Ohranil je veliko sočutje do Marijinih bolečin

Leta 1351 je v Rimu živel pomemben gospod, ki je s hudobnim duhom sklenil pogodbo in postal njegov suženj. Šestdeset let je služil Satanu z vsakršno vrsto nereda in z zelo velikimi grehi. Prišel je trenutek njegove smrti.

Jezus je prek sv. Brigite naročil njegovemu spovedniku, naj poišče tega gospoda in ga spodbudi k spovedi. Duhovnik se je odpravil k njemu, vendar je bolnik spoved odklonil. Šele pri tretjem spovednikovem obisku je bolnik končno odprl svoje srce, bruhnil v jok in rekel: »Kako naj mi bo odpuščeno po šestdesetih letih služenja hudobnemu duhu in ob tolikih grehih, ki težijo mojo dušo?«

Duhovnik je odgovoril. »Sin moj, ne imej nobenega dvoma. Če se boš kesal, ti obljubljam Božje odpuščanje.« Ko je polagoma dobil zaupanje, je gospod rekel spovedniku: »Moj oče, mislil sem, da sem pogubljen, vendar zdaj čutim globoko bolečino zaradi mojih grehov in ker mi je dovoljeno verjeti, da mi bo odpuščeno, se torej želim spovedati!«

Bolnik se je takoj spovedal in je v nadaljevanju štirikrat močno obžaloval svoje zmote. Naslednji dan je prejel sv. obhajilo in čez šest dni je umrl v veliki skesanosti. Po njegovi smrti je Jezus spet govoril z Brigito in ji rekel, da se je grešnik rešil in da se nahaja v vicah. To milost je prejel po posredovanju Device in Božje Matere, ker je kljub svojemu načinu življenja ohranil veliko sočutje do njenih bolečin, katerih se je vedno spominjal.

Sv. Alfonz Liguori, Marijina slava

 

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Rožni venec v rokah Roberta Kennedyja

»Ko je Roberta F. Kennedyja, kandidata za predsednika ZDA, 5. junija 1968 v hotelu Ambasador v Los Angelesu smrtno ranil strel iz pištole, so mnogi njegovi podporniki pokleknili in molili rožni venec. Slavna fotografija iz tistega časa kaže, kako natakar Juan Romero v hotelski kuhinji v Kennedyjeve roke polaga rožni venec. »Predstavljajte si, da bi današnji katoličani storili isto!«, je pojasnil Mark Stricherz, politični novinar in pisec knjige WhytheDemocrats are Blue(2007), a CatholicNewsAgency(CNA).

Kennedyjevo življenje je sad pobožnosti do Device Marije. Bil je sedmi od devetih sinov Jožefa in Rosemary Kennedy. Živel je v Brooklynu v Massachussetsu. Potem ko je med drugo svetovno vojno služil narodu kot vojaški marinec, se je Robert poročil z Ethel Skakel, s katero je imel enajst otrok. V času njegove smrti je bil zadnji še na poti.

»Med brati Kennedy Roberta smatrajo za najbolj gorečega vernika. V njegovi hiši je bilo polno verskih znamenj, biblij in križev, redno pa se je udeleževal molitev s svojo ženo in otroki. V otroški dobi je bil ministrant. Včasih je ministriral celo v času svoje politične kariere,« je v svoji knjigi Bobby Kennedy, The Makingof a Liberal Icon (2017) zapisal njegov biograf Larry Tye.

Vir: CNA

 

SMISEL TRPLJENJA (1) Kako ravnati v trpljenju?

Magda je v pismu potožila: Stara sem devetindvajset let. Imam otroke in moža, s katerim se nikakor ne razumeva. Z njim se ne da nikoli odkrito pogovarjati. Vedno nekaj prikriva in taji. Hodi naokoli z drugimi ženskami. Domov se večkrat vrača pijan in nasilen. Vse mora biti po njegovem. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Nikdar ne pove, kam gre in kdaj se vrne. Če ga kaj vprašam, mi vedno odgovori: »Kaj te briga!« S takim človekom je zelo težko živeti in vendar živim z njim že devet let.

Lahko se vživimo v Magdo in njeno trpljenje. Nobene rešitve ne vidi. Trpljenje povzroča moževa zloba. Kje naj išče rešitve? V ločitvi? V enakem ravnanju kakor mož? V potrpljenju in darovanju za otroke? V veri v Boga in v sprejetju križa, kakršen je?

