ZA ZIDOVI SAMOSTANA Mati je z nami

Doživljamo velikonočni čas Gospodovega vstajenja, hkrati se bližamo Marijinemu mesecu majniku. Gospodova mati je kar najtesneje povezana s trpljenjem in vstajenjem svojega Sina. Upravičeno sklepamo, da se je vstali Odrešenik najprej prikazal njej, čeprav o tem ni zapisano v Svetem pismu. Ko ga je doživljala kot poveličanega, se je njena žalost spremenila v veselje. To radost je izžarevala na apostole in člane prve Cerkve in tako v molitvi dočakala prve binkošti. Papež sv. Janez Pavel II. je dejal: »Edinstvena in posebna navzočnost Device Marije na Kalvariji in njena popolna pridružitev Sinu v trpljenju na križu kažeta na njeno posebno udeleženost pri skrivnosti vstajenja. […] Ker je bila na veliki petek navzoča na Kalvariji (prim. Jn 19,25) in na binkoštni praznik v dvorani zadnje večerje (prim. Apd 1,14), je bila verjetno tudi izvoljena priča Kristusovega vstajenja. Tako je dopolnila svojo udeleženost pri vseh bistvenih trenutkih velikonočne skrivnosti.« Lahko sklepamo: Ker se je Božji Sin v Mariji učlovečil v tihoti nazareške hiše in ker je v njej skupaj z Marijo živel skrito življenje trideset let ter se je od svoje Matere poslovil ob smrti na Kalvariji, je naravno, da se je njej po vstajenju v skritosti najprej prikazal.

Mati Marija je bila vse življenje popolnoma usmerjena na svojega Sina Jezusa. Ona je vsa v odnosu. Lahko bi rekli, da je njeno ime Odnos do Sina in po njem do Boga Očeta. To izraža tudi znana misel sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Zaradi Jezusa je sprejela nase težke križe. Spomnimo se na rojstvo v hlevu, na Herodov načrt, da bi Dete umoril, na beg v Egipt. V času njegovega javnega delovanja si je želela, da bi njenega Sina vsi sprejemali in spoštovali, a to se ni zgodilo. Kot mati je doživela najgrozovitejšo smrt svojega Sina na križu.

Marija je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Želi nas voditi k svojemu Sinu. Čim bolj smo povezani z njo, tem bolj nas bo ona povezala z Jezusom Kristusom. To je njeno največje veselje. Kdor se izroči Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ga ona vodi v globine Jezusovega presvetega Srca, v neizmerne globine Božje ljubezni. Ona je najkrajša, najčudovitejša in najvarnejša bližnjica k Jezusu, srednica in priprošnjica pri njem. Po Mariji k Jezusu!

Skrivnost Marijinega Srca odkrijemo v njeni molitvi Moja duša poveličuje Gospoda ob srečanju s sorodnico Elizabeto. To molitev duhovniki, redovnice in redovniki pa tudi nekateri laiki molimo vsak dan pri večernicah. Marijino Srce je zdaj v nebesih zazrto v poveličano Sinovo prebodeno Srce in po njem v Svetem Duhu poveličuje nebeškega Očeta. Molitev, ki je tudi pesem, lepo razodeva čudovito duhovno poglobljenost Marijinega Srca.

Mati Marija ima srce za nas. K njej se kot »objokani otroci Eve« še posebej z velikim zaupanjem zatekamo v času velikih stisk. Takšna bridkost je zaradi vojne za ukrajinsko ljudstvo. Skupaj s papežem, vsemi škofi in duhovniki sveta smo na slovesni praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca 2022, molili: »Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. “Da”, ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.«

Marija je v odnosu do svojega Sina kot platno do slike. Platno je samo podlaga. Gledalec opazuje sliko in se ne ustavlja ob platnu, ki ga skoraj ne opazi. Božja Mati hoče biti skrita, v ozadju. Njej gre le za to, da bi ljudje priznali njenega Sina in se ga z ljubeznijo oklenili ter se tako rešili. Ko na svatbi v Kani opazi zadrego zaradi pomanjkanja vina, na to opozori Jezusa in posreduje, da Jezus napravi prvi čudež. Služabnike napoti k Jezusu z naročilom: »Kar koli vam reče, storite.« Njena naloga je s tem izvršena. Sedaj je Jezus tisti, ki deluje naprej. Takšna je Marijina naloga tudi danes: Pripeljati ljudi k Jezusu, k njegovemu Srcu!

