VALERIJINE VRSTICE Betlehemska luč miru

Čez poletje je ob cesti zrasla krasna nova hiša z oranžno fasado, srebrnimi balkoni in slapovi cvetja na oknih. Jesen je odnesla rože, sneg pa je zakril bohotne balkone. Toda že mesec dni pred novoletnimi prazniki je hiša doživela pravi festival svetlobe.Vsi zidovi so bili oviti v raznobarvne zavese luči, ki so migetale, se prižigale in ugašale, skratka hotele pritegniti pozornost na vsak način. Potem pa je prišel Sveti večer. V križišču na drugi strani ceste stoji že stoletje lesen križ v spomin na kdo ve kateri žalostni dogodek. Otroci iz soseščine so prinesli k njemu betlehemsko lučko. Vsakdo, ki je šel mimo, ji je za nekaj trenutkov naklonil svoje misli in se spomnil, da se je to noč rodil Jezus. Bilo je, kakor da ni kričeče fasade na drugi strani. Drobna lučka iz Betlehema ji je ukradla vso pozornost in zatemnila ves njen blišč.

 

Marija – zavetnica smučarjev

 

Smučišče Folgaria nad Trentom je dobro znano ljubiteljem belih strmin. Toda ali vemo, da je v tem kraju tudi svetišče Milostne matere - Madonna delle Gracie? Laiški brat Pietro iz samostana v Trevisu, ki je bil doma v teh krajih, je imel namreč videnje. V njem mu je Marija naročila, naj ji na posesti svojih staršev postavi cerkev. Cerkev je bila zgrajene leta 1588, v naslednjih stoletjih so jo povečali in polepšali ter ji prizidali zvonik. V tem predelu Italije je praznik Milostne Marije povezan s praznikom Marijinega rojstva, zato ga slavijo 8. septembra. Tedaj nosijo v procesiji starodavni Marijin kip iz terakote, ki mu pripisujejo več čudežnih uslišanj. Kip nosijo učitelji smučanja. Dne 7. januarja 1955 je namreč papež Pij XII. razglasil Marijo iz Folgarie za zavetnico italijanskih smučarjev. Cerkev stoji na višini1230 metrov, odprta je vse dni in jo smučarji radi obiskujejo. Slovenski smučarji se tako, kakor naši planinci, priporočajo Mariji Snežni, ki so ji postavili kapelico na Kredarici.

 

Ženske z Vrhovega I. Babica

 

»Čas od božiča do sv. Treh kraljev je bil en sam praznik: maše, obiski in praznični kruh. Mati so za božič vedno spekli poprtnik – velikanski z mlekom umešan kolač – in po njem v krogu razvrstili tičice iz testa. V kljun so jim dali trakove iz raznobarvnega papirja. Za vsakega vnuka je bila ena. Poprtnik je bil najlepši hleb božične peke. Tri svete večere so ga prinašali v hišo na mizo, kjer so ga pokropili z blagoslovljeno vodo in hkrati odmolili rožni venec. Na dan sv. Treh kraljev ga je oče slovesno razdelil. Vsak od otrok je dobil svoj kos, tičice pa smo postavili na mizo lepo v vrsto in mati so jim rekli: No, zdaj pa zapojte! Imeli smo občutek, da pojejo: 'Pridi, pridi, Bogec, k nam.' In bili smo srečni.«

Tako je mama včasih pripovedovala o svojem otroštvu. Mi smo za praznike naredili jaslice in božično drevesce, a tiste sreče, ki je mami sijala iz oči ob spominih, si nismo znali pričarati. Sprašujem se ali je bilo pred sto leti življenje res toliko lepše ali ga je delala tako lepega časovna oddaljenost in način, kako je mama to pripovedovala.

Družina je bila številna: deset otrok, starša, pa ded, hlapec, dekla in ljudje, ki so občasno pomagali pri delu. Jedli so v sobi za veliko mizo zbito iz širokih desk, med katerimi so bile za prst široke špranje. Toda za vse ni bilo prostora pri mizi. Za najmanjše otroke je mama postavila kozico, v kateri je bila navadno kaša, kar na tla. Nakupčkali so se okoli posode in hiteli zajemati. Nazadnje so še postrgali dno, če se je kaj kaše prijelo in morda celo malce prismodilo. To je bilo najboljše. Tudi kakšen psiček je prišel in polizal, če so otroci kaj raztresli. Pa so zrasli in odšli v svet.

