Vir največje moči (11) Španska šola

Obe sliki v tem in prihodnjem poglavju sta izpod peresa španskega pisatelja p. Luisa Coloma. Podali bomo le nekaj izvlečkov iz spisov tega andaluškega pripovednika, ki predstavljajo različne stopnje molitve. Obe sliki sta pristno španski, polni globokega pa preprostega nauka. Tole se je zgodilo ob eni in četrt ponoči v Andaluziji na cesti v Algar, kraju v gorovju Sierra. Zgodba pripoveduje o prevozniku ali pa tudi tihotapcu v gorovju Sierra de Ronda. Pripovedovalcu je ime Krištof Perez, ki mu po domače rečejo »Stric Kosmatin«.

Nekega popoldneva sem videl, da je prišel upravnik posestva »de la Hora«. Brž sem pohitel, da bi z njim govoril. Srce me ni varalo. Njegov sin se je vrnil iz Afrike in po njem sem zvedel, da je najstarejši od mojih treh sinov, ki so bili v vojski, padel ob zavzemanju Sierre Bullones, drugega je v strelskem jarku zahrbtno umoril neki Maver, tretji pa, Sebastijan, da leži bolan za kolero v bolnišnici v Algeciri. Pohitel sem k svoji ženi Chani (Čani) in ji povedal žalostno novico. Počenila je od strahu, kakor bi videla prihajati nekaj groznega, oči so ji buljile in prebledela je, da je bila bela kot zid.

»Pojdiva v Algeciro, Krištof!« mi je velela.

Pripravil sem oslico in krenila sva na pot proti Algeciri. Noč naju je dohitela pri Martelilli. Chana je jezdila na oslici, se zavila v ruto in neprenehoma molila vero« in zdravamarijo. Jaz sem hodil bolj zadaj; ves nataknjen sem robantil in preklel vse, kar se živega giblje in gomazi. Nisem bil ravno hudoben, saj sem veroval v Boga in presveto Devico in v kar je pač treba verovati na svetu. Ampak žalost mi je razlila ves žolč po telesu, celo slina v ustih je imela grenek okus. Nenadno se je oslica spotaknila in zvrnila popotne vreče po tleh. Docela me je zaslepilo in grdo sem zaklel.

Chana je planila z oslice, kakor da bi zaslišala trobento ob poslednji sodbi. Postavila se je predme tako togo kakor mrlič pred pogrebom. Pa mi je dejala:

»Jezik za zobe, Krištof! Res zaslužiš, da ti Bog vzame še zadnjega sina!«

»Zakaj pa Bog z nama tako ravna!« sem še bolj divje kričal.

»Ker sva grešnika!« mi je odgovorila;, njen glas pa je bil kakor glas sodnika, ki koga obsoja na smrt. »Poglej!« je nadaljevala in dvignila roko k nebu, »poglej, to so solze, ki jih je presveta Devica morala prelivati zaradi nas. Le preštej jih, če jih moreš! Marija jih je prelivala, mi pa grešimo!«

Ne vem, kaj se je v tistem trenutku zgodilo z menoj, srce mi je strepetalo, in zaostal sem, da bi bil bolj sam. Gledal sem blažene zvezde na nebu in kakor lešniki debele solze so mi privrele iz oči.

»Presveta Devica, ki si zame jokala,« sem ponavljal, »Mati, pribežališče grešnikov, pomagaj tej izgubljeni ovčici! Mati, ki si izgubila edinega Sina, usmili se tega, ki izgublja tri hkrati!«

Zjutraj sva prišla v Algeciro in takoj odšla v bolnišnico. Vprašala sva po Sebastijanu Perezu. Rekli so, naj stopiva v pisarno, kjer je seznam. Tam je sedel narednik, ki je poiskal ime v seznamu.

»Sebastijan Perez«, je dejal, »je prišel k nam dne petindvajsetega maja in spet odšel dne prvega julija«.

»Kam pa je odšel?« je vprašala Chana.

»Na pokopališče, z nogama naprej«, je odvrnil narednik.

