ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ob tridesetletnici posvetitve slovenskega naroda Mariji

Meseca avgust in september sta na poseben način povezana z našo duhovno materjo Marijo. Trije prazniki kažejo njen zemeljski začetek in poslanstvo ter njeno poveličanje v nebesih. V septembru se spominjamo njenega rojstva (8. september) in vrhunca njenega sodelovanja z Jezusovo daritvijo na križu (Žalostna Mati Božja, 15. september). Praznik Marijinega vnebovzetja, njeno poveličanje z dušo in telesom v nebesih, pa obhajamo 15. avgusta. Minilo je trideset let od izročitve in posvetitve svobodnega slovenskega naroda Materi Mariji, vseh slovenskih src Kraljici. Oba izraza skupaj, »izročitev in posvetitev«, sta uporabila papeža sv. Janez Pavel II. (leta 1984) in Frančišek (leta 2022) pri posvetitvi sveta ter posebej Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

1.Zamislimo se v trenutek, ko je Mati Marija stala poleg Sinovega križa. Jezusova ura, zaradi katere je po Mariji prišel na svet, je tudi njena ura. Najstrašnejša ura! Za oba je to ura največjega trpljenja, popolnega izničenja, za odrešenje vsega sveta in vsakega človeka! Jezusovi nasprotniki so jo imeli za mater največjega hudodelca, ker niso spoznali Odrešenika sveta. V tej tako pomembni uri je Jezus svojo Mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu, Janeza pa je izročil Mariji.

Stati pod Jezusovim križem, sočustvovati in trpeti z njim, je znamenje izredne ljubezni. Ljubezen pa je vedno rodovitna. Na križu je Kristusova ljubezen dosegla svoj vrh. Tu nas je, v povezanosti s svojim vstajenjem, odrešil.

Apostol Janez je bil predstavnik nas vseh. Zato Jezus pravzaprav pravi svoji materi: »Žena, v Janezu glej svoje sinove in hčere!« Jezus svoji materi reče Žena, da s tem označi njeno poslanstvo v Cerkvi. To je poslanstvo druge Eve. Prvo Evo je prekanila kača. Druga Eva-Marija pa je po svojem Sinu kači glavo strla. Tako umetniki upodablja Marijo kot Brezmadežno.

Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater, nas pa izroča njej. Jezusova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater, da živimo kot njeni otroci, sinovi in hčere. V največjih bolečinah, ko se ji je trgalo srce ob Sinovem umiranju, nas je Devica Marija rodila pod njegovim križem.

Povežimo svoje življenje z dogodkom na Kalvariji. Kaj sledi iz njega?

Naše življenje in delovanje, na poseben način duhovnikovo, ima marijansko razsežnost. Marija je mati vsakega posebej. Gre za edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: med materjo Marijo in vsakim kristjanom. Kakor je v našem življenju po veri pomembna osebna povezanost s Kristusom, podobno je treba naglasiti osebni odnos Matere Marije z vsakim kristjanom.

Mati Marija je Kristusov dar vsakemu kristjanu, vsem skupaj in vsej Cerkvi, saj je Mati Cerkve. Marijanski kristjan jo z veseljem sprejme in jo, kakor apostol Janez, »vzame k sebi«. Dva svetopisemska moža sta nam vzor, kako je treba Marijo vzeti k sebi: apostol Janez in pred njim sv. Jožef. Če je za apostola Janeza rečeno, da jo je od tiste ure vzel k sebi, imamo pri sv. Jožefu Gospodovega angela, ki ga opogumlja: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). »Ko se je Jožef zbudil iz sna, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24).

