VALERIJINE VRSTICE Marija Kolar, zdravnica z Marijinih vrtov

Časopis Slovenec je aprila 1925 prinesel naslednje obvestilo: »V Inomostu [Innsbruck] je bila odlikovana z doktorsko diplomo vsega zdravilstva naša rojakinja gdč. Marija Kolarjeva iz Višnje Gore. Nova doktorica je obiskovala osnovno in srednjo šolo v Ljubljani ter bila vztrajna članica Marijinega vrtca, nato pa družbenka kongregacije, ustanovljene na čast Kraljici rožnega venca pri stolnici. Kot dijakinja vseučilišča v Inomostu se je udeleževala shodov ondotne kongregacije za akademičarke. Bog živi novo doktorico z Marijinih vrtov!«

Pa smo šli s pomočjo rodoslovnih knjig iskat doktorico Marijo iz Višnje Gore! Izkazalo se je, da se je rodila v Stični 8. 12. 1899. To je bil čas, ko so se v samostan po 114 letni odsotnosti vrnili menihi. Vendar je v njegovih prostorih še vedno uradovalo sodišče, saj se niso mogli zediniti, kam bi ga preselili. Ravno ob času Marijinega rojstva je prišlo z Dunaja obvestilo, da bo to Višnja Gora. Marijin oče Anton Kolar je bil sodni sluga in tako je Višnja Gora postala novi dom mlade družinice. Anton Kolar je bil doma s Planine pri Rakeku, a o njem ne vemo dosti. Zato pa toliko več o rodbini njene matere Terezije Gorec. V njenem sorodstvu je bilo toliko duhovnikov, da je to gotovo odločilno vplivalo na njeno vzgojo.

Zgodba se začne leta 1793, ko sta se poročila Anton Antončič, prvi učitelj – zelo spoštovan in sposoben– v Šentvidu pri Stični, in Katarina Kutnar z velike kmetije v bližnjem Šahmansdolu. Iz Kutnarjeve rodbine sta izšla dva pomembna duhovnika: lavantinski škof Franc Xaver in čateški župnik Ignacij. Skoraj samo po sebi umevno je, da je postal duhovnik tudi eden izmed Katarininih sinov. Vid Antončič (1804–1866) je služboval kot kaplan v številnih župnijah, umrl je v Dolu pri Ljubljani. Sin Franc (r.1796) se je poročil z Marijo Čebular iz Škofelj. Najbrž sta iz svojih dot kupila posestvo v Podborštu pri Dobu. Očitno nista imela sinov, pa sta posestvo izročila hčeri Mariji. Za zeta je prišel Anton Gorec iz dobrniške fare. Vendar nista obdržala kmetije. Mati je umrla pri hčeri, ki se je poročila v Šentvidu s takratnim, tudi zelo cenjenim učiteljem Janezom Kremžarjem. Tako njo kot sestro Frančiško je prišel v Šentvid poročit brat Frančišek Gorec (1848–1923), ki je bil kar 50 let župnik v Baderni v Istri. Pa ne samo župnik, ampak tudi narodni buditelj in gospodarstvenik! No, župnik Frančišek je bil tudi boter Mariji Kolar v Stični. Najbrž so jo krstili šele po trinajstih dneh zato, ker boter ni mogel tako hitro priti iz Istre.

In kako je bilo z Marijo potem, ko je postala zdravnica? Med drugim je delala kot primarij v Splošni bolnici v Ljubljani, imela pa je tudi zasebno ordinacijo na Starem trgu. Poročila se je z zdravnikom dr. Ivanom Kačarjem v trnovski cerkvi. Imela sta dva otroka. Potem pa je prišla vojna, ki je njeno družino ponesla v pregnanstvo, ki se je končalo v Buenos Airesu. Njeni vnuki in pravnuki živijo tako v Ljubljani kot Buenos Airesu.

