VALERIJINE VRSTICE Marinka

Za mnoge ljudi rečemo, da so naši prijatelji. Pravzaprav z neverjetno lahkoto uporabljano ta izraz za sošolce, znance, sodelavce … Marinka pa je oseba, za katero lahko rečem, da mi je že dolga desetletja prijateljica v pravem pomenu te besede. Nič velikega ni storila zame, saj ni bilo potrebno. A v drobnih življenjskih stiskah je vedno znala najti prave besede in ponuditi pomoč. Že dolga leta je najina edina zveza telefon. Ko sva se pogovarjali lani v času velikonočne spovedi, mi je rekla, da ji je všeč pokora, ki ji jo je tokrat naložil njihov kaplan. Molila bo za gospo, ki je v hudi preizkušnji, saj se zaradi težkih družinskih razmer nagiba k temu, da ne bi obdržala otroka. Potem pa mi je zaupala še: »Jaz pa vedno molim in se zahvaljujem, da jaz sama nisem bila nikoli na takšni preizkušnji, da bi morala pomisliti na splav.« Pravzaprav sploh ne vemo, kakšna milost nam je bila dana s tem, da nas ni doletela ta preizkušnja. Zato ne smemo obsojati, lahko pa molimo.

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (5)

 Ko je prišel čas za vlivanje betona, je bil brat Celestin ves kakor na trnju. Skrbelo ga je tisoč stvari. Modroval je, koliko železa bi stavili v kamen, kako močen beton naj naredijo. Z drugimi se je o teh rečeh pogovarjal. V pogovoru so bratje skupaj dognali, da je beton še bolj občutljiv, če je bolj močen. Zato se hitreje suši in zato tudi hitreje razpoka. Brat Celestin je naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi bil kamen za novo stiskalnico res dobro ulit in seveda, da bi bil res dobre kakovosti. Zavedal se je, da stiskalnice ne delajo za nekaj deset let, temveč za celo stoletje, če ne še za več.

Zgodaj zjutraj so začeli mešati beton. Tla, kjer so mešali, je brat Celestin skrbno očistil, da ne bi bilo v betonu nepotrebnih smeti. Naredili so kup iz gramoza, podoben grobu. Na vrhu so oblikovali jarček. Vanj so nalili vode in začeli dodajati cement. Dva brata sta z vsake strani vse skupaj premetavala z lopatami in mešala. Brat Celestin je skrbno dodajal vodo in cement. Pazil je, da se ni že zmešani beton razlil na strani. Vedno bolj je bila mešanica podobna betonu. Toda brat Celestin je vztrajal, da mora biti zelo skrbno premešano. Ne sme biti grudic in ne mest, kjer bi bilo primešanega premalo cementa. Zmes je postajala vedno bolj voljna in enakomerno gosta. Dodal je še malo vode, da je bilo precej redko. Primešali so še cementa in nato premetavali, da je bratoma, ki sta vrtela lopati, od nosa kapljal pot.

Naposled je bil brat Celestin zadovoljen z mešanico.

»Kútjete fékete, zdaj bo pa dober,« je skoraj zmagoslavno pritrdil. »Sedaj pa hitro dajte vedro vode, da temeljito zmočimo kalup, ki smo ga naredili. Če bo dobro zmočen, se beton ne bo prijel tako trdo na deske.«

Ves kalup so oblili z vodo, da je teklo vsenaokoli. Ko so začeli z vedri prinašati beton v kalup, je šel brat Celestin iskat kladivo. Z njim je tolkel po kalupu na vseh straneh. Tako je upal, da se bo beton čim bolj lepo usedel in ne bo vmes praznih prostorov, kar bi bile pozneje luknje.

Delo je lepo potekalo. Uspešno so ulili kamen za stiskalnico. Tudi brat Celestin je bil zelo zadovoljen.

»Kútjete fékete! Brat Leon, moram vas pohvaliti, zelo dobro ste naredili kalup. Nikjer ni zinil niti za milimeter.«

»Da, saj sem se potrudil, da sem ga skrbno naredil. Delal sem tako natančno, kot bi delal razkošno omaro«.

