JEZUS NAS UČI MOLITI (18) Vloga Marije pri naši vztrajnosti in zvestobi

 Sv. Frančišek Borgia, generalni predstojnik jezuitov, je spraševal novince jezuitskega reda, kakšen je njihov odnos do Marije. Spoznal je, da marsikateremu Marija ni prav pri srcu. Učitelju novincev je naročil, naj nad temi še posebno skrbno bedi. Žal so vsi izgubili svoj poklic in zapustili redovniško življenje.

Celo svetniki so kdaj zdvomili v svoj poklic. Vedno znova so se obračali na Marijo in so vzdržali. Mlad redovnik je bil stokrat in stokrat na preizkušnji, a vedno znova je prosil Marijo: "Izkaži se mi mater!" Vedno je bil potolažen in duhovno močnejši.

Neki redovni brat je bil velik Marijin častilec. Kadar je šel po hodniku mimo kipa ŽMB, je vedno zmolil zdravamarijo. A nekega dne mu je bilo vsega dovolj in je pospravil svoje stvari ter hotel pobegniti iz samostana. Ko je šel mimo kipa ŽMB, je zmolil zdravamarijo. Ko je končal, mu je nekaj reklo: »Če greš od tod, se boš pogubil!« Vrnil se je in ostal zvest do konca.

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?«

Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. 'Katerega hočeš?' me je vprašala.

'Oba bi rad,' sem ji odgovoril.« 

Ob Marijini pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic. Marija se je zavzela za fanta, posebna Božja milost je v njem delovala že v mladosti.

V litanijah Marijo kličemo: »Mati milosti Božje!« Je mati tudi tistih milosti, ki jih potrebujemo za vztrajnost in zvestobo.

 

Bog je svoje milosti položil v Marijine materinske roke.

Vsaka milost je Kristusova milost, ker jo je on zaslužil. On jo tudi deli po Mariji. Lahko rečemo, da je vsaka milost na oddaljen način tudi Marijina milost iz treh razlogov: ker je Marija mati Kristusa, ki je milost zaslužil; ker je sodelovala s Kristusom pri odrešenju; ker zdaj v nebesih prosi za milost.

Papež sv. Janez Pavel II. je bil v svojem življenju zelo povezan z materjo Marijo, zato je zelo zaznamoval cerkveno in svetno zgodovino. Bistveno je prispeval k padcu ruskega komunizma. Svojo marijansko usmerjenost je izrazil tudi s svojim škofovskim in papeškim geslom: »Totus tuus!« Že kot Poljak je bil povezan z Devico Marijo, saj so Poljaki Marijin narod. Po sv. Ludviku Mariji Grignionu Montfortskem se je posvetil Mariji. Cerkev, ves svet in Rusijo je po naročilu fatimske Marije 25. marca 1984posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s tem prispeval k padcu berlinskega zidu in komunizma. Za uresničitev tega dejanja je tudi veliko pretrpel, ko ga je na fatimski dan, 13. maja 1981 smrtno ranil turški terorist Ali Agca, a je kroglo, ki bi morala papeža umoriti, Marijina materinska roka tako vodila, da je ostal pri življenju. Tako je lahko s škofi vsega sveta izvršil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za pet zrn. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da boste vsi videli, kako je molitev za nove duhovne poklice potrebna, je tu navedeno število bogoslovcev v ljubljanskem semenišču po posameznih letnikih za vso Slovenijo. Všteti so le škofijski bogoslovci, ne redovniški. V pripravljalnem (propedevtičnem) letniku so 4, v prvem letniku tudi 4, v drugem letniku 2, v tretjem 5, v četrtem samo 1, v petem letniku 2, v šestem letniku tudi samo 1, zato bo prihodnje leto za vso Slovenijo samo en novomašnik.