Rada bi se z mamo vrnila v tiste čase in spremljala usode žensk, ki so nekoč hodile po poteh in stezah naše vasi, v potu svojega obraza globoko sklonjene pulile osat po naših njivah, se kregale zaradi otrok in kokoši ter nazadnje svoje težave izročale Devici Mariji, ki je bdela nad njimi v cerkvici na hribu. Vse so verjele, da bodo nekoč prišle v nebesa. Marsikateri greh je težil njihove duše, a iskreno so se kesale in zvesto molile v prepričanju, da jih bo Marija vzela k sebi. Tam v večnosti pa bo nekako tako, kakor je v domači vasi ob žegnanju. Šle bodo k maši pražnje oblečene in se potem sprehajale okoli cerkve ter ponujale polne jerbase štrukljev. In tako dan za dnem.

 

Moja babica je bila gospodinja na premožni kmetiji z veliko odgovornosti, a imela je deklo, ki je pomagala v hiši, in dninarice, ki so delale na polju. Moja mati je bila žena obrtnika. Imela je le malo njiv in malo živine v hlevu, a za vse je bila sama in življenje ji nikakor ni bilo lažje kot njeni materi. Pa jaz? Služba, otroci, bolna starša, vrt in tisoč obveznosti, ki jih prinaša vsak dan zaposlene sodobne ženske, ki ji je odprt ves svet. Vedno obložena z dvema polnima nakupovalnima vrečkama sem lovila vsako minuto, da bi jo čim bolj izkoristila. Kadar sem v najbolj dejavnem obdobju svojega življenja razmišljala o smrti, sem se srečala z njo na cesti, ki teče mimo železniške postaje. Desetletja sem se, hiteč v službo, dobesedno poganjala med avtomobile, kajti tiste minute, ko je neusmiljeno vladala na semaforju rdeča luč, so se mi zdele zelo dragocene. Devica Marija z Vrhovega je očitno želela, da se vrnem in je bdela nad menoj. Vzdržala sem, kakor so vzdržale druge Vrhovčanke, o katerih usodah bi rada govorila.

Včasih je bilo jedro vasi vrhu hriba nanizano okoli cerkve in se potem pomikalo v dolino. Takoj po vojni se je začelo novo štetje hiš na spodnjem koncu in se vzpelo v hrib. Zdaj je začetek vasi prestavljen na sever, kjer rastejo vedno nove in nove hiše. Vendar se mi zdi prav, da začnem pripoved z ženskami, ki so živele na starih domačijah pod cerkvijo. Pravzaprav sem že začela na babičinem domu.

Že dolgo se več ne dviga dim iz njenega zapuščenega doma, ostal pa mi je spomin na njen veliki kolač, ki je simboliziral rodbino in je združeval družino. Njeni otroci so se raztepli na vse strani in njeni pravnuki se ne poznamo med seboj. Kaj se je zgodilo z našimi družinami?

Valerija Ravbar

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (21)

V cerkvi nismo bili dolgo. Mirno smo odšli in pot nadaljevali peš. Nevski prospekt je zmeraj živahen. Veliko je prometa in tudi ljudi je tam vedno dovolj. Posebej turisti se počasi sprehajajo in ogledujejo mesto. Na ulicah je polno ljudi, ki ponujajo vse mogoče spominke, tudi sladoled in razne druge slaščice. Celo ulični umetniki se trudijo, da bi tam zaslužili kakšen rubelj. Videli smo celo neke vrste gledališče na ulici. Na tleh so imeli položene trakove. Znotraj trakov je bil »njihov oder« in tam so igrali razne prizore. Da ne govorim o raznih glasbenih skupinah, ki godejo vsaka na svojem vogalu. Noben ne pozabi nastaviti klobuka ali škatle, da bi vanjo padel kakšen rubelj. Najbrž se jim že splača peti tam na ulici. Če ne bi nič dobili, bi najbrž ne peli na ulicah.