Začutil sem, da so se Chanini nohti zagrebli v mojo roko in da je trepetala, kakor bi jo stresala mrzlica.

»Pojdiva na pokopališče!« je rekla.

Šla sva na pokopališče, pa je bilo zaprto in vratar nama ni hotel odpreti. Chana je sedla na prag in skozi ozko špranjo gledala noter, da bi vsaj od daleč videla zemljo, ki pokriva njenega sina.

Imela sva deset realov, in Chana je prosila, naj dam za mašo v čast Žalostni Materi Božji. Hitel sem v zakristijo, poiskal duhovnika, se mu tam spovedal in vmes neprenehoma pretakal solze. Celih sedem ur sva potovala nazaj, ne da bi spregovorila besedico.

Ob mraku sem bil že tako upehan, da sem se kar sesedel ob nekem vodnjaku, kjer so napajali živino. Chana je stopila z oslice in sedla zraven mene.

»Kaj bova pa zdaj počela, Chana?« sem spregovoril.

Chana je dvignila glavo: »Kaj bova počela? Kar nama naroča očenaš, Krištof. Zgodi se njegova volja, kakor v nebesih tako na zemlji!«

Kakor otrok sem zajokal. Zakaj, čeprav sem možak, ki z eno roko ustavi volovsko vprego, vendarle nisem imel v srcu moči, kakršno je imela ta sveta žena, ki se mi je zdela kot angel iz nebes.

»Krištof!« me je ogovorila, in njen glas je bil, kakor bi prihajal iz drugega sveta. »Nekoč je živel siromak, kakršna sva tudi midva, ime mu je bilo Juan. Imel je ženo in hčer. Obdeloval je svoje majhno polje, da je preživljal svojo družinico. Takrat pa so kobilice uničevale polja, in nesrečni Juan je z grozo v očeh moral gledati, kako nadloga ogroža njegovo setev. Takoj je pohitel v bližnjo cerkev in prosil Gospoda, ki daje rast žitu na polju: »Gospod!« je dvignil prekrižani roki in molil. »Ohrani mojo žetev in beda se bo umaknila od moje hiše! Varuj moje polje in v hiši tvojega hlapca ne bo manjkalo kruha«.

Gospod pa kljub temu ni uslišal njegove molitve. Žetev je bila uničena in revščina in beda sta prišli v hišo.

»Že mora biti tako!« je govoril svoji ženi. »Gospod nama je ohranil zdravje in krepke roke. Blagoslovil bo najino delo«.

Kmalu nato je njegova žena hudo zbolela in je čutila, da je smrt pred vrati. Juan je vnovič hitel v svetišče prosit Gospoda, ki življenje daje in jemlje, da bi svoji ženi izprosil zdravje.

»Gospod!« je govoril in padel na tla pred podobo: »Reši ji življenje. Ne daj, da bi moja hči ostala brez matere. Vrni zdravje njej, ki je sončni žarek, ki razsvetljuje redko siromakovo veselje.«

Pa tudi tokrat Gospod ni uslišal njegove molitve. Čez tri dni je Juanova žena umrla in pustila svojega moža samega in hčer kot siroto.

»Že mora biti tako!« si je govoril Juan. »Gospod mi je sicer vzel ženo, pustil pa hčerko.«

Kmalu nato pa je hčer napadla ista bolezen kakor prej mater. Juan je v strahu in skrbi, kakor še nikoli, hitel pred razpelo.

»Gospod!« je govoril ter na železne okvire naslanjal svoje čelo. »Reši mojo hčer! Saj vidiš, da sem že star in betežen. Kaj naj počnem sam, kakor drevo brez vej in sadu?«

Z velikim zaupanjem v srcu se je Juan vrnil v svojo hišo. Stopil je h hčerini postelji in videl, da bolnica nepremično leži. Potipal je čelo, bilo je mrzlo in trdo. Njeno srce ni več utripalo. Izprosil si je nekje belo mrliško oblačilce, zbil rakev iz desk svoje postelje ter jo pokopal k nogam njene matere.

»Izgubil sem svojo žetev! Izgubil svojo ženo! Svojo hčer!« Tako je premišljeval Juan, ko se je vrnil v svojo zapuščeno hišico.

