JEZUS NAS UČI MOLITI (2) Prizori Jezusove molitve

"Ko so se množice razšle, je šel na goro, da bi na samem molil" (Mt 14,23).

Jezus je veliko molil. Pisatelj pisma Hebrejcem omenja jutranjo molitev Jezusovega zemeljskega življenja, ki je čudovita jutranja molitev za vsakega kristjana:"Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo" (Heb 10,9).

V času javnega delovanja se je Jezus tudi podnevi umaknil v samoto, če je bilo mogoče, in je molil (prim. Mt 14,23; Lk 9,18). Če je imel čez dan polne roke dela, je že zgodaj zjutraj molil (prim. Mr 1,35). Pred najvažnejšimi dogodki, kot je npr. izbor apostolov, je vso noč prebedel v molitvi (prim. Lk 6,12). Molil je pred prelomnimi dogodki svojega življenja, tako ob svojem krstu (prim. Lk 3,21), pri spremenjenju na gori (prim. Lk 9,28), v vrtu Getsemani (prim. Mt 26,36-42).

Najdaljša je Jezusova velikoduhovniška molitev, v kateri je posebej poudarjena edinost med njegovimi učenci: "Sveti Oče! Ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva" (Jn 17,11).

 

Jezus je začel javno delovati s krstom v reki Jordan. Krstil ga je človek, ki je v svojem življenju veliko premolil. Bil je to Janez Krstnik. Evangelist Luka poroča, da je Jezus po krstu molil. Na podlagi Jezusove molitve so se odprla nebesa, nad Jezusa je prišel Sveti Duh, iz nebes se je zaslišal Očetov glas. Očetov odgovor kaže njegovo zadovoljstvo s Sinom. Prejem Svetega Duha, ki si ga je Jezus izprosil s svojo molitvijo, je Jezusa usposobil za javno delovanje (prim. Lk 3,21s).

Tudi Jezusova spremenitev na gori je povezana z njegovo molitvijo, ko je "vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je podoba njegovega obraza spremenila in njegova obleka se je belo bleščala" (Lk 9,28s). Tu se kaže silna moč Jezusove molitve.

Za Cerkev je bilo posebno pomembno dejanje izbor apostolov, zato je Kristus pred tem dejanjem na gori vso noč prebedel v molitvi (prim. Lk 6,12s).

Kaj vse se je zvrstilo pred Jezusovimi duhovnimi očmi v tej prebedeni noči! Apostoli, ti tako slabotni možje, bodo temelj Cerkve, ki mora kljub silnim viharjem vztrajati do konca sveta. Med apostoli bo omahujoči Peter, bo izdajalec Juda.

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Maj je tudi mesec duhovnih poklicev, ker je Devica Marija še posebej mati poklicanih. Sama je izvrševala najvišji poklic Božje matere. Duhovniki, redovnice in redovniki ter misijonarji in drugi duhovni poklici prinašajo Jezusa svetu in Jezusu svet. Mariji so duhovni poklici zelo pri srcu. Poleg Jezusa ona najbolj želi, da bi imeli dovolj dobrih duhovnikov, redovni c, redovnikov, misijonarjev in drugih duhovnih poklicev. Molímo za duhovne poklice skupaj z Materjo Marijo! To se dogaja prav z molitvijo rožnega venca. Če zmolimo vse štiri dele rožnega venca, v njih premišljujemo o dvajsetih skrivnostih, ki so vse povezane z duhovnimi poklici. Gre za nekakšno učlovečenje Jezusa v dušah pa vse do nekakšnega Marijinega kronanja v njih. – Napredovali smo za dve zrni. Bog povrni vsem sodelujočim.

 

BOŽJA BESEDA V CERKVENEM LETU

4. velikonočna nedelja: Klemen Aleksandrijski: Kristus je bil tako dober Pastir, da je za nas umrl:

- Mi, ki smo bolni, potrebujemo zdravnika; zašli tistega, ki nas bo pripeljal na pravo pot; slepi vodnika, ki nas bo pripeljal na luč; žejni potrebujemo vir življenja: kdor iz njega pije, ne bo več žejen; mrtvi potrebujemo življenje, ovce Pastirja, otroci Učitelja; skratka, vsa naša narava potrebuje Jezusa.

- Pasel jih bom, kakor je prav. To je torej obljubil dobri Pastir. Pasi torej nas, majhne kakor ovce! Da, Gospod, hrani nas s pašo svoje pravičnosti. Učitelj, pasi nas, kakor je prav, v Cerkvi, ki stoji visoko, sega nad oblake in se dotika neba.

