MOLITEV POSVETITVE JMS (14) »Odpovem se grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu« (2)

Danes se izgublja spoznanje in občutek greha. Kako nekaj hudega je greh, so dobro razumeli in občutili svetniki. Nekateri so svoje grehe objokovali vse življenje. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Greh je mučitelj Boga in morilec duše. Greh nas iztrga iz nebes in vrže v pekel. Mi pa ga ljubimo! Kakšna norost! Če bi dobro razmislili o tem, bi nas bilo tako groza greha, da ga ne bi mogli storiti.« Arški župnik je dejal tudi tole: »Z grehom zaničujemo Boga, križamo Boga.« »Kako hudo je to! Žaliti ljubega Boga, ki nam je vedno delal samo dobro, in streči hudiču, ki nam more delati samo škodo – kakšna norost!« »Žaliti Boga, ki nas je ustvaril in ki nam dela samo dobro, je višek nehvaležnosti.« »Igramo se z grehom.«

Grešnik, ki je v smrtnem grehu, bo poskrbel, če ima sebe vsaj nekoliko rad, da bo čimprej obudil popolno kesanje in se greha pri spovedi obtožil. Arški župnik nas poučuje: »Kadar padeš v smrtni greh, se moraš zateči k zdravniku, ki je duhovnik, in k zdravilu, ki je spoved.« Tudi prostovoljni mali grehi so resna ovira na poti do popolnosti, če v njih vztrajamo. Sv. Janez Vianney nam svetuje: »Brž ko imaš majhen madež na duši, moraš narediti kakor človek, ki ima lep kristalni globus, na katerega prav skrbno pazi. Če se na njem nabere nekaj prahu, seže po gobi, kakor hitro ga opazi. In tako je ta globus čist in sijoč. Tako tudi ko opazite majhen madež na duši, spoštljivo vzemite blagoslovljeno vodo, napravite eno tistih dobrih del, s katerimi je povezano odpuščanje grehov: miloščina, klečanje pred Najsvetejšim, udeležba pri sveti maši.«

Vsi smo grešniki. Čeprav ne padamo v smrtne grehe, delamo male grehe. V Svetem pismu je zapisano: »Sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se spotikajo v hudobijo« (Prg 24,16). Apostol Janez uči: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8).

Sv. Favstina Kowalska se je v Dnevniku takole pogovarjala z Jezusom in posredovala za grešnike: »Jezus, kako pomilujem grešnike. Jezus, podari jim kesanje in obžalovanje, spomni se svojega bridkega trpljenja! Poznam tvoje neskončno usmiljenje, ne morem sprejeti tega, da bi se pogubila duša, za katero si toliko trpel. Jezus, daj mi duše grešnikov, naj se tvoje usmiljenje odpočije v njih. Vse mi vzemi, le duše mi daj! Želim biti daritvena hostija za grešnike, lupina telesa naj skriva mojo žrtev, saj je tudi tvoje presveto Srce skrito v hostiji, čeprav si živa žrtev.

Spremeni me v sebe, o Jezus, da bom tebi živa in draga žrtev. Vsak trenutek ti želim zadoščevati za uboge grešnike. Žrtev mojega duha se skriva pod zavetjem telesa, človeško oko je ne ugleda, zato je čista in tebi prijetna. O moj Stvarnik in Oče velikega usmiljenja, vate zaupam, ker si dobrota sama. Duše, ne bojte se Boga, ampak mu zaupajte, ker je dober in je njegovo usmiljenje večno.«

p. Anton

Odrešenikovo srce na križu

Papež Pij XII. se v svoji okrožnici posebej poglobi v trenutke Jezusovega umiranja na križu: »In končno, ko je naš Božji Odrešenik visel na križu, je njegovo srce plamtelo v različnih in silnih čustvih: od najbolj žgoče ljubezni, tesnobe, usmiljenja, do najglobljega hrepenenja in vedrega miru. Ta njegova čustva značilno izražajo ti njegovi izreki: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo' (Lk 23,34). 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' (Mt 27,46). 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju' (Lk 23,43). 'Žejen sem' (Jn 19,28). 'Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo' (Lk 23,46).«

»Nekrvavi daritvi samega sebe pod podobama kruha in vina je naš Odrešenik Jezus Kristus hotel pridružiti krvavo daritev na križu kot poglavitni dokaz svoje najgloblje in brezmejne ljubezni … In zares je našega Božjega Odrešenika pribila na križ bolj ljubezen kakor sila krvnikov. In njegova prostovoljna žrtev je najvišji dar, ki ga je poklonil vsakemu človeku posebej, kakor se jedrnato izraža Apostol: 'Vzljubil me je in zame daroval sam sebe' (Gal 2,20).«

Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen tudi razmišlja o Kristusovi daritvi na križu: »Takšna je torej ljubezen v svoji najbolj radikalni obliki. Pogled na prebodeno Jezusovo stran, o čemer govori evangelist Janez (prim. 19,37), nam pomaga razumeti, kaj je bila izhodiščna točka te okrožnice: 'Bog je ljubezen' (1 Jn 4,8). Tam si lahko to resnico ogledamo. Izhajajoč od tega lahko opredelimo, kaj je ljubezen. V tem pogledu najde kristjan pot, da ve, kako naj živi in ljubi.«

p. Anton

Srce Jezusovo ob soočenju s križem

Papež Pij XII. oznanja: »Prav posebno so čustva ljubezni in strahu pretresala njegovo srce, ko je videl, da je že grozila ura najhujših muk in se je po naravnem vzgibu upiral bolečinam in smrti. Tedaj se mu je sam po sebi izvil klic: 'Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene' (Mt 26,39). Prešinjen v svojem srcu z nepremagljivo ljubeznijo in največjo bridkostjo je izdajalca, ki ga je pozdravil s poljubom, nagovoril s temi besedami: 'Prijatelj, čemu si prišel? S poljubom izdajaš Sina človekovega?' (Mt 26,50; Lk 22,48). Te besede se zdijo kot zadnje povabilo njegovega nadvse usmiljenega srca, dano prijatelju, ki je bil na tem, da ga izda krvnikom z brezbožnim, verolomnim in zakrknjenim namenom. V prevelikem usmiljenju in ljubezni je govoril pobožnim ženam, ki so ga objokovale, ker je bil nedolžen obsojen na križ: 'Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in svojimi otroki! ... Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?' (Lk 23,28.31).«

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (13) Primeri izredne ljubezni Srca Jezusovega

Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem našteva posebne primere Jezusove izredne ljubezni: »Še večja ljubezen pa je prešinjala Srce Jezusa Kristusa, kadar so izhajale iz njegovih ust besede, prepolne najgorečnejše ljubezni. Navedimo nekaj zgledov: Ko je gledal utrujeno množico, izčrpano od lakote, je vzkliknil: 'Množica se mi smili' (Mr 8,2). In ko je gledal svoje mesto, preljubi Jeruzalem, zaslepljen zaradi grehov in zato določen za popolno razdejanje, je zaklical: 'Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa nisi hotel!' (Mt 23,37).

Od ljubezni do Očeta in od svete ogorčenosti pa je trepetalo njegovo srce, ko je videl, da se v templju uganja bogoskrunsko trgovanje in ko je skrunilce pokaral s temi besedami: 'Pisano je: Moja hiša je hiša molitve; vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo' (Mt 21,13).«

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 7. marca, 4. aprila, 2. maja, 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