In vsak dan je hodil v kapelo, ponižno klečal pred razpelom, potrpežljivo križal svoji roki in sklonjene glave izgovarjal samo tele besede: »Gospod, tukaj je Juan!«

Končno je umrl tudi Juan. Njegova zvesta duša je prišla do nebeških vrat. Tam je pokleknila, da bi molila svojo molitev: »Gospod, tukaj je Juan!« Toda nebeška vrata so se pred njih na stežaj odprla.

Ko je stric Kosmatin končal svojo povest, je umolknil. Ker je bila tema, nismo mogli videti, da joka.

»Kaj pa Chana?« sem ga vprašal.

»Zgodilo se ji je kakor staremu konju. Poslej se ji je glava pobesila čisto k tlom, in je ni mogla več dvigniti. Srce ji je še ostalo. Toda njeno telo je šlo samo še k pogrebu. Čez tri mesece je bila v večnosti s svojimi tremi sinovi.

»Jaz pa, gospod, sem ostal čisto sam, čisto sam. Delam, kadar in kjer je kaj dela, če ga pa ni, mi koščka kruha vendarle nikoli ne odrečejo. Spremljam gospodo, kadar gre na lov na divje prašiče. In kadar pridemo do kapelice v Mirabalu, stopim vanjo in pravim Gospodu:

»Gospod, tukaj je tvoj stric Kosmatin. Že sedemdeset let ima. Gospod, ne pozabi ga!«

Zgodba o Juanu je zelo lepa in pobožna povest.

Zgodba o Chani in stricu Kosmatinu pa je resnična in nam kaže, s kolikšno zvestobo je oni ubogi tihotapec tako naglo dosegel visoko popolnost.

Tako piše p. Louis Coloma v svoji zgodbici, ki nosi naslov »Popolna vdanost«.

Da se predamo Božji volji, da se ji popolnoma podvržemo, kar pravzaprav spada k popolni molitvi, ni treba, da bi človek bil Abraham. Z Božjo milostjo in s svojo dobro voljo lahko doseže tako vzvišeno popolnost tudi preprost prevoznik!

C. M. de Heredia

Spreobrnjenje in spoved

Spovedati se pomeni: izkazati ljubezen Bogu na bolj srčen način, in spet enkrat slišati réči in učinkovito izkusiti, da nas ima Bog rad. Spovedati se pomeni: ponovno verjeti – in istočasno odkriti – da do tistega trenutka nismo nikoli dovolj globoko zaupali in da moramo zato prositi odpuščanja. Pred Jezusom se čutimo grešnike, se odkrijemo kot grešniki, ki smo manj od Gospodovih pričakovanj. Spovedati se pomeni, pustiti se Gospodu dvigniti na njegov Božji nivo.

Izgubljeni sin zapusti očetovo hišo, ker je postal neveren. Nima več zaupanja v Očetovo ljubezen, ne verjame več, da bi ga ta ljubezen še lahko zadovoljila, in zato zahteva svoj delež dediščine, da bi nato sam razrešil vse, kar se tiče njega. Ko se odloči, da se vrne in prosi odpuščanja, je njegovo srce še vedno mrtvo. Prepričan je, da ne bo več ljubljen, da ne bo več sprejet kot sin. Vrne se samo, da ne bi umrl od lakote. To imenujemo nepopolno kesanje! Toda oče je bil tisti, ki ga je že dolgo časa čakal. Že nekaj časa ga ni nič bolj razveseljevalo kot misel, da bi se sin lahko nekega dne vrnil domov. Takoj ko ga zagleda, mu steče naproti, ga objame, ne dá mu niti časa, da bi končal svojo izpoved, ampak pokliče služabnike, da ga preoblečejo, nahranijo in uredijo. V tistem trenutku sin, potem ko mu je bila izkazana tako velika ljubezen, ponovno začuti ljubezen in se ji pusti pomiriti. Prevzame ga nepričakovano kesanje. In to je popolno kesanje. Šele ko ga oče objame, začuti vso svojo nehvaležnost, svojo nesramnost in svojo nepravičnost. Šele v tistem trenutku se zares vrne, ponovno postane sin, odprt in zaupljiv do očeta, ponovno najde življenje: »Tvoj brat je bil mrtev in je oživel« (Lk 15,32), je rekel oče starejšemu sinu, ki je ostal doma.

