Delo povezujem z molitvijo

Sem že na predzadnji postaji pred odhodom s tega sveta. Kolikor imam še moči v svoji visoki starosti, se držim dela in skupne molitve, dnevno 3 ure.

Pri svojem delu s šivanko ali kvačko obnovim najprej dober namen: kolikorkrat vbodem, toliko kapelj presvete Jezusove krvi in solz Žalostne Matere Marije darujem nebeškemu Očetu za njegovo kraljestvo ali posamezno dušo. Moč mi hitro poide, a ko se za hip ustavim in pomislim, zakaj delam, se osvežim.

Ko traja delo dalj časa, ga pustim in grem v kapelo. Ob teh odmorih izpolnjujem prošnje za molitev. Mnogi mi pravijo: "Ničesar nam ne manjka, le molitev potrebujemo." Kako me je presenetila izjava male deklice: "Jezus je najboljši zdravnik!" Imela je bolnega očeta in mi smo molili zanj.

V zadnjem času grem v kapelo ob 3. uri, ko je naš Odrešenik za nas umrl. Usmiljenemu Jezusu izročam vse prošnje in se poglobim v njegovo trpljenje. Osrednji vzklik je: »O kri in voda, ki izvirata iz Jezusovega Srca, kot vir usmiljenja za ves svet, vate zaupam.« Čim bolj se potrudim za molitev, tem rajši molim. Ne smem imeti nobene zamere ne obsojanja.

So pa trenutki utrujenosti, ko sem podobna malemu otroku, ko takoj zaspi, ko dobi primerno ležišče. Niti ne vem, kdaj me prevzame spanec, ko se usedem na klop pred Jezusom. Zbudim se, ko sem sama v kapeli, ali ko je konec skupne tihe molitve pred Najsvetejšim. Kdaj pa kdaj bolj občutim, kaj vse sem prejela od nebeškega Očeta v materialnem in duhovnem oziru. Tedaj se mi vzbuja hvaležnost direktno z zahvalno molitvijo ali z željo, da bi koga razveselila in ga približala Bogu. Na ta način tudi čutim, da se mi obnavlja moč za delo, ko prej mislim, da ne zmorem več.

Pa pride ponižanje, ki je možno najbolj v starih letih, iz raznih vzrokov. Najprej me objame potrtost, potem se spomnim, koliko in kako težkih ponižanj je sprejel Odrešenik za moje in vsega sveta zveličanje in prosim: "Jezus, krotki in iz srca ponižni ...." Videz starosti tudi vara. Pride prošnja, naj to ali ono storim, ko že težko vstanem s stola. Če se tedaj spomnim, saj boš storila za Jezusa, se mi obnovi potrebna moč, da izvršim naročeno.

No, to ne pride dosti v poštev zaradi uvidevnosti moje okolice. O ja! V življenju me je rešila vera v težavnih trenutkih dolžnosti in me držala pokonci ob misli: "Kar ste storili kateremu mojih najmanjših ...." Bogu hvala za našo zlato vero.

Čim starejša postajam, tem hitreje teče čas, a z njim misel na smrt, ki mi postaja vedno bolj domača s prošnjo, da bi bila srečna. Zaupam v Božje usmiljenje po priprošnji Matere Marije, ki jo dnevno prosim.

s. Ksenija

TAKOLE MOLIM Molitev v duhovni suhoti

V teku življenja se je oblika moje molitve spreminjala, pač glede na notranje in zunanje okoliščine. V najglobljem temelju pa je ostala ista: preprost pogovor otroka s svojim nebeškim Očetom in Materjo, pa s svetim Jožefom in angelom varuhom. Ljubkovalno jim včasih rečem "moja nebeška ekipa". Jasno da so vloge nekoliko porazdeljene, Jožef je odgovoren bolj za gospodarske zadeve, angel varuh za duhovno in telesno varstvo, Marija in Jezus pa skrbita za moj duhovni napredek. Bog Oče vse skupaj v svoji previdnosti neskončno modro in ljubeče vodi, česar pa seveda precej pogosto ne vidim in ne občutim, zato je prav lahko zaigrati užaljenega otroka, ki ne dobi želene igračke. Včasih se v srce prikrade že kar nekaj resničnega dvoma: kaj pa, če me je moj Oče zares pozabil nekje v kotu? Glede na mojo revščino in slabotnost se mogoče niti ne želi več ukvarjati z mano? Bog me je že v otroštvu 'zapeljal' in 'dala sem se zapeljati'.

