TAKOLE MOLIM Tistega oblačnega dne

Nadaljujemo z objavljanjem pričevanj o molitvi. Več jih je bilo že pred leti objavljenih v našem glasilu. Naj bi pomagali tistim, ki imajo pri molitvi različne težave. Hkrati naj bodo spodbuda še drugim za posredovanje osebnih izkustev o molitvi. 

Z molitvijo nimam kakih velikih težav; kamor koli mi že kdaj pobegnejo misli, ostajajo objete v njej in to me pomirja. Tako in tako pa je zavestna molitev prišla pri meni do izraza precej pozno; nekako pri trinajstem letu starosti, ko me je nekega oblačnega dne v popolnoma prazni kranjski cerkvi sv. Kancijana prešinilo spoznanje: če je tu v tabernaklju res živi Bog, Stvarnik vsega in vseh, jaz v primeri z njim nisem niti drobna, najdrobnejša mušica. To je bil moj vstop v nepresahljivo reko premišljevalne molitve. Molitveni obrazci so zelo hitro poniknili nekam v ozadje, moja vsakodnevna molitev pa je postala poezija od Prešerna do Šarabona, Grozdeta, Čampe, Štefana Steinerja …; neprekinjena veriga izbranih verzov, ki so me zaradi zvena in pomena nosili vedno bliže k nebu.

Do neke mere je tako še danes. Seveda se zatekam tudi k molitvenim obrazcem; že iz spoštovanja do verskega izročila. Vendar pa ustaljena molitvena besedila že desetindesetletja niso sredica moje molitve. To mesto še vedno pripada duhovni poeziji številnih ustvarjalcev, v posebnih razpoloženjskih okoliščinah pač tudi moji lastni. Podobno je z molitvijo rožnega venca, ki mu spreminjam/dodajam nove skrivnosti. Prav tako osebna posvetitev svetima Srcema izstopa iz krožnice predlaganih molitvenih vzorcev. Nekatere moje molitvene misli, besede, dejanja pa so tako zelo osebne, da jih ohranjam strogo zakrite. Ne vem, zakaj do tako imenovanih »delavnic molitve« ne čutim ne veselja ne potrebe. Mogoče je v mojem molitvenem življenju vse zaznavanje in občutenje tako zelo nagonsko in prvinsko, da zato na neki način izstopa iz območja ustaljene cerkvenosti, vendar me, »mušice«, pred Bogom zato ni strah. Moj dnevni molitveni zalogaj je precej obsežen, a mi ni nikoli odveč. Včasih ga zamenja popoln molk; molčeča zazrtost v to, da se »v Njem gibljemo in smo«, pa bi bilo vse drugo odvečno in moteče. Brez molitve bi bilo moje življenje zagotovo prazno in verjetno že dolgo povsem zavoženo. Težko po količini pretehtam zahvalne, premišljevalne, prosilne … molitve; nemara so kar v ravnotežju; največkrat pa je pri meni zahvalna molitev pred prosilno. Z dna svoje človeške bede čedalje glasneje kličem k Bogu: »Nimam Ti ničesar dati, vzemi vse iz mojih praznih rok.«

Berta Golob

TAKOLE MOLIM Kako molite? (2,23)

To vprašanje oziroma prošnjo sem [pred 18 leti] dobil od p. dr. Antona Nadraha, urednika glasila V MATERINI ŠOLI. Prvi odziv na njegovo prošnjo, kako molim, je bil tale: vprašanje je tako osebno, kakor če bi me kdo vprašal, kako se spovedujem ali celo česa se spovedujem. Potem pa sem pomislil: če bo moj odgovor na njegovo prošnjo komu koristil, naj bo v Božjem imenu!