»Bog vam plačaj. Nastal bo zares lep in uporaben kamen za novo stiskalnico. Kútjete fékete!, daleč naokoli mu ne bo enakega. Toda sedaj še ni vse dokončano. Slišal sem, da je beton treba negovati, preden se strdi.«

Brat Celestin je šel v samostan in se čez nekaj časa vrnil z velikimi krpami starega blaga. Okrog sveže ulitega kamna je naredil zasilna stojala in nanje obesil blago. Kamen je bil od vseh strani obdan z blagom kakor z zavesami. Brat Celestin je trdil, da svež beton ne sme biti na prepihu. Nekateri bratje so se mu nasmihali, a pustili so ga, da je naredil po svoje.

Bil je zelo zaposlen z novo ulitim kamnom. Močil ga je takoj, ko se je posušil. Opazoval ga je z vseh strani, ali ni kje razpokal. Pogosto je pokleknil ob beton in skrbno opazoval, ali ohišje dobro drži. Vse je bilo v najlepšem redu. Zadovoljno si je gladil svojo dolgo brado. Delal je načrte za ponoči, da se beton ne bi prehitro posušil. Nameraval je nekoliko dalj bedeti, da bi ga zmočil, še preden bi legel k počitku. Da ne bo ponoči preveč tekanja, si je zvečer nanosil več veder vode h kamnu.

Vsi so že šli počivat, ko je brat Celestin še hodil okoli novo ulitega kamna. Premišljeval je, kaj bi bilo še treba narediti, da bi bil kamen tudi lep, ko ga bodo vzeli iz lesenega ohišja. Še zadnjič ga je oblil z vodo in počasi odkrevsal v samostan k počitku. Lesena noga je kar rahlo podrsavala. Videlo se je, da je bil zelo utrujen od vsega dela. Toda v sebi je bil zadovoljen, da je bilo vse narejeno tako, da je smel upati na dober izdelek.

Zjutraj je bil pokonci že pred vsemi drugimi. Bratje so še mirno spali do znamenja za vstajanje. Vsak teden je bil dežuren eden od bratov, ki je budil. Šel je od vrat do vrat in trkal. Tisti znotraj se je moral oglasiti. To je bilo znamenje za brata, ki je budil, da se je prebudil. Potem je šel dalje od vrat do vrat. Če je pozneje kateri od menihov zaspal, ni bila krivda tistega, ki je budil, saj se je vsak moral oglasiti.

Že preden je bilo treba k jutranjim molitvam, je brat Celestin ponovno zmočil sveži beton. Pogosto ga je močil še ves drugi dan, potem pa so bili presledki med posameznim oblivanje čedalje večji. Cel teden ga je negoval in skrbel za novi kamen stiskalnice. Pod lupo je naredil že celo poplavo. Tudi na Polževem vrtu se je videlo, da je temeljito močil novi izdelek. Bil je radoveden in mikalo ga je, da bi opaž odstranil, a bal se je, da ne bi kaj pokvaril, če bi bil le preveč radoveden.

Po enem tednu je začel odnašati blago od kamna. Les, na katerem so bile cunje obešene, je zložil nazaj v drvarnico. Počasi se je lotil razdiranja opaža. Previdno je odbijal deščico za deščico. Zelo je pazil, da ne bi poškodoval betona. Ko je bil ves nosilni del opaža odstranjen, se je lotil še bolj notranjih letvic. Z vso previdnostjo je odbil prvo. Oči so mu kar zažarele, ko je prvič videl sveži beton. Bil je gladek in lep. Na ploskvi so se videle sledi lesnih rasti. Z veseljem je odstranjeval deščico za deščico. Vedno bolj je bil zadovoljen. Kamen je bil zelo lepo ulit. Poznali so se samo robovi, kjer letvice niso bile obdelane dovolj natančno. Nastali so pokončni robovi, toda to brata Celestina ni skrbelo. Vedel je, da jih bo previdno drugega za drugim odbil. Vesel je bil, da kamen ni bil nikjer razpokan. Tudi luknje ni bilo nobene.

»Kútjete fékete, lepo nam je uspel. Tak je kot lepo okroglo milo,« je z zadovoljstvom ugotovil.