Magda mora svojemu nevzdržnemu položaju odkriti smisel. Nekaj pozitivnega. Nekaj, za kar je vredno živeti in trpeti. To so otroci. To je vera v Boga. To je oklenitev Tistega, ki je rekel: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali si škodo naredi?« (Lk 9,23–25).

Sv. Pavel se zaveda, da s svojim trpljenjem sodeluje s Kristusom pri odreševanju ljudi (prim. Kol 1,24). To ne pomeni, da Kristusovo trpljenje ni dovolj za naše odrešenje. On hoče, da smo njegovi sodelavci.

Jezus vabi Magdo, naj v svojem težkem položaju hodi za njim. Odpove naj se iskanju svoje osebne sreče, reševanju samo svojega življenja. Pripravljena naj bo izgubiti svojo zemeljsko srečo. Vsak dan znova naj reče svoj dá križu: »Prav ta križ sprejemam – svojega moža, kakršen je. V njem gledam zapuščenega, razbičanega in okrvavljenega Jezusa, ki ga je treba še posebej ljubiti.«

Na začetku bo to zelo težko. To objemanje križa je možno le v moči Tistega, ki je križ objel prvi. Kmalu bo križ lažji, znosnejši, manj robat. Spoznavala bo, kako sreča raste iz odpovedi, iz tesne povezanosti s Kristusom, obloženim s križem in pribitim na križ.

Zakaj nekdo lahko povzroča takšno trpljenje, kakor ga Magdi povzroča njen mož? Odgovor je v ljubezni in svobodi. Človek je ustvarjen za ljubezen. Ljubezni pa ni, kjer ni svobode. Prisila ni ljubezen. Izmed vseh zemeljskih bitij je Bog samo človeka ustvaril svobodnega. Človek ne bi bil človek, če ne bi bil svoboden. Le človek lahko Bogu v svojem imenu in v imenu vsega stvarstva svobodno vrača ljubezen za ljubezen. Tako naj bi se tudi Magdin mož svobodno odločil za ljubezen do Boga in do svoje žene. Prek svoje žene naj bi izkazoval ljubezen tudi Bogu. Kjer je svoboda, je tudi odgovornost. Magdin mož je tu odpovedal in s tem svoji ženi povzročil veliko trpljenja.

Svoboda daje človeku možnost, da reče Bogu né, da greši. Največ zla in trpljenja je na svetu zaradi greha. Greh ne škoduje Bogu, temveč človeku. Še posebej velja to za grehe zoper ljubezen do bližnjega. Koliko gorja povzročajo vojne! Kakšne bolečine doživljajo ljudje zaradi sovraštva!

Veliko trpljenja na svetu je zaradi nepopolnosti sveta in človeka, ki je iz telesa in duha. Zaradi neurejenosti v človeku, napetosti, razočaranj, prevelike občutljivosti, različnih bolezni …

Marsikateremu trpljenju se ni mogoče izogniti. Človeško življenje teče skozi preizkušnje in trpljenje.

Pri uri bogoslužnega branja pogosto molimo: »Sedemdeset let je doba našega življenja, osemdeset, če smo krepki. Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, hitro minevajo in mi izginemo« (Ps 89).

Romarji so bili obloženi s težkimi križi. Vsi so hoteli priti na cilj – v nebesa. Čeprav so bili zelo utrujeni, so vztrajali. Le eden si je hotel breme olajšati, zato je svoj križ skrajšal. Po dolgem in napornem romanju so prišli do prepada, ki jih je ločil od cilja. V deželo, ki je obljubljala večno veselje in Božjo bližino, ni bilo nobenega mostu. Zato so romarji položili čez prepad vsak svoj dolgi križ. Križi so bili ravno prav dolgi, le tisti križ, ki ga je romar odžagal, da bi bil lažji, je bil prekratek. Zato romar ni mogel v nebesa.