Starejši sin, »pravični«, je živel podobno spreminjanje – tako si vsaj želimo, da bi se prilika nadaljevala. A primer tega sina je veliko težji. Ne moremo reči, da ima Bog rajši grešnike kot pravične! Mati ne ljubi svojega bolnega otroka, ki mu namenja posebno skrb, bolj kot zdrave otroke, ki jih pusti, da se sami igrajo; njim izkaže svojo ljubezen – seveda nič manjšo – na drugačen način. Dokler osebe zavračajo priznanje in izpoved svojih grehov, dokler ostajajo prevzetni grešniki, Bog rajši izbere ponižne grešnike. Z vsemi pa ima potrpljenje.

Tudi s sinom, ki je ostal doma, ima potrpljenje. Prosi ga in mu prigovarja: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel …« (Lk 15,31–32). Odpuščanje neobčutljivosti starejšemu sinu ni tu niti izraženo, je pa vključno prisotno. Kako velika mora biti sramota starejšega sina pred takšno blagostjo. Predvidel je vse, samo takšne očetove ponižne nežnosti ne. Nepričakovano se čuti razoroženega, zmedenega, udeleženega pri skupnem veselju. In sprašuje se, kako je mogel sploh misliti, da bi se ob vsem tem držal ob strani; kako je mogel, čeprav za en sam trenutek, izbrati samoto in biti nesrečen, medtem ko so se vsi ostali ljubili in si medsebojno odpuščali. Na srečo, oče je tam in ga pravočasno sprejme. Na srečo, oče ni kot on! Na srečo, oče je veliko boljši od vseh skupaj! Samo Bog lahko odpušča grehe. Samo On lahko naredi to gesto milosti, veselja in polnosti ljubezni.

Da bi zmogli resnično odpustiti, potrebujemo veliko, veliko ljubezni. Edino odpuščanje, ki ga resnično lahko podarimo drugim, je tisto, ki smo ga sami prejeli od Boga. Samo kolikor smo izkusili usmiljenega Očeta, lahko postanemo usmiljeni bratje drugim. Kdor ne odpušča, ne ljubi. Kdor malo odpušča, malo ljubi. Kdor veliko odpušča, veliko ljubi. Ko zapuščamo spovednico, bi lahko pravzaprav objeli vse in jih prosili odpuščanja; in to se bi zgodilo takoj po spovedi. Jaz sam sem tako osrečujoče doživel Božjo ljubezen, ki odpušča, da lahko samo prosim: »Sprejmi tudi ti moje odpuščanje! Sprejmi del mojega, ki sem ga pravkar sprejel v izobilju. In odpusti mi, da ga tako slabo podarjam!«

 Ljubímo vse, odpuščajmo vsem! Pri tem pa pozor, ne pozabimo ene osebe! Obstaja eno bitje, ki nas dejansko razočara, bitje, s katerim smo nenehno nezadovoljni. In to smo mi sami. Siti smo svoje povprečnosti in utrujeni od svojega dolgočasja. Živimo v nekem hladnem stanju svoje duše in z neverjetno nezainteresiranostjo za tega našega bližnjega, najbolj bližnjega, ki nam ga je Bog zaupal, da bi mu omogočili dotakniti se Božjega odpuščanja. In ta bližnji, najbolj bližnji, smo mi sami. Ali ni rečeno, da moramo ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe (prim. 2 Mz 19,18)? Torej moramo ljubiti tudi samega sebe, tako kakor se trudimo ljubiti bližnjega. Zato moramo prositi Boga, da nas nauči odpuščati sebi: jezo našega napuha, razočaranost naših ambicij. Prosímo ga, da nas osvojijo neizrekljiva dobrota, nežnost, potrpežljivost in zaupanje, s katerimi nam On odpušča, do take mere, da bi se lahko osvobodili od utrujenosti nad samim seboj, ki nas spremlja povsod, in nam pogosto povzroča občutek sramu. Nismo sposobni prepoznati Božje ljubezni do nas, dokler ne spremenimo mnenja o sebi, dokler ne priznamo Bogu samemu pravice, da nas ima rad. Božje odpuščanje nas spravi z Njim, z nami samimi, z našimi brati in sestrami ter s celotnim svetom. Tako nas naredi za avtentične misijonarje.