»Sem iz nebes«

Bilo je 13. maja 1917 v Fatimi na Portugalskem. Trije pastirčki, Lucija, Frančišek in Jacinta, so imeli to izredno srečo, da so videli neizmerno lepo skrivnostno Gospo. Lucija se je z njo celo pogovarjala. Gospa je povedala: »Sem iz nebes«. Danes, ko marsikdo več ne verjame, da nebesa sploh obstajajo, so njene besede še posebej dragocene. Izredno pogumna desetletna Lucija je nebeški Gospe zastavila vprašanje: »Bom tudi jaz šla v nebesa?« Vprašanje spada med najvažnejša vprašanja v kristjanovem življenju: »Bom tudi jaz šel v nebesa?« Temu se pridružujejo še tri vprašanja: »Bom prej moral iti v vice? Kaj pa če, zaradi zavoženega življenja, pridem v pekel?« Kdo bo o tem odločal? Takšna vprašanja so preveč resna, da si jih človek ne bi zastavljal. Vsa verstva govorijo o posmrtnem življenju. Fatimski dogodki so jasen odgovor prav na ta vprašanja. Zato ima Fatima velik pomen še posebej danes, ko so mnogi dobesedno zakopani samo v skrbi tega sveta in njegove zapeljive mike, kakor da je s smrtjo vsega konec.

Lucija pripoveduje, kako je bilo 13. maja 1917, pred več kot 105 leti, ko se je trem pastirčkom na njihovem pašniku nad pritlikavih hrastičem prikazala nebeška Gospa. Izbrala si je najlepši mesec, da začne s svojim sporočilom vesoljnemu svetu. Značilne so njene prve besede:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

Res se desetletna Lucija ni prav nič bala in se je začela pogovarjati z neznano Gospo:

‘Od kod ste?’ Dobila je odgovor: ‘Sem iz nebes.’

Lucija je zastavila nebeški Gospe najpomembnejše vprašanje: ‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

Sledil je odgovor: ‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’ ‘Tudi.’ ‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tu je rožni venec omenjen kot sredstvo za dosego nebes. Smemo sklepati: Kdor bo redno molil rožni venec, bo zveličan.

Za vse tri je Devica Marija zagotovila, da bodo prišli v nebesa. To je najpomembnejše zagotovilo, ki ga more človek dobiti na tem svetu.

O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor glede dveh Lucijinih pokojnih prijateljic, da je ena že v nebesih, druga pa je še v vicah.

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). To je čudovit cilj, ki se ga premalo zavedamo! Sveti Avguštin je to takole izrazil z znano mislijo: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.

Vprašanje o nebesih ponovno srečamo v drugem Marijinem prikazanju 13. junija 1917. Lucija je veliko trpela, ker njena mati in sestre niso verjele, da se pastirčkom prikazuje nebeška Gospa. Imele so jo za lažnivko. Mati jo je hotela s telesno kaznijo prisiliti, da bi priznala, da je lagala. Zato je razumljivo Lucijino vprašanje Devici Mariji:

»Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.«

»Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

O nebesih imamo v Katekizmu zapisano:

»Tisti, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo 'takšnega, kakršen je' (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje« (št. 1023).

»To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (št. 1024).

Živeti v nebesih pomeni biti s Kristusom, biti v njem. On nam je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl nebesa. »Nebesa so blažena skupnost vseh, ki so popolnoma včlenjeni vanj« (št. 1026). Nebeška sreča presega vsako srečo na zemlji. Celo sveti Pavel, ki je gledal v tretje nebo, ni mogel o nebesih zapisati drugega kakor to: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Blaženi že kraljujejo skupaj s Kristusom, kar bo trajalo vso večnost. Jezus v priliki o ubogem Lazarju pripoveduje, da so ga angeli odnesli v Abrahamovo naročje (prim. Lk 16,22). Na križu je skesanemu desnemu razbojniku zagotovil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Bog je človeka ustvaril, da bi mu po preizkušnji na tem svetu posredoval svoje blaženo življenje in bi tako postal dedič njegove večne blaženosti. V nas je hrepenenje po gledanju Boga, da bi v njem našli polnost resnice in sreče.