Na ploščadi pred Ermitažem je bilo polno ljudi. Tudi avtomobilov je bilo veliko. Kolikor sem lahko razumel, so imeli gasilci neke vrste slavje. Veliko jih je bilo v uniformah, ki so bile zelo pisane. Ne tako kot pri nas, ko so vedno temno modre. Bili so v rdečih, redeče črnih … Na oblekah je bilo polno raznih zlatih vrvic in našitkov. Posebej mično so bila urejena dekleta, ki so bila v gasilskih vrstah. Nekatere so imele na glavah lepe cilindre z ruskim grbom na njih.

Ker nismo imeli veliko časa, sem skušal samo mimogrede narediti kakšen posnetek. Bolj blizu pa nisem hodil.

Pot nas je vodila mimo Ermitaža do Velike Neve. Ob Nevi smo šli še kakšnih sto metrov do neke vrste obalnega priveza. Tam so ljudje vstopali na ladje in izstopali iz njih. Vozile so v različne smeri. Vkrcali smo se na dokaj moderno ladjo. Mogoče je bilo na njej prostora za en velik avtobus. Zapeljala nas je v Finski zaliv. To je zaliv pred Sankt Peterburgom. V njem je večina sladke vode, saj je Neva dosti pripelje. Sredi zaliva je otok, ki se imenuje Kronštadt. To je bila dolge čase zelo pomembna obrambna točka, saj so iz nje nadzirali ves promet v Finski zaliv in v izliv Neve. Danes je otok povezan s kopnim s cesto. Ta otok je bil bolj pomemben poleti, ko je bila Neva odmrznjena. Pozimi pa je bilo drugače. Led je običajno tako debel, da po njem lahko vozijo s konjskimi vpregami in celo s tovornjaki. Okoli tega otoka je bilo vedno živahno vojskovanje. Posebej s Švedi so se Rusi kar pogosto dajali, ker so zelo vneto silili v izliv Neve in v mesto.

Vožnja ni bila nič posebnega. Ladja je bila na neke vrste zračni blazini in je skoraj lebdela nad vodo. Ker je bilo precej slabo vreme, sem ostal kar pod streho in nisem hodil ven gledat, kako drsimo po vodi.

V kabini se je hitro znašla prodajalka dežnikov, ki nam je ponujala svojo robo. Toda zanimanja za dežnike ni bilo, čeprav vreme ni kazalo najbolje.

Pristali smo v malem pristanišču. Bilo je kar lepo urejeno. Nekoliko bolj severno se je v obrisih videl otok Kronštadt. Na prvi pogled ni bilo videti nič zanimivega. Prispeli smo namreč v Petershof. Toda že po nekaj deset metrih, se nam je razodel čudovit pogled. Mali kanal, ki je vodil izpod ne posebno visokega hriba. Silvo nam je razložil, da je bil tu neke vrste letna rezidenca ruskih carjev. Ta kraj so obogatili s številnimi vodometi, ki vsi delujejo brez motorjev. Torej na prosti pad ali samo na vodni pritisk. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da smo prišli na otok. Zato kar nisem mogel verjeti, da vsi vodometi delujejo na naravni pritisk vode. Toda Silvo nam je razložil, da nismo na otoku ampak samo na drugi strani Finskega zaliva.

Že čisto na začetku je bilo mogoče opaziti, da je to zelo obiskan kraj in tudi raj za fotografiranje poročnih slovesnosti. Takoj na prvem mostičku smo naleteli na poročno fotografiranje. Mislim, da je bila fotografinja, ki jih je skušala upodobiti na tipalo. Kolikor sem opazil, je bila precej nepraktična. Kar pojezilo me je, da v tako lepem okolju ne naredi boljših fotografij. Že sem hotel vzeti stvari v svoje roke, a sem raje obstal ob strani. Pa naj imajo, kakor hočejo, zakaj so pa tako nerodno fotografinjo najeli. A kljub temu sem naredil nekaj fotografij neveste. Bila je mična črnolaska in oblečena v snežno belo poročno obleko. Po glavi so se mi vrstile podobe, ki bi jih lahko naredil v tako čudovitem kraju.