 

5. velikonočna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Jaz sem trta, vi mladike:

- Mladikam pa primerja tiste, ki so z njim združeni, na neki način vsajeni in vcepljeni vanj.

- Združili smo se s trto, ker smo se privili k njemu s svojo voljo in sklepom, on pa k nam s svojo ljubeznijo in razpoloženjem.

- Mi ne moremo biti vzidani drugače, razen če je Kristus temelj. Prav isto pravi, ko sebe imenuje trto mladik, ki se iz njega rodijo in hranijo.

- Kakor korenina daje mladikam svoje naravne lastnosti, tako edinorojena Božja Beseda daruje svojega Duha ljubezni tistim, ki so z njo združeni po veri.

 

6. velikonočna nedelja: sv. Avguštin: Kristusa toliko ljubimo, kolikor spolnjujemo njegove zapovedi:

- Od kod bi ga mi ljubili, če ne bi on prej ljubil nas? To popolnoma jasno govori evangelist v svojem pismu: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi ljubil«.

- Kdo dvomi, da je ljubezen predhodnica spolnjevanju zapovedi? Kdor pa ne ljubi, ta ne ve, čemu spolnjevati zapovedi.

- Ljubimo ga toliko, kolikor spolnjujemo njegove zapovedi; kolikor pa jih manj spolnjujemo, toliko manj ga ljubimo.

- Torej ne spolnjujemo tistega, kar on ukazuje zato, da nas on vzljubi; marveč, če on nas ne bi prvi ljubil, ne bi mogli spolnjevati njegovih zapovedi.

 

Gospodov Vnebohod: sv. Gregor Niški: Kdo je kralj slave?:

- Povzpel se je v višave in popeljal s seboj ujetnike ter ljudem dal dragocene darove, življenje in kraljestvo.

- Zato tudi mi, kolikor le moremo, posnemajmo preroka v ljubezni do Boga, v blagosti življenja in v prenašanju tistih, ki nas sovražijo in preganjajo.

 

7. velikonočna nedelja: sv. Avguštin: Verujemo v Kristusa, ki ga nismo videli:

Kristusa so oznanili tisti, ki so ga videli, se ga dotikali s svojimi rokami in poslušali besede, ki so prihajale iz njegovih ust.

- On jih je poslal, da vsem ljudem sporočijo njegove resnice. Sami od sebe si tega ne bi upali.

- Vsi, ki ga pričakujejo z vero, se bodo veselili, ko se vrne; tisti pa, ki so brez vere, bodo osramočeni, ko bodo videli, da se je vrnil.

- Le nikar ne popuščaj, marveč pričakuj obljubljeno. Resnica ne pozna goljufije. Ti ne bodi lažniv, da bi eno govoril, drugo delal. Ti ohrani vero, on bo držal obljubo.

 

Binkoštna nedelja: sv. Leon Veliki: Postal sem Sin človekov, da morete vi postati Božji sinovi:

- Če hočemo pazljivo izpovedati Očeta in Sina in Svetega Duha, odstranimo daleč od svoje pameti podobe vidnih stvorov, minljivost časnih narav, vsa telesa v prostoru in vsa mesta, kjer so telesa.

- Kdor pa si zamisli kaj, kar je vredno Boga, naj si ne drzne pri kateri osebi tega zanikati, kakor da bi Očetu pripisoval nekaj bolj častnega kot Sinu in Svetemu Duhu.

- Te vere ni iznašla zemeljska modrost, niti je ne dokazuje kakšno človeško ugibanje. To vero nas je naučil sam Edinorojeni, utrdil pa jo je sam Sveti Duh.

zbral p. Avguštin Novak

 

CERKVENO LETO Marija, Pomočnica kristjanov

V mesecu maju obhajamo praznik Marije, pomočnice kristjanov. Ta naziv je zelo povezan z zmago nad Turki 7. oktobra leta 1571 pri Lepantu, ki je bila izbojevana na priprošnjo blažene Device Marije. Papež Pij V. je namreč tiste dni vse kristjane na Zahodu pozval h goreči molitvi rožnega venca k Devici Mariji, da bi pri njej izprosili zmago nad Turki. Tedaj so bile v nevarnosti vse krščanske pokrajine, da jih zasedejo Turki. Kristjani so živeli v strahu in trepetu in so se pod papeževim vodstvom zatekli k Mariji po pomoč. Ko je prišlo s pomočjo te mogočne molitve do zmage nad Turki, so začeli Marijo klicati kot Pomočnico ali pomoč kristjanov in v lavretanske litanije so uvedli vzklik Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas.