Marija nas s svojim zgledom vodi tudi k Jezusu, ki živi v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Ko sorodnica Elizabeta potrebuje pomoč, Devica Marija pohiti k njej, da bi ji stregla. V Kani hoče pomagati ženinu in nevesti. Kjer so ljudje v stiski, tam jim je Mati Marija posebno blizu. To je tolažilno za nas, ki živimo obteženi z različnimi križi.

Sv. Ludvik Montfortski je učil: »Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'.«

»Po Mariji je prišel Jezus na svet in po Mariji naj tudi kraljuje svetu.« Tako začenja sv. Ludvik svojo znamenito knjigo Popolna podaritev. Nekoliko naprej poudarja: »Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in brez njene velike pomoči« (Pp 43).

Naj bo ob popotovanju skozi velikonočni čas in najlepši mesec maj Mati Marija naša spremljevalka in učiteljica ljubezni do Jezusa in do vsakega človeka, zlasti do ljudi v stiski.

p. Anton

 

ODMEVI Telefonsko spremljanje podelitve zakramentov na kovidnem oddelku v Ljubljani

Sobratje minoriti, ki duhovno spremljajo bolnike v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC), Onkološkem inštitutu (OI) in v Šiški, so me pred kratkim prosili za nadomeščanje. Kar hitro sem bil poklican na kovidni oddelek. Prvič. Ker nisem vedel kam, sem v kapeli UKC počakal medicinsko sestro, ki se tam dobro znajde, saj je to tudi njeno delovno mesto. Hvaležen sem, da je malo zamujala, da sem se lahko nekoliko zbral in si dobro ogledal kapelo. Nadškof Šuštar, ki je ustanovil Bolniško župnijo (1985) in blagoslovil kapelo (1994), jo je imenoval »katedrala trpljenja«. Moj molitveni pogled se je prek tabernaklja ustavil na Križanem – delo Lojzeta Čemažarja (1994) – in napisom nad njim: »Nihče nima večje ljubezni« (Jan 15,13). Obenem sem pomislil na stavek, ki sem ga nekje prebral: »Na križu ga niso držali žeblji, ampak ljubezen.« Za to zbranost pred »vzletom« na kovidni oddelek nisem imel časa na pretek. Z medicinsko sestro sva odhitela na oddelek, prvič na intenzivni oddelek kovidnih bolnikov. Po oblačenju v dokaj čudna oblačila prideva v veliko dvorano. Postelja ob postelji, na njih mnogi bolniki v komi. Nekateri pa so me pogledali z zaupnim pogledom, saj se je videlo ob vsej obleki, da sem duhovnik. Moj blagoslov je kot objem »zaplaval« k vsakemu od njih, ne glede, v kakšnem odnosu je z Bogom, ali ga je morda v tej situaciji celo zapustil. Med mnogimi sem prepoznal tudi duhovnika, dobrega prijatelja, med zaposlenimi pa rojaka iz moravške župnije. Po vsem tem ovinkarjenju, kot so tudi hodniki do teh oddelkov, sva se s sestro ustavila ob bolniku, h kateremu me je prosila žena, ki je tudi zaposlena na tem oddelku. Ko sem začel polglasno molitev ob bolniku srednjih let, je pozvonil telefon pri sestri ob meni. Poklicala je žena bolnika, kjer sva bila. Povabil sem jo, naj po telefonu spremlja obred kesanja, podelitve odveze, bolniškega maziljenja, popolnega odpustka, molitve in blagoslova. Ob koncu je bila tudi sama deležna blagoslova, ki je »objel« tudi požrtvovalno medicinsko osebje. To nepozabno srečanje je bilo kot šola za pogumno obiskovanje kar veliko bolnikov na teh oddelkih, pa še ohrabrujoča zavest, da smem biti »poleg tistega, ki trpi«, kot je zapisal papež Frančišek v letošnji, že 30. poslanici bolnikom ob spominu Lurške Matere Božje.