Pred nami je vstala velika graščina, ki se je dvigala nad vodometi. Do nje je vodil kanal, v katerega so se stekale vode od številnih vodometov. Bili so razporejeni ob obeh straneh kanala. Ob njih pa so rasla drevesa, ki so bila oblikovana v stožce. Ti ponavljajoči se motivi na vsaki strani so navidezno podaljšali razdaljo med nami in dvorcem. Zgledal je precej bolj oddaljen kot je v resnici bil.

Po lepo urejenih poteh smo prispeli do vznožja hriba. Čudoviti park je vodil do dvorca. Vmes pa polno vodometov s pozlačenimi kipi. To so bili razni junaki iz mitov in pripovedi. Iz levjih ust so brizgali visoki curki vode, ki so v različnih lokih padali v tolmune ob kipih. Nad glavnim vodometom je bila cela vrsta kaskad, po katerih je tekla vodo. Vse skupaj je bila ena sama simfonija vodnih curkov. Običajno so padali v lepo zaobljeni v zbiralnike. Ko pa je malo zapihal veter, je te curke nekoliko iznakazil. Toda ne tako, da bi bili grdi. Postali so še bolj zanimivi. Ob takih vodometih se lahko fotografu odpre tisoč možnosti, ki jih lahko izkoristi, če jih zna.

Kadar sem dalj časa imel odprt fotoaparat, so bili curki vode precej zamazani. Voda je bila videti kakor bi prah pihal v curku. Kar nekaj časa sem se poigraval z vodo in vodometi. Z enim očesom pa sem vedno pazil na druge duhovnike, kje so, da mi ne bi ušli.

Hodili smo po parkih med mnogoterimi vodometi. Vsak je bil drugačen. Spodaj ob obali so naredili nizko poslopje, v katerem so se zadrževale žene ruskih carjev, ko so bili v tem kraju. Ves prostor okoli vodometov je zasajen z drevesi. Med njimi so bili posejani kipi, ki so jih povezovale lepe sprehajalne steze. Ja, prav lepo je bilo tukaj carjem! Dobro so se razvedrili in uživali v lepem okolju in čistem zraku.

Med drevesi sem našel vodomet, ki je predstavljal sonce. Bil je tako narejen, da se je osrednji del, ki je bil v obliki sonca vrtel. Iz robov okrogle plošče so brizgali curki in lepo ponazarjali sončne žarke. Ves osrednji del se je vrtel, tako da je bilo mogoče videti žarke tudi od strani.

Parki so bili lepo vzdrževani in zasajeni. Tu je bilo paše za oči za vse mogoče ljubitelje. Tisti, ki so jim všeč rože, so prišli na svoj račun. Ko so občudovali vseh vrst rože, ki so bile zasajene v gredicah med pušpanovimi grebeni.

Vsega, kar je mogoče videti, si nismo ogledali. Bilo je preveč vsega. Toliko da smo dobili vtis. Podali smo se po lepo urejeni poti proti vrhu. Ob lepi graščini je bil pogled še bolj razkošen. Bilo je mogoče videti ves osrednji park z vodometi od zgoraj. Ob veliki kamniti ograji je bilo toliko ljudi, da je bilo težko dobiti mesto ob ograji. Eni so imeli toliko dela s selfiji, da je bilo veselje. Posebej Kitajci so se hoteli vedno tako slikati, da je bilo v ozadju vedno tisto, kar so obiskali, videli, srečali.

Dvorec na vrhu hriba je bil čudovito prenovljen. Na posebnih panojih je bilo mogoče videti stanje dvorca ob koncu druge svetovne vojne. Bil je tako porušen, da ga je bilo komaj mogoče prepoznati. Toda potrudili so se in vse prenovili. Prav tako kot od spodaj, je bil tudi od zgoraj pogled nekoliko zavajajoč. Ker se je arhitekt poigral s perspektivo, si imel občutek, da ti pogled seže v dalje, tja do morja. V resnici pa ni bilo tako daleč. Ponavljajoči se motivi tako prevarajo človekovo oko, da imaš občutek kot da vidiš kilometer daleč. V resnici pa je samo okoli tristo metrov.