V mislih je prešteval vse, kar sta mu rodna brata Franc in Jožef naročila. Bilo je vse pripravljeno. Lahko prideta in začneta izdelovati stiskalnico. Tega se je veselil kot otrok nove igrače. Vedel je tudi, da bo veliko dela. Sam kaj težjega ne bo mogel narediti, saj ga je pri težjih delih ovirala lesena noga. A brat Celestin je bil poln življenja. Ni jokal za izgubljeno nogo. Vesel in z vsem pogumom se je lotil vsakega dela. Bil je iznajdljiv in je kljub leseni nogi veliko naredil tako, kot bi imel obe nogi zdravi.

Dnevi so hitro minevali. Brat Celestin je imel veliko dela. Kadar pa je imel kaj prostega časa, je odšel k žagi na južni strani samostana. Tam si je ogledoval in prešteval les, ki je bil pripravljen za stiskalnico. Čedalje bolj je bil zadovoljen, da se bo njegova želja po novi stiskalnici uresničila. Vesel je bil, ker ga je opat Avguštin razumel. Res je bilo veliko dela s spravilom sadja in stiskanje je trajalo cel mesec. Sedaj bo nova stiskalnica, ki bo velika, in spravilo sadja bo bistveno krajše.

p. Branko Petauer

Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda, in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prebedele noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešitev človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji (43,3).

Tu najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve … Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega (43,4).

JEZUS NAS UČI MOLITI (11) Naše povezovanje molitve, dela in življenja

Kristjan poveličuje Očeta, kadar po Kristusovem zgledu postane tako poln Boga, da ga izžareva. To se zgodi, če živi iz Božje besede, če postane živa Božja beseda. Tako njegovo življenje postane hvalnica Bogu.

Med molitvijo in dejavnim življenjem je podobna povezanost, kakor je med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Da bomo v edinosti z Bogom, moramo biti najprej v edinosti z brati in sestrami. Čim bolj bomo v vsakdanjem življenju ljubili bližnjega, tem boljša bo tudi naša hvalnica Bogu.

Neka uslužbenka pripoveduje o svojem spoznanju, da stalno povezovanje molitve in dela zahteva spremembo življenja: »Začela sem se zavestno truditi, da ne bi molitve pospravljala le v posebne predalčke, ki se odpirajo samo ob določenih urah na dan, temveč da bi se prepletala z vsakdanjim življenjem. Tu pa so se začele težave, kajti to je pomenilo: spremeniti svoje življenje, in to na boljše! Vedno znova sem morala pogledati v oči svojim neštetim napakam, vedno bolj spoznavati, da pač ne bo šlo tako lahko, kot sem si mislila. Toda ti neuspehi so mi dajali vedeti le, da brez ponižne molitve ne bo sadov, molitev pa me je po vsakem padcu opogumljala, da sem začeto nadaljevala.«

Študentka piše: »Moja molitev se mora pokazati v mojem življenju. Odmevati mora in, če tega ni, ni prave molitve, temveč samo izgovarjanje molitvenih obrazcev. Molitev me mora spreminjati, mora me vedno znova opozarjati na dobroto, čuječnost in me voditi skozi dan od jutra do večera. In sedaj skušam moliti, ko zjutraj odhajam na fakulteto, ko med odmorom preneham pisati zapiske, ko se pogovarjam s kolegi. Molitev vključujem v vsa področja svojega življenja. Prav zaradi nje se vedno bolj zavedam, da imam na svetu svoje poslanstvo, ki bo ostalo neizpolnjeno, če ga ne bom opravila jaz. In k zasledovanju tega cilja me usmerja prav molitev. S tem mi postaja vse bolj domača in lepa, čeprav se še vedno srečujem s težavami. Moliti se mi zdi težko, ker molitev zahteva ponižno srce, ker je v poslušanju. V njej me Kristus vedno vprašuje: kje je tvoj brat? In mi vedno znova nalaga zapletene naloge.«

O znanem teologu Suarezu so sobratje govorili: »Kadar ga človek vidi, koliko moli, bi dejal, da zanemarja delo, a ko ga vidiš pri delu, bi dejal, da zanemarja molitev.«

Veliki ruski pisatelj Tolstoj je zapisal naslednjo zgodbo: Skromen čevljar je sanjal, da bo naslednji dan šel mimo njegove hiše Kristus. Ves dan je gledal skozi okno, da ne bi prezrl Gospoda. Opazil je neko ženo, ki je vsa obupana hitela z otrokom v smrt. Skuša ji pomagati, kolikor more. Pride pometač. Povabi ga v sobo, naj se odpočije in pogreje. Še in še so prihajali in čevljar jim je pomagal. Toda Gospoda ni bilo od nikoder. Čakal ga je do polnoči. Nato je po svoji navadi vzel Sveto pismo v roke in bral: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40). Čevljarju je postalo svetlo in toplo pri srcu. Spoznal je, da ga je v trpečih bratih in sestrah obiskal Gospod, ne le enkrat, ampak mnogokrat.