kard. Joachim Meisner, kratek izvleček iz njegovega predavanja

Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (5)

Krepke in kar obsežne sklepe je napravil na duhovnih vajah leta 1961, ki jih je vodil jezuit Alojzij Štrubelj. Zelo zgovoren je Strletov sklep: »Spet se moram vrniti k svojemu geslu v zaporu: »Veliko delati, malo govoriti, vse potrpeti.« Ta Strletova pripomba glede temeljne naravnanosti v zaporu je pomembna, saj nam razodeva, s kakšno notranjo naravnanostjo je prenašal leta zapora.

Dne 25. 7. 1963 je Strle na duhovnih vajah, ki jih je vodil jezuit p. Radogost Grafenauer, napravil sledeče sklepe, ki hkrati odstirajo njegovo duhovno naravnanost: »Uporabil bom nekaj temeljnih trenutkov okoli poldneva za ponovitev posebnega sklepa oziroma za izpraševanje vesti o tem sklepu, katerega sem napravil že zjutraj. In to hočem odslej napravljati z večjo temeljitostjo, čeprav morda z večjo umirjenostjo in treznostjo kakor doslej. Doseči hočem predvsem popolno predajo Mariji, da ne bom nikoli delal zase, marveč za Marijo in preko nje za duše. Odmreti čimbolj slehernemu iskanju samega sebe, afirmacije samega sebe, zato da bi se afirmiralo le Jezusovo kraljestvo v dušah po popolni predaji Mariji! Ničesar opustiti dobrega, delati z vsemi silami, kolikor jih imam; varčevati z njimi le za to, da jih več položim v delo za duše. Izčiščevati se vedno bolj, a z druge strani imeti čut za duše, ne se zapirati vase, čimveč storiti, vsega dati, kar je le mogoče. Pustiti pa ob strani take stvari, ki hromijo moje moči, ki zatemnjujejo popolno predanost Mariji in po njej Jezusovemu Srcu. Ne se jeziti, ne kritizirati, ako nisem poklican, ako ni v polni luči res jasno, da sem poklican h kritiki. A vse to v duhu, v kakršnem bi sodila Marija in Jezus. Vsako jutro recitirati tudi 'Veni sancte Spiritus' v zedinjenju z Marijo. Koncentrirati vse sile na veliki cilj, ki sem ga po neizmerni božji milosti že tako zgodaj in s tako silo in jasnostjo imel pred očmi, a sem ga tolikokrat zatemnil z majhnimi nezvestobami, ki so bile velike žalitve Gospoda, ki je bil tudi v najtemnejših urah tako neizmerno dober do mene, da me je tako zgodaj poklical k duhovništvu, me tako čudovito varoval v najtežjih položajih kljub tolikerim mojim nezvestobam in oviram, ki sem jih stavljal milosti. Jutri je sv. Ana. Moja teta, ki je izprosila enemu izmed članov naše družine duhovniški poklic, je bila Ana. Na sv. Ane dan l. 1947 sem prišel v zapor, kar je bila zame velika božja milost. Tam sem prišel skupaj z velikimi ljudmi (Pate, Žakelj itd.), vsaj pred Bogom velikimi.«

