Dragi
stiški menihi, draga sobrata v duhovništvu, dragi bratje in sestre – Marijini
častilci, ki smo se zbrali danes tukaj pri stiški Žalostni Materi Božji, ob
fatimskem dnevu, godu fatimske Matere Božje; Tudi vi iz Hrvaške, ki ste se nam
pridružili, da bomo skupaj slavili in častili Mater Božjo in našo mater in
preko nje našega Gospoda Jezusa Kristusa, Očeta in Svetega Duha.
Apostol
Pavel je pogosto pozdravljal svoje vernike, ko jim je pisal in verjetno tudi,
ko jim je v živo govoril, tako kot smo danes slišali v pismu Efežanom: »Milost
vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.« Tako vam v začetku
tega skupnega razmišljanja želim tudi jaz: Milost in mir. Danes smo tukaj tudi
zato, da bi izprosili po Marijini priprošnji milost in mir: sebi, našim srcem,
svetu, še posebej pa v Ukrajini. Kako potrebno je moliti za mir, kako potrebno
si je prizadevati za mir. V Fatimi je Marija nenehno pozivala k molitvi za mir.
Danes
je sto pet (105) let od zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi. Takrat je bila
vojna in tudi danes je vojna, vojna v Ukrajini, pa še kje drugje po svetu.
Papež Frančišek pogosto pravi, da smo v tretji svetovni vojni, ki se dogaja po
koščkih. Torej smo v podobni resničnosti, kakor je bil svet pred stopetimi
leti, zato je naša naloga enaka, kakor jo je Marija takrat posredovala
fatimskim pastirčkom. Enaka naloga čaka tudi nas. Zato najprej prisluhnimo, kaj
je Marija povedala pri tistem zadnjem srečanju s pastirčki, ko je bilo zbranih
okoli 70.000 ljudi. Lucija jo je vprašala: »Kaj hočete od mene?« Tako naj vsak
izmed nas vpraša Marijo: »Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš
od mene danes?« Smo v živo z Marijo, Marija je tu in jo lahko vsak vpraša:
»Marija, kaj hočeš od mene?«
Marija
je pastirčkom najprej odgovorila: »Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo
meni v čast.« Če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: »Naredite v svojem
srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste vedno v moji
bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega
Odrešenika.« Duhovno kapelico Mariji lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še
nimamo, jo zgradimo sedaj, v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko
razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko; jo na novo okrasimo.
Potem
je Marija nadaljevala: »Sem Gospa rožnega venca.« S tem ni samo potrdila nove
prošnje v litanijah »Kraljica rožnega venca – prosi za nas«, ki jo je takrat
papež na novo vključil v litanije Matere Božje, ampak je povedala še veliko
več. Rekla je: »Sem Gospa rožnega venca.« Gospa, gospodarica, Gospod, gospodar
v Svetem pismu ni tisti, ki ima nekaj in tisto obvladuje, ampak svetopisemski
pomen gospodarja, Gospoda uporabljamo tudi za Boga – je tisti, ki služi, ki
skrbi za vse ustvarjeno, da bi se vse razvijalo v pravo smer. Tudi Adamu in Evi
je Bog rekel: »Gospodujta svetu«, pa to ne pomeni izkoriščati svet, ampak naj
človek pomaga, da se bo svet razvijal tako, kakor je Bog načrtoval. Ne da bi ga
uničevali, marveč mu pomagali, da bo vedno popolnejši po Božjem načrtu. Gospa
rožnega venca nam želi pomagati, da bi svoje življenje in vse, kar imamo v
svojem življenju materialnega in duhovnega, uporabljali tako, da bi bilo vedno
bolj Bogu v slavo in čast, da bi se uresničeval Božji načrt. Molitev rožnega
venca nam pomaga prav pri tem, da zagledamo skupaj z Marijo, ob premišljevanju
skrivnosti Jezusovega življenja, najboljšo obliko svojega življenja in
ravnanja. Pravzaprav je najpomembnejše prav to: ugotoviti, kakšna je oblika
našega življenja in vsega obstoječega v Božji zamisli. Od tega, ali to spoznamo
in uresničimo ali ne, je odvisna smer razvoja v našem življenju in v življenju
sveta.
»Še
naprej vsak dan molite rožni venec.« Zopet poziv k molitvi. Ona je Gospa
molitve. Lahko bi rekli, da je Ona tista, ki je prvo cerkveno skupnost, zbrano
v pričakovanju Svetega Duha, vodila v molitev. To so bile desetdnevne duhovne
vaje v tej prvi skupnosti, ki jih je vodila Marija, ko so od vnebohoda do
binkošti pričakovali Svetega Duha. Zato je Marija gospa molitve, ona nas lahko
tudi danes uči redno moliti, redno stopati v stik, v živi odnos z Bogom, kajti
to je molitev. Molitev ni ponavljanje obrazcev, ampak je vstopanje v živi odnos
z Bogom, ki je tukaj in me nagovarja v živo, me nagovarja zdaj za sedanje
življenje, za situacijo, v kateri zdaj živim. Me nagovarja, mi svetuje, me
vodi. Vse to pomeni, moliti rožni venec vsak dan.