Dr. Alexis Carrel je rekel: »Prav moliti se pravi prav živeti. Iz molitve priteka za življenje nenehni tok moči.«

Neki študent je v anketi povedal: »Notranje življenje je nujno potrebno za vsako dejavnost, če hočemo, da bo ta svetila drugim.«

Pri vsakem delu smo Božji sodelavci, saj sodelujemo s svojim Stvarnikom, z njegovim delovanjem v njegovih stvareh. Sodelujemo tudi s Kristusom Odrešenikom, ki je vse stvari odrešil in jih usmeril na končno poveličanje. V delu je nekak osebnostni značaj, srečanje človeka z Bogom. Če bi to prihajalo v človekovo zavest in v njegovo srce, bi človek tudi z delom molil, molil ne samo v širšem smislu, temveč tudi v ožjem pomenu besede. Tako je živel francoski karmeličanski brat Lawrence, ki je živel v 17. stoletju. Trideset let je bil kuhar v samostanskih kuhinjah v Parizu. Življenjepisec je o njem zapisal: »Ko je minil čas molitve, se zanj ni nič spremenilo, ker je nadaljeval z Bogom, ga z dušo in telesom slavil in častil, tako da je svoje življenje preživel v neugnanem veselju.«

 

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD?

(Iz knjige Govori o Visoki pesmi)

Molitev

Za drugo postno nedeljo običajno poslušamo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Naj nam ta dogodek služi, da bomo lažje razmišljali o molitvi, ki je eden od stebrov postnega časa. V postu bi bilo prav, da pomnožimo svojo molitev ali jo obnovimo, če smo jo opustili in zanemarili.

Tokrat Jezusov namen ni bil, da bi jih naučil moliti, marveč da bi jih pripravil na prihodnje dogodke njegovega trpljenja in vstajenja. Na gori so bili učenci zase, Jezus je bil nekoliko umaknjen. A bil je dovolj blizu, da so ga učenci natančno videli in opazovali. Zato so lahko videli, da se je videz njegovega obraza spremenil. Toda to ni bila kakršnakoli sprememba. Grška beseda, ki jo evangelist rabi, pomeni: To ni bila zunanja svetloba, ki bi delala sence. To je bila svetloba, ki je ožarjala od znotraj.

Podatek, da se je Jezusu obličje premenilo, ko je molil, je zelo pomemben. Njegova molitev je bila živ stik z Očetom. Pogovor z Očetom, ali še bolje, tesno sobivanje z Očetom. Lahko bi rekli, da je Očetova veličina zasijala iz Jezusa. Jezusovo molitev je vedno prežemala njegova ljubezen do Očeta. Zato mu je tako lepo rekel: »Aba, Oče«. To je beseda, ki je izražala globoko ljubezen do Očeta in poudarjala, da sta Jezus in Oče eno. Jezusu je molitev k Očetu spreminjala njegovo zunanjo človeško podobo. V molitvi je postajal drugačen, sijal je navzven. Podobno kakor Mojzes, ko je šel na goro Sinaj, da bi prejel deset Božjih zapovedi. Njegovo obličje je sijalo, ker je bil v Božji bližini.

Post je čas, ko naj bi vsak kristjan pomnožil molitev. Pa ne samo po številu besed, marveč po kvaliteti. Molitev naj bi postajala resničen pogovor z Jezusom, ali še bolje: Bivanje v Božji bližini, sobivanje z Bogom. Takšna molitev človeka spreminja. Človeku vžiga srce in mu razplameni ljubezen. Učenca, ki sta z vstalim Jezusom šla v Emavs, sta začutila, da je njuno srce gorelo v njima, ko jima je razlagal Pisma. Poslušanje Božje besede je molitev. Molitev, ko je človek v Božji bližini, posluša njegovo besedo in ta ga spreminja. Molitev je kakor sončenje v soncu Božje ljubezni. Človek, ki tako moli, postane ožarjen z Božjo svetlobo.