V Janezu in po njem smo bili že pod križem izročeni Mariji in po njej Kristusu. Njej se izročimo in posvetimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema, izročitve in posvetitve vedno znova zavestno obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri izročitvi in posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Marija je bila in je popolnoma usmerjena na Kristusa in na izpolnjevanje njegove volje. Besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski, veljajo tudi nam: »Karkoli vam reče, storite.«

 

2.Izročitev in posvetitev Mariji (Marijinemu brezmadežnemu Srcu) je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere. To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji, ob sotrpljenju in sodarovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

Izročitev in posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo in posvetijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo in posvetimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil in posvetil Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Izročitev in posvetitev je treba uresničevati v življenju; toliko rodovitnejša je, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo. Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev in posvetitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

Za našo svetost in apostolsko delovanje velja, kar je rekel sv. Janez Pavel II.: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do zmage pa je življenje po papeževem geslu: »Ves sem Tvoj!« Da je učinkovito, dokazuje njegovo izredno bogato življenje in rekordna hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.

p. Anton

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

 Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 9.30 do 15.00

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Zunanja slovesnost ob prazniku sv. Bernarda, glavnega cistercijanskega svetnika in cerkvenega učitelja, bo v nedeljo, 21. avgusta, v baziliki v Stični. Ob 10.00 bo slovesna mašna daritev opata Maksimilijana Fileja ob somaševanju duhovnikov, pred njo ob 9.30 pa molitev rožnega venca.

O dveh gostujočih razstavah v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični

V Muzeju krščanstva na Slovenskem smo 20. aprila 2022 odprli gostujočo razstavo Ob stoletnici Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni – usmiljenk: 1919–2019. Razstavo sta pripravila usmiljenka s. Cveta Jost in priznani muzealec Dejan Vončina. Razloga o gostovanju te panojske razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem sta najmanj dva. Prvi je zagotovo 100- letnica province, ki so jo praznovale sestre usmiljenke leta 2019, drugi razlog pa je povezava gostujoče razstave z našo stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem želimo obiskovalcem predstaviti doprinos usmiljenk na področju zdravstvene nege, socialnega dela, pomoči potrebnim, na področjih, ki niso le preteklost ampak so, žal, stalni spremljevalci človeštva. Tudi danes.

Avtor razstave, Dejan Vončina, je zapisal: »Razstava Ob stoletnici province Hčera Kristusove ljubezni (1919 – 2019) je razdeljena na sedem sklopov. Prvi sklop je na kratko posvečen rojstvu Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Drugi sklop nam prav tako kratko predstavi sestro Leopoldino Brandis in nastanek Graške province usmiljenk. S. Brandis je kmalu pripeljala sestre tudi v Slovenijo in na Hrvaško, zato tretji sklop spregovori o razcvetu njene družbe na naših tleh. Tukaj velja omeniti še neko drugo Leopoldino, to je s. Leopoldina Hoppe, ki je bila kar 50 let predstojnica v ljubljanski Deželni oz. Državni bolnici in je zelo veliko naredila na področju zdravstvene nege v Sloveniji. Ta sklop je zato tudi najobsežnejši. Četrti sklop pripoveduje tragično zgodbo o povojnem času na slovenskih tleh, pa tudi o bogatem delu sester v drugih republikah nekdanje skupne države Jugoslavije. Peti sklop govori o času po 2. vatikanskem koncilu, šesti nas popelje v novejši oz. sedanji čas, sedmi sklop pa bežno predstavi pogled na prihodnost.«

 

Od 22. junija 2022 dalje je prav tako v pritličju Muzeja krščanstva na Slovenskem na ogled tudi razstava Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci – “bazilika miru.Avtorica razstave je mag. Damjana Fortunat Černilogar, direktorica Tolminskega muzeja.

Razstava Tolminskega muzeja prikazuje izjemen sakralni spomenik z globoko sporočilnostjo, ki je še kako aktualna tudi danes. »Bazilika miru« ohranja kolektivni spomin o solidarnosti in združevalni moči skupnega umetniškega ustvarjanja v času prve svetovne vojne. Razstava je nastala leta 2016, ob stoti obletnici izgradnje »bazilike miru«, Tolminski muzej pa je z njo gostoval tudi v Avstriji, Italiji, na Češkem in Hrvaškem.

