Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (2) Simbol srca

O človeškem srcu govorijo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, cerkveno učiteljstvo, mistiki, pesniki in pisatelji ter ljudje v vsakdanjem pogovoru. Srce je središče življenja in dejavnosti, jedro človekove osebnosti ter sedež njegove ljubezni. Človek brez srca je človek brez ljubezni. Srce je več kakor človekov razum, volja in čustvo. Srce je simbol ljubezni in vsega notranjega bogastva.

Človek je takšen, kakršno je njegovo srce. V srcu prebiva Sveti Duh (prim. Gal 4,6). Od našega srca bo odvisno tudi gledanje Boga po naši smrti, saj nas Jezus v blagru uči: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8). Ko molimo, povzdigujemo k Bogu svoje srce.

V srcu nastajajo naše misli, želje, načrti. Žal tudi naši grehi. Kakršne so naše prostovoljne misli, želje, sklepi in predstave, takšne bodo naše besede, takšna bodo tudi naša dejanja. Takšni bomo kot ljudje in kristjani. Če se hočemo poboljšati, mora priti do spreobrnjenja našega srca, naše notranjosti. Na znotraj se moramo odvrniti od zla in se okleniti dobrega, Boga.

Bog je po preroku Ezekielu obljubil:

“Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog” (Ezk 11,19s).

Govorimo tudi o presvetem Jezusovem Srcu. Povabljeni smo, da se mu posvetimo. Tu je središče njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. On ima srce za nas. Tudi za nebeškega Očeta moremo reči, da ima srce za nas ljudi, ker nas neizmerno ljubi.

Ljubezen ni isto kakor čustvo ljubezni, ki je dostikrat kratkotrajno in muhasto. Vendar s pomočjo čustva Boga in bližnjega ljubimo z večjim žarom. Veselje in sreča sta povezana z ljubeznijo. Že pristna človeška ljubezen je vir veselja in sreče. Tem bolj je vir veselja in sreče ljubezen med človekom in Bogom.

Tomaž Kempčan, znani duhovni pisatelj iz 15. stoletja, je v knjigi Hoja za Kristusom položil Bogu v usta tele besede:

»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučén v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Čeprav ni nobenih čustev ali so ta celo ljubezni nasprotna, moremo ljubiti z Božjo ljubeznijo. Seveda se moramo pri tem večkrat prisiliti z voljo. To je potrebno zlasti pri ljubezni do sovražnikov, ko se nam čustva običajno zelo upirajo in so nam le z duhovnim bojem pokorna.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS

Začenjamo z novim večjim naslovom: Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). Tu bomo objavljali prispevke, ki zadevajo našo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pripravo nanjo, izpeljavo, obnavljanje in zlasti življenje iz posvetitve. Jezus je rekel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Povabljeni ste, da pošljete svoja izkustva in s tem spodbudite tudi druge. Bog povrni!

Dvajset let po vélikem jubileju

Leta 2020 bo minilo dvajset let od obhajanja vélikega jubileja, dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Na ta dogodek se je vesoljna Cerkev pod vodstvom papeža sv. Janeza Pavla II. zavzeto pripravljala. V Sloveniji smo k splošnim prizadevanjem dodali še posvetitev posameznikov, družin in različnih skupnosti Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Slovenski škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, radi sprejeli pobudo 'od spodaj', »da bi se slovenski verniki v okviru svojih župnij posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu«. Pobudo je podpisalo skoraj tristo slovenskih duhovnikov, redovnikov, redovnic, predstavnikov cerkvenih gibanj in laikov. Približno ena tretjina župnikov se je na pobudo odzvala in so organizirali pripravo na posvetitev v svojih župnijah, na posvetitev pa so se pripravili tudi po samostanih in drugih skupnostih. Največ posvetitev je bilo v letu 1999, torej pred dvajsetimi leti.

Vedno znova opažamo, da smo slabotni. Okolje, v kakršnem živimo, veri ni naklonjeno. Plavati je treba proti toku, pa še nas lahko odnese. Zato potrebujemo izdatno pomoč od zgoraj. Tudi posvetitev ne deluje in nas ne posvečuje avtomatično, brez našega sodelovanja. Vsaj vsako leto naj bi se znova dobro pripravili na obnovitev posvetitve. Veliko posvečenih posameznikov svojo posvetitev s kratko molitvijo obnavlja celo vsak dan. Za dobro pripravo nam je na razpolago knjižica Devetdnevnica. Temeljito se lahko pripravimo z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način. Najbolje je, če župnik v svoji fari organizira posvetitev oziroma obnovitev posvetitve. Vendar se vsak vernik lahko sam odloči za ta korak, čeprav ni skupne priprave. S tem pokaže svojo versko odraslost, ki pa je vedno združena s pravo ponižnostjo.