1. Prvič torej naj se javno spovem svojega greha, greha opustitve. Duhovnikom sem v knjigi POSVEČENA SAMOTA, Maribor 1994, poudarjal važnost vsakdanjega jutranjega premišljevanja. Premišljevalna molitev ali meditacija: z mašniškim posvečenjem postaneš duhovnik, z meditacijo pa dober duhovnik. Sv. Frančišek Saleški celo laikom, bogoljubnim dušam, svetuje enourno premišljevanje vsak dan. Koliko časa naj traja duhovnikova meditacija? Zdi se, da v manj kot pol ure ali vsaj dvajset minut ni mogoče priti do poglobljenega pogovora z Bogom. In jaz sem marsikdaj opustil meditacijo na račun pisanja ali prevajanja, četudi je šlo za duhovne reči …

Kako sem premišljeval nekoč v letih kaplanske in župniške službe? Pol ure na klečalniku klečé brez kakršnekoli knjige. Točke za premišljevanje sem si pripravil namreč že prejšnji večer. Klečalnik. Nekoč  nujni kos duhovnikovega pohištva!

In kako sem premišljeval danes zjutraj, v torek, 13. decembra 2005? Vzel sem v roke prvi zvezek liturgičnih premišljevanj z naslovom WERDE LICHT! Avtor: p. Benedikt Baur OSB, Freiburg im Breisgau 1937. Naslov je vzet iz Iz 60,1: »Auf! Werde Licht!« Dobesedni prevod: »Vstani! Zasveti se!« (stand. prevod: »Zasij!«). Kdo ne bi pri tem pomislil: vstani pravočasno, »navsezgodaj, ko je morda še čisto temno« (prim. Mr 1,35), da ti v premišljevanju, v pogovoru z Bogom, obraz in duša zažarita kot Mojzesu (2 Mz 34,29). V osmini praznika Brezmadežne me je prevzela misel v omenjeni knjigi: »Če je Marija Mati Cerkve, Mati skrivnostnega Kristusovega telesa, in če sem tudi jaz ud tega mističnega telesa, potem imam tudi jaz delež pri njeni čistosti in brezmadežnosti.« Zaprem knjigo in premišljujem: Marija, ti si édenski vrt, zemeljski raj, kamor nikoli ni stopil peklenski zmaj. Torej imam delež pri tvojem raju. Marija, ti si zapečaten studenec, ki ga hudobni duh nikoli ni skalil. Torej imam tudi jaz delež pri tem neskaljenem izviru. Marija, ti si reka, iz édenskega vrta tekoča. Hudobni duh, tvoj strup se v to reko nikoli ni izlil! Marija, reka, nikoli skaljena, tvoji tokovi razveseljujejo tudi mojo dušo (prim. Ps 46,5).

2. Breviarium Romanum, sedaj Bogoslužni molitvenik, je od subdiakonata naprej, se pravi od 6. februarja 1944, moj spremljevalec. Imam ga tudi v francoščini (z izvirnimi francoskimi himnami) in v madžarščini. V slovenskem prevodu himen iz latinščine manjka včasih kaka kitica, npr: kitica v hvalnicah v času po Gospodovem vnebohodu. Prevajam jo takole:

Zemljani, nebeščani vsi,

zdaj skupno se radujemo:

vam Kristus se tako je dal,

da tudi nam odvzel se ni.

Če bi se bili izgubili vsi brevirji, bogoslužni molitveniki, in ne bi bilo od njih nobenega sledu, in če bi povabili vse učenjake z namenom, naj jih znova sestavijo, ne bi mogli narediti kaj lepšega.

Včasih me popade čudna misel: »Dobri Bog, če že na vsak način moram biti pogubljen, mi pusti vsaj brevir, bogoslužni molitvenik!«

+ Jožef Smej

Kakšen je odnos med popolno ljubeznijo in molitvijo pri svetnikih?

Najvišja oblika molitve je češčenje Boga. V njem so se odlikovali zlasti svetniki. To bo naša naloga vso večnost, ko bomo pri Bogu. Zdaj pa je naša molitev tudi zdihovanje. Sv. Avguštin je zapisal: »Nihče ne bo sposoben za prihodnje življenje, če se ne bo sedaj vadil v njem. Zdaj torej hvalimo Boga, vendar ga tudi prosímo. V hvali je veselje, v prošnji vzdihovanje. Obljubljeno nam je namreč nekaj, česar še nimamo; ker pa je resničen tisti, ki nam je obljubil, se radujemo v upanju; ker pa tega še nismo dosegli, zato hrepeneč zdihujemo. Dobro je, da vztrajamo v hrepenenju, dokler se ne uresniči obljubljeno in bomo nehali zdihovati ter bomo Boga samo še hvalili in slavili.«

Neprestana in popolna molitev je molitev hrepenenja. Sv. Katarina je posredovala: »K popolni molitvi človek ne pride z mnogimi besedami, ampak z ljubečim hrepenenjem, s tem da se v samospoznanju vzravna k meni in utemelji hkrati obe vrsti molitve. Tako boš imela v posesti obe molitvi, ustno in notranjo, kajti obe prav tako spadata skupaj kakor dejavno in kontemplativno življenje.«

An

Kakšna je zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo?

