Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi?

Mnogi se malo zmenijo za Božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so Božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja. Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: “Ljubim te.” Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.

Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse Božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o Božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem Božjem Srcu. Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: “Ljubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.”

Če svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (5) Življenje po Božjih zapovedih

Apostol Janez je zapisal: “To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi” (1 Jn 5,3). “Kdor pravi: 'Poznam ga,' pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna” (1 Jn 2,4s).

Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed” (Jn 14,23s).

Ljubiti moramo, kar Bog ljubi, in odklanjati, kar on odklanja. V nas je težnja, da bi izpolnjevali svojo voljo ter da bi se tudi drugi ravnali po njej. V očenašu bi najraje prosili: “Zgodi se moja volja.”

Bog ima z vsem svetom in z vsakim posameznikom svoje načrte, da bi vse pripeljal do končnega poveličanja. Vsakemu je dal svoje darove. Moramo jih uporabljati in ne zakopati. Da bi se ravnali po Božji volji, nam je dal tudi deset zapovedi. Svojo voljo nam posreduje po naši vesti. Ljudje se moramo vključiti v Božji načrt in izpolnjevati Božjo voljo. Tako sodelujemo pri izpopolnjevanju vsega stvarstva. Če se ne ravnamo po Božji volji, to izpopolnjevanje zaviramo.

Da bi zvesto izpolnjevali Božjo voljo, nam Bog daje svojega Svetega Duha, ki ga je obljubil že v Stari zavezi po preroku Ezekielu: “Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali” (Ezk 36,27).

Če izpolnjujemo Božje zapovedi, smo z Bogom kar najtesneje povezani. Ostajamo v Bogu in on v nas, kakor nas uči apostol Janez: “Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal” (1 Jn 3,24).

Jezus nas vabi: “Ostanite v moji ljubezni” (Jn 15,9). V Jezusovi ljubezni ostane tisti, ki izpolnjuje njegove zapovedi: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni” (Jn 15,10).

Če iščemo samo Boga, smo pripravljeni izpolniti njegovo voljo. Šele takrat smo popolnoma svobodni. Bog, ki je popolna svoboda, nas osvobaja. Čim bolj se oddaljujemo od Božje volje, tem bolj zapadamo v suženjstvo. Kdor ravna zoper Božjo voljo, pade v greh. “Vsak, kdor dela greh, je suženj greha,” je učil Jezus (Jn 8,34).

Kako naj razumemo stavek sv. Avguština: »Ljubi – in delaj, kar hočeš«? Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, hoče izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z Božjo voljo.

V. Tretje prikazanje angela

»Naš dedek pravi, da so vse lepe reči na svetu tri. Se je tudi angel zato prikazal trikrat?« je zanimalo Niko in Miha ob našem naslednjem srečanju. Nasmehnila sem se: »Res ne vem, kako je s tem. Ampak angel je Frančišku, Jacinti in Luciji počasi vsajal v srce svoja sporočila, da so si jih lažje zapomnili. Tudi tretjič se jim je prikazal na paši, a prikazanje je bilo malce drugačno od prejšnjih dveh. Tokrat je imel angel v levi roki kelih, nad katerim je lebdela hostija. Iz nje je padlo v kelih nekaj kapelj krvi. Hostijo je dal Luciji, saj je ta edina že bila pri prvem svetem obhajilu, drugima dvema je dal piti iz keliha. Spet jih je naučil novo molitev. Dokaj dolgo in težko, a otroci so si jo zapomnili.«

»Saj se je molitvice lahko naučiti. Posebno, če jih dosti ponavljaš,« je iz svoje izkušnje povedal Miha.

»Seveda je tako. Tudi pastirčki so molili in to kleče tudi še potem, ko je angel izginil. Molili so vse do teme, ko bi morali že zdavnaj odgnati ovce domov.«

»Jih ni doma nič skrbelo, ker jih tako dolgo ni bilo?«

»Najbrž ne, saj so bili navajeni, da so ostali na paši, čim dalj se je dalo. Včasih so se tudi zaigrali ali zaklepetali. Starši so imeli dosti svojega dela. Pa tudi to je res, da jih včasih ni tako skrbelo, kje so otroci, kot skrbi vajino mamo. Vedno jih je bilo več skupaj, pa so pazili drug na drugega. Kam posebno daleč od doma in pašnikov pa tako niso šli.«

»Ali so zdaj povedali doma, da jih obiskuje angel?«

»Ne, niso.«

»Jaz ne bi mogla molčati. Mami bi gotovo povedala, pa babici in najbrž tudi vam.«

»Mislim, da je bilo srečanje z angelom nekaj tako posebnega, nekaj tako nenavadnega, da o tem niso mogli govoriti. Najbrž še sami sebi niso mogli verjeti, da se jim to res dogaja. Frančišek je bil tako prevzet, da nekaj časa še hoditi ni mogel, tako je bil utrujen od vtisov.