Do nove poživitve tega češčenja Marije Pomočnice kristjanov je prišlo ob ponovni zmagi kristjanov nad Turki – tokrat pri Dunaju 12. septembra leta 1863. Tudi tedaj so kristjani trepetali pred Turki, ki so že določili, da bodo cerkev svetega Štefana na Dunaju spremenili v hlev za turške konje in nato od tu zavzeli vso Evropo. Tedaj je prišlo ob ponovnem zatekanju k Mariji, Božji Materi, z molitvijo rožnega venca, do čudežne zmage nad Turki. Hvaležnost do Marije Pomočnice kristjanov je odmevala po vseh krščanskih pokrajinah.

Izrednega izkustva Marijine pomoči je bil nato deležen zlasti papež Pij VII., toda z njim tudi vse krščansko ljudstvo. Njegovega predhodnika na papeškem prestolu, nad 80 let starega in bolehnega papeža Pija VI., je francoski cesar Napoleon velel zapreti in ga vreči od ene ječe do druge, dokler ni po dvajsetih mesecih umrl. Papeštvu so že napovedovali konec za vedno. Ko pa je bil kljub oviram izvoljen za papeža Pij VII., je bil kmalu odveden v Francijo v ujetništvo. Blizu Pariza je bil papež pet let zaprt, popolnoma odtrgan od sveta in od vodenja vesoljne Cerkve. Toda z zaupanjem se je zatekal k Devici Mariji in prosil vso Cerkev, naj moli k blaženi Devici Mariji. Leta 1814 je prišlo do nepričakovanega preobrata. Napoleon, pred katerim je trepetala vsa Evropa, je bil odstavljen in naslednje leto za vedno poslan v izgnanstvo. Svoj odstop je moral podpisati v istem kraju, kamor je dal zapreti papeža in mu vzeti prav vse, tudi brevir, knjige in črnilo. Papež Pij VII. se je 24. maja leta 1814 slovesno vrnil v Rim, potem ko je na poti iz Francije v Italijo okronal Marijino milostno podobo v Savoni. Zmago je pripisoval Marijini priprošnji, za katere pomoč je goreče prosil sam, z njim pa tudi vsi, ki so ljubili Kristusovo Cerkev. Zato je odredil, da se vsako leto 24. maja obhaja god Marije, Pomočnice kristjanov.

Ta god Marije, Pomočnice kristjanov, ni bil nikoli obvezen za vso (zahodno) Cerkev. Vendar so ga uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Tako je bil uveden tudi v ljubljanski nadškofiji, in sicer v zvezi z Brezjami, narodnim in najbolj priljubljenim slovenskim romarskim svetiščem.

Zato se ji v času, ko se zdi, da v Evropi krščanstvo umira, radi z zaupanjem priporočajmo z molitvijo rožnega venca, da nam izprosi pri Bogu močno vero, ki bo premagala vse viharje današnjega sveta.

br. Matevž Pucelj

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (4)

Na prvomajski delavski praznik nas Cerkev želi spomniti, da si je tudi Jezusov rednik sv. Jožef služil kruh z delom. Praznik Jožefa Delavca nas vodi v razmišljanje o krščanskem pojmovanju dela. Vsako delo v družini je pomembno. Je pa tudi priložnost, da se med člani družine uresničuje zakon medsebojne pomoči. Delala je Marija in ob njej in sv. Jožefu se je učil delati tudi Jezus. A neutrudno in stanovitno je moral delati sv. Jožef, da je preskrbel sveto Družino. Ker je bil »glavar svete družine«, je prevzel tudi vso odgovornost pred Bogom. Zaradi te kreposti ga je Cerkev postavila tudi v litanije z vzklikom: »Zgled delavcev, prosi za nas.« Cerkev nas želi spomniti, da se mu priporočamo v molitvi. Z bogoslužnim praznovanjem kaže na sv. Jožefa kot na najsvetlejši zgled delavcev in na zavetnika našega dela. Vsak izmed nas bi moral razumeti, da ni človek zaradi dela, marveč, da je delo zaradi človeka. Ni in ne sme biti v ospredju delo, ampak ljubezen, s katero delo opravljamo. In s tako ljubeznijo je »tesar iz Nazareta« opravljal svoje življenjsko delo v celoti kot poslanstvo.