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in molitvi za isto stvarnost. Potrebno je, da ima molitev vse potrebne lastnosti.

Sv. Dorotej je dejal: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.«

V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.

Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim.

S ponižno in vztrajno molitvijo, ki je združena s hrepenenjem, zelo rastemo v vseh krepostih, zlasti v ljubezni. Pri tem mora ustna molitev težiti k notranji molitvi.

Sv. Avguštin v zvezi z naročilom sv. Pavla o nenehni molitvi govori o neprestanem hrepenenju; pri tem dobro razloži zvezo med molitvijo in ljubeznijo: »Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti. Kdo so pa tisti, ki so utihnili? Tisti, o katerih je rečeno: 'Ker je hudobija narasla, se je ljubezen ohladila.' Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš. Če hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«

Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: »Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. (…) Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.«

An

JEZUS NAS UČI MOLITI (20) Premišljevalna molitev

 Pri premišljevalni ali notranji molitvi, kakor že ime pove, ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju, ljubezni. To lahko izrazimo tudi na zunaj s spontanimi besedami ali pa tudi ne. Jezus je učil: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcem si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4,23s). Premišljevalna molitev teži, ob pomoči Božje milosti, od ustne molitve proč v tišino – za globljim spoznanjem Boga in prisrčnejšo ljubeznijo do njega. Italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato je v knjigi Rad bi molil pomenljivo zapisal: »Brez premišljevanja se naš razum spremeni v navaden stroj za fotokopiranje, kar bi ne bilo preveč častno za nas ... Dvoje imamo na izbiro: Ali opustimo premišljevanje in se pomešamo med čredo, ali pa se otresemo črede in izberemo pot premišljevanja.«

Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas nagovori in gane. Še bolje je, če je to Bog sam. Sv. Terezija Avilska je to takole doživljala: »Če sem pri ustni molitvi zares prepričana, da govorim z Bogom in bolj pazim nanj kakor na besede, ki jih izgovarjam, tedaj moja ustna molitev prehaja v premišljevalno.« Njene so tudi besede: »Obljubi mi, da boš vsak dan opravljal premišljevalno molitev vsaj četrt ure, in obljubim ti, da boš postal svet!«

Premišljevanje ali meditacija je najbolj splošna oblika premišljevalne molitve. Jože Roblek pravi, da je med vedeti, kaj je meditacija in med doživetjem meditacije »tako velika razlika kakor med dnevom in nočjo, kakor med vedeti za pot na Triglav in hoditi po tej poti.« Nemški psihoanalitik Albert Görres je zapisal: »Med mnogimi spoznanji o bolestnem stanju in razklanosti zahodnega sveta zasluži posebno raziskavo domneva, da zahodnemu svetu manjka predvsem meditacija. Evropejci in Američani mislijo mnogo, a meditirajo malo.«

Meditacija je temelj molitve in duhovnega življenja. Pri začetnikih je bolj dejaven razum, pozneje pa bolj srce. Vendar nikoli ne sme biti samo razumsko razmišljanje, temveč molitev vsega človeka. Vsako pravo premišljevanje vodi do osebnega srečanja z Bogom, do molitve, sicer ne zasluži naziva krščanska meditacija. Sv. Janez Vianney uči: »Potrebno nam je pazljivo premišljevanje, jarem molitve in tesno združenje z Bogom.«