Moja odločitev za redovništvo je pomenila, da se mu želim vsa predati. V mladostnem navdušenju sem kljub težavam v sebi čutila Njegovo bližino. Kar največ sem želela moliti, ker sem se čutila, da sem polna Njegove ljubezni. Mikala me je tišina, zbranost, branje duhovnih knjig. Želela sem postati sveta. Za to sem tudi vedno molila in si prizadevala.

Potem pa je Bog vso stvar zasukal, recimo, da me je iz lepega vrta postavil v puščavo, kjer je bilo že samo preživetje zelo težko. Na začetku je bilo najtežjega pol leta, ko se mi je vse uprlo proti Bogu. Tudi misel na Boga mi je bila odvratna, za vsako potrebno redovno molitev in mašo sem morala uporabiti ogromno moči, da sem jo sploh opravila. Še več, preplavljale so me misli obupa, da se Bog zame sploh ne zmeni, odkrito priznam, tudi misli, da bi si sama končala življenje, so se kot skušnjave pojavljale. Kot nalašč, ravno takrat nisem imela rednega spovednika, ki bi mu lahko zaupala te svoje težave. Pisala sem dnevnik, a je bil tako grozen, da sem ga, ko je najhujše minilo, strgala.

Zdaj je od tega že več kot dvajset let in še vedno živim v 'puščavi', kar pomeni, da moram vse svoje molitve in dobra dela narediti z voljo. Zdaj se moram potruditi, da sploh karkoli molim; ob tem se tudi ne morem zbrati med molitvijo in bi jo že zato kar rade volje 'odložila na pozneje', kar pomeni nikoli. Tudi besede evangelijev ali drugega pobožnega branja me ne nagovorijo. Med rožnim vencem nehote mislim na vse drugo. Tako se edino zanašam na dober namen, ki ga naredim na začetku dneva, za določeno potrebo, te pa med dnem tudi vmes izročam Bogu s kratko mislijo.

Vedno sem, kolikor sem pač bila trenutno sposobna zaradi suhote, namenila za druge kratke prošnje, posebej za tiste, ki sem zanje dolžna moliti ali so se mi priporočili. Vse življenje to delam. Da bi imela najvažnejše namene bolj pred očmi, sem si razdelila teden: v ponedeljek za našo kongregacijo, v torek za vaš samostan, v sredo za slovenski narod, v četrtek za svetost duhovnikov in škofov, v petek za duše v vicah, v soboto za mamo in domače, v nedeljo za zakonce in družine. Tudi če me kdorkoli prosi, da mu s pismom in molitvijo pomagam, mu ne odrečem.

Zadnjih nekaj let mi je Bog podaril nek globok notranji mir, ki me rešuje raznih notranjih stisk. Oaza v puščavi, kar pride zelo prav. Hvala mu za vse!

A. K.

JEZUS NAS UČI MOLITI (21) Benediktinski način premišljevanja

 Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V Cerkvi so ga skozi dolga stoletja veliko uporabljali in ga prakticirajo še danes. Je zelo preprost in lahek. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev. Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha ter postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).

Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.

To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.

Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost, ker večkrat ne bo šlo tako gladko.

Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, že to opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«

Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za dve zrni. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem!  Ko govorimo o duhovnih poklicih, mislimo na duhovnike, redovnice, redovne duhovnike in redovne brate ter tudi druge oblike (skupnega) življenja, ki niso redovniške. Gre za odločitev za duhovni poklic, za vztrajanje v vzgojnem procesu in tudi pozneje, ko nastopijo različne težave. Tiste, ki živijo v duhovnih poklicih, bolj napada hudobni duh, da bi jih spravil s prave poti. Zato so molitve zanje še posebej potrebne.

Še preden jo je Marija izbrala

 Mala Bernardka ni postala sveta, ko se je srečala z Devico Marijo, ampak je takšna bila že pred tem. Gre za odločilno in novo spoznanje, ki ga je p. René Laurentin predstavil v svoji knjigi Mala pot. V njej je opisal življenje sv. Bernardke Soubirous.

P. Laurentin, duhovnik in teolog (1917–2017), je bil izvedenec za Marijina prikazovanja in še posebej za dogodke v Lurdu. V svoji knjigi je opozoril, da je Bernardka morala pogosto govoriti o prikazovanjih. Lastnoročno jih je opisala kar sedemkrat. P. Laurentin je preučeval skladnost sedmih obstoječih različic o eni sami povedi. Čudovito in čudežno je dejstvo, da je bila Bernardka v svoji preprostosti zelo objektivna, ko je pripovedovala, kaj ji je Gospa odgovorila na njeno vprašanje, kdo da je: »Brezmadežno spočetje sem.« Tega odgovora majhna deklica ni razumela.

Bernardka je morala osem let kljubovati zasliševalcem civilnih in cerkvenih oblasti, ki se včasih do nje niso obnašali korektno. Nikoli se ni ustrašila. Ostala je mirna, ni bila vznesena, dajala je natančna pojasnila in izogibala se je odgovorom na zahrbtna vprašanja (to spominja na Ivano Orleansko, ko je stala pred svojimi sodniki), tako da je včasih skoraj drzno odgovorila: »Moja naloga je, da vam o prikazovanjih govorim, ne pa, da vas o njih prepričam.«

P. Laurentin je za opis njenega poslanstva uporabil zelo močne in utemeljene besede: »Bernardka pomeni za Lurd isto, kot Marija za vso Cerkev.« Njegova spoznanja o mali vidkinji, ki temeljijo na raziskavah, nas prepričajo: »Še preden je Mati Božja izbrala ubogo deklico, je bila ta že sveta. Globoko je bila zatopljena v molitev, ni se pritoževala nad nesrečami, ki so jo doletele v času njenega otroštva. Bila je pripravljena na vse in trdno odločena, da bo izpolnjevala samo voljo dobrega Boga.«

Vir: Aleteia

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (8) Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu 25. marca 1984