Katekizem katoliške Cerkve uči: Nihče ne ubeži izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi – zla, ki se kaže kot povezano z lastnimi mejami stvari – in predvsem vprašanja moralnega zla. Od kod prihaja zlo? … Razodetje Božje ljubezni v Kristusu je razkrilo hkrati prostranost zla in tudi preobilje milosti. Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla (št. 385).

p. Anton

 

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (2) Križ – znamenje ljubezni

Bog človeka ni ustvaril kot kakšen izdelek in ga potem odvrgel, ampak ga je ustvaril z ljubeznijo. Stvarjenje človeka je delo vse Svete Trojice. Človek ni nastal po naključju ali - kot bi nekateri radi rekli - po naključnem trenutku v razvoju stvarstva. Človek je bil ustvarjen iz zavestnega Božjega sklepa in svobodne Božje odločitve. Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Božje dejanje stvarjenja je bilo tudi skrajno odgovorno dejanje. Bog se je zavedal vseh posledic svojega dejanja, zato se je za človeka čutil tudi odgovornega. Po stvarjenju ga nikakor ni prepustil samemu sebi, marveč je skrbel zanj. Po prvotni Božji zamisli naj bi človek živel v tesnem prijateljstvu z Bogom. Bog je človeku izkazoval svojo naklonjenost in ljubezen, človek pa se je veselil prijateljstva z Bogom. Toda greh, ki je bil posledica človekove svobodne odločitve, je vso to Božjo zamisel podrl. Bog je moral svoj načrt vedno dopolnjevati in spreminjati, da je lahko s svojo skrbjo in ljubeznijo vedno znova prihajal človeku naproti. Ker je bil človek po grehu nagnjen k slabemu, mu je bilo potrebno vedno pomagati, da bi mogel premagovati slaba nagnjenja in gospodovati zlu, ki ga je nagovarjalo v greh.

Vsa stara zaveza je ena sama zgodovina Božje skrbi za človeka, najprej za vse človeštvo, potem za Abrahama ter njegovo potomstvo in končno za svoje izvoljeno ljudstvo. Na nekaterih mestih nam sveto pismo pove, da je Boga včasih čisto po človeško minilo potrpljenje z nepokornim ljudstvom. Na gori Sinaj je Bog hotel pokončati nepokorno ljudstvo in iz Mojzesa narediti drug narod. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹« In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« Mojzes pa je blažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?« Gospod je bil mehkega srca in se je pustil pregovoriti.

Na drugih mestih lahko beremo, da je Gospod Bog kaznoval ljudi zaradi njihove pokvarjenosti, a na koncu mu je bilo vedno žal in je sklenil, da tega ne bo nikoli več ponovil. Sklepal je zaveze z ljudmi in jim obljubljal svojo zvestobo, a ljudje so na to kmalu pozabili. V njihovih srcih je spet prevladalo slabo nagnjenje, da so hudo ravnali. Zato jih je večkrat kaznoval, a še bolj jih je blagoslavljal in varoval. Vse sveto pismo nam razodeva izredno skrb za človeka. Zato ne moremo reči, da je Bog človeka ustvaril, potem pa prepustil samemu sebi.

Največja skrb za človeka pa se je pokazala, ko je Bog poslal na zemljo svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.

Bog je sklenil, da bi s pomočjo svojega edinorojenega Sina svet lahko rešil in človeka pritegnil nazaj h krepostnemu življenju. Ničesar ni odrekel človeku, niti svojega Edinorojenca. Hotel je, da bi bil človeku tako blizu, da bi ga lahko v celoti razumel, in da človek ne bi imeli strahu pred njim. Bog ni želel biti skrit, pač pa je hotel biti kakor eden izmed nas. Zato se je odločil, da je njegov edinorojeni Sin postal človeški otrok. Postal je pravi človek in ostal pravi Bog. Ustvaril mu je mater, ki ga je ljubila iz vsega srca in ga učila ljubiti po človeško. On, ki je ljubezen sama, je odraščal v ozračju človeške ljubezni, da bi znal svojo Božjo ljubezen človeku čim bolj pokazati. Ko je dorasel in začel svoje poslanstvo, je hodil po mestih in vaseh ter delil dobrote, delal čudeže in ljudi učil božjih poti. Mnogi so poslušali njegovo besedo in čutili, da to ni samo beseda, ki jo učijo vsi drugi učitelji in pismouki. To je bila beseda , ki je v sebi imela moč in ljubezen. Evangelist jasno pove, da so imele Jezusove besede poseben učinek. Takole zapiše: Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. Tisti, ki so bili odprti za dobro, so razumeli njegove besede in jih vzeli za življenje, drugi, ki niso bili naravnani na dobro, pa niso razumeli.