Spominsko cerkev so leta 1916 na robu soškega bojišča, v manj kot letu dni in z lastnimi sredstvi, zgradili vojaki 3. gorske brigade XV. avstro-ogrskega korpusa. Zgrajena je po načrtih dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga. Vodja gradnje je bil Geza Jablonszky, pomembnejša rezbarska dela pa je opravil Anton Perathoner. Cerkev so z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom zgradili v spomin na padle vojake. Poseben pečat ji dajejo secesijsko obdelan notranji prostor in 2565 v hrastove plošče vžganih imen, ki pričajo o tragičnih usodah posameznikov različnih narodnosti in veroizpovedi.

Znak evropske dediščine

Spominska cerkev v Javorci je leta 2017 pridobila znak evropske dediščine. Znak evropske dediščine je ukrep Evropske unije, ki temelji na predhodni medvladni pobudi iz leta 2006. Namenjen je krepitvi občutka pripadnosti evropskih državljanov, zlasti mladih, Evropski uniji na podlagi skupnih vrednot, elementov evropske zgodovine in kulturne dediščine ter spoštovanju nacionalne in regionalne različnosti in krepitvi medkulturnega dialoga. V ta namen znak poudarja simbolno vrednost in veča prepoznavnost spomeniških območij, ki so imela pomembno vlogo v zgodovini in kulturi Evrope in/ali pri oblikovanju Evropske unije.

V Sloveniji so pridobile znak evropske dediščine Partizanska bolnica Franja (2015), Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci (2017) in Prešernova Zdravljica (2020).

Za znak evropske dediščine se potegujeta tudi Muzej krščanstva na Slovenskem, ki deluje v starodavnem, delujočem cistercijanskem samostanu Stična in Galerija Božidarja Jakca, delujoča v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki (v okviru eu projekta Cisterscapes – CistercianlandscapesconnectingEurope).

Cistercijanski samostani so že od srednjega veka dalje pomembna verska in kulturna središča, razvili pa so tudi velik vpliv na okolje (krajino) in gospodarstvo. Glavne pridobitve cistercijanov so med drugim hidravlični sistemi za oskrbo z vodo, uvedba železnega pluga, ribiške farme (krapi), samostanske pristave, ravnanje z gozdovi, vinogradi, trgovske hiše .... S pridobitvijo znaka evropske dediščine želimo še povečati prepoznavnost Stične in Kostanjevice na Krki ter dvigniti zavedanje velikega pomena cistercijanske krajine na zgodovino Evrope ter krepiti skupne evropske vrednote.

Obe razstavi bosta v Stični na ogled do sredine septembra 2022.

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica

 

DOMAČA ZDRAVILA Luštrek ni le za v juho

Luštrek (Levisticum officinale L.) je zdravilna rastlina in dišavnica, ki sodi v družino kobulnic (Apiaceae), tako kot npr. navadni peteršilj, kumina, koriander, komarček in janež. Za rastline te družine je značilno, da imajo kobule, socvetje iz pecljatih cvetov, ki na videz izhajajo iz istega mesta. Na vrtovih na Slovenskem po navadi poleti vidimo rasti majhen grm z značilnimi listi – to je luštrek, katerega liste gospodinje rade dodajajo k mesnim juham, saj oplemeniti njihov okus. Poleg listov uporabljamo tudi korenino in plodove.

Antika je že poznala luštrek. Dioskurides (40–90), antični zdravnik v rimski vojski, je luštrek v latinščini poimenoval ligusticum - rastlina, ki raste v alpskem prostoru na območju Ligurije v Italiji. Pater Simon Ašič ga je tudi uporabljal in svetoval za različne težave.