Jakobove sanje

Starodavno Stično poznamo predvsem takšno, kot nam jo je zapustil Valvazor na bakrorezu. A Stična je živela že davno prej in se seveda spreminjala. Velike spremembe je doživela zlasti pred 400 leti. Če se pred glavnim vhodom v cerkev ozremo navzgor, lahko prav na vrhu na trikotnem čelu na fasadi preberemo napis Anno Domini 1622. Tega leta je bila namreč zaključena prva velika baročna prezidava srednjeveške cerkve. Najbrž je bila stara romanska zgradba res potrebna obnove, seveda je opat tudi želel slediti sodobnim umetniškim tokovom – to pa je bil barok. Jakob Reinprecht je bil opat v Stični med leti 1603 in 1626. Rodil se je okoli leta 1550 v pomembnem železarskem kraju Innerberg na Štajerskem. Danes se imenuje Erzberg in je znano po motociklističnih dirkah, ki jih prirejajo na opuščenih rudniških terenih. V kraju je živelo več družin, ki so obogatele s fužinarstvom. Med njimi je bila zelo spoštovana rodbina Reinprecht, ki je sledila svoje korenine tja v 14. stol. V času protestantizma so ostali zvesti katoličani, kar potrjuje tudi kar nekaj duhovnikov s tem priimkom. Jurij – fužinarski mojster, trški svetnik in trški sodnik – je leta 1589 podaril cerkvi votivno podobo na lesu, ki predstavlja starozaveznega očaka Jakoba, ki je v sanjah videl lestev, ki vodi v nebo. Poleg so tudi figure darovalcev: na levi oče Jurij s štirimi sinovi, na desni mati Regina s tremi hčerami. Verjetno je eden od sinov prav Jakob, ki ga je Božja volja pripeljala v Stično kot 41. opata našega samostana. V prejšnjih stoletjih je Stična doživela vzpone in padce. Posebno so jo prizadeli turški vpadi in reformacija. Že Jakobov predhodnik opat Lovrenc Zupan je bil močna osebnost in se je lotil številnih gradbenih del. Toda poleg njegove umetniške zapuščine je za njim ostalo veliko dolgov. Po njegovi smrti je bil samostan dobri dve leti brez opata in so ga upravljali iz samostana v Reinu na Štajerskem. Leta 1603 pa je bil končno izvoljen za stiškega opata Jakob Reinprecht. Dolgo je bil profes v Reinu, kjer ga je tamkajšnji opat zelo cenil. Potem je postal opat v Kostanjevici, nato pa se je zdelo, da mu lahko zaupajo vodstvo zadolženega stiškega samostana. Čakalo ga je veliko dela tako na duhovnem kot gospodarskem področju. Zdaj ni bilo več dobrotnikov, ki so v srednjem veku pogosto obdarovali samostan z zemljo in podložniki. Le občasno so dobivali denarne prispevke, a ne od plemičev marveč meščanov. Kljub temu je opat povečal samostansko posest in dohodke. Tako je bilo sporočeno papeškemu državnemu tajniku, da živi zgledno in vrača podedovane dolgove. Poskrbel je za dvig duhovnega življenja v samostanu in povečal število redovnikov. Valvazor je poleg vseh njegovih zaslug omenil, da je bil podpornik učeče se mladine na ljubljanskih šolah. Podpiral je tudi druge redove, posebej jezuite, ki so skrbeli za izobraževanje mladih. Na lastne stroške je postavil v njihovi cerkvi oltar posvečen Jezusovemu imenu. V Ljubljani je obnovil tudi Stiški dvorec, ki ga je našel v razsulu. Seveda pa je danes najbolj vidno njegovo prizadevanje za lepoto samostana in njegove cerkve. Najprej je dokončal zidave na prelaturi, stari opatiji, ki jo je začel že opat Lovrenc. Stavbo je podaljšal in razširil z dozidavo hišne kapele, posvečene Materi Božji, in prostora za arhiv. V tej stavbi je bila uprava samostana. Tu so sprejemali in prenočevali imenitne goste. Na oboku vhodnega stolpa so se iz tistega časa ohranile najstarejše figuralne štukature pri nas, ki predstavljajo Kristusovo trpljenje. Barok je zapustil na naših tleh mnogo veličastnih cerkvenih stavb; nekatere romanske oziroma gotske so le predelali v novem slogu. Tako se je zgodilo tudi s stiško romansko baziliko, ki so jo tako mojstrsko barokizirali, da je dolgo veljalo, da je bila na novo pozidana. Samostansko cerkev so skrajšali za dobrih šest metrov. To so storili tudi pri mnogih drugih cistercijanskih cerkvah – menda, da bi zmanjšali stroške vzdrževanja. Oboki so zamenjali ravne lesene strope; le na podstrešju so vidne romanske stene, deloma iz žganega lehnjaka. Sicer pa so romanske stene ostale v celotni cerkvi, le da so bile »oblečene« z debelim baročnim plaščem. Cerkvi so prizidali zvonik. Dobila je nove oltarje, seveda tudi veliki oltar s kipom žalostne Matere Božje, ki je po 400 letih edini ohranjen iz tistega časa. Po kočanih delih je na oboku glavne ladje na najbolj vidnem mestu v cerkvi opat dal narediti svoj grb, pod njim pa napis v latinščini da je dela na cerkvi dokončal leta 1622. Vendar je posvetitev obnovljene cerkve opravil šele leta 1625 tržaški, kasneje ljubljanski škof Rajnald Scarlichi. Tedaj je posvetil tudi cerkev na Trški gori, ki je bila prav tako zgrajena pod vladavino opata Jakoba. Tri leta pred smrtjo je dal opat Jakob Reinprecht v cerkvi urediti grobnico in si postaviti nagrobni spomenik iz rdečega kamna. Umrl je 13. januarja 1626.

Valerija Ravbar

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Štiristo let stiške Žalostne Matere Božje

Celo leto nas bo na ovitku glasila V Materini šoli spremljala podoba stiške Žalostne Matere Božje. V svojem prestolu romanske bazilike v Stični obiskovalce sprejema že štiristo let. Pred njo je bil na njenem mestu kip Marije Vnebovzete od leta 1156 naprej, ko ji je bila cerkev prvič posvečena, kakor so Mariji posvečene vse cistercijanske cerkve.

Leseni kip jo predstavlja v trenutku, ko so mrtvega Sina položili v njeno naročje. To je 13. postaja križevega pota. Marija gleda mrtvega Sina, žrtvovano Božje Jagnje, in ga med solzami daruje nebeškemu Očetu.

Jezus je dotrpel. Ona pa je žalostna in trpi kot vsaka mati ob mrtvem otroku. Trpi še veliko bolj, ker je edinec in ker je moral On, odrešenik sveta, kot hudodelec umreti tako sramotne smrti na križu. Kakšna bolečina za Božjo Mater! Po tistih, ki so ga obsodili in zavrgli, ga je na neki način obsodilo in zavrglo vse človeštvo s svojimi grehi. Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli, je zapisal sv. Janez, ki je z Marijo stal pod križem. Na Kalvariji je Marija v silnih porodnih bolečinah postala Mati človeštva in še posebej Mati Cerkve.

Pred triintridesetimi leti je imela Marija svojega Sina prav tako v naročju, a kot dojenčka. Vedela je in verovala, da bo odrešil svet in da bo njegova življenjska pot težka. Kljub Simeonovi napovedi, da bo njen otrok v padec in vstajenje mnogih v Izraelu ter da bo njeno dušo presunil meč bolečin, si ni predstavljala, da bo ta meč tako oster, tako neusmiljen. Zdaj ji je jasno. Zdaj je vse dopolnjeno. Svoje življenje je daroval za odrešenje človeštva.

Viseti med dvema razbojnikoma pribit na križu, na očeh vsem zasmehovalcem, je skrajnost zavrženosti in zapuščenosti. Jezus je občutil celo zapuščenost od Očeta, kar kaže njegov krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Prva, ki je bila deležna Sinove zapuščenosti, je bila njegova Mati. Ta trenutek skrajne zapuščenosti je tudi skrajnost ljubezni Božjega Sina do grešnega človeštva, za katerega je prelil zadnjo kapljo krvi.

Marijin Sin je obložen z našimi grehi kot stalna spravna daritev nebeškemu Očetu. Prerok Izaija ga je v duhu več stoletij pred njegovo smrtjo gledal vnaprej. Videl je, da nima podobe ne lepote, ker nosi naše grehe, bolezni in bolečine. Ranjen je zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. Iz 53). Sv. Pavel je celo zapisal: »Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). Marijin Sin nam je bil v vsem enak, razen v grehu. Vendar ga je nebeški Oče »zaradi nas napravil za greh«, kar lahko pomeni za nosilca naših grehov, ali za daritev za naše grehe.

Tudi Mati bolečin iz ljubezni do človeštva svojega Sina daruje nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Z njim se tudi sama daruje. Njen »zgodi se« ob angelovem oznanjenju je zdaj dopolnjen. Kot Gospodova dekla je vztrajala do konca. Zdaj gleda svojega mrtvega Sina in razume, da je obložen z našimi grehi zato, da nam jih odvzame. Prosimo svojo Mater kot našo pomočnico, naj obrne svoje milostljive oči v nas in nam pokaže »po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa«. Še z večjim zaupanjem se bomo vsak dan obračali nanjo, naj »prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«.

Iz dneva v dan se menihi cistercijani zbiramo ob Žalostni Materi Božji z mrtvim Sinom v naročju. Pri hvalnicah, večernicah in po sklepnicah ji zapojemo eno od starodavnih latinskih pesmi. Mati nas vodi k Sinu in nas vabi k velikodušnemu darovanju. Pridružujemo se njeni molitvi za potrebe Cerkve in človeštva. Pri zadnji večerni molitvi in pesmi v imenu človeštva k Mariji »vpijemo izgnani Evini otroci,« in jo prosimo, naj obrne svoje milostljive oči na vse ranjeno človeštvo. Tako postajamo deležni Marijinega materinstva v služenju Cerkvi in človeštvu.

Naša cerkev je samostanska in župnijska in je od leta 1936 bazilika. Mati Marija vse, ki s ponižnim zaupanjem in ljubeznijo prihajajo k njej, prijazno nagovarja, jih tolažbi v trpljenju, posreduje njihove prošnje svojemu Sinu in pri njem prosi za vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem življenju. »Mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše«, hvala Ti! Vse nas vabiš, da Te letos, ko obhajamo 400-letnico prenovljene cerkve, z zaupanjem obiščemo. Mera ponižne in predane ljubezni in zaupanja je mera milosti, ki jih bomo prejeli po Tvojem posredovanju. Bog se v velikodušnosti ne da prekositi in nam pogosto da več in bogatejših darov, kot ga prosimo, zlasti če ga prosimo po Mariji.

p. Anton