Vse Jezusovo delovanje je bilo eno samo razodevanje Božje ljubezni in skrbi za človeka. Oznanjal je Božje kraljestvo in navduševal ljudi, da bi razumeli, kaj jim je Bog pripravil. Znal je biti tudi oster in odločen. Trdo je bičal, kar je bilo slabega, in hotel, da bi se ljudje odpovedali zlu ter vzljubili dobro.

Največji čudež Božje ljubezni so gotovo zadnji dnevi Jezusovega zemeljskega življenja, njegovo trpljenje in njegova smrt. Prav v trpljenju je pokazal vse Božje, kolikor ga je človeku mogoče pokazati. Krivična obsodba in strašno trpljenje ga nista mogla odvrniti od zvestobe človeku. Njegovo trpljenje nam kaže, kako daleč je bil Bog pripravljen iti za človekom. V tem se kaže njegovo odpuščanje, ki gre do največjih globin ljubezni. Jezus je s svojim življenjem učil, da ne smemo obsojati, ampak odpuščati. V najtežjih trenutkih svojega trpljenja je odpuščal. Tudi ko je doživljal krivico, je prosil za tiste, ki so ga mučili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali.

Toda sprašujemo se, zakaj je Jezus tako ravnal, saj je v svojem življenju znal pokazati, da je bil tudi strog in se je zavzemal za pravico. Jezus je vedel, da človeka lahko osvoji samo z ljubeznijo, zato se je v celoti izročil ljudem v roke, da so lahko z njim naredili, kar so hoteli. On pa je ljubil in odpuščal ter prosil Očeta, naj se usmili ubogih ljudi, ki ne vedo, kaj delajo. Pustil je, da so ga nečloveško mučili in zasramovali. Pustil je, da so si nad njim izmislili celo vrsto muk, da bi mu povečali trpljenje. Ure Jezusovega trpljenja so bile res ure, ko se je hudobija razbesnela do dna svojih globin. Bil je tako ponižan, da ni bil več podoben človeku, a njegovo Božje srce je bilo močno in je ljubilo do zadnjega vlakna. To so bili trenutki, ko je Jezus vzel na svoje rame hudobijo človeštva vseh časov.

Kako čudno se je vse skupaj zgodilo. Človek, ki je ustvarjeno bitje, se je dvignil nad svojega Stvarnika. Tisti, ki je podložen, se je dvignil nad svojega Gospodarja. Bog, ki je pravičnost sama in nikoli ne more narediti ničesar narobe, je bil obsojen po krivičnem človeku. Kako velik nesmisel je bilo vse skupaj. Prerok se že v stari zavezi sprašuje: Mar je lončar cenjen kakor glina, da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu: »Ni me izdelal,« ali lonec reči lončarju: »Ničesar ne razume.« A tukaj se je zgodilo ravno to: Bog je bil obsojen in zaničevan od človeka, a se ni upiral. Molčal in trpel je iz ljubezni. Bog je človeka tako zelo ljubil, da mu ni mogel ničesar odreči. Tudi v svojem neznosnem trpljenju mu ni mogel reči: Ne bom trpel. Ta grenki križ je vzel na rame in trpel s toliko ljubeznijo, da mu je le-ta dajala moč trpeti za vse človeštvo.

Nekoga ljubiti pomeni biti pripravljen zanj tudi umreti. Tisti, ki ljubi, ima za ljubljenega veliko skrb. A ta skrb ni slepa. Ta skrb je ljubezen, ki je daljnovidna in preroška. V ljubezni vidi, da je še upanje, da pomaga ljubljenemu. Tudi Jezus je videl, da je samo v njegovem dokončnem ponižanju in trpljenju upanje, da bi odrešil človeka ter da bi mu spregovoril tako zelo na srce, da bo razumel.

V takih trenutkih je postal strašni križ trpljenja za Jezusa tako dragocen in tako drag, da ga ni mogel zamenjati za ničesar v celem stvarstvu. Na voljo je imel dvanajst legij angelov, a vsi ti ne bi mogli narediti tega, kar je naredil Jezus v zvestem trpljenju. V tem trpljenju je bila Jezusova pot v globino greha in hudobije. Moral jo je okusiti v vsej njeni bridkosti in trdoti. Moral je iti do konca, moral je misliti na vse ljudi in nikogar ni smel izpustiti iz svojega svetega trpljenja. Takrat se je srečal z vsemi nami, z vso našo hudobijo in vso našo bedo. Muke trpljenja so bile strašne in so presegale moči Jezusove človeške narave. Toda ljubezen je bila tako velika, da mu je dajala moč premagati nadčloveške napore.