Korenino luštreka kopljemo v jeseni. Če v poletnem času velikokrat režemo liste luštreka in jih uporabljamo za pripravo juh, bo to vplivalo na vsebnost eteričnih olj v korenini jeseni, in sicer jih bo manj za kar 0,52 do 0,85%. V korenini je običajno 0,6 do 1% eteričnih olj.

Korenina luštreka poveča nastajanje in izločanje urina, zato ga uporabljamo pri revmi, putiki, zastajanju vode v telesu. Pater Simon Ašič pri vnetju ledvic svetuje pitje čaja naslednjih zdravilnih rastlin: korenin luštreka, plodov janeža, rastlin repika, zeli njivskih preslic, rmana, koruznih laskov in listov breze in peteršilja.

V ljudski medicini pomaga tudi pomanjkanju apetita, blaži krče, lajša prebavne težave. Krepi celoten organizem, pospeši kroženje krvi.

Uporabljamo ga še za pospeševanje menstruacije. Pri neredni menstruaciji pater Ašič svetuje pitje čaja iz mešanice zdravilnih rastlin: rastline vinske rutice in šentjanževke, korenine baldrijana in kolmeža, listi žajblja in luštreka ter plodovi janeža.

Ligustilid, spojina v korenini, zmanjšuje bolečino. Pri poskusu na miših so ugotovili, da 10 mg ligustilida /kg telesne teže enako zmanjša bolečino kot visok odmerek aspirina, 200 mg/kg telesne teže.

Ftalidi so spojine, ki dajejo značilen vonj nekaterim rastlinskim vrstam iz družine kobulnic, kamor spada luštrek. Butilftalid v eteričnem olju korenine luštreka daje ta močan, tipičen in prepoznaven vonj.

Plodove luštreka po nasvetu patra Ašiča dodajamo v čajne mešanice za pomiritev dihal pri kašljanju ter pri napenjanju v trebuhu. Pri prehladih dodamo v kopeli čaj iz luštreka.

Med nosečnostjo in dojenjem luštreka ne uživamo. Pri dolgi in močni izpostavljenosti sončnim žarkom se lahko pri pretirani uporabi luštreka pojavi alergija na koži.

Barbara Kozan, mag. farm.

Ženske z Vrhovega VI., Magda

Za Magdo se je tistega dne, ko ji je v prometni nesreči umrl mož, vse končalo in hkrati začelo. Poslej je živela samo še za spomine in za hčerko. Trudila se je, da bi Živa imela srečno otroštvo. V pretirani skrbi, da se ji ne bi zgodilo kaj hudega, jo je skušala čim bolj osamiti. Deklice to ni motilo. Uživala je v študiju in potem v službi. Bila je lepo dekle in všeč mnogim fantom, a ni imela časa zanje. Vendar je tudi njo doletela ljubezen. Spoznala ga je po internetu. Bila sta v službi pri istem podjetju, le vsak na drugi celini. Romantičnemu dopisovanju je sledilo srečanje, ko je prišel službeno v Slovenijo. Potem je nekega dne Magda prejela Živino pismo, da pričakuje otroka, ki pa bo verjetno črn. Magda ni mogla verjeti. Toda vedela je, da mora to sprejeti. Zdaj so pač taki časi in menila je, da bodo tudi sosedje in sorodniki razumeli. Toda izkazalo se je, da otrok ne bo imel očeta. Privlačni Gvinejec ni bil pripravljen ostali v Ljubljani. Še manj je mislil na to, da bi Živo vzel s seboj v svojo domovino ali jo celo poročil. Težko je bilo sosedom pojasniti Živino nosečnost. Zapletala se je v razne zgodbe, pa so se potrudili, da so jo čim manj spraševali, da je ne bi prizadeli.