Nebesa se začno že na zemlji, če živimo v prijateljstvu z Bogom. Če je tako, nam ni težko izpolnjevati njegove volje. Prav tako nam ni težko pogovarjati se z njim, kar je molitev.

Biti v nebesih pomeni, da smo popolnoma združeni z Bogom, deležni njegove sreče.

p. Anton

Fatimska pobožnost v Stični, 13. oktobra 2022 Pridiga nadškofa dr. Marjana Turnška (magnetogram pripravil Severin Maffi)

Dragi stiški menihi, draga sobrata v duhovništvu, dragi bratje in sestre – Marijini častilci, ki smo se zbrali danes tukaj pri stiški Žalostni Materi Božji, ob fatimskem dnevu, godu fatimske Matere Božje; Tudi vi iz Hrvaške, ki ste se nam pridružili, da bomo skupaj slavili in častili Mater Božjo in našo mater in preko nje našega Gospoda Jezusa Kristusa, Očeta in Svetega Duha.

Apostol Pavel je pogosto pozdravljal svoje vernike, ko jim je pisal in verjetno tudi, ko jim je v živo govoril, tako kot smo danes slišali v pismu Efežanom: »Milost vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.« Tako vam v začetku tega skupnega razmišljanja želim tudi jaz: Milost in mir. Danes smo tukaj tudi zato, da bi izprosili po Marijini priprošnji milost in mir: sebi, našim srcem, svetu, še posebej pa v Ukrajini. Kako potrebno je moliti za mir, kako potrebno si je prizadevati za mir. V Fatimi je Marija nenehno pozivala k molitvi za mir.

Danes je sto pet (105) let od zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi. Takrat je bila vojna in tudi danes je vojna, vojna v Ukrajini, pa še kje drugje po svetu. Papež Frančišek pogosto pravi, da smo v tretji svetovni vojni, ki se dogaja po koščkih. Torej smo v podobni resničnosti, kakor je bil svet pred stopetimi leti, zato je naša naloga enaka, kakor jo je Marija takrat posredovala fatimskim pastirčkom. Enaka naloga čaka tudi nas. Zato najprej prisluhnimo, kaj je Marija povedala pri tistem zadnjem srečanju s pastirčki, ko je bilo zbranih okoli 70.000 ljudi. Lucija jo je vprašala: »Kaj hočete od mene?« Tako naj vsak izmed nas vpraša Marijo: »Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš od mene danes?« Smo v živo z Marijo, Marija je tu in jo lahko vsak vpraša: »Marija, kaj hočeš od mene?«

Marija je pastirčkom najprej odgovorila: »Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast.« Če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: »Naredite v svojem srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste vedno v moji bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega Odrešenika.« Duhovno kapelico Mariji lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še nimamo, jo zgradimo sedaj, v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko; jo na novo okrasimo.

Potem je Marija nadaljevala: »Sem Gospa rožnega venca.« S tem ni samo potrdila nove prošnje v litanijah »Kraljica rožnega venca – prosi za nas«, ki jo je takrat papež na novo vključil v litanije Matere Božje, ampak je povedala še veliko več. Rekla je: »Sem Gospa rožnega venca.« Gospa, gospodarica, Gospod, gospodar v Svetem pismu ni tisti, ki ima nekaj in tisto obvladuje, ampak svetopisemski pomen gospodarja, Gospoda uporabljamo tudi za Boga – je tisti, ki služi, ki skrbi za vse ustvarjeno, da bi se vse razvijalo v pravo smer. Tudi Adamu in Evi je Bog rekel: »Gospodujta svetu«, pa to ne pomeni izkoriščati svet, ampak naj človek pomaga, da se bo svet razvijal tako, kakor je Bog načrtoval. Ne da bi ga uničevali, marveč mu pomagali, da bo vedno popolnejši po Božjem načrtu. Gospa rožnega venca nam želi pomagati, da bi svoje življenje in vse, kar imamo v svojem življenju materialnega in duhovnega, uporabljali tako, da bi bilo vedno bolj Bogu v slavo in čast, da bi se uresničeval Božji načrt. Molitev rožnega venca nam pomaga prav pri tem, da zagledamo skupaj z Marijo, ob premišljevanju skrivnosti Jezusovega življenja, najboljšo obliko svojega življenja in ravnanja. Pravzaprav je najpomembnejše prav to: ugotoviti, kakšna je oblika našega življenja in vsega obstoječega v Božji zamisli. Od tega, ali to spoznamo in uresničimo ali ne, je odvisna smer razvoja v našem življenju in v življenju sveta.

»Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Zopet poziv k molitvi. Ona je Gospa molitve. Lahko bi rekli, da je Ona tista, ki je prvo cerkveno skupnost, zbrano v pričakovanju Svetega Duha, vodila v molitev. To so bile desetdnevne duhovne vaje v tej prvi skupnosti, ki jih je vodila Marija, ko so od vnebohoda do binkošti pričakovali Svetega Duha. Zato je Marija gospa molitve, ona nas lahko tudi danes uči redno moliti, redno stopati v stik, v živi odnos z Bogom, kajti to je molitev. Molitev ni ponavljanje obrazcev, ampak je vstopanje v živi odnos z Bogom, ki je tukaj in me nagovarja v živo, me nagovarja zdaj za sedanje življenje, za situacijo, v kateri zdaj živim. Me nagovarja, mi svetuje, me vodi. Vse to pomeni, moliti rožni venec vsak dan.

Marija v pogovoru s pastirčki pri zadnjem prikazanju v Fatimi nadaljuje: »Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.« Dragi Marijini častilci, tudi zato smo danes tukaj, da goreče prosimo za konec vojne. Očitno bi lahko rekli, da svet še ne moli dovolj, da bi lahko zmagal mir v srcih tistih, ki kujejo in snujejo vojno. In naloga nas, ki smo zbrani ob Mariji, je toliko večja in toliko bolj odgovorna, da pomnožimo molitev za mir v svetu, v Ukrajini, in da pridobimo še novih molivcev.

Poleg vojne v Ukrajini, ki jo lahko vsak dan skoraj v živo spremljamo po medijih, pa se dogajajo še druge vojne. Vojne v naši notranjosti, duhovne vojne, vojna med dobrim in zlom, med hudobnim duhom in Mihaelom. V te vojne pa smo tudi mi direktno vključeni, naravnost potegnjeni smo v te duhovne boje. Tudi za te vojne, za te nemire, ki se dogajajo v srcih ljudi, je treba moliti; morda še bolj, kakor za zunanji mir na svetu. Kajti vojne po svetu so posledice vojne v srcih ljudi. Zato nas Marija, ne samo pred stopetimi leti, ampak tudi danes spodbuja in nas vabi: »Vsak dan molite za mir v dušah, pa ne samo zase, ne samo za tiste, ki so nas prosili, naj molimo zanje, ki so se nam priporočili v molitev.«

Marija je učila (in tudi Angel) pastirčke v Fatimi, da je treba še posebej moliti za uboge grešnike, za tiste, ki ne molijo več, ki ne verujejo, ki ne upajo in ki ne ljubijo. Za tiste je treba moliti, za njihov mir. In potem, ko Mariji Lucija reče, da ima še veliko stvari in prošenj, da bi ljudje ozdraveli, da bi Marija posredovala zdravje bolnikom, Marija reče: »Nekatere bom ozdravila, nekatere ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.« Spet ena modrost, ki prihaja iz nebes. Mnogokrat prosimo, pa nismo uslišani. Razlogi so gotovo različni. Eden izmed teh razlogov je tudi ta, da se tisti, za katere morda molimo in prosimo, še niso pripravljeni spreobrniti. Niso še pripravljeni odpreti srca Bogu, da bi lahko v njihovih srcih naredil spremembo in jih ozdravil takšnih ali drugačnih bolezni.