Valerija Ravbar

V bunkerju »Ljubljana« (9)

Jožef Grebenc je bil srečen v stiškem samostanu. Ni mu bilo dolgčas, saj je imel veliko učenja. Pa tudi sam ni bil. Pred njim je prišel v samostan njegov starejši brat, ki je bil že frater. Dali so mu ime Placid, po najljubšem učencu svetega Benedikta. Frater Placid mu je ob prostem času povedal kaj iz zgodovine samostana in Jožef je kar požiral njegove besede. Bil je vesel, če ga je brat kdaj popeljal v samostanske prostore. Občudoval je križni hodnik in vse druge stavbe v krogu samostana. Že kot gimnazijec se je vpraševal, kako so te velike prostore zidali. Iz katerih časov so posamezne stavbe in kaj vse se še skriva za debelimi samostanskimi zidovi.

Zavzeto se je učil. Učenje mu je dobro uspevalo in ni imel težav z nobenim predmetom. Latinščina mu je bila posebno veselje, saj je skrivala velike zaklade. Mislil je, da se mora tega starodavnega jezika naučiti, kolikor je mogoče dobro, da mu bodo postali dostopni vsi veliki spisi, ki so napisani v tem jeziku. Tudi grščina mu je šla dobro, a tako velik izziv kot latinščina mu ni bila. Prihajala je z bolj oddaljenega sveta, ki z nami ni imel toliko stika. Če ne bi razumel grščine, bi kljub temu lahko dobro razumel korenine evropske kulture. Latinščina te korenine odkriva bolj naravnost.

Grščina mu je bila pri srcu bolj zaradi Svetega pisma. Učil se je je z ljubeznijo, da bi bolje razumel besedilo Svetega pisma.

Leto je hitro minilo. Tudi drugo se je obrnilo, kot bi trenil. Jožef je imel pred seboj kot edino mogočo življenjsko pot vstop v stiški samostan. Tako ga je navduševalo, da o drugih možnostih sploh ni razmišljal. Popolnoma naravno se mu je zdelo, da vstopi v samostan in se pridruži svojemu rodnemu bratu, ki je že bil član stiške samostanske družine. V pogovorih z opatom Avguštinom je vselej rekel, da bi rad vstopil. Opat je bil tega vesel, toda vedno je poudarjal, da mora vstopiti samo zato in bo srečen samo, če bo iz vsega srca služil Bogu. Vsak drug motiv za vstop bi bil nepopoln in neupravičen.

Čeprav je bil Jožef še mlad, je čutil v srcu, da ga kliče Bog v stiško opatijo. Čutil je, da bo lahko kot menih najbolj uresničil svoje najgloblje hotenje. Tudi zgodovino bo najlažje raziskoval v krogu samostanskih zidov in brskal po arhivskih listinah. Zdelo se mu je, da samostan skriva čudovite zgodbe iz davnine, ki so bile polne lepega in navdušujočega, pa tudi veliko grenkobe in trpljenja.

Še lepšo podobo mu je dajala bratova navdušenost nad samostanskim življenjem. Bil mu je vzor in cilj v življenju. Že ko je brat odhajal od doma, je sklenil, da bo šel za njim. Sedaj je bil ideal njegovega življenja čisto blizu, skoraj na dosegu roke. Pravzaprav se je že pripravljal na redovno življenje.

Bratje v krojačnici so mu umerili novo belo redovno obleko. Vesel je bil tega trenutka, ko bo to obleko lahko prvič oblekel. Z učiteljem novincev sta opravila enotedenske duhovne vaje in skupaj razmišljala, kaj je redovno življenje, kaj molitev in kaj služenje Bogu.

Končno se je približalo tako pričakovano jutro. V kapitlju je bil zbran velik del samostanske skupnosti. Opat Avguštin je bil slovesno opravljen spredaj na svojem sedežu. Jožef je ostal zunaj z učiteljem novincev. Potem so odprli vrata in ju povabili. Skupaj sta vstopila in se globoko priklonila pred opatom. Učitelj novincev je stopil na stran, Jožef pa je kleče zrl v opatovo obličje. Opat ga je mirno pogledal in mu rekel:

»Kaj želiš, dragi brat?«

»Božjega in vašega usmiljenja,« je mirno odgovoril Jožef.