Največ pove Strle o samem sebi v zapiskih, ki jih je delal na duhovnih vajah v Pleterjah leta 1964 od 6. do 9. julija. Kmalu po teh duhovnih vajah se je 26. julija poslovil od Preske, kamor je tri leta hodil pomagat ob sobotah in nedeljah, pa tudi na vse prve petke. Takoj po odhodu iz Preske je za nekaj časa odšel v župnijo Kostanjevica, kjer je nadomeščal župnika Antona Vindišarja, ki je odšel na romanje v Sveto deželo. Verjetno se zaradi tega ni mogel udeležiti duhovnih vaj v ljubljanskem semenišču. V Pleterjah je hkrati opravljal duhovne vaje tudi dekan Anton Smrkolj, a duhovnega voditelja ni bilo in tako so njegovi zapiski v celoti posvečeni sklepom glede duhovnega življenja. Zapisal si je celo nasvet, ki mu ga je dal pater kartuzijanec pri spovedi:

»Ko sem spovedniku dejal, da naj bo moj posebni sklep za duhovne vaje predvsem ta, da bom vsako opoldne uporabil za posebno spraševanje vesti, mi je dejal, da je glede vsega treba predvsem prositi za dar božje modrosti, se po tej modrosti ravnati, se dati njej voditi – to je dati se voditi Sv. Duhu. 'V dušnem pastirstvu danes je nedvomno najvažnejša svetost. Za svetost se trudite, svetost skušajte s pomočjo vodstva Sv. Duha doseči – samo to je vaša naloga. Vse drugo bo prišlo, kolikor je potrebno in kaj je potrebno. Sv. maša na prvem mestu, na drugem mestu brevir, premišljevanje na tretjem mestu. Age quod agis! S čim popolnejšim mirom in čim večjo zbranostjo! Ne dajte se vznemiriti od ničesar. Kar spoznate ob mirnem premisleku pred Bogom, da zmorete, to storite. Če vam je naloženo kaj takega, česar po vašem mnenju ne zmorete, storite v tem pogledu, kar morete – drugo prepustite času in se umirite ob tem, kar ravno delate, in Bog vam bo dal, da boste storili mnogo več, kakor ste si predstavljali.' Nekaj takega mi je dejal p. kartuzijan, ki slovenščino meša s hrvaščino in ki se mi zdi, da je res ves božji človek, vsaj v svojem najglobljem jedru. Veljajo naj za te duhovne vaje v bistvu isti (podobni) sklepi kakor že 1962 in potem lansko leto. Shedulo Un(io) ap(ostolica) moram vzeti bolj zares in z večjo iskrenostjo. Zavedam pa se, da brez božje milosti teh sklepov ne bom prav nič izpolnil. Mesečna rekolekcija naj bo mnogo temeljitejša, kakor pa je splošna, katero imamo skupaj pri frančiškanih. Tri ure vsaj bi bilo posvečeno vsakokrat temu. Med drugim tudi mesečni pregled uboštva.«

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (43) Pomen prosilne molitve

Stari Rimljani so mislili, da z dolgimi molitvami napravijo na bogove močan vtis in jih tako nagnejo, da so ljudem naklonjeni. Kristus nas uči, naj pri molitvi ne blebetamo, kakor to delajo pogani, ker naš nebeški Oče ve za naše potrebe (prim. Mt 6,7 s).

Budisti v Tibetu imajo kot molitvene pripomočke zastavice in molitvene mlinčke. Na teh so napisane razne molitve. Tibetanci verujejo, da plapolanje teh zastavic v vetru in vrtenje mlinčkov s pomočjo vode časti božanstvo in kliče njegovo pomoč na človeka.

Sv. Avguštin je rekel: »Bog ne išče pri nas besed, ampak išče naše srce.« Vdovi Probi je zapisal:

»Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi veliko besed, pač pa bodi v njej veliko prošenj. Moliti in pri tem veliko govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; veliko prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to opravimo bolj z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.«

Naša beseda res ne more Bogu nič novega povedati. On od vekomaj ve za vse naše misli, želje in prošnje. Če svoje prošnje Bogu razlagamo, se s tem na Božje darove bolje pripravimo in jim odpremo svoje srce. Pri Božjih darovih smo Božji sodelavci. Bog računa z nami in nam zaupa. Hoče, da ga prosimo zaradi nas samih. Podobno vlogo ima stanovitno vztrajanje v molitvi. Tako raste naše zaupanje v Boga, ki je glavni pogoj, da Bog našo prošnjo usliši. Vadimo se tudi v ponižnosti. S tem duhovno rastemo in zorimo za Boga. To je pogosto več vredno kakor tisto, za kar prosimo.