S svoji zgledom nas je učil. Ni se bal vsega ponižanja in nečloveškega zasramovanja. Tako zelo je bil ponižan, da si tega ne znamo predstavljati. A njegovo srce je bilo tiho in polno ljubezni in odpuščanja. Hudobiji se ni mogoče postavljati po robu z drugo hudobijo ali z maščevanjem, lahko se jo premaga samo z odpuščanjem in ljubeznijo tako, da do nespameti ljubiš tistega, ki ti dela krivico. To je zmogel samo on, Božji Sin. Postal nam je enak v vsem, razen v grehu, zato je hotel, da bi bil človek tudi sam sposoben ljubiti tako močno kot on. Njegova kri, ki se je na križu prelila na nas, je za nas postala veletok milosti, ki nas napravlja deležne njegove ljubezni. Njegova kri, ki nas je umila, ko je pritekla s križa, nas je vžgala v ljubezni, da smo tudi mi sposobni z njim trpeti in ljubiti kakor on.

Bil je ponižan in obsojen na najsramotnejšo smrt, a je pokazal, da je ravno v ponižanju prostor za ljubezen. Znamenje sramote je spremenil v znamenje odrešenja in ljubezni. Ko danes gledamo na znamenje svetega križa, nas le-to nagovarja kot znamenje ljubezni. S križa nas Bog neskončno ljubi. Govori nam, da nam odpušča naše grehe in nas ima neskončno rad. Govori nam, da je moral sprejeti križ na svoje rame, in nam pokazal, da smo mu dragoceni bolj kot vse na svetu. Tudi bolečina, ki jo je moral trpeti, ni bila močnejša od njegove ljubezni do nas. In ne samo enkrat, če bi bilo potrebno, bi trpel še tisočkrat za naše grešne duše.

Če si po človeško predstavljamo, kako veliko je bilo Očetovo trpljenje, ko je trpel njegov Sin Jezus, si lahko mislimo, da mu je bilo enako težko, kot če bi težki križ sam nesel na svojih ramenih. Ljubezen do Sina je parala Božje srce, ko je gledal njegove muke. Toda Oče ni ljubil samo Sina, ljubil je tudi človeka, in to tako zelo, da je iz te ljubezni pustil, da je Sin za človeka trpel in Očetu zadostil za vse človekove grehe. V križu se kaže tudi neskončna Očetova ljubezen.

Ko danes gledamo znamenje križa, si poskušajmo predstavljati Božjo ljubezen do nas. Naj nas križa ne bo nikoli sram, temveč naj nas vsak trenutek navdaja s hvaležnostjo za odrešenje. Mene, nevrednega in grešnega človeka, je Bog tako ljubil, da se ni nikjer ustavil, ko so ga mučili moji grehi, prav nasprotno mi je vedno znova odpuščal in mi tudi še bo, da bi me na koncu lahko okronal s tisto srečo, za katero me je ustvaril. Hkrati pa me s križa Bog gleda in mi govori: Tudi ti delaj tako, kot sem delal jaz. Tudi ti odpuščaj vsem, ki ti delajo krivico. Tudi ti ljubi iz vsega srca in nikogar ne pozabi ali izključi iz svoje ljubezni. Ljubi do nespameti, saj v vseh, ki jih ljubiš, najdeš in srečaš mene. Ne boj se, da boš omagal, saj ljubezen dela čudeže. Ljubezen je močnejša od vseh sil. Pritisni si moj križ na srce kakor nevesta v visoki pesmi in z vso ljubeznijo svojega srca reci: Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti.

