ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI (1)

Fatimska stoletnica je za nami. Hvaležni smo Mariji in Jezusu za vse, kar je dobrega pognalo v naših srcih in v naših skupnostih. Vse to je treba skrbno negovati, da ne bo zamrlo. Nebeška Gospa je pastirčkom in  nam posredovala čudovito sredstvo, ko je naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Mati Marija računa z nami. Naš dolgoročni načrt je, da bi se čimveč kristjanov odločilo za redno molitev rožnega venca. Predvsem je to Marijin načrt, njena želja, njena prošnja. Ona nam hoče pomagati, da bomo srečni v tem in v prihodnjem življenju.

Vse bralce naše revije, duhovnike in laike, predvsem tiste, ki se jih je Marijin obisk globlje dotaknil, prosimo, da se združimo in uresničimo to naročilo naše Matere. V ta namen bomo v naši reviji objavljali lepe zglede molitve rožnega venca.

Prosimo vas, da nam pišete, kako molite rožni venec in kakšne sadove prinaša. Primerne prispevke bomo objavili.

»Robert, ali imaš rožni venec?«

Robert Schuman, francoski politik, ki se je zavzemal za združeno Evropo in zanj teče proces za razglasitev k blaženim, je v mladosti velikokrat slišal to materino vprašanje, ko je odhajal od doma v šolo. Ko je odrastel, je vprašanje njegove matere odzvanjalo v njegovem spominu. Kot poslanec, minister ali voditelj vlade ni mogel začeti dneva brez majhnega »kupčka« svetlečih jagod, ki povezuje zemljo z nebesi. Rožni venec je molil vsak dan.

Marijansko usmeritev svoje pobožnosti je prejel od matere. Evgenija Schuman je svojega edinca rodila leta 1866, umrl pa je leta 1963. Pri sedemnajstih letih je sin postal pobudnik luksemburških romanj v Lurd. Za njegovo duhovnost sta značilna dva pola: evharistija in Božja beseda, ki sta usmerjala vse njegovo življenje. Kadar je mogel, je bil pri sveti maši. Vedno je bil v družbi z Marijo, »z našo ljubljeno Materjo,« kot je rad rekel. Lurd, La Salette, kapela čudodelne svetinje v Parizu so bile njegove najljubše marijanske postaje.

René Lejeune; dokument preskrbel postulator, p. Joseph Jost

Rožni venec matere Terezije

Tisto noč leta 1981 sem se v Chicagu (Illinois) vkrcal v letalo. Ves utrujen sem se usedel. Ko so potniki vstopali v letalo, je bilo v njem hrupno zaradi pogovorov. Nenadoma so ljudje umolknili. Obrnil sem se, da bi videl, kaj se je zgodilo, in obstal sem z odprtimi usti.

Dve redovnici, oblečeni v preprosto obleko z modro obrobo, sta se po hodniku pomikali naprej. Takoj sem spoznal obraz ene izmed njiju, katere koža je bila nagubana; v očeh je bila velika toplina. Ta obraz sem videl na platnicah revije Time. Obe redovnici sta se ustavili in razumel sem, da je sosednji sedež pripadal materi Tereziji.

Ko so se zadnji potniki usedli, sta mati Terezija in njena spremljevalka vzeli vsaka svoj rožni venec. Opazil sem, da je bila vsaka desetka izdelana iz jagod različnih barv. Mati Terezija mi je kasneje razložila, da so desetke predstavljale različne dele sveta in je še dodala: »Molim za uboge in umirajoče na vseh celinah.«

Obe ženi sta šepetaje in skoraj neslišno pričeli moliti. Čeprav sem se imel za malo vernega katoličana, ki je hodil v cerkev bolj iz navade, sem se nevede pridružil tej molitvi. Mati Terezija se je obrnila k meni in njen pogled me je napolnil z občutkom miru. »Fant«, je vprašala, »ali pogosto moliš rožni venec?« »Po pravici povedano, ne,« sem priznal. Prijela me je za roke, me zvedavo pogledala in se mi nasmehnila. »Dobro, od sedaj naprej boš to delal,« je rekla in mi v roke položila rožni venec …

Po tem nepričakovanem srečanju v letalu se je moje življenje spremenilo … Sedaj se skušam zavedati tega, da resnična dobrina niso denar, naslovi ali imetje, ampak ljubezen do bližnjih.

