V globini
človekovega srca je skrita želja, da bi imel veliko imetja, da mu ne bi nič
manjkalo. Taka želja sama po sebi ni nič slabega, a hitro se lahko spremeni in
postane močna. Postane lahko tako močna, da človeku začne gospodovati in
spreminjati njegovo življenje. Človek lahko postane odvisen od materialnih
dobrin. Lahko ga tako zelo zasvojijo, da vidi smisel samo še v kopičenju in
zbiranju premoženja. Takšno vedenje pa ni več dobro.
Bog je človeka
postavil za krono vsega stvarstva in mu vse podvrgel. Bog ju je blagoslovil in
Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo
podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se
gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom,
ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj
vama bo v hrano.« Bog je človeka blagoslovil na poseben način in mu s tem
zagotovil, da bo ob njem, ko bo upravljal s stvarstvom in z vsemi materialnimi
dobrinami. Takrat je imel človek še pravi odnos do vsega ustvarjenega. Zavedal
se je, da mu je vse podarjeno in da ni nič njegovega. Veselil se je vsega in se
Bogu za vse zahvaljeval. Samo Bogu je izkazoval čast in se zavedal, da je delo
njegovih rok, da je prišel iz ljubečega Božjega objema.
Ko ju je hudobni
duh nagovoril in zapeljal v greh, se je vse spremenilo. Kača pa je bila bolj
prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je
ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In
žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je
rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača
pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama
tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi
dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in
vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in
jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Že iz odgovora
hudobnemu duhu je razvidno, kako nedolžna sta bila prva človeka. Bogu sta
popolnoma zaupala in bila z njim v prijateljstvu. Hudobni duh pa je v njima
zbudil sum, da je Bog mogoče kaj pridržal zase, da jima ni vsega razodel in
izročil, zato sta mu hotela postati enaka in sta se obrnila od njega. Po grehu
se je spremenil tudi njun odnos do stvarstva – kakor da bi postala ljubosumna
na Boga. V njima je bil strah, da bi si Bog ne vzel nazaj česa, kar jima je
izročil. Namesto v Boga je bil njun pogled usmerjen v lastni jaz in v stvari
okoli sebe. Vse, kar je bilo okoli njiju, sta začela imenovati moje ali tvoje.
Stvarstva nista več imela za Božje stvarstvo. Nagnjenje do lastnine in sla po
posedovanju je ostala v človeku. Samo z Božjo pomočjo jo je bilo mogoče krotiti
in usmerjati.
Ker je
prijateljstvo z Bogom oslabelo in Bog v človekovih mislih ni bil več tako
prisoten, so v mnogih ljudeh Božje mesto začele prevzemati ustvarjene stvari in
razna poželenja. Odnos z Bogom je človeka osvobajal, ker je Bog človeku vedno
dajal popolno svobodo, stvari pa so človeka zasužnjevale in ga priklepale nase.
Tako je tudi lastnina postala eden od človekovih gospodarjev. Imetje lahko
človeka tako zelo zasužnji, da ga popolnoma spremeni. V kosti mu nažene strah,
da bi to, kar je pridobil, spet lahko zgubil, zato svoje imetje ljubosumno čuva
in skriva. Veliko premoženje človeku vliva neke vrste občutek trdnosti in
varnosti, zato lahko postane gospodovalen. Občutek moči mu daje željo, da bi
gospodoval tistim, ki imajo manj od njega. Veliko premoženje v človeku prebudi
željo po uživanju na vseh področjih. Ker ima veliko, si lahko tudi veliko
privošči. Toda tako uživanje kljub temu daje občutek minljivosti. Po enem
užitku se v človeku prebudi želja po drugem, novem in drugačnem. Tako začne
tekati od užitka do užitka in prav kratkotrajnost le-teh mu razodeva minljivost
vsega materialnega, zato hoče še v tem življenju užiti čim več. »Tedaj bo
bogataš rekel svoji duši: ›Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let.
Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč
bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s
tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«
Že samo
kopičenje premoženja in strah, da bi ga izgubil, človeku jasno pove, da je
bogastvo minljivo. Toda človeka sla po imetju tako zelo zaslepi, da tega ne
vidi. Bogastvo človeka oddaljuje od Boga in ga celo izganja iz človekovega
življenja. Bog si je v človeku pripravil prostor, kjer bo prebival in ga
blagoslavljal. Bogastvo pa Boga izžene in človek na Božje mesto postavi imetje,
ki mu mora tudi služiti. Zato na imetje navezan človek ni bogat v Bogu.
Pravo nasprotje
pa je ubog človek. Ta nima veliko imetja in ni navezan nanj, zato je lahko
bogat v Bogu. Že sama slovenska beseda nam razodeva, kdo je ubog. To je tisti
človek, ki je »v Bogu«. Vse njegovo upanje je usmerjeno v Boga in Bog je vse
njegovo bogastvo. Tako lepe besede za uboštvo najbrž nima noben drug narod na
zemlji. Uboštvo ima prav obraten učinek kot bogastvo. Človeka nikoli ne
zasužnjuje, ampak ga navezuje na Boga, ki je njegovo edino upanje. Dela ga
svobodnega. Ne boji se, da bi mu kdo kaj ukradel, saj Boga nosi v srcu in mu ga
nihče ne more ukrasti. Ubog človek ima oči odprte za bližnjega in mu je v
potrebi pripravljen pomagati ter z njim deliti svoje uboštvo. Podoben je ubogi
vdovi iz evangelija. Jezus je sedel »nasproti zakladnici in gledal, kako
množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka
uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k
sebi svoje učence in jim rekel: 'Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla
več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega
preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar
potrebuje za življenje.'« Ubogega ne skrbi, kaj bo potreboval jutri, zato ni v
skrbeh, kaj bo jedel in pil. Kar ima, je z ljubeznijo pripravljen deliti s
tistim, ki je še bolj ubog.
p. Branko Petauer