Magda je punčko takoj vzljubila. Sicer je živela pri Živi v Ljubljani, a za vsak konec tedna in za vse praznike sta prihajali domov. Če je morala Živa službeno na kako potovanje za dalj časa, jo je pustila pri mami. Kakor nekoč Živo, tako je skušala tudi Ajšo obvarovati pred svetom. Drugi otroci so se igrali na vasi, ona pa je sedela na kuhinjskem oknu in jih opazovala. Ko so jo zagledali, so začeli kričati: »Ti si pa črna! Ti si pa črna!« Magda je stopila k oknu in zakričala nazaj: «Ni res, vi ste črni! Ajša je bela. Vi ste črni.« To je slišala učiteljica, ki je nekoč učila Živo. Stopila je k Magdi in jo podučila, da je to, kar počne, nesmiselno. Punčka je pač črna, a otroci se jo bodo sčasoma navadili. Če bo dovolila, da se bo igrala z njimi, kmalu ne bodo več razmišljali, da je drugačna. In res je bilo tako. Potem si je Magda zaželela, da bi vnukinjo pripravila na prvo sveto obhajilo. Živa v Ljubljani ni imela ne časa ne volje, da bi mislila na to. Pa je Magda tako dolgo nagovarjala in prepričevala domačega župnika, da je bil pripravljen punčko posebej poučevati. Ob nedeljah je redno prihajala na Vrhovo, da je lahko šla k maši. Ko je s svojimi vrhovskimi vrstniki stala pred oltarjem v vrsti za prvo obhajilo, je bila v beli oblekici neskončno lepa. Rekli so ji črni angelček. In Magda je bila srečna.

Potem pa je prišlo presenečenje. Živa ji je sporočila, da se je Ajšin oče vrnil v Slovenijo, da se bo poročila z njim in da spet pričakuje otroka. Po eni strani je bila vesela, po drugi jo je bilo strah. Rodil se je deček, ki je na lepem vse spremenil. Ahmed se je odločil, da bo imel družino po vzoru iz njegove domovine. Redko prihajajo domov. Ko gredo po vasi, jih ljudje z nezaupanjem opazujejo. Živa je še vedno ljubka. V oprijetih kavbojkah je videti, kakor dekle. Toda njene živahne oči se povesijo, ko koga sreča. Oči so namreč edino, kar od njenega obraza kuka izpod nikaba.

»Ko jo srečam, bi ji najraje strgala tisto cunjo z glave. Le kako moreš to gledati?« se je pred Magdo razburjala nekdaj tako razumevajoča učiteljica.

»Pa saj so samo otroci, vsi so moji otroci,« je potarnala Magda.

Nad mizo v kuhinjskem kotu je imela razpelo, ki je bilo pri hiši, od kar je pomnila. Nekega dne pa ji je rekla Živa:« Spravi to proč, če hočeš, da bosta otroka hodila k tebi.« Nikoli ni pomislila niti v sanjah, da bo postavljena pred tako izbiro. Toda preveč si je želela bližine vnukov, da bi se uprla. Razpelo se je preselilo v spalnico. Stike s sorodniki je prekinila . Ne mara, da bi kdo od sorodnikov ali znancev prestopil njen prag, ne mara, da bi opazili, da ni več Boga na zidu. Ona pa večer za večerom sklepa roke in prosi, da bi Bog čuval njena črna angelčka.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Stiški župnik p. Simon Ašič ( 30. 1. 1906 – 25. 8. 1992)

Dne 25. Avgusta 2022 bo minilo trideset let od smrti patra Simona Ašiča. Pater Simon Ašič, ki je danes vsem znan kot zdravilec, je bil za nas stiške farane predvsem naš župnik. Najprej smo se srečali z njim pri verouku, pripravljal nas je na poroko, krstil naše otroke in spremil naše starše, ko so se poslavljali od tega sveta. Zaradi svojega delovanja kot župnik je bil tudi obsojen. Vest o tem je 3. julija 1952 prinesel tržaški Katoliški glas: »Župnik v stiškem samostanu p. Simon Ašič je prišel pred sodišče, ker je razdeljeval podobice otrokom in ker so ugotovili, da vodi »status animarum«, to je pregled družin v župniji, kot to delajo župniki po vsem krščanskem svetu. Toda v Sloveniji je to zločin.«