S prosilno molitvijo priznavamo Božjo vsemogočnost, dobroto in ljubezen do človeka. V nas rastejo Božje kreposti vera, upanje in ljubezen. Tako postaja naše življenje vedno bolj polno. Sv. Avguštin v pismu vdovi Probi razlaga, da Bog hoče, »da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati […]. Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo, česa naj prosimo, nikar pa, da bi menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo.«

Prosilna molitev ne sme biti ločena od slavilne. Kakor smo videli, pri prosilni molitvi ne gre za to, da bi nagnili Boga, da bi se ravnal po naši volji, po naših željah. Gre za to, da bi mi vstopili v njegov odrešenjski načrt. Molitev nam pomaga, da se »vživimo« v Božje stališče in da smo ga pripravljeni sprejeti. V tem smislu je molitev predvsem združenje z Božjo voljo in Božjo odrešenjsko dejavnostjo.

Slavni televizijski zvezdnik Mike Bongiorno je pričeval o svoji molitvi v stiski, ko so ga Nemci v drugi svetovni vojni zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju obsodili na smrt. Ko je v zaporu čakal na izvršitev smrtne obsodbe, je molil. O tej molitvi pravi:

»Moja molitev je bila pogovor z Bitjem, za katerega veš, da je večje, močnejše od tebe ... Pa bo morda kdo ugovarjal, da ti Bog ne odgovori. Vendar pa to ne drži. Če se takrat, ko govoriš z njim, čutiš pomirjenega, mirnega, vdanega, če te takrat, ko govoriš z njim, ni več strah in se ti v srcu porodi upanje, mar ni to njegov odgovor? In to sem čutil takrat jaz. Bog je bil moja silna moč.«

Ali Bog na podlagi naših prošenj spreminja svoje odločitve? Kanonik Bullens pravi: »Molitev nima namena, da pripravi Boga do tega, da spremeni svoje stališče.«

Bog že vnaprej ve za vse molitve vseh ljudi do konca sveta. Te molitve že vnaprej upošteva in jih vračuna v svoj načrt. Tako jih že vnaprej usliši. Pri Bogu ni časa. Pri njem je večni sedaj, večni danes. Če danes molim za svoje pokojne starše, je Bog mojo molitev že vnaprej upošteval in na podlagi te molitve njim delil darove v času njihovega zemeljskega življenja, tudi milost srečne smrti.

Nobena dobra prosilna molitev ni izgubljena, čeprav morda ni uslišana tako, kakor smo želeli. V večnosti bomo spoznali, komu vse smo s svojimi prošnjami pomagali.

Ker je Bog Stvarnik vsega, so vse stvari in vsi zakoni v stvareh od njega. Ali Bog posega v zakonitosti sveta in jih spreminja? Bog kot Stvarnik to lahko naredi, a Bog zakonitosti, ki so v stvareh, redno ne spreminja. Upošteva jih in ne deluje proti njim. Kar dela Bog v svetu, dela hkrati tudi stvar. Bog v svetu ne deluje od zunaj, saj je v svetu stalno navzoč. Podobno človeški duh vodi človeško telo, da se giblje, da dela, da se hrani.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za 4 zrna. Darovanje molitev in svetih maš za duhovne poklice je dober način obhajanja postnega časa. V postnem hvalospevu je namreč rečeno: »Z večjo vnemo naj bi se posvečali molitvi in delom ljubezni do bližnjega.« Našo večjo vnemo bo Bog poplačal z novimi duhovnimi poklici in s stanovitnostjo tistih, ki živijo v različnih duhovnih poklicih. Bog povrni vsem, ki sodelujete. Naj bo naša molitev zaupna in stanovitna ter naj pri njej sodeluje čim več molivcev, pa bomo imeli dovolj dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov ter misijonarjev.