Marija pastirčkom še naroči: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.« To je zadnja beseda, ki jo je Marija izrekla pri tem prikazanju v Fatimi. Zato je toliko bolj pomembna. Verjetno vključuje vse najpomembnejše stvari. Od izvirnega greha naprej človek žali svojega Boga, žali svojega Stvarnika, žali svojega dobrotnika. In kaj je Marija učila? »Prosite za tiste, ki Boga zavračajo, ki Boga žalijo. Molite in prosite zanje, ne jih obsojati.« In tukaj se lahko spomnimo današnjega evangelija (Lk 6,20–26), v katerem nam evangelist Luka pravi, da Jezus govori: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, gorje vam pismouki.«

Vemo, da je Luka, ko je zapisal blagre, zapisal štiri blagre z blagor, štiri pa z gorje. Ko s pozornostjo beremo te odlomke, začutimo, da to ni grozeči »gorje vam«, kot kakšen duhovnik kdaj prebere ta evangelij. To ni naš gorje vam, pogubljeni boste! Ampak v originalu pomeni »Joj mené!« Tudi tako bi lahko prevedli tudi besedo, ki je prevedena z »gorje«: »Joj mené, dajte vendar ljudje božji, spreobrnite se, Bog vas ima rad, Bog vam želi odpustiti.« Bog nas želi sprejeti k sebi. Zato se spreobrnimo. Tako je Jezus govoril tem ljudem – ne žugal s prstom, kot »vam bom že pokazal!« ampak: »Boli me srce, človeško in Božje srce me boli, ker vam ne morem dati milosti, ker vam ne morem dati dobrote, svoje ljubezni. Boli me, ker vas ne morem pripeljati v nebesa, pa si to srčno želim.« Kajti to je edina želja, ki jo ima Bog, za katero vemo: »Da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.«

Marija je učila pastirčke in danes uči nas, da na nikogar ne gledamo zviška, tudi na največjega grešnika ne, ampak da ga v srcu prepoznamo kot »ubogega grešnika«, ki si sam ne zna in ne more več pomagati, ki je tako globoko pogreznjen v oddaljenost od Boga, da se ne more sam vrniti. Zato potrebuje nas, našo molitev, našo priprošnjo, pa tudi našo konkretno pomoč, naš zgled, to, da smo ob njem, da ga ne preklinjamo in pošiljamo v pekel, ampak ga z zgledom, besedo in molitvijo vabimo v nebesa, kjer je njihovo mesto, kjer je njihov prostor, ki jim ga je šel pripravit Kristus.

Dragi bratje in sestre, povabim vas, da odpremo svoja srca in prosimo za milost, da bi vsaj malo bolj čutili bolečino Boga nad »ubogimi grešniki«, ki se od Boga oddaljujejo. Amen.

Dragi duhovniki in laiki!

Na pobudo mnogih Marijih častilcev in v imenu Združenja posvečenih JMS (Jezusovemu in Marijinemu Srcu) vam pišem, da bi uresničili željo Jezusa in Marije po posvetitvi in izročitvi njunima Srcema. Apostol Pavel je vedno znova in znova pozdravljal svoje verne: »Milost vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa ...« In morda bolj kot kadarkoli veljajo te besede danes nam, ko vihra vojna ne le v Ukrajini, ampak tudi drugod po svetu. Živimo resnično v prelomnih časih, kot takrat pred 105 leti pri zadnjem prikazanju Fatimske Matere Božje.

V Stični smo imeli 13. oktobra 2022 sklepno letošnjo fatimsko pobožnost, ki jo je vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek. V nagovoru nas je spodbudil, kaj naj storimo, da bi prisluhnili Fatimski Gospe Rožnega venca. V tem milostnem trenutku je Marija posredovala fatimskim pastirčkom, kaj naj storijo. Ista naloga čaka danes tudi nas. Nadškof Marjan v pridigi nadaljuje: »Kakor so pastirčki vprašali Marijo: 'Kaj hočete od mene?' Tako naj vsak izmed nas danes vpraša Marijo: 'Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš od mene danes?' Marijin odgovor je bil: 'Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast.' In če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: 'Naredite v svojem srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste v moji bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega Odrešenika.' Duhovno kapelico lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še nimamo, jo zgradimo sedaj – v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko«.