Valerija Ravbar

V bunkerju »Ljubljana« (8)

Poletna vročina se je nagibala. Prav vroči dnevi so minili in avgust se je začel prevešati v drugo polovico. Novo šolsko leto je bilo na vidiku. Opat Avguštin je imel skrbi z novimi fantiči, ki so začeli prihajati v samostan. Že med počitnicami so prihajali očetje, da so se pogovorili o stroških šolanja in datumu prihoda. Iz Ribnice, bolj natančno iz Dolenjih Lazov, je prišel oče Franc Grebenc, ki je želel pripeljati sina Jožefa v samostansko šolo. Opat Avguštin ga je prijazno sprejel. Pogovorila sta se o vsem potrebnem. Oče Franc je dejal, da so doma bolj revni in da ne bo mogel veliko plačati za šolanje. Namenil se je, da bi v samostan za stroške šolanja pripeljal kravo, ki jo je posebej za to redil. Opat Avguštin mu je dejal, da sprejme njegovo ponudbo. Na srce mu je položil, naj še sam fanta nagovori, da se bo z vsem žarom zagrizel v učenje. Če ima fantič radovedno glavo in dobre delovne navade, ne bo težav z učenjem.

Oče Grebenc je vesel odšel domov. Seveda kar peš, saj za vlak ni bilo denarja.

Dan pred velikim šmarnom pa je zgodaj zjutraj privezal kravo k vozu. Na voz je naložil vse, kar je mali Jožef potreboval, zapregel živino in odpeljala sta se proti Stični. Popoldne sta prispela v samostan. Jožef se je hitro pomešal med fantiče, ki so že prišli pred njim. Sprva so bili vsi boječi, pozneje pa so si postali dobri prijatelji. Oče je prenočil v samostanu. Zjutraj se je poslovil od sina, ga pokrižal na čelo in odšel.

Fantje so se hitro navadili drug na drugega. Malega Jožefa so imeli za veselje, ker je drugače govoril kot drugi. Kadar jo je po ribniško zarobil, so se mu veselo nasmejali. To mu ni bilo nerodno. Pozneje jim je nalašč ponagajal, da je s kakšno sočno ribniško vsem izvabil smeh na usta.

Proti koncu avgusta so se zbrali že vsi, ki so nameravali priti. Nabralo se jih je kar lepa skupina. Z vseh vetrov so prišli. Nekaj jih je bilo iz Štajerske, nekaj Gorenjcev, Dolenjcev in Jožef iz Dolenjih Lazov pri Ribnici.

Proti koncu meseca so bili že bolj domači. Pater prefekt jih je uvedel v dnevni red. Bil je z njimi ves dan. Skupaj so molili, tudi jedel je z njimi. Nekega sončnega dne jim je razkazal ves samostan. Ogledali so si križni hodnik z obednico. Šli so na klavzurni vrt in se srečali z brati, ki so delali na vrtu. Čudili so se urejenim in negovanim gredam. Zelenjava je rasla in se bohotila, da je bilo veselje gledati. V sadnem vrtu so dobili vsak nekaj sadja. Najbolj so jim teknile slastne hruške maslenke, ki so bile sladke, da je bilo veselje. Tudi kuhinjo in klet so si ogledali. Na Polževem vrtu so tekali pod košatim orehom. Ob strani pa so bile delavnice. Mizarska, kovaška, kjer je ustvarjal brat Nivard. V vogalu so si ogledali novo stiskalnico. Vse se jim je zdelo izredno veliko. Strmeli so in gledali, saj je bil les še ves svetel. Tako velike stiskalnice še nihče od fantičev ni videl. Vpraševali so, koliko nateče iz ene stiskalnice. Pater prefekt jim je povedal, da okoli 800 litrov. Živahni Jožef Grebenc je hitro zlezel pod podest stiskalnice in zaklical, da je tam prostora za celo stanovanje. Čeprav je bilo tam temno, bi pod njo lahko stanoval. Pod podestom je bila zbita zemlja, ki bi bila dobra za kopanje rovov in lukenj.

