Kot da bi sedeli za mizo z Marijo

Rožni venec je živa molitev. Je tako, kot bi sedeli za mizo z Marijo in bi se pogovarjali o njenem Sinu. Bolj ko se navadimo na to molitev, večjo potrebo čutimo po njej. Vedno bolj jo doživljamo kot svojo in vse močneje nam pomirja dušo.

Je vzvišen dar, ki nam ga je Devica dala, da bi nas približala Kristusu. Marija ve, kako težko je premišljevati o nebeških stvareh v naši omejeni človeški razsežnosti. Devica tudi ve, kako nujno je, da nikoli ne izgubimo izpred oči navzočnosti Boga v našem življenju.

Rožni venec je Marijina roka, ki nas vodi in nam kaže, kako naj vtisnemo Kristusa v naše srce. Prek te molitve odkrivamo tudi meditacijo, ker premišljujemo Kristusovo življenje in podoživljamo vse tiste trenutke v naši notranjosti.

Ko molite rožni venec z vso pobožnostjo vaših src, sprejemate z vnemo vsako posamezno skrivnost Kristusovega življenja, kakor če bi ga Marija izročila v vaše roke.

Vir: fr.aleteia.org

 

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Rožni venec mučenca sv. Janeza

Sv. Janez Ogilve, jezuit, mučenec s Škotske, se je vzpenjal na morišče (+ 1615). V zadnji uri, ko je stal na podnožniku nad več tisoč gledalci, je hotel na tem odru pustiti bodisi spomin na ta trenutek bodisi znamenje vere, zaradi katere je bil pripravljen umreti, in je bil zato srečen: zgrabil je edini predmet, ki mu je ostal, rožni venec, in ga z vso silo vrgel med množico.

Rožni venec je priletel v prsi mladega madžarskega kalvinista Janeza iz Heckersdorffa, ki je potoval po Škotskem zaradi študija in turizma ter se je tistega dne povsem slučajno nahajal v Glasgowu.

Mladenič je bil zaradi tega globoko pretresen. Spomin na tisti rožni venec ga je vedno in povsod preganjal do dneva, ko je postal katoličan. Do smrti je kar naprej zatrjeval, da svoje spreobrnjenje pripisuje prav tistemu rožnemu vencu.

Vir: Aleteia

 

Odmevi

Potrebni smo drug drugemu: v iskanju, spoznavanju in odkrivanju Resnice, v približevanju liku sv. Bernarda. Pojdimo pogumno naprej z roko v roki!

Hvala ti, stiška Žalostna Mati Božja, za povabilo v Bernardovo družino, za povabilo v svojo materinsko šolo. Srečna sem, da sem se lahko pridružila Bernardovim učencem, saj se v tvoji šoli učimo toliko lepega o pomenu molitve, o njeni poglobitvi, o naši vsakdanji daritvi nebeškemu Očetu. Hvala ti za vse molitve tudi tistih članov BD, ki se naših skupnih mesečnih srečanj ne morejo udeleževati zaradi bolezni in oddaljenosti. Združi nas, da bomo duhovno zbrani v tvoji Materini šoli.

 

 

Iz življenja sv. Bernarda (5)

Prvih deset let v Clairvauxu je opat Bernard preživel še kar v miru – pripadajoč svojim menihom. Po letu 1125 pa je bil na razpolago vsemu krščanstvu. Njegova dejavnost je segala na zelo različna področja in se je raztezala na ves Zahod. Vabili so ga, da je hodil pridigat v druge opatije. Kot govornik je kmalu zaslovel v vseh deželah zahodne Evrope.

Vedno pogosteje so ga prosili za nasvete in za posredovanje v cerkvenih zadevah. Postal je priznan zagovornik prizadevanj za njeno prenovo. Vabili so ga na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Veliko delo je Bernard opravil tudi v boju za edinost in mir. Poravnaval je spore med takratnimi vladarji ter med njimi in Cerkvijo. Rimljani so mu iz hvaležnosti dali ime »oče domovine«. V katerokoli mesto je prišel, so ga sprejeli z zvonjenjem. Velike množice so se zbirale okoli njega. Vse ga je hotelo videti in slišati. V frankfurtski stolnici se je zbralo toliko ljudi, da ni mogel po pridigi iti ven. Tedaj ga je cesar Konrad dvignil in ga nesel iz cerkve.

Bernard je neustrašeno stopal pred papeže, kardinale, cesarje in kralje – ne iz želje po oblasti ali iz častihlepja ampak zaradi resnice in pravice. Neprijetno mu je bilo, če so ga hvalili. Odklonil je, ko so mu ponujali škofovske sedeže. Vedno je ohranil ponižno srce. Bil je nesrečen, ker ga je svet spet in spet klical. O sebi je potožil: »Kako nesrečen sem jaz, vedno obsojen, da opravljam posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj zmeraj zunaj gnezda, izpostavljen viharjem in nevihtam.«

 

 

35 LET BERNARDOVEDRUŽINE Molitev (4)

Kako se moli, nam je pokazal Jezus sam. Molil je kljub veliki dejavnosti. Za molitev se je umikal v samotne kraje, kajti v vrvežu je težko moliti. Pred važnimi dogodki je veliko molil. Evangelisti poročajo, da je molil ob svojem krstu, ob izboru apostolov célo noč, ob spremenitvi na gori Tabor, ob obuditvi Lazarja. Tu se je nebeškemu Očetu že vnaprej zahvaljeval za uslišanje.

Jezusova molitev je zbujala pozornost. Učenci bi tudi sami radi znali tako moliti, zato so Jezusa prosili, naj jih to nauči. Tedaj jih je naučil moliti očenaš. Dan pred smrtjo pa je v dvorani zadnje večerje molil svojo velikoduhovniško molitev. To je bil pretresljiv pogovor z Očetom s prošnjo za učence, za nas vse, za Cerkev, za edinost. Na vrtu Getsemani je, obdan s težo grehov vsega sveta in zapuščen od vseh ljudi, molil: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene.« Dodal pa je, naj se ne zgodi njegova ampak Očetova volja. Ta popolna predanost Očetovi volji je izražena tudi v očenašu. Je sad molitve.

Če se hočemo naučiti dobro moliti, je zelo koristno iti tudi v Marijino šolo. Za dobro molitev je najprej potrebno, da znamo Božjo besedo poslušati. Pri vsakem pogovoru je potrebno tudi poslušati, ne le govoriti. Marija je Jezusovo besedo poslušala, ohranjala v srcu, premišljevala in po njej živela. Bila je živa antena, naravnana na Božje valove. Zdaj v nebesih poveličana slavi Boga, se mu zahvaljuje in stalno prosi za nas, ki so njeni duhovni otroci. Tako je srednica vseh milosti.

Če Božjo voljo izpolnjujemo, že molimo, ker s tem odgovarjamo Bogu na njegovo vabilo. Živeti Božjo besedo in po Božji volji je možno le z globoko vero. Najprej moramo Bogu prisluhniti, šele potem se lahko z njim pogovarjamo. Učitelj in voditelj molitve je Sveti Duh. Veselje do molitve je njegov posebni dar.

Najlepša molitev za Jezusovim očenašem je Marijin Magnificat (Moja duša poveličuje Gospoda), ki je čudovit izraz Marijine globoke duše. Je molitev občudovanja, češčenja in zahvale. Ostanimo v Marijini šoli!