Miro Šlibar, odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan

 

DOMAČA ZDRAVILA Zdravilni jetičnik

 Je plazeča trajnica, ki kot plevel raste tudi po vrtovih. Uporabni del zdravilnega jetičnika (Veronica officinalis L.) je zel, ki jo nabiramo od maja do avgusta, ko rastlina cveti z bledo modrimi cvetovi. Sodi v družino črnobinovk (Scrophulariaceae). Uspeva na bolj suhih rastiščih, zlasti na požganih posekah. V višjih legah ga najdemo pogosto na nizkih tratah in senožetih na neapnenčastih tleh in na zelo globoki izprani zemlji, kjer raste skupaj z arniko. Sušimo ga v senci ter ga nato dobro posušenega zrežemo na drobno in spravimo za pripravo čajnih mešanic. Je trpkega in grenkega okusa.

Slovenci smo ga v preteklosti veliko uporabljali, to nam kažejo do danes ohranjena njegova ljudska imena, ki so jeterčnik, sorej, veronka, lehtica, navadni jetičnik, jeteknek, jetečnik.

Naravno zdravilstvo čaj iz jetičnika zelo ceni, sodobna medicina pa mu ne pripisuje večjega pomena. Npr. Sebastian Kneipp, nemški duhovnik iz 19.st., je jetičnik priporočal pri protinu in revmi. Enako ga kot čaj pri protinu ali putiki priporoča pater Simon Ašič.

Rastlina vsebuje čreslovine, grenčine, iridoidne glikozide, avkubin, eterično olje in druge spojine. Pomaga pri težavah z želodcem in prebavili, v ljudski medicini »čisti kri« – dodajamo ga v čajne mešanice za dobro počutje za vsakodnevno pitje. Izraz »čisti kri«, ki se v ljudski medicini uporablja za zdravilne rastline, strokovno ni pravilen. V sodobni fitoterapiji si izraz razlagamo kot skupek delovanj: poveča nastajanje žolča v jetrih in pospeši njegovo izločanje iz žolčnika, poveča izločanje urina, deluje tonično – kar pomeni, da organizem krepi.

 

Čajna mešanica DOBRO POČUTJE patra Simona Ašiča

40% rastlina jetičnika (Veronicae herba)

10% cvet sivke (Lavandulae flos)

20% list melise (Melissae folium)

10% rastlina bazilike (Basilici herba)

10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

10% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

 

Ker v ljudski medicini jetičnik poveča izločanje urina in znižuje LDL holesterol v krvi, ga dodajamo v čajne mešanice za zniževanje povišanega krvnega pritiska in za zniževanje »slabega« holesterola v krvi, saj uravnava delovanje jeter, kjer nastane 80% vsega holesterola. Ostalih 20% dobimo v telo s hrano.

 

Čajna mešanica patra Simona Ašiča za zniževanje holesterola (HoleSIT)

20% rastlina jetičnika (Veronicae herba)

20% korenina pirnice (Agropyri radix)

10% list velike koprive (Urticae folium)

20% cvet sivke (Lavandulae flos)

20% rastlina rmana (Mille foli iherba)

10% list poprove mete (Menthae piperita folium)

 

Čajna mešanica patra Simona Ašiča za zniževanje krvnega tlaka (VPresSIT)

20% rastlina jetičnika (Veronicae herba)

40% list oljke (Oleae folium)

20% list velike koprive (Urticae folium)

10% list melise (Melissae folium)

10% cvet lipe (Tiliae flos)

 

2 čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 decilitri vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj trikrat na dan. Čaj lahko obogatimo z žličko medu in žličko jabolčnega kisa patra Ašiča, ko čaj ni več vroč.