Jim Dennison, ZDA, 1981

»Ampèrov rožni venec je name bolj učinkoval kakor vse pridige.«

Mladenič pri osemnajstih letih je prišel v Pariz. Ni bil še popolnoma neveren, toda njegov duh je bil že bolj ali manj okužen s tem, kar je P. Gatry imenoval kriza vere. Nekega dne je ta mladenič vstopil v cerkev sv. Štefana na gori. V nekem kotu blizu tabernaklja je opazil človeka, ki je pobožno molil rožni venec. Približal se je in prepoznal A. M. Ampèra, slovitega francoskega matematika in fizika, svojega idola, tistega Ampèra, ki je zanj predstavljal znanost in živega genija.

Ta prizor ga je pretresel do dna njegove duše. Za mojstrom je neslišno pokleknil. Iz njegovega srca so privrele molitve in solze. Doživel je popolno zmago vere in Božje ljubezni in Frédéric Ozanam – mladenič je bil namreč prav on – je kasneje navadno rad povedal: »Ampèrov rožni venec je name bolj učinkoval kakor vse pridige.« Je ustanovitelj Vincencijevih konferenc in zanj teče postopek za razglasitev za svetnika.

Doslej nepoznano videnje sestre Lucije leta 1944 in tretja fatimska skrivnost

Karmeličanski samostan Coimbra, kjer je živela in leta 2005 umrla sestra Lucija, je leta 2013 v portugalskem originalu izdal njen obsežen življenjepis.[1] Vanj je bilo iz Lucijinega doslej neobjavljenega obsežnega dnevnika med drugim sprejeto tudi poročilo, kako težko ji je bilo zapisati tretji del fatimske skrivnosti. Leirijski škof José Correia da Silva ji je to naročil 15. septembra 1943, ob koncu obiska in dolgega pogovora z njo v njenem samostanu. Bal se je namreč, da bo zaradi takratne težke bolezni umrla, ne da bi posredovala svetu ta del skrivnosti, ki ga doslej še ni razkrila. Imela je vnetje poprsnice z visoko vročino. Škofovo naročilo jo je zelo vznemirilo in ji vročino še povečalo.

Iz nebes namreč glede razkritja tretjega dela skrivnosti ni prejela še nobenega naročila. Bolezen je trajala več mesecev. Ko je morala iti na operacijo, se je bala, da bo zaradi splošne anestezije izdala kaj od skrivnosti, zato je hotela, da bi bila operirana pri polni zavesti, a tega ji niso dovolili. Kljub temu ni ničesar razkrila.

Hotela je ubogati škofa, a ni mogla pisati, čeprav je večkrat poskusila. Zato mu je to sporočila. Škof ji je 16. oktobra 1943 ponovno in še bolj jasno naročil, naj napiše tretji del skrivnosti. Znova je poskusila, a ni šlo.

Decembra 1943 je pisala nadškofu v Valladolidu, svojemu duhovnemu voditelju, in ga v svoji zbeganosti prosila za nasvet, kaj naj naredi. Bog ji je bil namreč naročil, naj skrivnosti ne razodene nikomur, njen škof pa ji naroča, naj jo razkrije. Po nadškofovem nasvetu je ponovno pisala svojemu škofu o nezmožnosti pisanja. Povedala mu je, da je že petkrat poskusila, a brez uspeha. Ko hoče pisati, se ji začne roka tresti in ne more napisati niti ene besede; kadar pa hoče pisati o kaki drugi stvari, ji to ne dela nobene težave. Čakala je na škofov odgovor, a ga ni bilo. Nerada in s strahom, da ji ne bo uspelo, je zopet poskusila s pisanjem, a tudi tokrat ni šlo. V svoj dnevnik je zapisala:

»Med tem, ko sem čakala na odgovor [svojega škofa], sem dne 3. 1. 1944[2] pokleknila zraven postelje, ki mi je včasih služila tudi za pisanje, in sem poskusila znova, a brez uspeha, da bi kaj storila; toda kar se mi je zdelo najbolj čudno, je dejstvo, da sem brez težave pisala kar koli drugega. Prosila sem torej Gospo, naj mi da spoznati, kakšna je Božja volja. In odšla sem v kapelo. Bilo je ob štirih popoldne, ura, v kateri sem imela navado obiskati Najsvetejše, kajti takrat je navadno najbolj osamljen in ne vem zakaj, toda ustreza mi biti sama v družbi Jezusa v tabernaklju.