Na Prelatovem vrtu so fantiči videli nov velik sadovnjak. Na eni zahodni strani so bile lepe njive. Skoraj v sredi vrta pa je kraljeval velik kozolec. Na koncu ogleda so šli še v samostansko mlekarno. Tu je bilo vsega dovolj, da so napasli svoje radovedne oči. Kaj takega še nikoli niso videli. Brat Peter jih je prijazno sprejel in jim razkazal vse stroje za predelavo mleka. Peljal jih je tudi v skladišče sira. Na policah so sijali veliki hlebci sira. Bili so tako lepo rumeni, da so se marsikomu pocedile sline. Ko so prišli do konca skladišča, je brat Peter vzel velik hlebec sira in ga prerezal na pol. Pokazala se je zrela sredica z velikimi luknjami. Začel je rezati polovico hlebca na manjše kose. Otroci so ga tiho gledali. Potem je vsakemu izmed njih dal v roke kos sira. Fantiči so bili čisto iz sebe. Mnogi izmed njih sira še sploh niso videli. Tudi mali Jožef je z velikim spoštovanjem držal kos sira v roki. Ni vedel, kaj bi z njim. To je bilo prvič, da je imel sir v roki. Doma sira niso nikoli kupovali, ker so bili revni. Dobili so samo domačo skuto, ki jo je pripravila mama, kadar se je mleko sesirilo. Tudi mleka niso veliko pili, ker so prodali vse, kar se je dalo prodati. Iz bližnje Ribnice so prihajali ljudje, ki so imeli radi domače mleko.

Po ogledu mlekarne so si ogledali še mlin. Tam je ropotalo in drug drugega so komaj slišali. Veliki valji so se vrteli in mleli žitno zrnje. Moka je mirno tekla v predale, otrobi pa so odtekali v poseben predal. Vse je bilo tako novo in zanimivo. Še posebno so se čudili, da so mlinske kamne gnali mali motorji, katerih jermenice so se zelo hitro vrtele.

V samostanu je bilo za kmečke otroke veliko novega. Veliko čudo je bila elektrika. Zavrteti je bilo treba malo stikalo na steni, in že je bila vsa soba svetla. Nič niso rabili sveč, nič petrolejke, nič vžigalic. V samostanu so svetili na električno energijo že od leta 1919. Takrat so za mlinom postavili električno turbino, ki je proizvajala elektriko za razsvetljavo in stroje.

Nobeden od fantov tega ni poznal. Bili so večinoma iz revnih kmečkih hiš, vajeni, da so svetili s petrolejkami. Pa še tega so zelo varčevali, ker je petrolej bil drag. Vsa dela so na domovih opravljali brez strojev. Mlatili so s cepci, kosili s kosami in grabili z grabljami. Tu in tam so videli, da so bogati ljudje obračali mrvo s pripravo, ki so jo gnali konji.

Prvega septembra so začeli pouk. Domači patri so bili njihovi učitelji. Tudi v šoli je bilo veliko novega. Posebej latinščina in grščina. Ta je bila vsem tuja. V šolah v domačih krajih so se naučili le malo nemškega jezika. Treba je bilo krepko zagrabiti in ves čas porabiti za učenje. Mnogim učenje ni delalo preglavic. Bili so nadarjeni in odprte glave za uk. Jožef Grebenc se je z vso vnemo zakopal v latinsko slovnico. Kmalu si je zapomnil sklanjatve, tudi besede so mu hitro ostale v spominu. Pri grščini je bilo malo težje, ker se je bilo treba najprej naučiti še nove abecede.