Papež je 25. marca 1983, na praznik Gospodovega oznanjenja, oklical izredno sveto leto odrešenja, 1950 let po Kristusovem odrešenju. Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1983, je z apostolskim pismom na 2.600 škofij obvestil vse škofe, da bo na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, obnovil posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prosil jih je, naj z njim molijo posvetitveno molitev. Dne 27. decembra 1983 je v zaporu Rebibbia obiskal Alia Agca in s tem tudi na zunaj pokazal, da mu je odpustil. Ali Agca je tedaj dejal: »Streljal sem, da bi ubil. Kdo je Fatima za vas?« Ni mogel razumeti, da je papež ostal živ. Tudi ni izrazil nobenega obžalovanja. Slutil pa je, da je v ozadju neka višja sila, ki je papeža varovala. To silo je povezoval s Fatimo. V nedeljo, 25. marca 1984, je sveti oče na Trgu svetega Petra daroval slovesno sveto mašo ob navzočnosti kardinalov in škofov ter okrog dvesto tisoč romarjev. Za to priložnost so iz fatimske kapele prikazovanj 24. marca z letalom pripeljali originalni milostni kip fatimske Gospe. Papež je po sveti maši kleče pred kipom v italijanščini zmolil posvetitveno molitev. Tu je naveden bistveni del besedila: »Zato, o Mati ljudi in narodov, ki poznaš vse njihove bolečine in upanja, ki kot mati čutiš vse boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, ki pretresajo naš današnji svet, sprejmi naš klic, s katerim se po navdihu Svetega Duha obračamo naravnost na Tvoje Srce: Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo. Pred teboj, o Kristusova Mati, pred tvojim Brezmadežnim Srcem, se hočemo danes skupaj z vso Cerkvijo pridružiti posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu, ko je dejal: ‚Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici“ (Jn 17,19). V tej posvetitvi za svet in za ljudi se hočemo pridružiti našemu Odrešeniku; v njegovem Božjem Srcu more takšna posvetitev dobiti moč za dosego odpuščanja in uresničiti spravo. Moč te posvetitve traja vse čase in zaobjema vse ljudi, ljudstva in narode in zmaguje nad vso hudobijo, ki jo hoče knez teme prebuditi v človekovem srcu in v njegovi zgodovini in ki jo je v našem času tudi zares prebudil. O kako globoko čutimo potrebo po tej posvetitvi človeštva in sveta: našega današnjega sveta, v zedinjenju s Kristusom samim! (…) Bodi pozdravljena, ti, ki si popolnoma združena z odrešenjsko posvetitvijo svojega Sina! Mati Cerkve! Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas. Pomagaj nam, da bomo v vsej resnici živeli Kristusovo posvetitev za celotno človeško družino današnjega sveta! Ko ti izročamo, o Mati, svet, vse ljudi in ljudstva, ti s tem izročamo tudi to posvetitev sveta in jo polagamo v tvoje materinsko Srce (…) Sprejmi, Kristusova Mati, ta trpljenja polni krik vseh ljudi! Trpljenja polni krik celih družbenih plasti! Pomagaj nam, da bomo z močjo Svetega Duha premagali vsakršen greh: človekov greh in ‚greh sveta‘, greh v vsakršni obliki. Naj se v zgodovini sveta še enkrat razkrije neizmerna moč odrešenja: moč usmiljene ljubezni! Naj zaustavi zlo! Naj preoblikuje vest vseh ljudi! V tvojem brezmadežnem Srcu naj se vsem razodene Luč upanja!« Bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo – čeprav besede Rusija ni v besedilu – so naslednje: »Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.« »Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.« S tem je papež Janez Pavel II., po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »(pre)pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)« Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je brez prelivanja krvi privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin v Evropi ter do padca berlinskega zidu. Papež je bil pri vsem tem odločilno orodje v Božjih rokah kakor tudi Solidarnost na Poljskem. Gorbačov, voditelj Sovjetske zveze, je v znamenitem članku v nekem italijanskem dnevniku priznal vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razpadu Sovjetske zveze: »In danes lahko rečemo, da vse, kar se je zgodilo v Vzhodni Evropi v teh zadnjih letih, ne bi bilo mogoče brez navzočnosti tega papeža, brez velike vloge – tudi politične – ki jo je on znal odigrati na svetovnem prizorišču.« Neki novinar je rekel, da je leta 1989 Gorbačov zrušil berlinski zid. Gorbačov je to slišal in dejal: »O ne, to je bil papež.« Seveda papež Janez Pavel II. brez izredne velike pomoči od zgoraj vsega tega nikakor ne bi zmogel. Janez Pavel II. je fatimskemu škofu Albertu do Amaral 26. marca 1984 za fatimsko baziliko izročil kroglo, ki ga je 13. maja 1981 hudo ranila na Trgu svetega Petra. To kroglo, ki je prestrelila papeževo telo, so kot relikvijo vdelali v dragoceno Marijino krono. Posvetitev je bila pravilno izvršena Za veljavnost posvetitve je bilo potrebno moralno soglasje škofov s svetim očetom. Presenetljive politične spremembe na Vzhodu so po mnenju sestre Lucije posledica te posvetitve. Ko je vicepostulator Frančiška in Jacinte Luis Kondor v spremstvu karmeličanskega provinciala obiskal sestro Lucijo, mu je glede posvetitve, ki je bila 25. marca 1984, zagotovila: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!« Sestro Lucijo so vprašali, od kod ve, da je nebo sprejelo posvetitev. Tedaj je pojasnila: »Poglejte na Vzhod, tam se vidi odgovor!« V pismu papežu Janezu Pavlu II. je fatimska vidkinja 8. novembra 1989 uradno potrdila veljavnost posvetitve: »Da, 25. marca 1984 je bilo storjeno tako, kakor je prosila naša Gospa.« Slovaški škof Pavel Hnilica je bil prijateljsko povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je msgr. Hnilica v predavanju med drugim dejal: »Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila: ‚Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.‘ Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, ‚naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi‘. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.«