Marija
v pogovoru s pastirčki pri zadnjem prikazanju v Fatimi nadaljuje: »Vojna se bo
končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.« Dragi Marijini častilci,
tudi zato smo danes tukaj, da goreče prosimo za konec vojne. Očitno bi lahko
rekli, da svet še ne moli dovolj, da bi lahko zmagal mir v srcih tistih, ki
kujejo in snujejo vojno. In naloga nas, ki smo zbrani ob Mariji, je toliko
večja in toliko bolj odgovorna, da pomnožimo molitev za mir v svetu, v
Ukrajini, in da pridobimo še novih molivcev.
Poleg
vojne v Ukrajini, ki jo lahko vsak dan skoraj v živo spremljamo po medijih, pa
se dogajajo še druge vojne. Vojne v naši notranjosti, duhovne vojne, vojna med
dobrim in zlom, med hudobnim duhom in Mihaelom. V te vojne pa smo tudi mi
direktno vključeni, naravnost potegnjeni smo v te duhovne boje. Tudi za te
vojne, za te nemire, ki se dogajajo v srcih ljudi, je treba moliti; morda še
bolj, kakor za zunanji mir na svetu. Kajti vojne po svetu so posledice vojne v
srcih ljudi. Zato nas Marija, ne samo pred stopetimi leti, ampak tudi danes
spodbuja in nas vabi: »Vsak dan molite za mir v dušah, pa ne samo zase, ne samo
za tiste, ki so nas prosili, naj molimo zanje, ki so se nam priporočili v
molitev.«
Marija
je učila (in tudi Angel) pastirčke v Fatimi, da je treba še posebej moliti za
uboge grešnike, za tiste, ki ne molijo več, ki ne verujejo, ki ne upajo in ki
ne ljubijo. Za tiste je treba moliti, za njihov mir. In potem, ko Mariji Lucija
reče, da ima še veliko stvari in prošenj, da bi ljudje ozdraveli, da bi Marija
posredovala zdravje bolnikom, Marija reče: »Nekatere bom ozdravila, nekatere
ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.« Spet ena
modrost, ki prihaja iz nebes. Mnogokrat prosimo, pa nismo uslišani. Razlogi so
gotovo različni. Eden izmed teh razlogov je tudi ta, da se tisti, za katere
morda molimo in prosimo, še niso pripravljeni spreobrniti. Niso še pripravljeni
odpreti srca Bogu, da bi lahko v njihovih srcih naredil spremembo in jih
ozdravil takšnih ali drugačnih bolezni.
Marija
pastirčkom še naroči: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že
zelo žaljen.« To je zadnja beseda, ki jo je Marija izrekla pri tem prikazanju v
Fatimi. Zato je toliko bolj pomembna. Verjetno vključuje vse najpomembnejše
stvari. Od izvirnega greha naprej človek žali svojega Boga, žali svojega
Stvarnika, žali svojega dobrotnika. In kaj je Marija učila? »Prosite za tiste,
ki Boga zavračajo, ki Boga žalijo. Molite in prosite zanje, ne jih obsojati.«
In tukaj se lahko spomnimo današnjega evangelija (Lk 6,20–26), v katerem nam evangelist
Luka pravi, da Jezus govori: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, gorje
vam pismouki.«
Vemo,
da je Luka, ko je zapisal blagre, zapisal štiri blagre z blagor, štiri pa z gorje.
Ko s pozornostjo beremo te odlomke, začutimo, da to ni grozeči »gorje vam«, kot
kakšen duhovnik kdaj prebere ta evangelij. To ni naš gorje vam, pogubljeni boste! Ampak v originalu pomeni »Joj mené!« Tudi tako bi lahko prevedli
tudi besedo, ki je prevedena z »gorje«: »Joj mené, dajte vendar ljudje božji,
spreobrnite se, Bog vas ima rad, Bog vam želi odpustiti.« Bog nas želi sprejeti
k sebi. Zato se spreobrnimo. Tako je Jezus govoril tem ljudem – ne žugal s
prstom, kot »vam bom že pokazal!« ampak: »Boli me srce, človeško in Božje srce
me boli, ker vam ne morem dati milosti, ker vam ne morem dati dobrote, svoje
ljubezni. Boli me, ker vas ne morem pripeljati v nebesa, pa si to srčno želim.«
Kajti to je edina želja, ki jo ima Bog, za katero vemo: »Da bi se vsi ljudje
zveličali in prišli do spoznanja resnice.«
Marija
je učila pastirčke in danes uči nas, da na nikogar ne gledamo zviška, tudi na
največjega grešnika ne, ampak da ga v srcu prepoznamo kot »ubogega grešnika«,
ki si sam ne zna in ne more več pomagati, ki je tako globoko pogreznjen v
oddaljenost od Boga, da se ne more sam vrniti. Zato potrebuje nas, našo
molitev, našo priprošnjo, pa tudi našo konkretno pomoč, naš zgled, to, da smo
ob njem, da ga ne preklinjamo in pošiljamo v pekel, ampak ga z zgledom, besedo
in molitvijo vabimo v nebesa, kjer je njihovo mesto, kjer je njihov prostor, ki
jim ga je šel pripravit Kristus.
Dragi
bratje in sestre, povabim vas, da odpremo svoja srca in prosimo za milost, da
bi vsaj malo bolj čutili bolečino Boga nad »ubogimi grešniki«, ki se od Boga
oddaljujejo. Amen.