Dragi
bratje in sestre!
Danes
bi vam rad spregovoril o ženi, ki je imela odlično vlogo v cerkveni zgodovini.
To je sveta Katarina Sienska. Štirinajsto stoletje, v katerem je živela, je
bilo težko obdobje za življenje Cerkve in celotnega družbenega tkiva v Italiji
in Evropi. Vendar tudi v trenutkih največjih težav Gospod ne neha
blagoslavljati svoje ljudstvo s tem, da razvname svetnike in svetnice, ki
zdramijo duha in srce ter zbujajo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od
teh. Še danes nam govori in nas spodbuja, da pogumno hodimo svetosti naproti,
da bi bili vedno bolj popolni Gospodovi učenci.
Rojena
v Sieni leta 1347 v zelo številni družini, je umrla v Rimu leta 1380. Pri 16
letih jo je videnje svetega Dominika nagnilo, da je stopila v tretji
dominikanski red, v žensko vejo, imenovano Mantellate. Ostala je v družini,
zasebno je napravila obljubo devištva, ko je bila šele doraščajoča. Posvetila
se je molitvi, pokori, dobrodelnosti, zlasti v korist bolnih.
Ko se
je razširil glas o njeni svetosti, je začela vneto dejavnost duhovnega
svetovanja vsem skupinam oseb: plemičem in politikom, umetnikom in preprostim
ljudem, posvečenim osebam, klerikom, vključno s papežem Gregorijem XI., ki je v
tistem času bival v Avignonu in ga je Katarina energično spodbujala, naj se
vrne v Rim. Veliko je potovala, da bi pospeševala notranjo prenovo Cerkve in
podpirala mir med stanovi. Tudi zaradi tega jo je sveti Janez Pavel II. hotel razglasiti
za sozavetnico Evrope. Stara celina naj nikoli ne pozabi krščanskih korenin, ki
so v temelju njene poti, in naj še naprej iz evangelija zajema temeljne
vrednote, ki zagotavljajo pravičnost in slogo.
Katarina
je veliko trpela, kakor mnogi svetniki. Nekateri so celo mislili, da ji ne
smejo zaupati. Leta 1374, šest let pred njeno smrtjo, so celo sklicali
generalni posvet dominikancev v Firencah in jo zasliševali. Dodelili so ji
učenega in ponižnega redovnika, Raimonda da Capua, prihodnjega generalnega
ministra dominikanskega reda. Ta je postal njen spovednik in tudi njen »duhovni
sin«. Napisal je prvi popoln življenjepis svetnice. Bila je razglašena za sveto
1461.
Nauk
Katarine, ki se je z muko naučila brati in se naučila pisati šele, ko je bila
odrasla, je vsebovan v Pogovoru o Božji previdnosti ali Knjigi Božjega nauka, ki
je mojstrovina duhovnega slovstva, v njenem Epistolariju (pismih) in v
zbirki Molitev. Njeno učenje je tako bogato, da jo je sv. Pavel VI. leta 1970
razglasil za cerkveno učiteljico. Ta naziv se je pridružil naslovu sozavetnice
mesta Rima, po volji bl. Pija IX, in
naslovu Zavetnice Italije, po odločitvi častitljivega Pija XII.
V
nekem videnju, ki se nikoli več ni izbrisalo iz Katarininega srca in duha, jo
je Marija predstavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan, rekoč: »Jaz, tvoj
Stvarnik in Odrešenik, se zaročim s teboj v veri, ki jo boš vedno ohranila
čisto, dokler ne boš z menoj obhajala svoje večne svatbe v nebesih.« Ta prstan
je ostal viden samo njej. V tem izrednem dogodku najdemo živo središče
Katarinine vernosti in vsake pristne duhovnosti: to je kristocentričnost.
Kristus je zanjo kakor ženin, s katerim ima zaupen odnos občestva in zvestobe.
Kristus je dobrina, ki jo ljubi nad vse.
Ta
globoka zedinjenost z Gospodom je osvetljena z drugim dogodkom v življenju te
znamenite mistikinje: izmenjava srca. Po Raimondu iz Capue, ki je zapisal, kar
mu je Katarina zaupala, se ji je Gospod Jezus prikazal tako, da je imel v roki
rdeče žareče človeško srce, odprl ji je prsi in vanje položil srce, rekoč:
»Predraga hči, kakor sem zadnjič sprejel tvoje srce, ki si mi ga darovala, tako
ti zdaj dajem svoje srce, ki bo odslej na mestu, kjer je bilo tvoje«. Katarina
je zares živela besede svetega Pavla: »Ne živim jaz, ampak Kristus živi v meni«
(Gal 2,20).
Kakor
sienska svetnica, tako vsak vernik čuti potrebo, da se oblikuje ob čutenju
Kristusovega srca, da bi ljubil Boga in bližnjega, kakor ga ljubi Kristus sam.
Mi vsi si lahko pustimo preoblikovati srce in se naučimo ljubiti kakor Kristus,
v tisti domačnosti z njim, ki jo hrani molitev, premišljevanje Božje besede in
zakramenti, zlasti pogosto in pobožno prejemanje svetega obhajila. Tudi
Katarina spada k tisti trumi evharističnih svetnikov, s katero sem sklenil
svojo apostolsko spodbudo Sacramentum Caritatis. Dragi bratje in sestre,
evharistija je izreden dar Božje ljubezni, ki nas nenehno prenavlja, da bi
hranil našo pot vere, okrepil naše upanje, razplamtel našo ljubezen, da bi nas
napravil vedno bolj podobne Bogu.
Okrog
te tako močne in pristne osebnosti se je oblikovala resnična in lastna duhovna
družina. To so bile osebe, ki jih je očarala moralna avtoriteta te mlade žene
na najvišji stopnji življenja, in včasih tudi vznemirljive zaradi mističnih
pojavov, katerim so bile priče, kakor pogosta zamaknjenja. Mnogi so ji stregli
in so si šteli v čast, da jih je Katarina duhovno vodila. Rekli so ji »mama«,
ker so kot duhovni otroci pri njej zajemali hrano za duha.
Tudi
danes Cerkev prejema velik blagoslov od duhovnega materinstva, ki ga gojijo
mnoge žene, posvečene ali laikinje, ki v dušah hranijo misel na Boga, krepijo
vero pri ljudeh in usmerjajo krščansko življenje k vedno višjim vrhovom. »Sin
vam rečem in vas imenujem – piše Katarina, ko se obrača na enega svojih
duhovnih sinov, na kartuzijana Giovannija Sabatinija –, kolikor vas rojevam z
nenehnimi molitvami in željo pred Bogom, tako kakor mati rodi sina.« Na
dominikanskega brata Bartolomeja de Dominici pa se je navadno obračala s temi
besedami: »Preljubi in predragi brat in sin v milem Jezusu Kristusu.«
Druga
značilnost Katarinine duhovnosti je vezana na dar solza. Solze izražajo izredno
in globoko občutljivost, zmožno ganjenosti in nežnosti. Ne redki svetniki so
imeli dar solza, podoživljali so vznemirjenost Jezusa samega, ki ni zadrževal
in skrival svojega joka pred grobom svojega prijatelja Lazarja in pred Marijino
in Martino bolečino, ob pogledu na Jeruzalem in v svojih zadnjih zemeljskih
dneh. Po Katarininih besedah se solze svetnikov mešajo s Kristusovo krvjo, o
kateri je govorila s tresočimi toni in zelo močnimi simboličnimi podobami:
»Spominjajte se križanega Kristusa, Boga in človeka … Zazrite se v križanega
Kristusa, skrijte se v ranah križanega Kristusa, potopite se v Kristusovi
krvi.«
Tu
lahko razumemo, zakaj je Katarina vedno imela največje spoštovanje do
duhovnikov, čeprav se je zavedala njihovih človeških pomanjkljivosti. Duhovniki
prek zakramentov in besede razdeljujejo zveličavno moč Kristusove krvi. Sienska
svetnica je vedno vabila svete služabnike, tudi papeža, ki ga je imenovala
»sladki Kristus na zemlji«, naj bodo zvesti svojim dolžnostim. Vedno je bila
ganjena edino zaradi svoje globoke in stanovitne ljubezni do Cerkve. Pred
smrtjo je rekla: »Ko se ločujem od telesa, v resnici, použila in darovala sem
svoje življenje v Cerkvi in za sveto Cerkev, kar je zame izredna milost«.
Od
svete Katarine se torej naučimo najbolj vzvišene učenosti, da poznamo in
ljubimo Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev. V Pogovoru o Božji previdnosti z edinstveno podobo opisuje Kristusa
kot most, razpet med nebom in zemljo. Ta most oblikujejo tri stopnišča, ki jih
sestavljajo Jezusove noge, njegova stran in usta. Ko se duša povzpne na ta
stopnišča, prehodi tri stopnje vsakega posvečenega življenja: ločitev od greha,
vaja v krepostih in prijetno in ljubeče zedinjenje z Bogom.
Dragi
bratje in sestre, naučimo se od svete Katarine pogumno, goreče in iskreno
ljubiti Kristusa in Cerkev. Sprejmimo besede svete Katarine, ki jih beremo v
Pogovoru o Božji previdnosti, ob
sklepu poglavja, ki govori o Kristusu kot mostu: »Iz usmiljenja si nas umil v
Krvi, iz usmiljenja si se hotel pogovarjati z ustvarjenimi bitji. O nespametnež
ljubezni! Ali ti ni bilo dovolj, da si postal človek, ampak da si hotel tudi še
umreti! … O usmiljenje! Srce mi vzplameneva ob misli nate. Naj se obrnem
kamorkoli, ničesar drugega ne najdem kakor usmiljenje«. Hvala.
Benedikt XVI., Il ruolo delle Donne nella storia della
Chiesa: »Santa Caterina da Siena«, v: Insegnamenti di Benedetto XVI, VI 2,2010,
Libreria Editrice Vaticana, Città del Vaticano 2011, 904– 908. – Kateheza dne
24. novembra 2010. – Prevedel Anton Štrukelj.