Vodometi so čudovito razgibali park, bili so kot velike svetle bakle med gredicami cvetja, ki so se vile v različnih vijugah. Barve so se menjavale in dopolnjevale. Bil je pravi mali raj. Človek bi užival, gledal in fotografiral. A treba je bilo naprej, saj je bil program še kar precej obsežen

Za dvorcem je enaka višina, zato je mogoče, da voda z višine dvorca teče navzdol iz napaja vse vodomete, ki so razporejeni ob obali, ki je nižja. Za vodo ni težav, saj je vsa pokrajina bogata. Večja in manjša jezerca so razmetana po vseh koncih. Če bi šli severno od Finskega zaliva, se pravi na nasprotno stran, bi lahko prišli v pokrajino, ki je podobna Finski. Je na tisoče jezer. Največje med njimi je Ladovsko jezero, ki je veliko skoraj tako kot cela Slovenija. Na severu jezera je mali otoček, na katerem je samostan z vsem, kar mu pripada. Imajo lepo cerkev in vse ostale prostore. Okoli samostana je dovolj zemlje, ki jo obdelujejo menihi in od nje živijo. Poleti so precej odrezani od sveta in jih je mogoče obiskati le z ladjo. Ko jezero začne zamrzovati pa so popolnoma odrezani od sveta. Ko pa jezero tako zamrzne, da se je po ledu mogoče voziti, jih spet obiščejo ljudje z sanmi in podobnimi prevoznimi sredstvi. Samostan je še vedno živ in menihi, ki v njem živijo, vsak dan opravljajo sveto bogoslužje.

Ob poti do avtobusa smo videli zelo velik avtomobil. Bili je dolg za ne vem koliko dolžin navadnega osebnega avtomobila. Najeli so ga za poroko.

Z avtobusom smo se vozili po ravni pokrajini. Kolikor sem imel občutek, smo se vozili okoli mesta, najbrž po južni obvoznici. Ustavili smo se v malem kraju, kjer so nam pripravili kosilo.

Gostilna je bila lepo urejena. Pred njo so imeli celo igrala za otroke. Kaj bomo jedli? To vprašanje me je takoj postavilo v neprijeten položaj. Sem zelo previden pri tujih jedeh in mnogo neznanih okusov mi ne ugaja. Vedno se bojim, da mi jed ne bo ugajala in jo bom moral pustiti na krožniku. Toda bolje jo je pustiti, kot pa da ti je slabo, če bi se silil z jedjo, ki ti ne ugaja.

Toda bilo je kar zanimivo. Glavna jed je bila riba, ki je bila dobro in okusno pripravljena. Kosilo ni bilo razkošno. A bilo je vsega dovolj. Tudi okusi so bili zanimivi. Ni bilo ostro začinjeno in pekoče. Blagi okusi so bili.

Pred jedjo smo molili tako, kot se za duhovnike in kristjane spodobi. Škof Andrej pa je blagoslovil hrano, ki so nam jo pripravili.

Po kosilu smo nekaj časa klepetali zunaj pred gostilno. Kmalu pa smo se spravili nazaj na avtobus, saj je začelo rahlo rositi.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda Kaj je ljubezen, kaj je spoštljivost in kaj čast?

Takšna upodobitev po Besedi duhovno poroči dušo z Besedo, kateri je podobna po naravi, a se napravi podobno po volji, ko ljubi, kakor je sama ljubljena. Če je njena ljubezen popolna, se je duhovno poročila. Kaj je bolj prijetno kakor takšna skladnost ? Kaj je bolj zaželeno kakor takšna ljubezen, ob kateri se duša, ki ni več zadovoljna s človeškim učenjem, sama od sebe zaupno obrne k Besedi, pri Besedi zvesto vztraja, Besedo po domače sprašuje in pri njej išče nasvete v vseh zadevah; in kolikor more dojeti s svojim razumom, tako drzno je tudi njeno hrepenenje. To je zares duhovna in sveta zakonska pogodba. Toda premalo sem rekel pogodba; to je objem. To je pravi objem, kjer dva isto hočeta in isto nočeta, kar iz dveh napravlja enega duha. Ne bojmo se, da se bo zaradi neenakosti oseb v čem kalilo soglasje dveh src, saj ljubezen ne pozna boječe spoštljivosti.