Molitev človeka spreminja, da postaja drugačen. Izostri mu čut za Boga in poglobi ljubezen. V moči molitve je človek sposoben narediti junaška dejanja: pozabljati nase in se darovati drugim. Zakaj pravim junaška dejanja? Zato, ker je človek po svoji naravi obrnjen vase in vidi najprej sebe in svoje potrebe. Molitev pa človeka obrne k bližnjemu, da vidi njegovo stisko in se mu daruje.

Sveti Irenej Lyonski je čudovito zapisal: Božja slava je živi človek. To pomeni, da je človek največja in najbolj čudovita utvarjenina, ki je izšla in Božjih rok. Človek nosi na sebi pečat, da ga je ustvarila Božja desnica. Podobnost Bogu izžareva iz človeka. Lahko bi rekli tudi, da iz človeka izžareva taborska svetloba.

Ko so apostoli videli Jezusa, ki je molil, ko se je spremenil videz njegovega obraza, niso bili prestrašeni. Bilo jim je všeč. Počutili so se dobro. Peter je celo rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« Peter bi hotel ostati kar tam na gori. Najraje ne bi šel dol.

Molitev človeku pomaga, da se dobro počuti. V molitvi se človek približa Bogu. V primeri bi lahko rekel, da leže ali se nasloni v roke, ki so ga ustvarile. In tam se dobro počuti. Počuti se varnega, sprejetega, ljubljenega. To bi lahko primerjali z materjo in njenim otrokom. Otrok se v materinem naročju počuti varno. Čuti toplino materinega telesa, ki je bilo devet mesecev njegov dom. Čuti bitje materinega srca, saj je v tem ritmu nastajal in je bila to njegova edina glasba, ki jo je poslušal.

Pravimo, da je postni čas sveti čas, ko naj bi se nekoliko spremenili. Ravno molitev je tista, ki nas bo najbolj spreminjala. Umirila nas bo, povezala z Bogom in odprla oči, da bomo brata doživljali kot nekoga, ki ga Bog ravno tako ljubi kot mene. Molitev nas bo oblikovala tako, da bomo izžarevali Božjo podobo, taborsko luč.

Ko so bili na gori in sta se ob Jezusu prikazala Mojzes in Elija, so govorili o Jezusovem odhodu, ki se bo dopolnil v Jeruzalemu. To pomeni, da so govorili o trpljenju, ki ga je čakalo v prihodnjih dneh. Učenci so skušali razumeti, a jim takrat še ni bilo dano, kaj vse to pomeni. Dobili pa so moč, da so vsaj kolikor toliko vzdržali v preizkušnji. Razlagalci so si edini, da je Jezus učence zato povabil na goro in jim razodel svojo nebeško lepoto, da bi se ob pogledu na njegovo ponižanje in trpljenje ne pohujšali. Jezusova molitev jih je utrdila.

Tudi človeku molitev daje moč, da lažje vzdrži v stiskah, ki ga zagrnejo. Pogosto slišim, ko mi ljudje povedo: Če ne bi imel vere in če ne bi molil, bi vsega tega ne mogel zdržati. Zato smemo trditi, da molitev človeka tudi utrjuje. Pripravlja ga na prihodnje stiske in trpljenje.

Post je čas, ko bi se vsak kristjan moral na novo učiti molitve. Molitev ni nikoli naučena, nikoli osvojena. Moliti se učimo vsak dan, vse življenje. Molitev je proces rasti in učenja. Je približevanje Bogu in odkrivanje Boga, ki ga nosimo v sebi. Molitev je rast v človeškosti. Samo ob Bogu lahko spoznavam, kakšen bi človek moral biti. Bog je moj vzor in moj cilj.