O križ, presvet' oltar, daruje tu se naš vladar!

p. Branko Petauer

Združenje JMS in njegovo delovanje v času virusa

Na različnih področjih in ravneh se v delovanju ljudi čuti in doživlja bolj ali manj velika omejitev zaradi razsajanja virusa covid-19. Tako so omejeni predvsem socialni stiki, druženje in srečanja, kar na vsa ta področja in ravni vnaša zahtevo po novi ali po dodatni in drugačni obliki delovanja. Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu stoji pred istim vprašanjem, na katerega je poklicano odgovoriti. Kajti zdajšnja realnost je močno prizadela, oslabila in izzvala dozdajšnji uveljavljeni in utečeni način delovanja tega Združenja. Onemogočeni so sestanki, duhovne vaje, duhovne obnove itd., kakor smo jih poznali do zdaj. Trenutno. Ni pa onemogočeno delovanje Združenja kot takega, kajti potrebe in naloge, ki jih le-to ima, kličejo in silijo, kakor rečeno, k drugačnemu in dodatnemu ravnanju, ki bi omogočilo in spodbudilo njihovo uresničevanje. »Z vsem svetom« se tako tudi sami člani Združenja poslužujejo in odločajo za prenos določenih dejavnosti na virtualni način njihovega opravljanja. Seveda: Vse dejavnosti –preko digitalnih sredstev medčloveškega komuniciranja – seveda ni mogoče prenesti na njihov virtualni način opravljanja; kolikor in kar je mogoče, pa je zdaj čas, da se ta premik izvrši. V vsem tem vidimo, da se delovanje v bistvu niti ne okrni, pač pa da se dodajo in izkoristijo še nove oblike in priložnosti življenja in delovanja Združenja kot takega.

Tako smo bili povabljeni in imeli že dve video-srečanji. Na žalost skorajda nobena stvar v začetku ne steče kot bi morala. Potrebno je imeti tehnična sredstva; še več: potrebno je tudi poznavanje teh sredstev in delovanja z njimi. Tako se učimo digitalnega jezika ali pismenosti, kar je, za starejše nemajhen napor in izziv.

Ti dve srečanji sta bili seveda nekako »spoznavno« naravnani: da bi se spoznali na tak način delovanja in komuniciranja, sklepanja in spodbujanja. Na vsako novo stvar se moramo nekako privaditi in navaditi, če hočemo, da bomo v delovanju opravilni in produktivni. Obe srečanji naj bi organiziral sam, vodil pa ju je g. Srečko Fras, predsednik Združenja. Odzivi na srečanji so bili spodbudni, kajti za zdaj je največ, da smo zopet občutno in konkretneje povezani. Pri drugem srečanju smo prešli že na tematsko delovanje: Obnovili smo poznavanje in klic k poznavanju statuta Združenja, saj nam je bil ta nekoliko zopet predstavljen; kot animatorji pa smo govorili tudi o samem delu razširjanja češčenja, poznavanja in sprejemanja Jezusovega in Marijinega Srca v življenju ljudi. Tako se torej vedno bolj pomikamo k specifičnim točkam našega poslanstva in, z Božjo pomočjo, jih bomo poskušali tako spoznavati kakor realizirati. Dobre volje, pripravljenosti in odprtosti za ta korak, hvala Bogu, ne manjka.

Za zdaj je dogovor, da bi se dobivali enkrat mesečno, vsaj v taki zasedbi, torej v odprti obliki. Seveda je posameznih in na določeno temo namenjenih srečanj lahko še več, kakor bodo pač povedale potrebe, pa tudi omogočile naše zmožnosti. Za zdaj je časovni okvir srečanja – platforma Zoom – samo polurni, kar je za zdajšnje potrebe bilo povsem dovolj; če bo potrebo narasla, ga bomo seveda poskušali podaljšati; za zdaj pa ga še ohranjamo, tudi zato, da bi toliko bolj rasli v jedrnatem in konstruktivnem govorjenju, kolikor manj časa je na voljo. Seveda to ni najpomembneje in po potrebi bomo čas srečanja vsekakor podaljšali. Skratka, učimo se funkcionalnosti, fleksibilnosti … in kar je še takih čudno imenovanih, a potrebnih ravnanj.

Bog, ki je določene kanale povezovanja zaprl, nam daje tudi drugačne in druge možnosti delovanja. Vse skupaj pa zato, da bi rasli. Gotovo kriza ni za nazadovanje, pač pa okrepitev, poučitev in dozoritev. Bo pa Jezusovo in Marijino Srce tudi po teh novih načinih življenja vsekakor poveličano oz. ti novi načini bodo dali še obilnejšo, razsežnejšo in kompleksnejšo čast tema dvema Srcema. Naj nas blagoslovita!

Robert Smodiš