Pokleknila sem na stopnico obhajilne mize in prosila Jezusa, naj mi da spoznati, kakšna je njegova volja. Ker sem bila brez pomislekov navajena verovati, da so naročila predstojnikov neizpodbiten izraz Božje volje, nisem mogla verjeti, da bi to ne bilo tako. Zmedena, napol prevzeta pod bremenom črnega oblaka, ki se je zdel, da bo padel name, sem, z obrazom med dlanmi, čakala na odgovor, ne da bi vedela kako. Nenadoma sem začutila prijateljsko dlan, nežno in materinsko, ki se je dotaknila mojih ramen. Dvignila sem pogled in zagledala drago nebeško Mater: 'Ne boj se, Bog je hotel preizkusiti tvojo pokorščino, vero in ponižnost. Ostani mirna in zapiši, kar so ti ukazali, toda ne tega, kar ti je dano razumeti o njenem pomenu [pomenu skrivnosti]. Potem ko boš to zapisala, daj v kuverto, jo zapri in zapečati ter zunaj napiši, da jo sme odpreti šele leta 1960 kardinal lizbonski patriarh ali pa škof iz Leirie.'

In začutila sem, kako je bil moj duh napolnjen s skrivnostjo luči, ki je Bog. V Njem sem videla in slišala: 'Konica sulice kot plamen, ki se podaljšuje, dokler se ne dotakne zemeljske osi in ta poskoči: gore, mesta in vasi z njihovimi prebivalci so pokopani. Morje, reke in oblaki prestopijo svoje meje, poplavijo in povlečejo s seboj v vrtinec neštevilne hiše in ljudi. To je čiščenje sveta od greha, v katerega je pogreznjen. Sovraštvo in ambicioznost sprožita uničevalno vojno.' Pri pospešenem utripu srca in v svojem duhu sem zaslišala odmevanje prijetnega glasu, ki je govoril: 'V času ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!' Ta beseda je napolnila mojo dušo z mirom in veseljem do te mere, da sem, skoraj ne da bi se zavedala, ponavljala: 'Nebesa! Nebesa!' Takoj, ko je minila tista silno močna nadnaravna moč, sem pričela pisati, in to brez težav, dne 3. januarja 1944, na kolenih, naslonjena na posteljo, ki mi je služila za mizo.«[3]

Leta 2013 objavljeno besedilo, za katerega verjetno niti papež sv. Janez Pavel II. ni vedel, poroča o Lucijinem videnju (3. januarja 1944) enega od »plamenov«, ki je povzročil svetovno katastrofo in s tem čiščenje sveta od greha, medtem ko so plameni angela v tretjem delu fatimske skrivnosti (13. julija 1917) ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je Marija izžarevala iz svoje desne roke. Tu gre za več vprašanj: Zakaj ta »plamen« ni ugasnil ob sijaju iz Marijine desne roke kakor plameni pri tretjem delu fatimske skrivnosti? Zdi se, da to videnje iz leta 1944 napoveduje veliko svetovno katastrofo, kakršne doslej še ni bilo. Ali bi lahko rekli, da je to Lucijino pisanje nekakšen dodatek k tretjemu delu fatimske skrivnosti, čeprav je bilo videnje šele leta 1944? Vsekakor ne bi mogli reči, da spada k tistemu delu, ki velja za tretji del fatimske skrivnosti, in je bil v celoti razkrit leta 2000. Zaslužni papež Benedikt XVI. je 21. maja 2016 izjavil: »Razkritje tretje skrivnosti je popolno.«

Tudi če gre za napoved svetovne katastrofe in uničevalne vojne, je ta napoved – kakor vse napovedi – pogojna. Če se bomo ravnali po angelovem naročilu v tretjem delu fatimske skrivnosti: »Pokora, pokora, pokora!« do svetovne katastrofe in uničevalne vojne ne bo prišlo. Besedo »pokora« moramo vzeti v njenem celostnem pomenu. Vsebuje vse prizadevanje zoper grešnost človeštva, tudi zakrament pokore. Gre pravzaprav za dosledno življenje po Jezusovem oznanilu: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15).