Spomnimo se, da je leta 2016 pri nas, ob 100-letnici Fatimskih dogodkov, romal fatimski kip Marije romarice po župnijah, leta 2017 pa mali fatimski kip Marije v kapelici po družinah. Koliko milosti smo izprosili, koliko spreobrnjenj, koliko ozdravljenj smo bili deležni ... Zakaj ne bi tudi letos po župnijah in družinah v adventu ali po novem letu ali v postnem času ali ob drugih župnijskih pastoralnih dogodkih romal kip male Marije v kapelici, ki so jo takrat prejeli vsi dekani in slovenski škofje?! Za toliko pastoralnih dogodkov bi morali biti hvaležni; najprej za 20 let svetlega dela RV, ki nam ga je podaril sv. Janez Pavel II., za 25-letnico delovanja Odbora Združenja posvečenih JMS, ki se trudi po župnijah za posvetitev in življenje iz posvetitve JMS; pripravljamo se tudi na sveto leto 2025; v teku je sinodalno dogajanje ...

Zato vabimo dekane in župnike, naj mali kip fatimske Marije v kapelici zopet poroma v naše župnije in družine. Ona najbolj ve, v kakšnem stanju so naše slovenske župnije in družine danes. Naj nam izprosi novih milosti. Epidemiološko stanje nam omogoča, da se lahko srečujemo tudi v živo in ne le na daljavo preko zooma.

Z ljubljenim Sinom nas blagoslovi Devica Marija!

Mala Nedelja, november 2022,

Srečko Fras

predsednik Združenja posvečenih JMS

Sv. Janez Pavel II. ves Marijin (4) Marijina navzočnost v obhajanju svete Evharistije

Jezus nas izroča Mariji.

Pri mašni daritvi je po delovanju Svetega Duha na zakramentalni način navzoče Kristusovo trpljenje in vse, kar je z njim povezano, tudi mati Marija in apostol Janez, ki sta stala pod križem. Papež pravi: »Ne manjka niti tega, kar je Kristus izvršil pri svoji Materi v naš blagor. Dejansko njej izroči ljubljenega učenca in v njem ji izroči tudi vsakogar izmed nas: 'Glej, tvoj sin!' Enako pravi tudi vsakomur izmed nas: 'Glej, tvoja mati!' (prim. Jn 19,26–27).« Po Janezovem zgledu pri vsaki sveti maši vzamemo k sebi tudi mi njo, ki nam je vsakokrat dana za mater. S tem se napotimo v Materino šolo; ona nas bo spremljala skozi življenje in nas upodabljala po Kristusu.

Da je Marija s Cerkvijo in kot mati Cerkve navzoča v vsakem obhajanju evharistije, je za naše duhovno življenje zelo pomembno. Pri vsaki mašni daritvi nam je vedno znova dana za mater, mi pa jo po Janezovem zgledu vzamemo na svoj dom.

 

»Karkoli vam reče, storite!«

Papež te besede, ki sicer neposredno veljajo za služabnike v Kani, povezuje tudi z evharistijo. Naše izpolnjevanje Kristusovega naročila pri zadnji večerji 'to delajte v moj spomin' je hkrati sprejemanje Marijinega povabila, naj ga poslušamo brez obotavljanja: 'Karkoli vam reče, storite' (Jn 2,5). Kakor da nam Marija govori z materinsko skrbjo, ki jo je izpričala pri svatbi v Kani: 'Ne omahujte, zaupajte besedi mojega Sina. On, ki je mogel vodo spremeniti v vino, more prav tako iz kruha in vina napraviti svoje telo in kri in verujočim izročiti živi spomin svoje velike noči (pashe) ter tako postati kruh življenja'.

