Praznik Gospodovega darovanja

V vračanju k zgodovinskim virom in bibličnim temeljem je liturgična reforma po drugem vatikanskem koncilu naredila iz Marijinega praznika ponovno Gospodov praznik. Od izida rimskega misala leta 1970 se praznik drugega februarja namreč uradno imenuje „Gospodovo darovanje“ in je tako ponovno, kakor na začetku, Gospodov praznik, Kristusov praznik, četudi z močnimi marijanskimi sestavinami. Ta „nov“ pogled jasno izražajo zato sedaj tudi blagoslavljanje sveč, procesija, maša in molitvene ure.

br. Matevž Pucelj

 

Praznik Marijine maše luči

Od srede petega stoletja je na drugi februar izpričana procesija luči. Blagoslavljanje sveč je imelo vedno večji pomen. Rimsko-frankovske liturgične knjige iz devetega in desetega stoletja govorijo o porazdelitvi in blagoslovu sveč. Pravi blagoslov sveč je dokazan šele v desetem stoletju, v Rimu celo šele v dvanajstem stoletju. Tem blagoslovljenim svečam je ljudstvo pripisovalo vedno bolj učinkovite moči proti zlu in je pričakovalo od njih pomoč v vseh zadevah in stiskah (na primer pri nevihtah, pri epidemijah,v smrtni uri). Zaradi blagoslavljanja sveč ter zaradi slavja luči je dobil praznik drugega februarja od desetega stoletja tudi ime „Marijina maša luči“, ki so ga potem prevzeli tudi drugi jeziki. Tudi tematika luči ima svojo oporno točko v prazničnem evangeliju, kajti starček Simeon opeva na svojih rokah držečega otroka Jezusa kot „luč v razsvetljenje poganom in v slavo Izraela, svojega ljudstva“ (Lk 2,32). Ravno to besedilo so drugega februarja peli pri procesiji: „Lumen ad revelationem gentium ...“

Imena praznika nam spregovorijo nekaj o vsebini in smislu praznika drugega februarja: praznik Jezusovega darovanja v templju, praznik Jezusovega srečanja s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano, praznik Marijinega očiščevanja, Marijina maša luči. V zahodno-sirski liturgiji so imenovali praznik tudi „Gospodov prihod v tempelj“ (prim. berilo Mal 3,1–4) in „praznik svetega Simeona“.

 

Praznik Marijinega očiščevanja

Iz Rima se je praznik v osmem ali devetem stoletju razširil v galsko-frankovski prostor, pri čemer se je začetni Kristusov praznik vedno bolj razvil v Marijin praznik, v „praznik Marijinega očiščevanja“. Ta edini vidik je utemeljen tudi v prazničnem evangeliju, z izrecnim namigom v odlomku iz Lukovega evangelija (Lk 2,22.24) na starozavezni predpis, po katerem se je morala ženska, ki je štirideset dni po rojstvu otroka veljala za obredno „nečisto“, očiščevati, v tem ko je prinesla duhovniku enoletno jagnje za žgalno daritev in mladega goloba ali grlico za daritev za greh. Revni ljudje – kakor Marija in Jožef – so smeli namesto jagnjeta darovati dve grlici ali dva mlada goloba (prim. 3 Mz 12,2–4.6–8). Datum praznika na drugi februar, ravno štirideseti dan po božiču, je torej določen po tem judovskem običaju. Po Lk 2,23 so Jezusovi starši izpolnili pri tempeljskem hodniku v Jeruzalemu še drug judovski predpis, namreč, da naj bo vsak moški prvorojenec posvečen Gospodu in zaradi tega „odkupljen“ (prim. 2 Mz 13,1-2.13-16). Vse do zadnje liturgične reforme smo v rimski liturgiji drugi februar praznovali kot Marijin praznik in ga imenovali praznik Marijinega očiščevanja. 