 

Spojino avkubin, ki je v jetičniku, vsebuje tudi trpotec. Avkubin deluje protivirusno in protibakterijsko. Zato ga pater Ašič svetuje poleg mnogih drugih zdravilnih rastlin za zdravljenje dihal. Krepi slabotna pljuča, ubija viruse v pljučih, olajša kašelj. Pospešuje potenje. Čreslovine v jetičniku »zakrknejo« povzročitelje vnetega grla, tako da pri vnetem grlu jetičnik grgramo.

Pri zdravljenju ekcemov in drugih kožnih boleznih si pomagamo z jetičnikom tako, da polagamo svež jetičnik na bolna mesta. Olajša srbenje. Pri tem ga hkrati pijemo še kot čaj, saj iz telesa odstranjuje povzročitelje bolezni.

Barbara Kozan, mag. farm.

DOMAČA ZDRAVILA Islandski lišaj (Cetraria islandica L.)

V skandinavskih državah in Rusiji so ob pomanjkanju hrane islandski lišaj dodajali moki za peko kruha in slaščic. Sluzi v rastlini imajo sicer manjšo hranilno vrednost od škroba, ki je v žitu. Grenke lišajske kisline so pred uporabo sprali, da niso motile okusa pripravljene hrane.

Islandski lišaj raste v severni Evropi in Aziji, po gozdovih, na travnatih pobočjih, pri nas pa v višjih legah, npr. na Pohorju. Je 10 cm visoka steljčnica iz družine parmelijevk (Parmeliaceae). Listom podobne tvorbe so po robovih zavihane, na zgornji strani olivno zelene ali rjave barve. Nabiramo steljko islandskega lišaja (Lichen islandicus), in sicer od maja do septembra ob suhem vremenu. Sušimo ga v senci na prepihu in hranimo v dobro zaprtih posodah.

Posušena steljka islandskega lišaja je šibkega, značilnega vonja in sluznatega, grenkega okusa. Vsebuje sluzi (lihenin in izolihenin in druge spojine), ki so polisharidi in v vodi nabreknejo. Zelo so učinkovite pri suhem kašlju. Vsebuje še druge polisaharide, npr. galaktomanan, ki spodbudi delovanje imunskega sistema. Grenak okus steljki dajejo lišajske kisline: fumaroprotocetrarna kislina, protolihesterinska kislina in usninska kislina.

Čaj iz islandskega lišaja ima več delovanj. Protolihesterinska kislina zavira rast po Gramu pozitivnih bakterij ter deluje protivnetno, saj zavira delovanje encima 5-lipoksigenaze, ki sodeluje pri sintezi levkotrienov. Prepreči tudi razmnoževanje bakterije Helicobacterpylori v želodcu. Usninska kislina od vseh lišajskih kislin najbolj zavira rast bakterij. Sluzi v steljki delujejo tako, da v tankem sloju prekrijejo sluznico zgornjih dihalnih poti, jo s tem zaščitijo pred draženjem in ublažijo suh dražeč kašelj. Sluzi umirjajo vneto ustno in žrelno sluznico. Zaradi tega in drugih učinkov islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice za zdravljenje respiratornih okužb.

V ljudski medicini islandski lišaj spodbuja izločanje mleka pri doječih materah, normalizira izločanje žolča in odpravlja prebavne motnje (zaradi vsebnosti grenkih lišajskih kislin), blaži vnetja prebavil (zaradi sluzi), uravnava izločanje želodčne kisline: premočno izločanje zmanjša, premajhno pa zveča. Islandski lišaj vsebuje še vitamin B12, zato ga uporabljamo za zdravljenje anemij.

Preveliki odmerki in dolgotrajno jemanje lahko povzročijo razdraženost želodca in črevesja ter motnje v delovanju jeter. To je tudi vzrok, da islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice in ga ne uživamo samostojno.