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (25) Križ greha (2)

 Greh prvih staršev je Boga razžalil in ponižal, toda ta žalost ga od človeka ni odvrnila. Prav nasprotno: ljubezen do človeka ga je klicala v še večjo pomoč in razdajanje. Še bolj se je moral potruditi, če rečemo po človeško, da bi človeku pomagal. Spremljal ga je na vse mogoče načine, da mu je bil blizu. Pošiljal je svoje poslance in mu govoril, a človek je velikokrat ostal gluh za Božje navdihe in opomine. Spremeniti je moral ves svoj načrt s človekom in mu pokazati vso svojo ljubezen. Njegova ljubezen bi se morala človeka tako močno dotakniti, da bi ga spet osvojila in prepričala o Božji dobroti. Prav človekov greh in padec sta bila kriva, da se je Božje usmiljenje razodelo v tako veliki meri. Usmilil se je človeka in ga sklenil odrešiti na čisto poseben način. K ljudem je sklenil poslati svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. To je bilo veliko dejanje ljubezni,  ki nam razodeva, da Bog ni pomišljal darovati svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje. Bog je samega sebe daroval človeku, da bi ga sprejel, poslušal in se veselil njegovega odrešenjskega daru. Zopet naj bi nagnil človeška srca, da bi bila Bogu bolj odprta. Ker je živel človeško življenje, se je lahko človeku približal tako zelo, da je bil eden izmed nas. Postal je tako zelo človek, da vsi ljudje v njem niso odkrili Boga. Toda Bog ni mislil na to. Dovolj mu je bil že samo najmanjši uspeh, saj je vsak posamezen človek v njegovih očeh neizmerno dragocen.

S svojim trpljenjem in vstajenjem je odprl potoke svoje milosti, ki se razliva na vse ljudi. Prav noben človek ni izjema. Tudi Bogu nenaklonjeni ljudje se kopajo v studencih milosti in imajo možnost, da spregledajo in spoznajo, kdo jih resnično ljubi. Bog je postal razsipen s svojimi darovi. Deli jih v takem obilju, da niti en človek ne bi mogel reči, da ga Božji darovi niso dosegli. Vsa ta razsipna ljubezen se je v taki meri pokazala zato, ker je človek s svojo hudobijo in nepokorščino prebodel Božje srce, da je začelo krvaveti. Prebodeno Božje srce je postalo veletok milosti in usmiljenja za ves svet. Bog se ni ujezil niti tedaj, ko mu je človek prebodel srce, marveč je tudi to človekovo hudobijo obrnil v prid človeku.

Med sojenjem so Judje vzklikali Pilatu: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Bog je to njihovo prošnjo v celoti uslišal. Sami niso vedeli, kaj kličejo in česa prosijo. Jezusova kri je zares oblila njih in njihove otroke. Oprala jih je izvirnega greha in jih v krstni kopeli naredila za otroke milosti. Vsi, ki so takrat to klicali, so imeli možnost, da dosežejo Božje usmiljenje, a sadove je rodilo samo v tistem, ki se je tega razveselil.