Molitev ni pot človeka v osamo, pot človeka, da bi bil sam z Bogom. Da, je pot, da bi bil sam z Bogom, a ne samo zase. Da bi bil človek za druge. Pravi molivci so vedno čutili, kako morajo živeti za druge, se za druge darovati. Tudi največji samotarji in puščavniki niso živeli samemu sebi. Bili so za druge. Molitev jih je povezovala z drugimi, s trpečimi, jim odkrivala stiske ljudi, da so se zanje použivali v molitvi.

Namen postnega časa in njegovih prizadevanj je ta, da bi z Bogom zaživeli v obnovljeni ljubezni. Naj bo ta post resnično pot v spreobrnjenje. Vzemimo ga popolnoma resno, mogoče je zadnji v mojem zemeljskem življenju.

p. Branko Petauer

 

Predlogi za post (Papež Frančišek)

Posti se od besed, ki ranijo; govori le prijazne besede.

Posti se od žalosti; bodi napolnjen s hvaležnostjo.

Posti se od jeze; bodi napolnjen s potrpežljivostjo.

Posti se od pesimizma; bodi napolnjen z upanjem.

Posti se od skrbi; zaupaj v Boga.

Posti se od pritoževanja; premišljuj o preprostosti.

Posti se od pritiskov; zaupaj v molitev.

Posti se od grenkobe; napolni srce s srečo.

Posti se od sebičnosti; bodi sočuten.

Posti se od zamer; trudi se za spravo.

Posti se od besed; bodi tiho in poslušaj.

 

Sv. Frančišek Asiški in karizme v Cerkvi Joseph Ratzinger/papež Benedikt XVI.

Kako moremo prepoznati resničnega karizmatika? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti abstraktno. To vprašanje so v zgodovini doživljali in ga pretrpeli. Zato ga moremo ustrezno rešiti najbolje ob velikih zastopnikih karizmatičnih poslanstev v zgodovini Cerkve. To so: Hildegarda iz Bingna – Katarina Sienska – Frančišek Asiški – Terezija Avilska – Ignacij Loyolski, na drugi ravni Ivana Arška in mnogi drugi. Najpomembnejši karizmatični lik cerkvene zgodovine bi pač smel biti Frančišek Asiški. Njegova usoda morda najbolj zgledno prikazuje skušnjavo in veličino karizmatika v Cerkvi.

Frančišek Asiški pravzaprav ni bil redovni ustanovitelj; vsekakor to ni hotel biti. Naročilo, ki ga je prejel, je bilo veliko korenitejše: hotel je zbrati novus populus (novo ljudstvo), ki naj bi sine glossa (brez razlage) uresničevalo govor na gori in v njem našlo svoje edino in neposredno »pravilo«. To je za Frančiška pomenilo natančno nasprotje od »redovne ustanovitve«. Vedno se je odločno postavljal proti temu, da bi svoje novo ljudstvo vključil v predvidene cerkveno-pravne vzorce in ga naredil za novo različico obstoječega meništva s posebno duhovnostjo, posebnimi nalogami, posebno pobožnostjo, posebno lastnino. Iz pričevanja virov z veliko razločnostjo izhaja, kako odločno je zavračal to misel, kako malo je mogel dopuščati, da bi svoje poslanstvo vključil v obstoječo pravno obliko »redov«. Kar je prinesel, je moralo biti veliko bolj antiteza do obstoječega meništva; tu je posameznikovo uboštvo vodilo k vedno večjemu skupnemu bogastvu. Tako samostani niso več, kakor nekdaj, predstavljali fuga saeculi (beg pred svetom), izhod iz obstoječega sistema sveta, ampak so bili celo njegovi prednostni nositelji: Cluny, prenovitvena opatija 10. do 12. stoletja, je postajala vedno bolj eno najbogatejših zemljiških gospostev, prednostna predstavnica fevdalnega sistema. Postati menih ni več pomenilo, da odideš iz sveta, se pravi iz sistemov gospodovanja, in stopiš na stran brezdomcev, ubogih, pozabljenih. Nasprotno, pomenilo je, da si bil sprejet v sprednji sloj gospodovalcev. In predvsem: redovi niso več pomenili peregrinatio (romarstvo) evangelija, misijonarski nemir apostola, ampak so s svojo stabilitas loci (krajevno stalnostjo) Cerkev trdno postavili v statični cerkveni sistem brez misijonarske dinamike. Redovi niso bili več korektiv vere pred družbo, ampak so izražali popolno stopitev vere in družbe, v kateri sol vere nujno izgubi nekaj svoje ostrine.