Srečanja z angelom so bila priprava na Marijin prihod, vadili so se v molitvi in odpovedovanju in se varovali greha. Angel jim je spregovoril tudi o Srcu Jezusa in Marije. Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje, je rekel.«

»Pri nas imamo kip Srca Jezusovega,« se je spomnil Miha. »A ne vem, kaj pomeni.«

»Kadar sta pri maši v naši cerkvici, gledata samo kip naše zavetnice sv. Marjete v glavnem oltarju. Ali vidita še kaj drugega?«

»Vidiva tudi druge svetnike, a ne veva, kako jim je ime.«

»Ali se spomnita, da sta na vsaki strani oboka, ki loči oltarni del od cerkvene ladje, dva majhna oltarčka, pravzaprav polički, na levi je kip Marije, na desni Jezusa. Posebej sta poudarjeni njuni srci. Zato vedno, ko govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na njuno ljubezen do Boga in nas ljudi.«

»Ko bom nesla na veliko soboto blagoslovit svojo košarico s pirhi, si ju bom ogledala. Ko bom molila, bosta gotovo pozorna na mojo molitev prav tako kot na molitev pastirjev v Fatimi.«

Valerija Ravbar

IV. Drugo prikazanje angela

Naslednji dan smo nadaljevali pogovor o tem, kako je fatimske pastirje obiskoval angel miru. Tokrat ga niso srečali na pašniku ampak na domačem dvorišču.

»Vodnjaki so bili včasih zelo pomembni za vsako vas, za vsako domačijo. To je še posebej veljalo v sušni Portugalski, kjer je malo padavin in malo izvirov. Tako so tudi pri Luciji doma imeli na vrtu vodnjak. Obrasel je bil z drevjem, da je bil v senci. V najbolj vročih poletnih dneh so otroci opoldne prignali živino domov in jo pod večer spet odgnali na pašnik. Zato so opoldne posedali v senci ob vodnjaku in se igrali s kamenčki. Nenadoma so pred seboj zagledali angela.

»Ali zdaj ni veter majal drevesnih krošenj?« se je Nika spomnila pripovedi o prvem prikazanju.

»Morda jih je, pa so bili otroci preveč zatopljeni v igro. Kar na lepem so zaslišali angelov opomin: Molite! Mnogo molite! Presveti srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«

»Kakšne žrtve naj bi darovali?« je vprašala Nika.

»To so vprašali tudi pastirčki angela. Prejeli so takle odgovor: Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir. Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Otroka sta molčala, dolgo nista nič rekla.

“Midva ne žaliva Boga. Imava ga rada in Marijo tudi.«

»Mislim, da tako čuti večina otrok. Tudi tisti, ki ne vedo za Boga in ne molijo. Otroci so večinoma dobri v srcu in se bojijo greha. Toda, ko odrastejo, vse prevečkrat dovolijo grehu, da se polasti njihovega srca.

Tudi potem, ko je angel izginil, so še čutili njegovo navzočnost. Frančišek ga je samo videl, slišali pa sta ga Lucija in Jacinta, pogovarjala pa se je z njim le najstarejša Lucija. Ko jima je naslednji dan razlagala, kaj jim je naročil, marsičesa nista razumela.«

»Tudi midva ne razumeva. Zakaj ima samo Portugalska svojega angela, naša domovina pa ne?«

»Tudi naša domovina ga ima. Ampak takrat ga je najbolj potrebovala Portugalska.«

»So zdaj pastirji komu povedali za prikazovanja?«

»Ne, niso. Celo med seboj niso dosti govorili, tudi moči za igro niso imeli. Samo molili so. Angel jim je naročil, naj ob vsaki priložnosti darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe. Darovali so Bogu vse, kar jih je bolelo in prizadelo. Takrat še niso iskali drugih načinov za pokoro.«

»Rekli so, da je bil angel bel in prosojen, nič niso omenili, da bi imel peruti. Angeli so vedno naslikani s perutmi. Tako lahko takoj priletijo k nam, če smo v nevarnosti.«

»V resnici ne vemo, kakšni so angeli. Mi si jih samo predstavljamo s krili.«

»Najbrž so bili otroci tako presenečeni, da si ga niso dobro ogledali. Narisala bom angela, kakršen jaz mislim, da je bil.«

Nika zelo rada riše. Vzela je papir in barvice ter narisala angela podobnega tistemu na sliki, ki visi nad njeno posteljo. To je Nikin angel varuh, otroci v Fatimi so srečali angela, ki je varuh miru.