Potem so vsi sedli. Tudi njemu so pokazali pripravljen stol na sredi kapitlja. Brat, ki je bil za to določen, je začel brati Pravilo svetega Benedikta. Bral je nekaj odstavkov iz predgovora. Prve besede so mu udarile v uho:

»Poslušaj, sin, nauke učitelja …«

Poznal je te besede. Čeprav so bile latinske, mu niso bile neznane. Že iz šole so mu bile domače. Pri pouku latinščine so jih temeljito obdelali. Vsako besedo posebej. Branje ni bilo dolgo. Potem je opat Avguštin vstal in spregovoril novincu. Govoril je o pomenu redovniškega služenja. Razumel je, saj sta o tem že govorila. Ponovno je poudaril, da mora biti ta odločitev resnično samo zaradi Boga. Le edino tako je mogoče najti srečo v darovanju in služenju. V nasprotnem primeru lahko postane redovno življenje nedoumljivo velika muka.

Po nagovoru so prinesli blagoslovljeno vodo in knjigo. Opat je zmolil blagoslovno molitev in poškropil Jožefovo novo obleko. Tiho je pristopil k Jožefu. Tudi on je stopil korak naprej. Prijel ga je za rob suknjiča in ga začel slačiti. Zraven je molil besede:

»Sleci starega človeka in obleci novega, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.«

Učitelj novincev je že držal nov bel habit v roki in ga podal opatu. Ta ga je tiho položil Jožefu okoli vratu in pomagal, da se je razprostrl po vsej njegovi višini. Nadeli so mu še lep bel škapulir s kapuco. Opasali so ga z belim pasom in ogrnili v bel plašč. Ves se je bleščal v belem. Zdelo se mu je, da je v nebesih med izvoljenimi, oblečenimi v bela oblačila. Menihi so začeli peti Benediktus. Opat je pristopil k njemu ter ga objel in stisnil k sebi. Potem so pristopili še drugi menihi in ga objeli. To je pomenilo, da ga sprejemajo v svojo skupnost.

Po končani pesmi je opat Avguštin slovesno oznanil:

»Odslej se boš imenoval frater Maver.«

Taka je bila navada. Ob preobleki so novinci dobili novo ime. Niso si ga izbrali sami, določil ga je opat. Nekateri so radovedno ugibali, kakšno ime bodo dobili. A to ugibanje se je običajno izkazalo za zgrešeno. Zakaj novo ime? Novo ime je pomenilo nov začetek. Vstop v samostan naj bi bil neke vrste spreobrnjenje k novemu načinu življenja. Vse, kar je bilo prej, je sedaj ostalo zunaj za samostanskimi zidovi. Vsi trenutki dneva bodo posvečeni Bogu. Bog bo postal središče novinčevega življenja. Molitev bo postala njegovo glavno, celo službeno opravilo. Iskati bo treba novih načinov molitve. Še zlasti bo potrebno odkrivati Boga v vsem, kar bo delal.