V Sporočilih slovenskih škofij (št. 1/1999) je zapisal takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, da je za vse posvečene potrebno »zlasti še bolj goreče in dosledno krščansko življenje v duhovni blagor vse Cerkve«. S tem posvečeni lahko veliko prispevamo k novi evangelizaciji vedno bolj nekrščanske Slovenije. Dobro pripravljena posvetitev in življenje iz posvetitve je zelo dobra pot do poglobljenega življenja iz vere, upanja in ljubezni. Pri pripravi posvetitve in obnovitve posvetitve nam lahko pomagajo knjižice, kot so: Devetdnevnica pred posvetitvijo in obnavljanjem posvetitve JMS, Pet prvih sobot, Priročnik za posvetitev, Sadovi posvetitve. Dobijo se pri Salve na Rakovniku ali v Stični.

V našem glasilu bomo objavljali tudi poročila, ki zadevajo čas pred dvajsetimi leti. Prosim, da pošljete laiki in duhovniki svoje spomine na tisti čas v zvezi s pripravo posvetitve, samo posvetitvijo in življenjem iz nje. Naj bo vse poklon Jezusu in Mariji ter spodbuda vsem za naprej.

p. Anton

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (64) Pokora, pokora, pokora!

Lucija je v razgovoru z msgr. Bertonejem povedala, da je med videnjem 13. julija 1917 »Naša Gospa, od katere se je širil sij, v desni roki držala srce, v levi pa rožni venec«. Srce je za Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.«

Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev.

Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razodetju tretjega dela skrivnosti zapisal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali 'salvare le anime' (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: 'Penitenza, Penitenza, Penitenza' (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: 'Spokorite se in verujte evangeliju' (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.«

Kardinal je poudaril, da so vse napovedi pogojne in odvisne od ljudi, ali se bodo uresničile ali ne:

»Prihodnost nikakor ni nespremenljivo določena, in podoba, ki so jo videli otroci, nikakor ni vnaprej posneti film o tem, kar je prihodnjega, pri čemer ne bi mogli ničesar več spremeniti. Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za spodbuditev moči za spremembo k dobremu.«

Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil:

»Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.«

Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v drugem in tretjem delu fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.

Kardinal Ratzinger je 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«

Tretji del skrivnosti je nakazan že v drugem.

Sestra Lucija je že v pismu Janezu Pavlu II. 12. maja 1982 nakazala vsebino in razlago tretjega dela fatimske skrivnosti z besedami, ki so v drugem delu:

»Tretji del 'skrivnosti' se nanaša na besede Naše Gospe: 'Če pa ne, bo [Rusija] razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni' (13. 7. 1917).«

Msgr. Bertone ugotavlja:

»Tretji del 'skrivnosti' je simbolično razodetje, ki se nanaša na ta del sporočila in je pogojeno z našim sprejetjem ali nesprejetjem tistega, kar sporočilo samo zahteva: 'Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir; če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu itd.' Glede na to, da nismo upoštevali tega poziva sporočila, ugotavljamo, da se je uresničilo: Rusija je preplavila svet s svojimi zmotami. In če še ne ugotavljamo popolne izpolnitve konca te prerokbe, vidimo, da gremo proti njej postopoma z velikimi koraki. Če se ne odrečemo póti greha, sovraštva, maščevalnosti, nepravičnosti, kršenja pravic človeške osebe, nemoralnosti in nasilja itd. In ne recimo, da nas Bog tako kaznuje; nasprotno, ljudje sami si pripravljajo kazen. Bog nas skrbno opozarja in kliče na dobro pot, s spoštovanjem do svobode, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni.«

»Razkritje 'skrivnosti' je bil velik dar za katolištvo, za vse častilce Matere Božje. Tudi za tiste, ki ne verujejo,« je še dejal msgr. Bertone.

V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela 'skrivnosti', v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: '… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti' (13. maja 1994). Da je tukaj neka 'mano materna' [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli je o papežu Janezu Pavlu II. zapisal: »To je papež Fatime, razkritje 'tretje skrivnosti': papež, ki prerokbo o 'škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic', pripiše svojemu življenju.« On je papež tretjega dela fatimske skrivnosti.

Kardinal Ratzinger takole razlaga končni del tretjega dela skrivnosti:

»Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Janez Pavel II. kot glavna oseba tretje skrivnosti

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža.