Naslednji odlomki so zelo pomenljivi zato, ker se v njih omenja sv. Jožef. Na praznik Jožefa delavca pri sveti maši prisluhnemo evangelistu Mateju, ki pripoveduje o Jezusovem prihodu v domači kraj Nazaret (Mt 13,54–58). Ko so ljudje slišali, da je Jezus učil v shodnici, so se zelo čudili njegovi modrosti in so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Zaradi njihove nevere Jezus ni mogel v domačem kraju narediti nobenega čudeža. Berilo pa izbiramo med dvema svetopisemskima odlomkoma: (1Mz 1,26–31; 2,1–3) ali (Kol 3,14–15.17.23–24). Oba odlomka kažeta na pomembno vlogo sv. Jožefa, ki ga je Bog postavil za gospodarja v svoji hiši in za vladarja vsej svoji posesti. Starozavezno berilo (1Mz) poroča o tem, kako in zakaj je Bog človeka ustvaril in ga postavil za gospodarja zemlje. Poklical ga je, naj z lastnim delom in s Stvarnikom sodeluje pri preoblikovanju stvarstva. Apostol Pavel pa nas v pismu Kološanom (3,17) spodbuja, naj bo naše delo služenje Bogu. Vabi nas, naj vse, kar delamo, v besedi ali v dejanju, storimo v imenu Gospoda Jezusa in naj bomo za vse Bogu hvaležni. Gotovo nam je v tem zgled sv. Jožef. Kot tesar »je užival sadove svojega truda«, ob Mariji in Jezusu, bil je srečen in bilo mu je dobro. Tudi psalm med berili, ki blagrujejo človeka: »ki ljubi Gospoda in živi po njegovi volji« (Ps 127,1–2), se upravičeno nanašajo na sv. Jožefa.

Veliko razlogov je, da si sv. Jožefa vzamemo na svoj dom, v službo na delovno mesto in da se mu izročimo. V devetdnevnici, njemu v čast,se mu priporočamo in ga prosimo:»Sveti Jožef, zgled delavcev, prosi za nas! Z lastnimi rokami si s trudom in v potu svojega obraza služil kruh za Marijo in Jezusa. Navdihni nam duha vztrajnosti pri delu, da bi naloge, ki so nam zaupane, vneto, zvesto in veselo izpolnjevali. Da bi delavci po vsem svetu ob tvojem zgledu iskali prave vrednote.« Če si bomo prizadevali, da med nami ponovno pride v veljavo staro redovno geslo: »moli in delaj«, lahko pričakujemo več sadov našega dela.

Zgodba pravi, da je pred leti živel kmet, ki je nosil svojo glavo zelo pokončno. Pošteno se je trudil na svojem polju od jutra do večera. Bil je prepričan in to večkrat javno povedal, da mu ni potrebno prositi Božjega blagoslova. Tistim, ki v molitvah in procesijah prosijo Boga za pomoč, je govoril, da je redno delo že pravi blagoslov. Res je bila njegova žetev obilnejša od drugih, zato bahanja z njegove strani ni bilo ne konca ne kraja. Prodal je svoje žito in ves denar vtaknil v žep. Za uspeh si je privoščil večkratni požirek krepkega žganja. Domov grede še enkrat zakliče zbranim kmetom: Kakor vidite, ne potrebujem Boga, saj sem delo opravil tudi brez njega. Po poti si privošči še preostali požirek, kar ga je ostalo v steklenici. Od zaužite pijače mu postane glava vroča, telo trudno in si ob poti privošči počitek. Leže pod drevo, ki je raslo tik ob deročem potoku, in kmalu zaspi. V spanju se mu sanja, da po njem leze velika grda žaba in mu hoče zlesti v žep. Nehote seže v spanju v žep, zgrabi zvitek denarja, kot da je žaba, ter vrže v deroči potok. Kmalu se prebudi, spomni se čudnih sanj, seže v žep, da ni slučajno žaba še v žepu. Prestrašeno ugotovi, da je ves denar od prodanega žita vrgel v potok. Zastonj je bilo iskanje. Vsa žetev je splavala po vodi! Kaj mu je pomagal ves trud? Vse bahanje je utihnilo.

Legenda nas uči, bodimo raje ponižni kot sv. Jožef in ga prosimo, da bi tudi mi po njegovi priprošnji živeli skromno, a sveto in pravično. Blaženi Slomšek nam priporoča: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo, z Bogom delo dokončaj, pa boš videl sveti raj.« Pri razmišljanju življenja sv. Jožefa lahko ugotovimo, da je bilo vse njegovo delo v življenju zaradi Jezusa in Marije. Vsako delo je z Jezusom začel in z njim končal.

Jože Andrejek