Beseda ljubezen prihaja od ljubiti, ne od častiti. Časti tisi, ki pred kom drgeta, ki otrplo strmi v koga, kdor se boji, kdor koga občuduje; vsega tega ljubeče srce ne pozna. Ljubezen ima sama v sebi preobilje; kjer se pojavi, pritegne vase vsa druga čustva in si jih podvrže. Zato ljubi, kar ljubi, za drugo pa se ne meni.

Tisti, kogar po pravici častimo, po pravici ob njem strmimo in ga občudujemo, ima vendar rajši, da ga ljubimo.

Ženin in nevesta sta takšna. Med njima ni potrebna druga povezanost in vez, razen medsebojne ljubezni.

Ta vez je močnejša kakor najtesnejša naravna vez, na primer povezanost staršev z otroki. Saj je končno rečeno: » Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi » (Mt 19,5). Vidite, to čustvo med poročenimi je močnejše od vseh drugih čustev, celo samo od sebe.

Sedaj pa dodajte, da ta Ženin ne le ljubi, marveč je ljubezen sama. Ali je on čast? Nekateri bodo to zatrjevali, jaz pa nisem nič takega bral. Bral sem, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), ne pa da je čast. Bog torej pričakuje, da se ga kot Gospoda bojimo, da ga kot Očeta častimo in kot Ženina ljubimo. Katero teh čustev je višje, katero odličnejše? Seveda ljubezen. Brez ljubezni sledi strahu kazen, časti pa ne sledi naklonjenost. Strah je suženjski, dokler ga ne osvobodi ljubezen. In čast, ki ne prihaja iz ljubezni, ni čast, ampak prilizovanje.

Sveti Pavel je zapisal: » Edinemu Bogu čast in slava » (1 Tim 1,17) ; toda Bog ne bo sprejel ne naše časti, ne slave, če jima ne dodamo medu ljubezni. Ljubezen zadošča sama po sebi, ugaja sama po sebi in zaradi sebe.

Sama sebi je zasluženje, sama sebi plačilo. Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da izkuša ljubezen. Ljubim, ker ljubim; ljubim, da ljubim. Velika stvar je ljubezen, vendar le, če teče nazaj k svojemu počelu, se vrača k izviru, se izliva nazaj v svoj studenec in stalno zajema, od koder nenehno priteka. Izmed vseh dušnih vzgibov, občutkov in čustev je ljubezen edina, ki z njo stvar more odgovarjati svojemu Stvarniku, čeprav ne po enakosti, pač pa se mu more oddolžiti po podobnosti. Na primer, če se Bog jezi name, ali se bom jaz podobno jezil nanj? Seveda ne, ampak se bom bal, bom trpel in prosil. Enako, če mi Bog očita, ne bom njemu nazaj očital, marveč si bom prizadeval, da se mu opravičim. In če me sodi, ne bom jaz sodil njega, ampak ga bom kot Boga častil. In če me rešuje, ne zahteva, da jaz njega rešim; saj vendar on, ki vse rešuje, ne potrebuje, da ga kdo reši. Ko on vlada, moram jaz služiti, ko ukazuje, moram ubogati, ne pa od Gospoda zahtevati pokorščino ali predanost. Sedaj vidite, kako je glede ljubezni vse drugače. Zakaj, ko Bog ljubi, noče nič drugega, kakor da mu ljubezen vračamo; saj ne ljubi iz nobenega drugega namena, kakor da bi bil ljubljen; ve namreč, da prav ljubezen osrečuje tiste, ki se ljubijo.

 

Začetek božičnega praznika

Ni natančno znano, kdaj so kristjani začeli praznovati Gospodovo rojstvo 25. decembra in kaj je bil povod za to. Kdaj se je Jezus natančno rodil, ni znano. Koledarski seznam smrtnih dni rimskih škofov in rimskih mučencev, ki ga je napisal Filokal Furi leta 354, govori o tem, da so praznik Kristusovega rojstva obhajali v rimski mestni liturgiji 25. decembra leta 336. Na Vzhodu je skoraj istočasno nastal praznik Gospodovega razglašenja (6. januar), na Zahodu pa šele po prazniku 25. decembra, medtem ko v Milanu, Galiji in Španiji še nekoliko prej.