Iz vsega tega vidimo, kako pomembno je fatimsko sporočilo prav danes: življenje v veri, upanju in ljubezni, molitev, zlasti molitev rožnega venca, spreobrnjenje in pokora, zadoščevanje za svoje in tuje grehe in češčenje Marijinega brezmadežnega Srca s posvetitvijo temu Srcu.

Besedilo, ki je bilo objavljeno v portugalščini leta 2013, je na koncu zelo tolažilno in razodeva že na zemlji popolno zmago Marijinega brezmadežnega Srca in s tem zmagoslavje presvetega Jezusovega Srca, v popolni edinosti človeštva: »V času ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!« S tem se fatimsko sporočilo razodeva kot pot do edinosti med danes različnimi Cerkvami. Dá, celo med različnimi verami, da bo povsod razširjena »ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev«. Kakor je Jezus rekel svojim učencem, tudi nam pravi: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče« (Mt 19,26).

p. Anton

---

[1] Italijanski prevod, 2. ponatis, Un cammino sotto lo sguardo di Maria, Roma 2016, 285–295.

[2] Do leta 1946 je kot sestra dorotejka živela v hiši redovniškega noviciata v španskem mestu Tuy.

[3] Un cammino, 290–291.

Pomen Fatime za naš čas (11) Tretji del skrivnosti

Gre za vprašanje, kaj je že izpolnjeno in zato pripada preteklosti, in kaj se bo še izpolnilo v prihodnosti. Seveda gre večkrat le za bolj ali manj utemeljena mnenja.

Kardinal Ratzinger se je na koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti 26. junija 2000 vprašal: »Kaj naj pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove? Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in na spreobrnjenje.«

Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000 v Fatimi, po papeževi mašni daritvi, med katero je ta razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi, da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«

Kardinala Sodano in potem Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20. stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20. stoletje.

Ker Cerkev ni podala uradne in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav sv. Janeza Pavla II. in obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi tretjega dela fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske 'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci 26. junija 2000 je naglasil, da nima svoje razlage za obvezno.

Škof Pavel Hnilica, osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v pismu kardinalu Ratzingerju, takratnemu prefektu Kongregacije za verski nauk, protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na 20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost. Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta, kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva preganjanje do konca sveta.«

Vprašanje, ali je že vse izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti, ostaja odprto. Mnenja so tu različna. Poglejmo posamezne dele besedila:

»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora!«

Trikratni angelov klic: »Pokora, pokora, pokora!« je ključna beseda te skrivnosti. Pri Marku se tudi evangelij začne podobno: »Spokorite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Pokora vodi do spreobrnjenja in vere.

Angel z ognjenim mečem, ki spominja na slične podobe iz knjige Razodetja, predstavlja grožnjo sodbe za grešni svet. Pravzaprav je človeštvo sámo tisto, ki s svojimi iznajdbami lahko sebe pokonča, npr. v ognju atomske vojne. S tem ko plameni ognjenega meča ugašajo ob dotiku s sijajem iz Marijine desne roke, je poudarjena Marijina materinska sredniška vloga.

Kardinal Ratzinger poudarja:

»Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za mobiliziranje moči za spremembe v smeri k dobremu. Zato so povsem zgrešene fatalistične razlage 'skrivnosti', razlage, ki na primer govorijo, da je bil atentator 13. maja 1981 navsezadnje orodje Božjega načrta, ki ga je vodila Božja previdnost in da zato ni mogel delovati svobodno, ali podobne ideje, ki krožijo. Videnje marveč govori o nevarnostih in o poti, kako se jih rešiti.«

Svobodno se moramo odločati za pokoro in zatekanje k Božji Materi ter zaupati v njeno varstvo in vodstvo. Prihodnost ni samo v Božjih, ampak je tudi v naših rokah. Zato je tudi od nas odvisno, kako bo z nami kot posamezniki in z vsem človeštvom.

