Organizirana molitev rožnega venca

V zadnjih letih je bila po mnogih državah organizirana molitev za posebne namene. Tako so imeli leta 2015 v ZDA 54 dni, od 15. avgusta do 7. oktobra, molitve za zakon in družino. Nadškof Jerome Listecki, ki je duhovni svetovalec apostolata rožnega venca za evangelizacijo, je vsem škofom v ZDA poslal posebno pismo. V njem je opisal novo molitveno pobudo ter poudaril, da v času duhovne krize sodobne kulture vsi potrebujemo Marijino posredovanje. Ni naključje, da je molitev v tem času bila namenjena prav družini in zakonu – v Filadelfiji je namreč med 22. in 27. septembrom 2015 potekalo svetovno srečanje družin, oktobra 2015 pa v Vatikanu redna splošna sinoda o družini.

Želja nadškofa je bila, da bi dnevi molitve pripomogli k duhovni prenovi države. Pobuda želi biti sporočilo upanja za današnjo družbo. Rožni venec so verniki lahko molili posamezno, v skupini, v družini, župniji ali kakšni drugi skupnosti. Prvih 24 dni je bila v ospredju prosilna molitev, naslednjih 24 dni pa je bilo zaznamovanih z zahvalno molitvijo. Ostali molitveni nameni so bili osredotočeni na temo miru, varovanja človeškega življenja ter varstva verske svobode.

 

Kot da bi sedeli za mizo z Marijo

Rožni venec je živa molitev. Je tako, kot bi sedeli za mizo z Marijo in bi se pogovarjali o njenem Sinu. Bolj ko se navadimo na to molitev, večjo potrebo čutimo po njej. Vedno bolj jo doživljamo kot svojo in vse močneje nam pomirja dušo.

Je vzvišen dar, ki nam ga je Devica dala, da bi nas približala Kristusu. Marija ve, kako težko je premišljevati o nebeških stvareh v naši omejeni človeški razsežnosti. Devica tudi ve, kako nujno je, da nikoli ne izgubimo izpred oči navzočnosti Boga v našem življenju.

Rožni venec je Marijina roka, ki nas vodi in nam kaže, kako naj vtisnemo Kristusa v naše srce. Prek te molitve odkrivamo tudi meditacijo, ker premišljujemo Kristusovo življenje in podoživljamo vse tiste trenutke v naši notranjosti.

Ko molite rožni venec z vso pobožnostjo vaših src, sprejemate z vnemo vsako posamezno skrivnost Kristusovega življenja, kakor če bi ga Marija izročila v vaše roke.

Vir: fr.aleteia.org

 

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Rožni venec mučenca sv. Janeza

Sv. Janez Ogilve, jezuit, mučenec s Škotske, se je vzpenjal na morišče (+ 1615). V zadnji uri, ko je stal na podnožniku nad več tisoč gledalci, je hotel na tem odru pustiti bodisi spomin na ta trenutek bodisi znamenje vere, zaradi katere je bil pripravljen umreti, in je bil zato srečen: zgrabil je edini predmet, ki mu je ostal, rožni venec, in ga z vso silo vrgel med množico.

Rožni venec je priletel v prsi mladega madžarskega kalvinista Janeza iz Heckersdorffa, ki je potoval po Škotskem zaradi študija in turizma ter se je tistega dne povsem slučajno nahajal v Glasgowu.

Mladenič je bil zaradi tega globoko pretresen. Spomin na tisti rožni venec ga je vedno in povsod preganjal do dneva, ko je postal katoličan. Do smrti je kar naprej zatrjeval, da svoje spreobrnjenje pripisuje prav tistemu rožnemu vencu.

Vir: Aleteia

 

Odmevi

Potrebni smo drug drugemu: v iskanju, spoznavanju in odkrivanju Resnice, v približevanju liku sv. Bernarda. Pojdimo pogumno naprej z roko v roki!

Hvala ti, stiška Žalostna Mati Božja, za povabilo v Bernardovo družino, za povabilo v svojo materinsko šolo. Srečna sem, da sem se lahko pridružila Bernardovim učencem, saj se v tvoji šoli učimo toliko lepega o pomenu molitve, o njeni poglobitvi, o naši vsakdanji daritvi nebeškemu Očetu. Hvala ti za vse molitve tudi tistih članov BD, ki se naših skupnih mesečnih srečanj ne morejo udeleževati zaradi bolezni in oddaljenosti. Združi nas, da bomo duhovno zbrani v tvoji Materini šoli.

 

 

Iz življenja sv. Bernarda (5)

Prvih deset let v Clairvauxu je opat Bernard preživel še kar v miru – pripadajoč svojim menihom. Po letu 1125 pa je bil na razpolago vsemu krščanstvu. Njegova dejavnost je segala na zelo različna področja in se je raztezala na ves Zahod. Vabili so ga, da je hodil pridigat v druge opatije. Kot govornik je kmalu zaslovel v vseh deželah zahodne Evrope.

Vedno pogosteje so ga prosili za nasvete in za posredovanje v cerkvenih zadevah. Postal je priznan zagovornik prizadevanj za njeno prenovo. Vabili so ga na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Veliko delo je Bernard opravil tudi v boju za edinost in mir. Poravnaval je spore med takratnimi vladarji ter med njimi in Cerkvijo. Rimljani so mu iz hvaležnosti dali ime »oče domovine«. V katerokoli mesto je prišel, so ga sprejeli z zvonjenjem. Velike množice so se zbirale okoli njega. Vse ga je hotelo videti in slišati. V frankfurtski stolnici se je zbralo toliko ljudi, da ni mogel po pridigi iti ven. Tedaj ga je cesar Konrad dvignil in ga nesel iz cerkve.

Bernard je neustrašeno stopal pred papeže, kardinale, cesarje in kralje – ne iz želje po oblasti ali iz častihlepja ampak zaradi resnice in pravice. Neprijetno mu je bilo, če so ga hvalili. Odklonil je, ko so mu ponujali škofovske sedeže. Vedno je ohranil ponižno srce. Bil je nesrečen, ker ga je svet spet in spet klical. O sebi je potožil: »Kako nesrečen sem jaz, vedno obsojen, da opravljam posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj zmeraj zunaj gnezda, izpostavljen viharjem in nevihtam.«