 

Marija je živela daritveni značaj svete evharistije.

Papež piše: »V vsem svojem življenju v Kristusovi bližini, in ne le na Golgoti, je Marija živela daritveni značaj evharistije. Starček Simeon je napovedal, da bo Marijin Sin znamenje, kateremu se bo nasprotovalo in da bo njeno dušo presunil meč. Ko se Marija dan za dnem pripravlja na Golgoto, živi neke vrste 'anticipirano evharistijo' [vnaprej uresničeno], rekli bi, neko 'duhovno obhajilo' hrepenenja in darovanja, ki se je dovršilo v zedinjenju s Sinom v trpljenju in ki se je nato v povelikonočnem času izražalo v njenem udeleževanju obhajanja evharistije, ki so jo vodili apostoli, kot 'spomin' trpljenja.«

Papež se sprašuje: »Kako naj si predstavljamo Marijina čustva, ko je iz ust Petra, Janeza, Jakoba in drugih apostolov slišala besede zadnje večerje: 'To je moje telo, ki se daje za vas' (Lk 22,19)? Saj je to telo, žrtvovano kot daritev in znova predstavljeno pod zakramentalnimi znamenji, bilo isto telo, ki je bilo spočeto v Marijinem naročju!«

 

Podobnost med Devico Marijo in prejemnikom svetega obhajila.

Podobnost je v tem, da gre pri obhajilu za prejem bistveno istega Jezusa, čeprav v drugačni podobi, ki ga je Marija devet mesecev nosila v svojem telesu in ga je v prvi Cerkvi skupaj z apostoli in drugimi učenci pri 'lomljenju kruha' (Apd 2,42) prejemala v svoje srce. Marija se je brez dvoma udeleževala evharistične daritve v prvi Cerkvi in prejemala Jezusa v sveti evharistiji, saj je zapisano v Apostolskih delih o prvih kristjanih, da so se zbirali k lomljenju kruha in k molitvam. Lahko si mislimo, s kakšno zavzetostjo in srčno pobožnostjo se je Marija udeleževala 'lomljenja kruha' prvih kristjanov.

Obstaja globoka podobnost med zgodi se – fiat, s katerim je Marija odgovorila angelovi besedi, in amen, ki ga izgovori vernik, ko prejme Gospodovo telo. Od Marije se je zahtevala vera, da je on, ki ga je spočela 'po delovanju Svetega Duha', 'Božji Sin'. V evharistični skrivnosti se tudi od nas zahteva vera, da je isti Jezus, Božji in Marijin Sin, navzoč z vsem božje-človeškim bitjem pod podobama kruha in vina. Kakor je Marija verovala, da je tisti, ki ga je spočela, Božji Sin, tako mora verovati tudi vernik, ko prejema sveto obhajilo.

Papež podaja lepo misel za prejemnika svetega obhajila: »Ali ni Marijin očarani pogled v trenutku, ko zre obličje novorojenega Kristusa in ga objema s svojimi rokami, nedosegljivi vzor ljubezni, od katere se moramo pustiti navdihovati vsakokrat, ko v svetem obhajilu prejmemo evharistijo?« Lahko dostavimo, da isto velja takrat, kadar smo pri češčenju Najsvetejšega.

 

Podobnost med Devico Marijo in tabernakljem.

Pri sv. Janezu Pavlu II. imamo tudi to primerjavo: »Ob svojem obisku pri Elizabeti nosi Marija učlovečeno Besedo v svojem naročju in je nekakšen 'tabernakelj' – prvi 'tabernakelj' v zgodovini –, v katerem je Božji Sin še neviden človeškim očem, a ponuden Elizabeti v češčenje; njegova luč tako rekoč 'izžareva' iz Marijinih oči in glasu.« Tudi kristjan, ki pri sv. obhajilu prejme Kristusa, postane nekakšen 'tabernakelj'.

