjanu, vsem skupaj in vsej Cerkvi, saj je Mati Cerkve. Marijanski kristjan jo z veseljem sprejme in jo, kakor apostol Janez, »vzame k sebi«. Dva svetopisemska moža sta nam vzor, kako je treba Marijo vzeti k sebi: apostol Janez in pred njim sv. Jožef. Če je za apostola Janeza rečeno, da jo je od tiste ure vzel k sebi, imamo pri sv. Jožefu Gospodovega angela, ki ga opogumlja: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). »Ko se je Jožef zbudil iz sna, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24).

3. V Janezu in po njem smo bili že pod križem izročeni Mariji in po njej Kristusu. Njej se izročimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema in izročitve vedno znova zavestno obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

4. Marija je bila in je popolnoma usmerjena na Kristusa in na izpolnjevanje njegove volje. Besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski, veljajo tudi nam: »Karkoli vam reče, storite.«

Ko so naši škofje leta 1998 sprejeli pobudo o posvetitvi posameznikov in skupin, zlasti družin, Jezusovemu inMarijinemu Srcu, smo se odločili tudi za svetopisemski prikaz obeh najsvetejših Src: Jezus je na križu s prebodenim srcem in Marija stoji pod križem v trenutku, ko je njeno srce presunil meč bolečin. To je najbolj pretresljiv prikaz Jezusovega in Marijinega Srca, vrh njune ljubezni do nas. Če se vanju poglobimo, nas ne moreta pustiti hladnih in brezbrižnih. Tu je rešitev sveta za vse čase, do konca sveta. Podoba Žalostne Matere Božje, ki drži mrtvega Sina v naročju, oba prikazuje nekaj ur pozneje, ko je Kristusova daritev že končana, Marijina pa še traja. Hvala Ti, Jezus, hvala Ti, Mati Marija! Zdaj smo na vrsti mi, da sodelujemo pri odrešenju sveta.

p. Anton