Življenje v noviciatu je bilo drugačno od dijaškega. Skupaj s samostansko družino je bil pri molitvah. Tudi vstajati je bilo treba bolj zgodaj. Gimnazijski študij je bil za eno leto prekinjen, saj je bilo dovolj drugih obveznosti. V noviciatu je bila šola posebne vrste. Imeli so pouk v čisto praktičnih rečeh. Učili so se lepega petja psalmov. Spoznavali so zgodovino reda. To je bilo za fratra Mavra nekaj tako zanimivega, da je še v prostem času raziskoval po knjigah, kje bi še kaj več zvedel. Na latinščino niso pozabili niti v noviciatu. Sedaj se je pokazalo, kako potrebna je. Molitve in sveta maša so bile v latinskem jeziku. Zato je bilo treba poglabljati se v ta stari jezik Cerkve, da bi razumel vsaj nekaj od tega, kar so menihi pri molitvah peli. Podrobno so proučevali Pravilo svetega Benedikta in sodobne konstitucije. Velik poudarek je bil na duhovnosti in uvajanju v molitev. Frater Maver je spoznaval, da molitev ni samo takrat, kadar imaš sklenjene roke in moliš rožni venec ali očenaš. Molitev je veliko več. Molitev je premišljevanje, je tudi branje nabožnih besedil. Molitev je lahko tudi delo, ki ga opravljaš zbrano in z mislijo na Boga.

Čeprav mu meniško življenje ni bilo tuje, je bilo vendar veliko novega, kar se je bilo treba naučiti. Meniško življenje je čisto drug način življenja, v njem ima vsaka kretnja in beseda namen, da človeka približa Bogu. Večkrat na teden so bili pri pouku z opatom Avguštinom. Tudi on jih je uvajal v redovno življenje. Novinci so ga ljubili kot svojega očeta. Spregovoril jim je iz srca, čisto odkrito in življenjsko. Še bolj so začutili njegovo globoko izročenost Bogu. Spoznali so, da z vsem srcem živi samo za Gospoda. Tudi strogosti mu niso zamerili. Bilo jim je jasno, da je strog do njih zato, da bi jih obvaroval hudega. Razumeli so, da je tudi opatova strogost izraz njegove ljubezni do njih.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda Jezusova odrešenjska ljubezen in dobrota do nas

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi.

Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil ? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo? …

Za teboj, Gospod Jezus, tečemo zaradi tvoje dobrote, ki jo vse oznanja, saj slišimo, da ne zaničuješ ubožca in se ne zgražaš nad grešnikom. Nisi se zgrozil nad skesanim razbojnikom ne nad objokano grešnico, ne nad prosečo Kananejko ne nad ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu, ne nad njim, ki je sedel pri mitnici, ne nad prosečim cestninarjem, ne nad taječim učencem, ne nad preganjalcem učencev, niti nad tistimi, ki so te križali. (22,8).

Bolj kot sonce je jasno, da je Bog zate, človek, plačal velikansko ceno. Iz Gospoda je postal suženj, iz bogataša revež, iz Besede človek – zakaj Božji Sin se ni sramoval postati sin človekov. Spomni se, da si sicer ustvarjen iz nič, nisi pa odrešen iz nič. V šestih dneh je Bog ustvaril vse in obenem tudi tebe. Celih trideset let pa je delal za tvoje odrešenje sredi te naše zemlje. Koliko naporov je prestal! Mar si ni telesnih težav in sovražnikovih skušnjav povečal s sramoto križa in pomnožil z grozo smrti? (11,7).

Prošnje

O, Bog.

Bodi ob meni

in z menoj.

Ker sem edinec,

mi bodi brat.

Ker nimam očeta,

mi bodi oče.

Ker sem Tvoj,

mi stoj ob strani.

Ker Te molim,

Te prosim,

da mi daš

svojo milost

in svojo večnost,

da mi daš

življenjski pogum

in me s tem osrečiš

in razveseliš

v tem zemeljskem življenju.

Slavko Zaviršek – Slavec

Molitev v stiskah

Mislim, da je poleg svete maše in svetega obhajila molitev največja moč v stiskah, tesnobi in nemoči. Takrat se dvignem nad to stanje in sem z mislijo in srcem najbolj pri Bogu, na primer, ko se pri rožnem vencu preprosto in zaupno obrnem na Jezusa in Marijo.

Najlažje lepo molim, ko sem spočita in umirjena. Tudi pri češčenju Najsvetejšega sem včasih manj, drugič bolj nagovorjena in srečna, če se predam kontemplaciji. Verjamem, da sem pri molitvi najbližje Bogu. Posebno, če molim ne le zbrano in z vero, ampak če sem pred Bogom na kolenih, popolnoma vdana.