Ko Frančišek sklicuje novo ljudstvo, ki nima drugega pravila kakor evangelij, ki se ne skriva za obrambo komentarjev in teoloških refleksij, ampak se neposredno izroči zahtevi govora na gori – torej ljudstvo, ki nima zavarovanja zemljiške posesti, ampak se prepusti negotovosti vsakdanjega dela in je ubogo z ubogimi –, tedaj to ne pomeni nič manj kakor to, da Frančišek kliče Cerkev v eshatološko uro, jo hoče očistiti za popolno pokorščino, ki jo pripravlja za Gospodov prihod. V jedru Frančišek s tem v glavnem spet prevzame to, kar so poskušali že pauperes Christi (Kristusovi ubožci), valdežani: Cerkev ubogih proti Cerkvi plemstva in veleposestništva, laiško pobožnost in laiško oznanjevanje proti prevladi bogočastja, ki je namenjeno samo sebi, preprostost evangelija proti prefinjenostim sholastike. Vse to so vroča železa; vsa gibanja takšne vrste je obdajalo nezaupanje in so pogosto zdrsnila v zgolj socialno revolucionarnost, v sektaškost. Torej brezizgleden poskus, ki se ga Frančišek vendarle loti v veselosti svoje vere in v gotovosti svojega poslanstva. Gre tako daleč, da nastopi zoper zamisel križarskih pohodov kot izrazne oblike tiste vere, ki se je poistovetila z družbo nasproti nekrščanskemu svetu. Nasproti njej pa stojita zamisel in dejanje evangelija. Zavračanje obstoječih oblik Cerkve, kar bi danes imenovali preroški protest, ni moglo biti korenitejše, kakor je bilo pri Frančišku. Šlo je do korenin, tako zelo, da je zahtevalo novus populus, novo ljudstvo. A to korenito zavračanje konkretnih oblik zahodnega krščanstva obstaja skupaj s prav tako korenitim pritrjevanjem Cerkvi. Delovati izključno v pokorščini do rimske Cerkve je za Frančiška prav tako koreniti program kakor prejšnji: živeti edino v najstrožji pokorščini do črke evangelija in prav s to dobesednostjo biti povsem v dobi Svetega Duha … Pri Frančišku Asiškem obstaja že kar mistika rimske Cerkve in v njej povzete hierarhične ureditve, kakor obstaja tudi mistika evangelija, govora na gori in osvobajajočega Duha, ki v tem prihaja k nam.

S tem smo prispeli do dejanske korenine njegovega bitja in njegovega delovanja, ki ga določa dvojna goreča pokorščina: popolna pokorščina svoji nalogi, ki ga opozarja na evangelij, edino na evangelij (»sola«, ki jo uveljavlja v besedi sine glossa [brez razlage] nasproti umetnosti razlaganja in komentiranja v njegovem in vsakem času). Ta pokorščina ostaja razločna in jasna do zadnjih dni življenja, ko narekuje svojo oporoko, kot preprost manjši brat, brez službe in položaja, ki spričo že izpeljane kanonične preobrazbe svoje ustanove še enkrat vztraja pri neposrednosti božjega naročila in pri nezmanjšani neposrednosti do evangelija: »[…] Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija […] Vsem svojim bratom, klerikom in laikom, strogo pod pokorščino zapovedujem, naj ne razlagajo Vodila in tudi ne teh besed, češ: Tako jih je treba razumeti. Kakor je Gospod meni dal […], tako jih umevajte preprosto in brez razlag.« Istočasno z neokrnjeno pokorščino do neposrednega naročila, v katerem se kaže karizma tega svetnika, pa ostaja prav tako odločna volja do pokorščine v konkretni Cerkvi, da bi v njej prestal in pretrpel naročilo božje pokorščine. To naročilo je mogoče izpolniti edino v Cerkvi, v potrpežljivem izvrševanju lastne naloge, ko stojiš v Cerkvi in zanjo. Frančišek je tu povsem podoben svetemu Ignaciju, ki je vesel sprejel nase verige inkvizicije, da bi v tem izpolnil pokorščino do svoje naloge kakor pokorščino do konkretne Cerkve, v kateri je moral izpolniti nalogo. Eno ne more nikoli voditi k odpovedi drugemu, ampak edino k odpovedi samemu sebi. Pokorščina do naloge ni zmanjšana s pokorščino v Cerkvi, ampak se izpopolni, kajti šele drugo potrjuje prvo: dejanski kriterij resničnega karizmatika je njegova nesebičnost, ali povejmo še radikalneje: kriterij pristne karizme je križ, ko se pustiš raztrgati med nalogo in krajem njene izpolnitve zavoljo naloge. Kdor tega ni pripravljen, kdor daje prednost nepoškodovanosti lastne osebe pred izpolnitvijo naloge na kraju, kamor je postavljen, dokazuje, da ima navsezadnje svojo osebo za pomembnejšo kakor nalogo. In s tem uniči karizmo. Razkol nazadnje izhaja iz izmikanja pred križem in iz samoljubja. Frančišek je mogel v Cerkev uvesti uboštveno gibanje, mirovno gibanje, laiško gibanje, evangelizacijsko gibanje, ki je bilo iz Cerkve že izrinjeno, zato ker je samega sebe popolnoma podredil križu. Stigmatizacija je v tem smislu res samo izraz za kraj in obliko njegovega bivanja. To pa v povzetku pomeni: križ je vrelec in hkrati razpoznavno znamenje Duha.