Povod za praznovanje Gospodovega rojstva ravno na 25. december naj bi bil poganski praznik »zmagoslavnega boga sonca«, ki ga je rimski cesar Avrelij leta 274 vpeljal v čast sirskemu bogu sonca iz Emese za celotno cesarstvo. Določil je, da se ga obhaja na zimski dan sončnega obrata, to je 25. decembra. Cerkev je nato 25. december določila, da se obhaja slovesni praznik Kristusovega rojstva (božič), saj je Kristus pravi zmagoslavni Bog Sonca (Luči), ki ga nobena tema ne more premagati. Sveto pismo Stare zaveze označuje pričakovanega Odrešenika kot »Sonce pravičnosti« (Mal 3,20). Nova zaveza pa Kristusa imenuje »luč sveta« (Jn 8, 12), po Janezovem prologu pa je on kot »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (1,9), prišel na svet. Tako so se kristjani lahko zmagoslavno postavili nasproti poganskim državljanom, da obhajajo praznik pravega Sonca, ki edini lahko podari svetu luč in odrešenje.

Teologi so si prizadevali, da bi izračunali datum Kristusovega rojstva. Pri tem so se naslonili na močno zasidran simbol Kristusa kot Sonca in s tem na enakonočje in oba sončna obrata. Na podlagi tega so prišli do mnenja, da je bil Janez Krstnik spočet ob jesenskem enakonočju in ob poletnem sončnem obratu rojen. Ker je bil po Lk 1,26 Kristus spočet šest mesecev po spočetju Janeza Krstnika, naj bi bil torej spočet ob spomladanskem enakonočju (25. marca) in rojen 25. decembra (devet mesecev po spočetju). Ker po rojstvu Kristusa dan postaja vedno daljši, so v tem videli osrečujoče delo Božje previdnosti. »Kdor se je vživel v miselnost kristjanov tretjega in četrtega stoletja, razume brez nadaljnjega, kako je morala simbolna moč izračunanega Kristusovega rojstnega dneva na dan zimskega sončnega obrata v navalu osvojiti srca. To ni bilo pač nič drugega kakor 'Božja roka sama! Njegov lastnoročni pečat v človeških izračunih! Kaj bi bilo lahko dano Božji previdnosti primernejšega, kakor da je bil izbran ravno ta dan, ki je tako poln simbolov! Nimam pravice trditi, da je bila ravno z zmagoslavno svetlostjo simbolike tega datuma sklenjena prava skrivnost zmagoslavne poteze božičnega praznika.« Čeprav se nam danes takšen izračun Kristusovega rojstnega dneva zdi vprašljiv, je vendar ravno ta izračun pravi povod za obhajanje praznika Kristusovega rojstva 25. decembra.

Da se je novi praznik tako hitro razširil po vsej Cerkvi in v mnogih delnih Vzhodnih Cerkvah že v četrtem stoletju, je bil vzrok tudi v tem, da se je v boju proti arijanski krivi veri postavljalo v ospredje Boga človeka, ki je prišel torej na svet ne samo kot človek, kakor je trdila arijanska kriva vera, temveč tudi kot pravi Bog.

Prvotna vsebina božičnega praznika je učlovečenje (inkarnacija) Boga človeka, njegova »pojavitev v mesu«, torej tako spočetje kakor tudi rojstvo. Zato je tudi razumljivo, da se ni mogel uveljaviti v sedmem stoletju pridruženi praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) kot zapovedani praznik, ki stoji istočasno v senci bližnjega velikonočnega praznika oziroma velikega tedna.