Glej to Srce (12) Posvetitev kot prijateljska zaveza

Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu se zavežemo, da bomo skrbeli za njune zadeve, onadva pa se zavežeta, da bosta skrbela za naše zadeve. Gre torej za nekakšno medsebojno pogodbo, ki ji z lepšim izrazom rečemo prijateljska zaveza.

Po naravi smo sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Pri posvetitvi pa se je treba z ljubeznijo usmeriti od sebe k Jezusu in Mariji. Če v tem uspemo, se bomo rešili sebičnosti. Onadva se bosta zavzela za nas in nam odvzela naše odvečne skrbi. Gre za dogovor dveh ljubezni. Če se bomo nesebično darovali, se nam bosta Jezus in Marija še bolj podarila. Če se podarimo Jezusu in Mariji, smo njuna last. Onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino. S posvetitvijo jima izročamo svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine.

Odslej bomo skrbeli za zadeve, ki so Jezusu in Mariji posebno pri srcu. To je življenje po evangeliju in večno zveličanje ljudi. Posvetitev nas usmeri v ljubezen do bližnjega, da bi se tudi on odločil za ljubezen do Jezusa in Marije. Za odrešenje in zveličanje ljudi je prišel Jezus na svet, se rodil kot človeški otrok in zanje umrl na križu. Zato je ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha, da bi ljudi vodil k svetosti. Devica Marija je bila Jezusova zvesta sodelavka in družica. Postala je mati ljudi in mati Cerkve ter želi, da bi se vsi ravnali po Božji volji in se zveličali.

Naš apostolat je najprej apostolat molitve in žrtve ter zglednega krščanskega življenja po evangeliju, v izpolnjevanju Božjih in cerkvenih zapovedi. Molili bomo za rast Božjega kraljestva v dušah. V ta namen bomo sprejeli nase tudi kakšno odpoved, žrtev. Predvsem bomo voljno nosili vsak svoj križ in tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

Govorica srca

Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Alacoque (izg. Alakók) leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg. Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala »brezmadežno Srce«? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a mnogi jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega oddaljilo, rešiti. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo Srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Jezus je sv. Marjeti Alacoque obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

An

Kdor bo našel Marijo, bo našel življenje.

Marija mora bolj kot kdaj koli odsevati usmiljenje, moč in milost. Usmiljenje, da bi ljubeče privedla in sprejela uboge grešnike in zablodele, ki se bodo spreobrnili in vrnili v katoliško Cerkev. Moč proti Božjim sovražnikom […], ki se bodo silovito uprli, da bi z obljubami in grožnjami zapeljali in premagali vse svoje nasprotnike. Končno bo morala odsevati milost, da bi poživljala in podpirala pogumne vojake in zveste služabnike Jezusa Kristusa, ki se bodo bojevali za njegove cilje.

Marija mora biti nekaj strašnega za hudiča in njegove pristaše, ker ima urejeno vojsko za boj. To velja še posebno v teh poslednjih časih, ker se hudič, ki dobro ve, da ima malo časa, bolj kot kdaj koli prizadeva, da bi pogubil duše ter vsak dan podvoji svoje moči in boje. Kmalu bo povzročil kruta preganjanja in strašne pasti zvestim služabnikom in resničnim Marijinim sinovom, ki jih težje premaga kot druge.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski, Resnična pobožnost do Marije, št. 50

Jezus hoče, da poznamo in ljubimo Marijo

Pri drugem Marijinem prikazanju, 13. junija 1917, je Lucija Marijo prosila, da bi pastirčke vzela v nebesa. Ko je Marija odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, je Luciji poverila življenjsko nalogo:

»Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Za to čudovito Lucijino poslanstvo ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko rodovitnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta je zelo častila Marijino brezmadežno Srce in je pogosto ponavljala: »Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje!« Pred svojo zgodnjo smrtjo je Lucijo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:

»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

Po drugem prikazanju je nebeška Gospa razprostrla roke in pastirčke obsijala s čudežno svetlobo ter s tem vanje vlila spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani Marijine desne roke je bilo srce, obdano s trni, ki pomenijo naše grehe. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so pastirčki v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton