Marija Bistrica na Hrvaškem

V Mariji Bistrici na Hrvaškem so častili Devico Marijo z detetom. Ker so leta 1545 v ta kraj prišli Turki, je župnik hotel zaščititi kip pred onečaščenjem. Vzidal ga je v steno pod cerkvenim korom. Ne da bi ga je vrnil na svoje mesto, je umrl. Njegov naslednik ni vedel za skrivališče. Nekega dne je pod korom videl nenavadno luč. Začel je kopati in v steni našel kip.

Turki so leta 1650 spet prišli v to pokrajino. Župnik je vnovič zazidal kip, ki je bil skrit do leta 1684. V tem času je župnik imel videnje žene s svečo, ki ga je prosila: »Z vsem ljudstvom moli, da bi spet našla razgled.« Župnik je našel kip, množice so na ta kraj prihajale molit in dogodilo se je veliko čudežev.

V času od 1688 do 1786 so zabeležili 1.109 čudežev. Svetišče so povečali in ga 13. julija 1731 posvetili Naši snežni Gospe. Kraj so začeli imenovati Marija Bistrica.

Zaradi požara (1880) so zgradbo popolnoma prenovili. Leta 1923 je cerkev postala basilica minor, škofje pa so jo razglasili za narodno svetišče.

Leta 1935 se je na zaobljubljenem romanju zbrala velika množica vernikov, ki so Devici obljubili svojo zvestobo vse dotlej, »dokler bodo žuboreli naši potoki … dokler bodo zeleneli naši pašniki … dokler bomo čutili vonjave cvetlic naše domovine«.

Attilio Galli, Mati Cerkve petih kontinentov

Založba Segno, Udine 1997, str. 67–76.

»… Kljub temu me je sveta Devica Marija obvarovala.«

V začetku leta 1923 je bil neki fant v bolnišnici v Montargisu (Loiret, Francija). Kaplan ga je tri mesece obiskoval vsak dan in se zanimal za njegovo zdravstveno stanje. Težko bolni mladenič si niti enkrat ni dovolil, da se ne bi odzval na prijazen duhovnikov pozdrav. Nekega dne je bolnik prosil bolniško sestro, naj mu prinese katekizem, in ker je opazil njeno začudenje, ji je rekel: »Hočem se spovedati in potrebujem katekizem, ker to želim storiti na pravi način.«

Ko se je kaplan vrnil, mu je fant pripovedoval: »Pred štirimi leti sem prejel prvo sveto obhajilo in prav nič se ni zgodilo! Spominjam se samo lepe obleke, ki sem jo nosil. Medtem ko je eden od nas bral besedilo posvetitve sveti Devici Mariji, sem gledal Marijin kip in ji rekel: 'Verjetno bom v življenju postal malopridnež, vendar nič zato. Posvečam se ti in te prosim, da me varuješ.' Kljub temu, da sem resnično živel kot malopridnež, me je sveta Devica varovala. Poslala mi je to bolezen, ki me je pripeljala sem, da bi se spovedal in umrl spravljen z Gospodom.«

Fant je v veliki pobožnosti živel še kakšen teden in nato sveto umrl …

Arthaud, Odmik od prvega svetega obhajila

 

Nikoli ne smemo ločiti Marije od Jezusa

Ali ne najdemo Jezusa na zemlji na Marijinih rokah? Ona nam je dala Evharistijo! Po Marijini privolitvi k učlovečenju Besede v njenem telesu se je pričela uresničevati velika skrivnost Božjega odpuščanja in združenja z nami, ki ga je Jezus dopolnil v času svojega umrljivega življenja na zemlji in ga nadaljuje v zakramentu sv. Evharistije.

Brez Marije nikoli ne bomo prišli k Jezusu, ker ga je samo ona nosila pod srcem. V njem Gospod najde popolno veselje. Tisti, ki hočejo spoznati njegove notranje kreposti, njegovo skrivnostno in prednostno ljubezen, morajo vse to iskati v Marijinem Srcu. Tisti, ki ljubijo to dobro Mater, najdejo v njenem tako čistem Srcu Jezusa. Nikoli ne smemo ločiti Marije od Jezusa. K Jezusu bomo uspeli priti samo prek nje.

Poleg tega sem prepričan, da bolj ko ljubimo Evharistijo, bolj moramo ljubiti tudi Marijo. Ljubimo to, kar ljubi prijatelj. Ali bi mogel Bog Oče kakšno ustvarjeno bitje imeti rajši kot Božjo Mater Marijo, do katere njen Sin Jezus goji nadvse rahločutno ljubezen?

Sv. Julijan Eymard, ustanovitelj kongregacije Presvetega zakramenta

Vir: adoperp.fr

 

Jokajoč je umrl ob Marijinih nogah

Leta 1731 je bil v severni Italiji v okolici Torina ubogi grešnik – med drugimi hudodelstvi, ki jih je zagrešil, je ubil tudi svojega očeta in brata –, na begu pred roko pravice. Ko je nekega dne poslušal pridigo o Božjem usmiljenju, je šel nato k duhovniku, da bi se spovedal svojih grehov.

Ko je duhovnik slišal za hudodelstva svojega spovedanca, ga je povabil k oltarju Device Marije, kjer so jo častili kot »Mater bolečin«, da bi jo prosil za primerno kesanje in odpuščanje svojih grehov. Grešnik se je odpravil tja, pričel moliti in ob vznožju oltarja v objokovanju svojih grehov umrl.

Naslednji dan se je med tem, ko je duhovnik svetoval vernikom, da bi molili za ubogega moža, v cerkvi pojavil bel golob in je k duhovnikovim nogam spustil listek. Na njem je prebral tele besede:

»Brž ko je pokojnikova duša zapustila telo, je odšla v raj. Ti pa nadaljuj s pridiganjem o Božjem usmiljenju!«

Alfonz Marija Ligvorij, Marijine slave

Odlomek iz knjige: Rožni venec otrok

 

Slovo od p. Jožeta Ozvalda

V nebeško kraljestvo se je preselil naš duhovni oče p. Jože Ozvald, velik Marijin častilec. Njegov prostor zraven oltarja v cerkvi Svetega Petra in Pavla na Ptuju je postal prazen. Vedno, ko pridem k sveti maši, mi zadnje čase oko najprej obstane na kotičku, kamor ga je p. Janko vedno pripeljal na invalidskem vozičku. In ker so tu že hladni dnevi, me v mislih še vedno zaskrbi če bo imel čez kolena pokrito koco in šal okrog vratu. Vendar on vsega tega sedaj več ne potrebuje. Brez bolečin in telesnih stisk gleda na nas in za nas moli.

Ko smo tokrat prišli v cerkev, nas je pričakal pred oltarjem. Bil je v krsti, obdan s cvetjem. Vem, da se je želel od vsakega od prisotnih posebej posloviti, zato smo tudi prišli k njemu. Globoko se me je dotaknilo, kako se je p. Tarzicij poslovil od svojega dobrega prijatelja, sobrata, sošolca in »cimra« v internatu. Vedno sta si bila blizu in drug drugemu v oporo, pa čeprav sta bila večkrat v različnih župnijah. Najlepše ga je opisal z evangelijskimi besedami: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«

Po maši zadušnici se je od p. Jožeta poslovil tudi predstojnik Minoritskega samostana in župnik pri Svetem Petru in Pavlu p. Milan Kos. Poslovil se je v svojem in v imenu Slavka Strmška, vikarja Slovenske minoritske province. Poslovne govore so imeli še: generalni asistent p. Igor Salmič, tajnik Hrvaške minoritske province p. Ljudevit Maračić, naddekan g. Marjan Fesel, predstavnica župnije Bernarda Sipoš ter ne nazadnje tudi nadškof g. Alojzij Cvikl.

Iz govorov ob slovesu smo izvedeli tudi veliko novega. Pater Jože je že od otroštva čutil duhovniški poklic. Z bratom Janezom sta se dogovarjala, kateri od njiju naj bo duhovnik. Nazadnje sta se za to odločila kar oba. V njiju je zagorela res prava Božja odločitev. Ne bom naštevala, kje vse je p. Jože kot duhovnik in redovnik deloval. Vedno se je držal besed: »Duhovnik naj ne dela po svoji volji in naj se ne ima za nekaj več, vedno naj se prepusti Božji, Jezusovi in Marijini volji.« Zato mu nobeno pastoralno delo ni bilo v breme. Povsod je goreče deloval, ne glede na težave z govorom. Imel je veliko duhovnih vaj za brate in vernike. Duhovno je spremljal skavte, vodil molitvene skupine in ustanovil molitveno skupino Prenove v duhu na Ptuju. Organiziral je vsakoletne seminarje Nove evangelizacije. Bil je duhovni asistent bratstev Frančiškovega svetnega reda. Močan pečat je pustil tudi v Slovenski minoritski provinci, saj so ga predstojniki kaj kmalu izbrali za vzgojitelja bodočih duhovnikov. Bil je tudi spiritual v vzgojnih ustanovah. Kot animator za duhovne poklice je goreče spodbujal mlade za duhovni poklic. Posebno povezanost je čutil do Brezmadežne in do Maksimilijana Kolbeja, zato si je tudi za novomašno geslo izbral: »Vse premorem v NJEM, ki je po Brezmadežni moja moč.« V njegovih 52 letih duhovništva in 59 letih redovništva ni bilo nikoli nič vsiljivega, vse je bilo odkrito, prisrčno in preprosto. Duhovni bratje so vedno čutili, da je Boga sprejemal ne kot teorijo, temveč kot čisto ljubezen. S svojo osebnostjo je povsod omogočal navzočnost Boga, še posebej v trpljenju. Zato so mu hvaležni, da so z njim in ob njem prehodili del poti, za njegov vzgled duhovništva ter za vzgled skromnega in enostavnega – pravega minorita. Molijo za njegovo priporočilo Večnemu Velikemu Duhovniku, da bomo imeli dovolj gorečih duhovnikov ter da bomo verniki imeli vedno odprto pot do evharistije. Vsi, verni in neverni, se patru Jožetu zahvaljujemo za trdno vero, svet odnos do evharistije, za delo v Frančiškovem svetnem redu ter za delo z mladimi in tudi starejšimi. V domu za starejše občane je rad daroval svete maše in bil vedno pripravljen na osebni pogovor. Bil je voditelj vojske Brezmadežne. Dolga leta je urejal in izdajal List Brezmadežne. Vsakega 2. julija in 14. avgusta je pripravljal celonočne molitve na Ptujski Gori. Zelo rad je poromal v Medžugorje, Lurd, Fatimo. Iz teh romarskih središč se je vedno vračal s kakšno pozornostjo za svojo molitveno skupino. Kot animator Prenove v duhu Mariborske nadškofije je nas, molivce iz treh ptujskih župnij, več kot 20 let vsak četrtek zbližal z Najsvetejšim, Materjo Marijo in Svetim Duhom. G. nadškof Alojz Cvikl je poudaril, da bomo pred Boga stopili le s tem, kar smo v življenju darovali, in p. Jože ima tega v izobilju. Bil je zelo blizu trpljenju našega Gospoda, zato mu je tudi velikodušno zaupal svoje življenje. Bil je vdan Bogu in mu vse življenje služil. S svojo izročitvijo Bogu se nikoli ni oddaljil od ljudi. Nasprotno, še bolj se jim je približal. Naj se spočije v objemu Njega, ki mu je vse življenje zaupal in ga po vzgledu svetega Frančiška tudi iskreno ljubil.

K vsemu lepemu, kar so omenili govorniki, bi dodala le še to, da je bil p. Jože tudi goreč častilec Jezusovega in Marijinega Srca, da smo redno obhajali prve sobote in se JMS tudi posvetili. Prav posebno ljubezen je gojil tudi do svetega Jožefa.

Naj vas sveta Elizabeta skupaj z Brezmadežno pripelje k ljubemu OČETU z vašo najljubšo pesmijo.

Želel si, da bi pasel jagnjeta,

ko Tvoja pot na zemlji se konča.

Pogled ob morju Tvoj se vanj zazre,

si vprašal ga, če ljubi te:

Gospod, Ti veš, da ljubim Te,

Ti veš, kaj v srcu skrito je.

V življenju rad povedal bi,

da vedno bom pripadal Ti.

Teja

3 Brezmadežna

V današnji potrošniški družbi adventni čas doživlja nekakšno komercialno »onesnaženje«, ki grozi, da bo spremenilo njegov pristen duh, za katerega je značilno sprejemanje drugih, zmernost, veselje, ki ni zunanje, ampak notranje. Božja previdnost je torej, da imamo kot nekakšna vstopna vrata v božič, praznik nje, ki je Jezusova mati in ki nas lahko bolje kot kdorkoli drug vodi, kako spoznavati, ljubiti in častiti Božjega Sina, ki je postal človek. Pustimo torej, naj nas ona spremlja, naj nas napolnjujejo njena čustva, da bi se z iskrenim srcem in odprtostjo duha pripravili na to, da v betlehemskem otroku prepoznamo Božjega Sina, ki je prišel na zemljo zaradi našega odrešenja. Skupaj z njo hodimo v molitvi in sprejmimo ponavljajoče se vabilo, ki nam ga ponuja adventno bogoslužje – ostanimo v pričakovanju, v budnem in radostnem pričakovanju, ker Gospod ne bo zamudil: prihaja, da reši svoje ljudstvo greha.

Opoldanski nagovor, 11. december 2005

2. Devica adventa

V odločilnem trenutku človeške zgodovine je Marija podarila Bogu kot prebivališče samo sebe, svoje telo in svojo dušo. V njej in od nje je Božji Sin privzel »meso«. Po njej je Beseda postala meso (prim Jn 1,14). Tako nam Marija govori, kaj je advent: iti naproti Gospodu, ki nam prihaja naproti. Ga čakati, poslušati, gledati. Marija nam govori, čemu obstajajo cerkvene stavbe: obstajajo zato, da bi v nas lahko nastal prostor za Božjo besedo; da bi v nas in po nas Božja beseda lahko tudi danes postala meso.

Homilija, 10. december 2006