Vsak greh nas nekoliko ohromi in nas naredi bolne. Po vsakem grehu smo manj sposobni delati dobro. Vsak lahko iz izkušnje ve, da po enem grehu ni težko pasti še v drugega. Tudi Bog se zaveda, da nam greh ubija notranjo živost. Po grehu postajamo duhovno mrtvi, zato nas hoče rešiti te smrti in nas oživiti za dobro. Ker bi ne zmogli dolgo krepostno živeti brez njegove milosti, nam grehe odpušča in spregleduje, da nas odpira za njegove darove. Ko se človek z Božjo pomočjo izkoplje iz greha, postane bolj občutljiv za greh. Bog, ki se v svoji dobroti ne da prekositi, je greh obdaril s spominom in bolečino. Po odpuščanju se zato greha spominjamo z bolečino. Ta bolečina nas svari pred novim grehom in nam kliče: Ne več grešiti! Ta bolečina je ost prave smrti, ki nam edina lahko škoduje. Naravna smrt nam ne more vzeti življenja; lahko nam vzame samo telesno, ne more pa nam vzeti večnega življenja. Greh ima drugačne učinke: v duši nas ubija in nam jemlje tisto življenje, ki je za nas pomembnejše. Zapira nas pred dotoki Božje milosti in nas oddaljuje od življenja, ki je Bog sam. Bog nas v grehu lahko obliva in obliva s potoki svojih milosti, a v dušo lahko pride bore malo, ker nam greh brani, da bi sprejeli.

Bog tudi najbolj grešnega človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje možnost, da se obrne k njemu in prosi: Odpusti mi, grešil sem zoper nebesa in pred teboj! Tako človekovo dejanje je dovolj, da Bog pretrga spone greha in človeka osvobodi. Zato noben človek ni prepuščen pogubljenju. Za pogubljenje se mora odločiti človek sam in dosledno odklanjati Boga ter njegove milostne darove. Bog tako zelo spoštuje človekovo svobodo, ki mu jo je podaril, da je noče prestopiti. 

V velikonočni hvalnici vsako leto pojemo prav o tej skrivnosti Božje ljubezni. Pesnik, ki je to hvalnico sestavil, je šel tako daleč, da celo blagruje krivdo, ki je zbudila v Božjem srcu tako veliko usmiljenje. Srečna krivda, ki si bila vredna imeti takega in tako velikega zveličarja. Da, vsak greh v resnici neskončno gane Boga. Človek v grehu se mu tako zasmili, da je zanj pripravljen narediti vse. Prav to nam je Jezus sam povedal v priliki o izgubljeni ovci. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Ob spreobrnjenju grešnika Božje usmiljenje slavi zmago. Bog celo pravi, da ni prišel iskat pravičnih, ker ne potrebujejo rešenja. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Vsi smo velikokrat izgubljene ovce, ki jih Jezus neprestano dviga na svoje rame in nosi nazaj k svoji čredi. Vsak greh nas vodi na pot zablode in izgubljenosti. Tega se moramo dobro zavedati. Biti moramo budni in sodelovati z Božjimi darovi, ki se nam dajejo, da bi v nas obrodili sadove. Ni prav, da se preveč lahkomiselno zanašamo na Božjo usmiljenost. Bog je res usmiljen, a lahkomiselno grešiti tudi ni prav. S tem sami sebi povzročamo bolečino in si otežujemo življenje. Bog nas kliče k ljubezni in služenju. Kliče nas k tako zvesti ljubezni, ki se bo bala grešiti, pa ne zaradi kazni za greh, ampak zaradi Božje ljubezni, ki jo z vsakim grehom sramotimo. Z odpuščanjem nas Bog hoče privesti do tako velike ljubezni, ki bi nam ne pustila grešiti. Hoče nas tako zelo navdušiti za dobro, da bi se v svojih svobodnih odločitvah vedno odločali za dobro in plemenito. Zato se veselimo Božje iznajdljive ljubezni, ki nas je tudi po grehu sposobna pritegniti k sebi in nam iz greha narediti korak v odrešenje. Bog zares zna s krivimi črtami za nas pisati dobro.

p. Branko Petauer