Na sam božični praznik lahko opravijo duhovniki tri svete maše, o katerih govori že sveti Gregor Veliki. Kakor nam poroča romarica Silvija, so se v Palestini proti koncu četrtega stoletja na praznik Gospodovega razglašenja zbirali k vigiliji v Betlehemu, v cerkvi Jezusovega rojstva. Vigilija se je končala z mašo. Na praznik dopoldne pa so obhajali mašo v Konstantinovi baziliki v Jeruzalemu. Ta običaj je rimska Cerkev sprejela za božični praznik. Tako so v rimski baziliki pri Mariji Veliki, ki jo je dal zgraditi papež Liberij (352–366), proti koncu četrtega stoletja zgradili kapelo Gospodovega rojstva, podobno betlehemski votlini. Tu hranijo še danes kose lesa, ki je verjetno od Gospodovih jaslic. Gre za baziliko, ki jo je papež Sikst III. (432–440) po efeškem koncilu ponovno pozidal v čast Bogorodici, ki pa se od šestega stoletja navadno imenuje Santa Maria ad praesepe. V tej kapeli, podobni betlehemski votlini, so na božično noč obhajali vigilijo z mašo. Dopoldne, na praznik, je bila maša pri svetem Petru. V šestem stoletju, verjetno v času papeža Janeza III. (561–574), ko je bila cerkev svete Anastazije pod Palatinom dvorna cerkev bizantinskih cesarskih namestnikov (med letoma 555 in 568), se je sprevod na poti k svetemu Petru ustavil pri cerkvi svete Anastazije in je bila tu ob zori druga sveta maša.

Verjetno so v dvanajstem stoletju izbrali baziliko Marije Velike za slovesno mašo na božični praznik dopoldne namesto bazilike svetega Petra. To so storili verjetno zaradi prevelike oddaljenosti od cerkve svete Anastazije do bazilike svetega Petra. Od takrat je prva in tretja slovesna božična sveta maša pri Mariji Veliki.

Po sedanji navadi je prva sveta maša o polnoči, ker se je Kristus rodil ponoči, kakor verujemo (po Lk 2,1–14: o povelju cesarja Avgusta), druga ob zori, ker so ob tem času prišli počastit Božje Dete pastirji (Lk 2,15–20: o pastirjih), tretja sveta maša podnevi (Jn 1,1,14: »v začetku je bila Beseda«).

Za božič se postavlja v cerkvah in krščanskih hišah jaslice. Pobožni preprosti ljudje so začeli skrivnosti božične noči obhajati tudi z uprizoritvijo iger. Te igre so združili v cerkvah z bogoslužjem. To je začetek postavljanja jaslic. Sveti Bonaventura pripoveduje o svetem Frančišku Asiškem, kako je tri leta pred svojo smrtjo (leta 1223) v gozdu pri Greccio na božično noč napravil jaslice. Velika množica se je zbrala z baklami v gozdu in vso noč pela svete pesmi. Sveti Frančišek je kot diakon stregel pri maši in ves ganjen in poln svetega veselja pridigal o skrivnosti učlovečenja.

V trinajstem stoletju je nastala navada, da so ljudje v božičnem času hodili okrog v velikih sijajnih sprevodih in v živih podobah predstavljali sveto Družino in svete Tri kralje. Na ta običaj nas spominjajo še vedno koledniki, ki pa so ga v sedemnajstem stoletju popolnoma opustili. Namesto živih oseb, ki so nastopale v teh duhovnih igrah, so pozneje razpostavljali okrog jaslic iz lesa izrezljane podobe. Najlepše jaslice so iz osemnajstega stoletja. Posebno velike jaslice postavljajo danes v Italiji, na primer v Rimu v cerkvi Ara Coeli na Kapitolu. V božični osmini prihajajo otroci in v čast svetemu Bambinu, Božjemu Detetu, deklamirajo božične pesmice.

Proti koncu osemnajstega stoletja so začeli postavljati božično drevesce. Sedaj drevesce ne postavljajo samo po krščanskih hišah, ampak tudi pri Judih in pri nevernih. Božično drevesce simbolizira nadnaravno življenje, ki ga je Adam zapravil, Kristus pa nam ga je zopet pridobil s svojo lastno krvjo, ko je umrl na križu in s svojim vstajenjem ter odhodom k Očetu v nebeško slavo.

br. Matevž Pucelj