 

Čajni mešanici patra Simona Ašiča, ki vsebujeta islandski lišaj

 

(02) PRSNI ČAJ

35% list ozkolistnega trpotca (Plantaginis folium)

25% korenina trobentice (Primulae radix)

10% cvet lučnika (Verbasci flos)

10% cvet črnega bezga (Sambuci flos)

5% steljka islandskega lišaja (Cetrariae islandicae herba)

15% rastlina materine dušice (Thymi serpylli herba)

 

(22) MAMICA ČAJ

20% list melise (Melissaefolium)

20% rastlina sporiša (Verbenaefolium)

20% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

10% islandski lišaj (Cetrariaislandica)

10% plod komarčka (Foeniculifructus)

10% plod kumine (Carvifructus)

20% list regrata (Taraxacifolium

Barbara Kozan, mag. farm.

Božja milost ob smrti

Bil je človek, ki je imel v vsakem pogledu srečo: z zdravjem, družino, poslom. Samo k maši ni utegnil hoditi. Njegove zelo pobožne sorodnice so mu to večkrat oponesle, pa je odvrnil: »K maši bom hodil, ko bom star in bolan, zdaj nimam časa.« Najbrž je res mislil, da bo prišel čas, ko bo lahko vse to nadomestil. Toda nabirala so se leta in desetletja, on pa je bil še vedno čil, zdrav in poln delavnega elana. Niti pomisliti ni bilo, da bi se na nedeljsko dopoldne odrekel delu. Ko je praznoval devetdeset let, se je hotel še posebej izkazati. Da bi se malo prikupil sorodnicam, jih je povabil, ne samo na kosilo, ampak si je vzel čas in jih popeljal na Brezje. Ko je bilo na vrsti pobiranje pušice, je vsaka izmed žensk poiskala v torbici nekaj drobiža in ga neopazno spustila vanjo. On pa je potegnil na dan petdeset evrov in jih počasi, da so vsi videli, spustil iz rok. Toda tega njegovega dejanja ni pozneje pri kosilu nihče komentiral, pa se je sam pohvalil: »Res da ne hodim k maši, sem pa zato dal petdeset evrov v pušico.« Najbolj jezična sorodnica mu je odvrnila: »Jaz dam samo 5 evrov, ampak vsako nedeljo, kadar je ofer še več. Pa izračunaj, kolikokrat po 5 evrov se nabere v celem letu. Saj se ve, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogatin v nebesa.« Umrl je čez kako leto povsem nepričakovano. Bog mu ni naklonil te milosti, da bi bil bolan in nebogljen in bi imel čas za mašo in spoved.

Valerija Ravbar

 

Kravji »žegen« pred sto leti

Moj oče, rojen leta 1912 v Leščevju, je takole pripovedoval, kako so doma delali cvetnonedeljsko butaro: »Kravji »žegen« smo delali v soboto zvečer v hiši na mizi. Butaro so zlagali oče, otroci – bilo nas je deset – pa smo jim podajali zelenje. Najprej so vzeli tri leskove palice, ki so morale biti hkrati odrezane v istem grmu, da bi se krave na paši vkup držale. Potem so sledile palice drena, jelše, bezga in dobroletovine in pa brin, da smo se otroci lahko zbadali. Na vrhu sta bila žingerle in verh – zelenje, ki smo ga dali jesti živini v hlevu. Bršljan z bunkicami je bil za okras. Če smo imeli oljčno vejico, so jo potem zataknili za okno, da ne bi mravlje silile v hišo. Na vrhu butare so pritrdili križec. Nazadnje so zabili v »žegen« od spodaj še pregelj od pluga. Rekli so mu pravica, ker si s tem dobil pravico, da si se lahko tepel z butaro. Po maši smo zelo hiteli domov, kajti čim prej smo morali dati živini blagoslovljeno zelenje, da živali potem na paši niso bezljale. Blagoslovljen les so spravili na podstrešje. Spomladi so iz palic naredili križce, ki so jih potaknili na njive, da bi bolje rodile. Kadar je poleti treskalo, so kako vejico vrgli na ogenj in tako obvarovali dom pred točo, strelo in požarom. Kjer ni bilo otrok pri hiši, so nesli kravji »žegen« sosedovim, pa so zato o Veliki noči dobili pirhe.«