Na vprašanje msgr. Bertoneja 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: „Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.«

Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

V videnju je sicer papež umrl, v resnici pa je dospel le na prag smrti. Na kliniko Gemelli so ga pripeljali nezavestnega, v brezupnem stanju. Izgubil je veliko krvi. Tajnik msgr. Stanislaw Dziwisz mu je podelil bolniško maziljenje. Že so se odločili, da pripravijo uradno sporočilo o njegovi smrti. Zdelo se je, da ni več rešitve. Primarij profesor Castiglioni je bil odsoten, profesor Francesco Crucitti, ki je krožil po Rimu, pa je imel nekakšen navdih: 'Pogledat grem svoje bolnike na polikliniko Gemelli.' Ta obisk ni bil v njegovem načrtu. Msgr. Bertone poroča:

»Ko je [Crucitti] nepričakovano prispel, so ga skoraj odnesli v zgornje nadstropje: 'Pojdite gor, pojdite gor v operacijsko sobo. Streljali so na papeža.' In zgodil se je čudež, da so papeža oživili in izvedli več ur trajajočo operacijo, ki se je končala po 22. uri in imela pozitiven izid. Papež je bil torej rešen in extremis, bil je kakor mrtev in iztrgan smrti.«

Papežu se je že ustavilo bitje srca. Ko se je operacija že začela, je prispel Giancarlo Castiglioni, direktor Inštituta za kirurgijo, ki je bil na kongresu v Milanu. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa.

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU

»Če hočete prejeti dar vztrajnosti, ljubite Marijo.«

Sveti Frančišek Borgia je opazil, ko je spraševal svoje novince, da nekateri med njimi ne častijo Device Marije. S tem je seznanil učitelja novincev in ga prosil, naj bo pozoren na tiste novince in naj jih nadzira. To, česar se je svetnik bal, se je zgodilo: vsi tisti novinci so izgubili poklic.

Sveti Filip Neri je naročal svojim spovedancem: »Otroci moji, če želite prejeti dar vztrajnosti, ljubite Marijo, služite Mariji. Mi namreč pademo in se izgubimo takrat, ko je ne kličemo na pomoč.«

Le Chapelet des enfants

Čému je Marija rekla »ne«.

Za boljše razumevanje vrednosti njenega »da« je v našem odnosu do Marije dobro vedeti, čemu je rekla »ne«.

»Ne« je rekla vsemu, kar ni spadalo v območje Božje volje ali ni bilo del njegovega načrta. Ko je razumela, da je bila izbrana za Božjo mater, v zameno za to ni zahtevala ničesar. To dejstvo je preprosto sprejela. »Ne« je rekla nečimrnosti, saj je sebe razglasila za Gospodovo deklo.

Pred svetom se ni nikoli hvalila: ne s svojim poslanstvom ne s svojim Otrokom. »Ne« je rekla sebičnosti. Ko ji je angel govoril o Elizabeti, se je kljub svojemu stanju nosečnosti takoj odpravila k njej.

»Ne« je rekla kakršnemu koli sprejemanju pomoči. V trenutku, ko je prejela veselo novico o svoji nosečnosti, bi lahko prosila Boga za majhno pomoč angelov. Od Boga nikoli ni pričakovala niti najmanjše pomoči. Navadila se je na njegovo odločitev in je prenašala tisto trpljenje, s katerim se je morala soočiti. Že od vsega začetka je svojega Sina pokazala drugim: pastirjem, modrim, vsemu svetu.

Aleteia

Pomen dobre matere za duhovne poklice

Božji služabnik Andrej Majcen je o svoji mami zapisal: »Nikdar je nisem videl, da bi se jezila ali slabo govorila o drugih. Znala je potrpeti tudi za ceno velikega zatajevanja. Njene pobožnosti pa niti kot redovnik nisem dosegel. Vsako jutro je hotela biti pri vseh mašah v cerkvi. Zvečer je zmolila nič koliko rožnih vencev. Kot tretjerednica sv. Frančiška se je postila vsako sredo, petek in soboto. (…) Bila je moja najboljša katehistinja in me vodila k dobri molitvi. (…) Imela je svojega duhovnega voditelja kot kaka redovnica; tako sem od nje dobil tudi osnove redovnega življenja. Ko sem bil že redovnik, se je z menoj pogovarjala o duhovnem življenju kot Avguštinova mati Monika. Od takrat sva bila tudi na daleč združena v Bogu. Ni bila redovnica, a živela je kot redovnica strogega reda; česar pa ni zahtevala ne od mene ne od drugih. Spokornost ji je bila udomačena življenjska drža.

Ko sem bil na učiteljišču in so nekatere vlekli na levico, me je ona s svojo molitvijo zopet spravila na pravo pot. Gotovo je bila njena molitev, ki me je pripeljala k salezijancem in me vodila k pobožnosti. Zato sem ji res iz dna srca vedno hvaležen.«

Tone Ciglar, Andrej Majcen vietnamski don Bosko, 36