Kdor je usmerjen v duhovno globino, bo premišljevanje vzljubil. Pogoj je, da ga prej pozna. Tudi tu velja staro načelo: »Ničesar ne ljubimo, česar prej ne poznamo.«          Duhovni pisatelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev naglaša: »Najvažnejše pri premišljevanju je to, da se prelije v molitev. Premišljevanje te mora privesti do živega Boga, da se zaveš njegove svete resničnosti, da iščeš Božje obličje in prodreš do Božjega Srca, da se porodi tista globinska molitev, pri kateri se sooči človekov jaz z Bogom, svojim pravim Ti. Za to edino navsezadnje gre in to je največjega pomena. V primeru namreč, da bi že v začetku svojega premišljevanja doživel tak odnos, se pri tem mirno pomudi, ne da bi hlastal še po kakem vprašanju ali razmišljanju ali po praktičnih sklepih.«

Najboljša premišljevalna knjiga je Sveto pismo, zlasti Nova zaveza. Zelo koristno je, če odstavek za premišljevanje preberemo že prejšnji večer. Tako gremo k počitku z mislimi, ki smo jih dobili z branjem in jih bomo naslednji dan pri premišljevanju poglobili. Bodimo podobni čebeli, ki se ustavi na cvetu toliko časa, dokler je na njem kaj medu. Bolj se pomudimo ob tistih svetopisemskih besedah, ki nam nudijo več duhovne hrane. V premišljevanje vključujmo tudi svoje življenje, in sicer preteklost, sedanjost in prihodnost. Vključujmo tudi naše bližnje in vso Cerkev. Pri premišljevanju evangeljskih mest se bomo poglabljali v Jezusa, ga občudovali, ljubili in molili.

S pomočjo premišljevanja, ki je nekaj drugega kakor študij ali duhovno branje, globlje spoznavamo Boga, Kristusa, Marijo in sploh verska dejstva pa tudi Božje stvarstvo. Poveča se nam ljubezen do Boga in njegovih stvari ter s tem bolj zavzeto krščansko zaživimo. Bolj prisluhnemo navdihom Svetega Duha v nas. Hkrati s pomočjo Božje luči bolje spoznamo sebe, svojo notranjost, dobre in slabe strani. Dobra meditacija nas vodi do stalne povezanosti s Kristusom in po njem z Očetom. Tako neprestano molimo – živimo v Božji navzočnosti.

Sv. Bernard poudarja pomen hkratnega razmišljanja o Bogu in o sebi: »V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.«

Poleg običajne meditacije imamo drug, lažji način premišljevalne molitve. To je počasna molitev s presledki, od besede do besede, s pomočjo kakšnega molitvenega obrazca, npr. očenaša. Meditativno lahko molimo rožni venec, križev pot, poslušamo ali pojemo cerkvene pesmi. Nadaljnji način je počasno branje Svetega pisma, pri čemer se ustavljamo ob mislih, ki nam dajejo več duhovne hrane. Koristno je evangeljske odlomke brati v drugi osebi, da se tako prisrčno pogovarjamo z Jezusom. Meditativen je lahko tudi naš pogovor z nebeškim Očetom, z Jezusom v tabernaklju, s Svetim Duhom, z Devico Marijo, angelom varuhom, s svetniki.

Treba je, da vsak najde sebi ustrezen način premišljevalne molitve in da kljub težavam vztraja. Vaja ob sodelovanju z Božjo milostjo dela mojstra!

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da se še kdo odloči za sodelovanje pri polnjenju klasa in posameznih zrn, naj pojasnim, da zrn ne polnijo le rožni venci. Res je 500 rožnih vencev za eno zrno zelo veliko. Lahko pa za duhovne poklice in njihovo stanovitnost darujemo tudi obisk delavniških svetih maš, češčenje Najsvetejšega, tudi od doma, branje Svetega pisma, molitev križevega pota in različnih litanij, darovanje svojega trpljenja ipd. Če mi to sporočite, »pretvorim« v zrnje. Prav darovanje dolgotrajnega trpljenja v bolezni za duhovne poklice, združeno s Kristusovim trpljenjem, je še več vredno kot molitev. Največ je vredno tisto, kar je narejeno iz najbolj čiste in nesebične ljubezni.

 

Cerkev in Marija

Drugi vatikanski koncil pravi, da Marijo »pozdravljamo kot preodlični in docela edinstveni ud Cerkve ter kot podobo in najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni, in katoliška Cerkev, poučena po Svetem Duhu, jo s čustvom otroške vdanosti časti kot najljubeznivejšo mater« (C 53).