Kadar pa me zapletajo strasti, grešna nagnjenja, obudim živo vero v Jezusovo navzočnost. Tedaj začutim, da me hoče Bog v tej zadevi odrešiti in se srečati z menoj. Bližina Boga me še najbolj osrečuje. Prerodi pa me tudi iskreno in popolno kesanje, ko se zavem Božje ljubezni in usmiljenja, ki je brezmejno.

Bili pa so že trenutki, ko je bilo tako hudo, da nisem mogla moliti. Sedaj se včasih spomnim in tudi druge spodbujam k temu, da se moliti ne smemo naveličati.

Kati Ribič

TAKOLE MOLIM Molitev – milost in sreča

Molitev – beseda, ki v mojem srcu zbudi tisoče misli, ki me navdajajo z radostjo. Ko razmišljam o molitvi je, kot da bi razmišljal o tisti skrivnostni in nikoli doumeti vezi, ki me povezuje z Bogom. Molitev je nekaj najglobljega in presežnega v meni, nekaj, kar je podeljeno duši kot milost. Neizmerno sem za to milost molitve hvaležen Bogu. Ne morem si predstavljati življenja brez molitve.

Ko molim, se zavedam, da se moja molitev zliva z molitvijo milijonov ljudi, ki se z njo vsak dan povezujejo z Bogom. Pa vendar je moja molitev drugačna od molitve drugih, ker je moj osebni pogovor z Bogom, ki ga nihče ne more nadomestiti. Ta moj pogovor je včasih slavilne narave, drugič je zahvala in včasih seveda tudi prošnja. V odločilnih in pomembnih trenutkih v življenju sem se vedno obrnil na Boga z molitvijo. Moje prošnje zase ali za druge Bog ni vedno uslišal tako kot sem prosil ali si v tistem trenutku želel. Ko pa sem gledal nazaj, sem videl, da je Bog vse naredil še boljše, kakor bi si sploh lahko predstavljal. Tako zaupam v molitvi Bogu in ga prosim vedno z Jezusovimi besedami: »Ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi!« To mi prinaša notranji mir, ker vem, da Bog v molitvi nikoli ne razočara.

Od mnogih stvari, ki mi pomagajo k poglobljeni in zbrani molitvi, bi rad poudaril le eno – to so svete podobe. Zavedam se, da so podobe res samo podobe in ne morejo nadomestiti živega Boga. Pomagajo pa mi, da preko njih lahko bolj poglobljeno molim. So nekak vezni člen med menoj in Bogom. Obenem so mi zelo učinkovito sredstvo proti raztresenosti v molitvi. Ob pogledu na sveto podobo se moj duh lažje zbere in združi z Bogom. Zato so svete podobe Jezusa, Marije in svetnikov moja posebna ljubezen že od otroških let. Kamorkoli sem šel in kjerkoli sem bival, vedno so me spremljale. Že sam kratek pogled na podobe zbudi v meni molitev in misel na Boga. Večkrat se ob tem spomnim na preprost nasvet svetniškega škofa Antona Vovka brezjanskim romarjem: »Če ne morete moliti, pa Marijo glejte!« Moja molitev bi bila brez svetih podob zelo pusta in osiromašena. Zato sem toliko bolj hvaležen vsem, ki so svete podobe ustvarjali, da bi se preko njih tudi moje srce lažje povezalo z Bogom.

Dejan

JEZUS NAS UČI MOLITI (15) Jezus usliši prošnje

 Jezus ni samo pravi človek, temveč tudi pravi Bog, zato se v svojih molitvah lahko obračamo tudi nanj. Jezusa molimo. Poglejmo si nekatere značilne primere, v katerih so se ljudje v evangeliju obračali na Jezusa in so bili uslišani:

Evangelist Matej poroča, kako je Jezus ozdravil gobavca:

Glej, pristopil je gobavec, se mu poklonil do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In takoj je bil očiščen gobavosti. (Mt 8,2–3).