Mladi gimnazijci so hitro napredovali v znanju. Če je kateremu težje šlo, so bili patri pripravljeni popoldne še posebej utrjevati snov. Tudi opat Avguštin jim je rad pomagal, da so si hitreje usvojili snov.

Skozi vse šolsko leto so patri učitelji spraševali dijake in ocene zapisovali v posebne redovalnice. Prave ocene pa so dobili na vsakega pol leta, ko so prišli profesorji iz Gimnazije kralja Aleksandra iz Ljubljane. Pri njih so vsi stiški dijaki opravili izpite v pisni in ustni obliki. Potem so dobili spričevala, ki so bila veljavna povsod. Običajno ni bilo težav pri izpitih, saj so se stiški patri potrudili, da so njihovi gojenci predpisano snov dobro obvladali.

Dijaki so bivali v Stari prelaturi. Imeli so skupne spalnice, v katerih sta vladala red in tišina. V učilnicah so imeli dopoldne pouk, popoldne pa so pod budnim očesom patra prefekta utrjevali snov in delali domače naloge. Vsi so se potrudili za prizadevno učenje, saj so vedeli, da so starši zanje veliko žrtvovali. Marsikateri starši so morali doma pošteno zategniti pas, da so lahko svojim sinovom omogočili šolanje. Čeprav so bili dijaki še otroci, so bili vajeni trdega dela že od doma. Že starši so jim privzgojili delovne navade, da jim pohajkovanje in lenarjenje ni prišlo na misel.

Dnevni red je bil za dijake posebej prilagojen. Zjutraj so imeli skupno molitev. Tudi svete maše so se udeležili vsak dan. Menihi so jih uvajali tudi v skrivnosti duhovnega življenja. Poleg rožnega venca so jih učili tudi premišljevanja in osebne molitve. Poudarjali so, da mora biti molitev srečevanje in pogovor z Jezusom. Molitev ni samo brbljanje, ampak zaupno bivanje z Jezusom. Učili so jih, naj si vsak osebno vzame čas in moli za svoje starše ter se Bogu zahvaljuje, da so mu omogočili šolanje.

Menihi so mlade dijake dobro razumeli. Vedeli so, da jih od mladosti in življenjske razigranosti kar razganja. Zato so jih vodili na daljše sprehode in se z njimi tudi igrali. Razumeli so, da potrebujejo prosti čas, da se malo raztresejo in pozabijo na učenje. Ko spet sveži stopijo v učilnice, si lahko učno snov bolje zapomnijo. Imeli so tudi svoj pevski zborček. Pater prior Evgen jih je učil koralnega petja. Ko so se dobro naučili nekaterih koralnih maš, so jih peli pri raznih slovesnostih v stiški baziliki. Tiste, ki so bili pevsko in glasbeno še posebno nadarjeni, so zbirali v samostanski godbi. Priključili so se godbi na pihala.

Jožef je kar pil znanje. Še zlasti mu je bilo všeč, kadar je pater pri pouku latinščine spregovoril kaj o zgodovini starega Rima. Takrat so Jožefu kar ušesa zrasla. Trudil se je, da ne bi preslišal nobene patrove besede. Zgodovina ga je še posebno zanimala.

Ob mladih dijakih je bilo veliko veselja. Lepo je bilo spremljati njihov napredek v znanju. Bili pa so ob njih tudi grenki trenutki. S tistimi, ki so bili malo manj nadarjeni, so se patri posebej trudili, da bi jim pomagali pri učenju. Nekateri so z njihovo pomočjo priplezali na zeleno vejo in uspeli. Nekaterim pa ni uspelo. Take so odslovili in jih poslali nazaj na dom. To slovo je bilo vedno grenko, saj je opat Avguštin vsakemu srčno želel pomagati do izobrazbe. A preko naravnih danosti ni bilo mogoče iti.

p. Branko Petauer