Marija in Cerkev sta tako zelo povezani, da so cerkveni očetje ista svetopisemska besedila pripisali tako Cerkvi kot Mariji. Koncil govori o tem, kako je devištvo in materinstvo Cerkve uravnano po Marijinem vzoru (C 64 ).

Sredi drugega vatikanskega koncila, natančneje na koncu tretjega zasedanja, je papež Pavel VI. razglasil Marijo za mater Cerkve. Marija je res tudi sama ud Cerkve, a je hkrati mati vseh verujočih. Vzklik »Marija, Mati Cerkve« je prišel tudi v litanije. Marija je mati Kristusa ter hkrati tudi duhovna mati Cerkve. Ko je papež sv. Janez Pavel II. nastopil svoje papeževanje, je dal na Trgu sv. Petra napraviti podobo Marije, Matere Cerkve, in to podobo je mogoče opazovati s samega trga, ko je človek tam navzoč pri kakšni slovesni maši, in vsakokrat, ko prihaja v cerkev sv. Petra.

Cerkev je na najbolj popoln način uresničena v Mariji. V blaženi Devici je Cerkev že dosegla svojo popolnost. Marija je vstopila v zgodovino odrešenja najgloblje in v sebi na neki način povzema in odseva največje verske skrivnosti. Zato oznanjevanje o njej in njej izkazovano češčenje vabi vernike k njenemu Sinu (prim. C 65), s tem pa tudi k globlji povezanosti s Cerkvijo.

Zgodovina dokazuje, da tam, kjer je bilo goreče češčenje Matere Božje, tam se je vera ohranila tudi sredi najtežjih razmer in kristjani so bili sposobni kljubovati vsem pritiskom od znotraj in od zunaj.

Geslo papeža Janeza Pavla II: je bilo: »Ves tvoj«. Mišljeno je ves Marijin. To geslo je vzeto iz knjige Grigniona Montfortskega Popolna podaritev Jezusu po Mariji. Gre za izročitev, za posvetitev Mariji. Prav papež Janez Pavel II. je zelo priporočal vsakemu verniku, še posebno pa vsakemu duhovniku, da opravi to posvetitev.

25. marca 1984 so na papeževo prošnjo škofje skupaj z njim izročili ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Živeti posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu pomeni popolnoma se izročiti Božji Materi, živeti z njo zavezo popolne izročitve in tako se more vsak posameznik tudi na najbolj popoln način povezati s Cerkvijo.

Sicer pa, ali niso ravno Marijine Božje poti pogosto kraji, kjer se izgubljeni sinovi in hčere ponovno vračajo v naročje Cerkve? Če je Marija mati Cerkve, to pomeni, da je mati vsakega od nas. Ona je naša mati, ona je moja mati.

Papež Pavel VI. je dejal, da se ljubezen do Marije pretvarja v ljubezen do Cerkve in obratno. Ljubezen do Marije nas vodi k ljubezni do Cerkve; ljubezen do Cerkve nas vodi k ljubezni do Marije.

Blaženi Alojzij Stepinac je dejal: »Težko bi bilo življenje v družini, če ne bi bilo matere. Cerkev je velika Božja družina. Bog je tej svoji družini dal mater, tj. Devico Marijo, Božjo Mater in Mater vseh nas. Dragi moji verniki, naši očetje in pradedje so povsod po naši domovini gradili cerkve, posvečene presveti Devici … Pred njenimi oltarji so padali na kolena spokorjeni in skesani grešniki in prosili Gospoda za odpuščanje grehov po priprošnji nje, ki je zatočišče grešnikov. Vanjo so zaupali naši predniki v vseh težkih časih svojega osebnega in narodnega življenja. Nadaljujte s svetlim izročilom vaših očetov.«

V svetu divja velik duhovni boj med dobrim in zlom. V tem duhovnem boju nam je varno zatočišče in mogočna obramba prav nebeška Mati. Če bomo ostali zvesti njej, bomo ostali zvesti tudi Cerkvi in Kristusu.

p. Andrej Pirš