S tem smo ob izkušnjah cerkvene zgodovine ponovno prispeli do povezave med kristologijo in pnevmatologijo oziroma do sovpadanja obeh. To smo prej spoznali kot značilnost pavlinske zasnove. Pogled je zdaj seveda drugačen: pri Pavlu smo odkrili pnevmatologijo, izpeljano iz vere v vstajenje. Zdaj pa odkrivamo pnevmatologijo kot vlogo theologia crucis (teologije križa). A oboje ni nasprotje. Kajti križ in vstajenje se pri Pavlu in v vsej Novi zavezi prešinjata: križ je vedno že začenjajoče se vstajenje, ali izraženo z Janezom: »odhajanje« vedno že vključuje in je dejansko »prihajanje«. Obratno pa skrivnost vstajenja ohranja lik križa v tem času zgodovine. Križ je kakor »ozka vrata«, v katera se zbira zgodovina in skozi katera se približuje vstajanju. Janezov evangelij je povezavi med eshatološko obljubo in kristološko sedanjostjo podelil poslednjo miselno obliko Nove zaveze. Temu evangeliju smo dolžni tudi zahvalo za najlepšo podobo o edinosti križa in vstajenja, kristologije in pnevmatologije: Janezova pripoved o trpljenju se končuje s poročilom o odprtju Jezusove strani, iz katere pritekata kri in voda (19,31–37). Njegova poročila o vstajenju dosegajo vrhunec v pripovedi o podelitvi Duha učencem, ko dihne vanje. Binkoštno in velikonočno poročilo sta tu v kristološki pnevmatologiji zliti v eno. Podoba o krvi in vodi iz odprte strani z velikim poudarkom pove isto: rodovitne vode Duha, ki prenavljajo zemljo, pritekajo iz Križanega. Duh je sad križa.

S tem smo neposredno pred nalogami in vprašanji naše cerkvene sedanjosti. Kajti ta trditev ne velja samo za nekdaj, ampak postavlja trajno merilo pnevmatologije za Cerkev vseh časov. Rodovitna voda, ki je prižuborela v Cerkvi našega stoletja, je prišla od tistih, ki so trpeli brez godrnjanja, ne od tistih, ki so navsezadnje delali reklamo zase. Križ je dejansko znamenje ločitve med duhom in posvetnostjo. Kri in voda pritekata samo iz odprtega srca. Skrivnost te podobe nam govori danes, prav v tem našem času: je smerokaz, poziv in obljuba v enem. Ne ugašajte Duha! Kaj to pomeni, moremo zares razumeti samo ob odprti Gospodovi strani, izviru Duha v Cerkvi in za svet.

Bemerkungen zur Frage der Charismen in der Kirche, v: Gesammelte Schriften 8/1, Herder, Freiburg 2010, str. 345–362, tukaj 356–362. Prevedel Anton Štrukelj.