 

Podobnost med evharistijo in pesmijo Magnifikat.

Marijina duhovna podoba, njeno Srce, najbolj žari v njeni pesmi Magnifikat. Med evharistijo in to pesmijo je velika podobnost. Papež pravi: »Kakor Marijina pesem je tudi evharistija predvsem hvaljenje in zahvaljevanje. Ko Marija vzklikne: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju', nosi Jezusa v svojem naročju. Hvali Očeta 'zaradi' Jezusa, toda hvali ga tudi 'v' Jezusu in 'z' Jezusom. Natančno v tem je resnična 'evharistična naravnanost'.« Marija v svoji pesmi opeva tisto 'novo nebo' in 'novo zemljo', ki ju evharistija anticipira [vnaprej uresničuje].

Magnifikat izraža Marijino duhovnost, zato nam nič drugega ne more tako pomagati živeti evharistično skrivnost kakor ta duhovnost. »Evharistija nam je dana, da bi bilo vse naše življenje, podobno kakor Marijino, en sam 'Magnifikat',« pravi papež.

Poudarimo dve papeževi misli, ki sta tudi del njegovega življenja: Treba je živeti Marijino duhovnost, duhovnost Marijinega Srca, ki jo izraža Magnifikat, če hočemo živeti evharistično skrivnost. S pomočjo evharistije naj bi po Marijinem zgledu naše življenje spremenili v 'Magnifikat'. Iz tega sledi: Če bomo častili in posnemali Devico Marijo, bomo v polnosti zaživeli iz daru svete evharistije. Polno sodelovanje z evharistijo nam bo pomagalo, da bo naše življenje vedno bolj postajalo »en sam 'Magnifikat'«.

 

Kristus bo zmagal po Mariji.

V to drugo obdobje, v katerem je poleg poljske marijanske duhovnosti navzoča tudi duhovnost sv. Ludvika Montfortskega, spadajo Wojtyłove besede duhovnikom ob nastopu službe krakovskega nadškofa: »Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove Matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.«

Naj bodo omenjene še papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. »in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14)

Kateri ljudje so Bogu po volji (v ital. »ki jih Bog ljubi«; op. prev.) in zakaj so mu po volji? Ali je Bog pristranski? Ali mogoče ljubi samo nekatere, druge pa prepušča samim sebi? Evangelij na ta vprašanja odgovori tako, da nam pokaže nekaj oseb, ki jih Bog ljubi: Marijo, Jožefa, Elizabeto, Zaharija, Simeona, Ano, pastirje in modre z Vzhoda, tako imenovane svete tri kralje. Vsi ti so budne osebe, odprte za Božjo besedo, za angelovo oznanilo. Njihovo življenje ni bilo zaprto samo vase, njihovo življenje je bilo odprto. Na nek način, v najglobljem smislu, so bili v pričakovanju nečesa, pravzaprav v pričakovanju Boga. Njihova budnost je bila razpoložljivost – razpoložljivost za poslušanje, razpoložljivost, da se odpravijo na pot, pomenila je pričakovanje luči, ki jim bo pokazala pravo smer. Prav to zanima Boga. On ljubi vse, ker je vse ustvaril. Vendar so nekateri ljudje svojo dušo zaprli, njegova ljubezen ne najde nobene poti do njih. Mislijo, da ne potrebujejo Boga, nočejo ga. Drugi, ki so moralno mogoče enako bedni in grešniki, vsaj trpijo zaradi tega. Oni pričakujejo Boga. Vedo, da potrebujejo njegovo dobroto, tudi če ne vedo natančno, kakšna je. V njihovo odprto dušo, ki čaka, Bog lahko vstopi in z njim njegov mir. Bog išče ljudi, ki bi nosili in širili njegov mir. Prosimo ga za to, da našega srca ne bi našel zaprtega. Ravnajmo tako, da bomo prav v tem času lahko postali dejavni nosilci njegovega miru.

Homilija, 24. december 2005