Stotnik je v Kafarnaumu prosil za svojega hromega služabnika: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in zelo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo izreci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre: in drugemu: 'Pridi in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori.« Ko pa je Jezus to slišal, se je začudil in rekel tistim, ki so hodili za njim: »Resnično, povem vam, tolikšne vere nisem našel pri nikomer v Izraelu« […] Stotniku pa je rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (Mt 8,5–13).

Kanaanska žena se je obrnila na Jezusa s prošnjo: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh." Ker jo Jezus ni takoj uslišal, je kar naprej prosila in je bila naposled uslišana: "O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!" (Mt 15,21–28).

Jezus ni prošnje samo usliševal, temveč je pogosto dal več, kakor je kdo prosil.

Zahej je hotel le videti mimoidočega Jezusa, Jezus pa je stopil v njegovo hišo in vanjo prinesel poseben blagoslov.

Hromi človek je želel biti le ozdravljen, Jezus pa mu je hkrati odpustil grehe.

Izgubljeni sin je po vrnitvi hotel postati očetov najemnik, oče pa ga je slovesno sprejel kot svojega sina.

Desni razbojnik je prosil Jezusa, da bi se ga spomnil, ko bo prišel v svoje kraljestvo, a Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.

Don Bosko je govoril fantom: "Ali hočete, da vam Gospod podeli mnogo milosti? Pojdite ga pogosto obiskat. Če pa hočete, da vam jih da malo, tedaj ga le redkokdaj obiščite. Hočete, da vas bo hudobec napadal? Poredkoma obiščite presv. Rešnje Telo. Želite, da bi bežal od vas? Pogostoma obiščite Jezusa. Hočete hudobca premagati? Zatecite se k Jezusovim nogam. Vas je volja, da bi podlegli? Opustite obisk Najsvetejšega. Dragi moji, obiskovanje presv. Rešnjega Telesa je najpotrebnejše orožje, da premagamo hudobnega duha. Zato pogosto obiskujte Jezusa in hudobec vam ne bo mogel do živega."

Tudi mi smemo prositi Jezusa za različne zadeve in prav je, da ga prosimo.

Ljudska modrost pravi: "Odhajaš na pot? Potem moli! Se odpravljaš na morje? Potem moli dvakrat! Če se misliš poročiti, pa moli stokrat!"

Moliti se učimo tako, da molimo, kakor se človek uči plavati tako, da plava. Najboljša šola molitve je molitev sama. Vsakdanje življenje nam nudi veliko priložnosti za različne prošnje. Z njimi se lahko obračamo tudi na Marijo in na druge svetnike in angele. Posebej pa se bomo obračali na posamezne osebe svete Trojice.

Andrew Knowles v knjigi Odkrivajmo molitev našteva različne priložnosti, ob katerih naj bi spontano prosili: "Navadite se, da boste začeli spontano moliti, kadar se kaj dogodi. Molite za ljudi, ki jih srečujete vsak dan – za sprevodnika, mlekarja, dekle pri blagajni. Ko zaslišite sireno rešilnega  avtomobila, ko vidite nesrečo na cesti, molite za krivca in ponesrečenca. Molite za tiste, s katerimi se skupaj drenjate v prometni konici – morda je to edinkrat v življenju, da zanje nekdo moli. Molite, kadar vidite mlado mater z otroki ali mladega očeta. Pogumno poglejte skozi obrambne zidove punkovskih frizur in molite za zbegano in osamljeno mladino na dnu družbe. Molite za ljudi, ki jih vidite na televiziji, ne glede na to ali so voditelji velesil ali nepomembni ljudje z družbenega dna. Molite za ljudi, ki jih srečate v trgovinah; obloženi so z dobrinami, vendar ostajajo nepotešeni in se dolgočasijo."

An