 

CERKVENO LETO Jezusovo darovanje – svečnica (2. februar)

Najstarejše in najzanesljivejše pričevanje o prazniku Gospodovega darovanja najdemo v dnevniku o potovanju znane nune EGERIJE, ki ga je zapisala ob svojem romanju v Sveto deželo v letih 381–384. V njem poroča, da je bilo v Jeruzalemu štirideseti dan po Gospodovem razglašenju (v Jeruzalemu je bil to praznik Kristusovega rojstva), torej štirinajstega februarja, v spomin na Jezusovo darovanje v templju, slovesno škofovo bogoslužje, s prejšnjo procesijo v cerkvi vstajenja (Anastasis). Pri tem je vredno omeniti ugotovitev nune, da se je na ta dan obhajalo „svete skrivnosti„ z „istim veseljem kakor veliko noč“. Od vsega začetka so v središču tega praznika dogodki iz dnevnega evangelija (Lk 2,22–39). Iz Jeruzalema se je praznik ob koncu petega in na začetku šestega stoletja razširil po celotnem Vzhodu. V Bizancu, ga je verjetno leta 534/542 uvedel cesar Justinijan I., gotovo pa je določil, da se ga praznuje drugega februarja, štirideseti dan po božiču. O procesiji s svečami prvič spregovori sredi petega stoletja sveti Ciril Aleksandrijski (+444), ki je pri pridigi povabil: „Skrivnost tega dneva praznujmo na slovesen način s svojimi gorečimi svetilkami.“ Podobno je rečeno v sočasni pridigi iz Jeruzalema: „Bleščimo se, in naše svetilke naj svetijo. Kot otroci luči nudimo sveče iz voska resnični luči, ki je Kristus.“ Na Vzhodu so dali prazniku drugega februarja najkasneje v šestem stoletju lepo ime: „hypapante“: srečanje, mišljeno je srečanje Jezusa z ostarelim in pravičnim Simeonom in prerokinjo Ano.

 

Najbolj nekoristen zdravnik na svetu

Alessandro de Franciscis, zdravnik in predsednik Urada za medicinske potrditve čudežev v Lurdu, dolguje svojo poklicanost za pediatra Brezmadežni, ki jo Cerkev praznuje 8. decembra.

»Pri sedemnajstih letih sem se pogodil z neozdravljivo boleznijo, ki se imenuje »lurditis«. Ta zelo nalezljiv virus se prenaša prek stika z bolnimi in prizadetimi osebami. Žarišče okužbe? Votlina. Simptomi? Globoko veselje in občutenje družine.

Ko sem se v juniju leta 1973 s prvega romanja v Lurd vrnil v Neapelj, svoje rodno mesto, sem bil kot nosač bolnikov pod globokim vtisom. Vendar se takrat še nisem do konca zavedal, v katero smer bo Brezmadežna vodila moje življenje. Dejansko se moram zahvaliti Mariji, da sem danes pri 61 letih najbolj nekoristen zdravnik na svetu! Ker sem predsednik Urada za medicinske potrditve čudežev v Lurdu, se romarji name obračajo z besedami: 'Dober dan, sem ozdravljen!'«

Vir: La Vie

PO MARIJI K JEZUSU Mati varuje, pomirja, poživlja

»Ničesar ni zadržala zase, ni se zaprla v samoti ali se zadušila v bridkosti, vse je izročala Bogu,« je dejal papež Frančišek v homiliji 1. januarja 2018, ko je govoril o Mariji. Nadaljeval je: »Zaupanje nam daje varnost: življenja ne prepustimo strahu, obupu ali vraževerju; ne zapiramo se vase oziroma skušamo pozabiti neprijetnosti, ampak vse delamo v dialogu z Bogom. Bog nas nosi v srcu, prihaja, da bi prebival v naših življenjih.«

Za papeža »posvetitev Mariji ni duhovna spodobnost, ampak je potreba krščanskega življenja. Ko gledamo na Božjo Mater, smo opogumljeni, da opustimo vso nepotrebno navlako in najdemo vrednote.«

Papež zaključuje govor z zagotovilom, »da je dar Božje Matere, sleherne matere in žene zelo dragocen za Cerkev prav zato, ker je mati in ženska. Medtem ko moški pogosto abstrahira, daje odločne izjave in ideje, pa ženska, mati zna varovati, pomiriti v srcu, poživljati. Vera se namreč ne omejuje samo na idejo ali nauk: vsi imamo potrebo po srcu matere, ki je sposobna ohranjati Božjo nežnost in prisluhniti človekovemu nemiru.«

Vir: Zenit