»In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev.«

Videnje, ki so ga imeli pastirčki in se je nanašalo na prihodnost Cerkve, je bilo kakor v ogledalu, torej nejasno. Na tem svetu, kakor pravi sv. Pavel, »gledamo v zrcalu, nejasno« (1 Kor 13,12).

Kraj dogajanja je opisan s tremi simboli: strma gora, na pol porušeno mesto, velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Kardinal Ratzinger razglablja o procesiji s papežem na čelu, ki se bliža križu: »Pot Cerkve je tako orisana kot križev pot (via crucis), kot potovanje v čas nasilja, razdejanj in preganjanj. V tej podobi moremo najti naslikano zgodovino celotnega stoletja (…) V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti. V 'ogledalu' tega videnja vidimo iti mimo mučeniške priče desetletij.«

Treba je po Ratzingerjevih besedah upoštevati, »da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij«.

Glede razlage tretje fatimske skrivnosti ni popolnega soglasja. Nekateri trdijo, da se glede smrti papeža, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem, kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov, duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.

Za vse, ki bodo skušali besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno«.

Čeprav je na tiskovni konferenci 26. junija 2000 kardinal Ratzinger povedal, da svoje razlage nima za obvezujočo, je težko utemeljeno misliti, da se prej navedene fatimske napovedi še niso izpolnile. Papež Janez Pavel II. je bil trdno prepričan, da se napoved o usmrtitvi papeža nanaša nanj in da ga je smrti rešila Marija, ker je hotela, da Rusijo in svet skupaj s škofi posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. Preganjanja Cerkve pa bodo trajala do konca sveta. To je celo znamenje, da je prava.

Ob vsem tem je treba upoštevati, da so vse napovedi zmeraj pogojne. Molitve in žrtve dobrih vernikov lahko vplivajo, da se slabe napovedi ne uresničijo ali pa se uresničijo le deloma ali drugače, kakor so bile napovedane. Smemo si misliti, da so vplivale tudi na to, da papež ni podlegel smrtonosnemu strelu turškega terorista Ali Agca.

Navedimo še zadnji del besedila tretjega dela fatimske skrivnosti:

»Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo zalivala duše, ki so se bližale Bogu.«

Z besedico »kristalno« je poudarjena dragocenost vsebine – kri mučencev. Zalivalko običajno uporabljamo za zalivanje (sobnih) rastlin. Tu pa gre za človeške duše. Kakor je treba zalivati rastline, sicer bi se posušile, je treba zalivati tudi duše, in sicer s krvjo mučencev, ki je pomešana s Kristusovo krvjo. Brez Kristusove krvi in krvi mučencev ne moremo napredovati v svetosti in se bližati Bogu. Mučenci dopolnjujejo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24).

Kardinal Ratzinger je besedilo razložil takole: »To je tolažljiva podoba, ki hoče zgodovino krvi in solza napraviti vendarle dostopno za ozdravljajočo Božjo moč. Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo zalivata duše, ki so se bližale Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se uresničuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost umrlega pšeničnega zrna, ki umrje in postane rodovitno. Kri mučencev je seme kristjanov, je rekel Tertulijan. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga (…) Iz trpljenja pričevalcev prihaja moč očiščenja in prenove, ker je to ponavzočevanje Kristusovega lastnega trpljenja in predaja naprej v sedanjost njegovo ozdravljajočo učinkovitost.«

Ob tem lahko zaključimo, da bo tudi kri številnih slovenskih mučencev seme novih kristjanov. Mučenci so torej napoved za boljšo prihodnost.

Po besedah prefekta kongregacije preostane »spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in spreobrnjenje«.

p. Anton

Kolikokrat se ji je prikazala Marija?

Njena predstojnica v karmelu Coimbra takole odgovarja: »Tega še ne vemo. Nekega dne sem bila priča dogodku, zaradi katerega sem doumela, kako naravno je doživljala povezavo med nadnaravnim in običajnim življenjem. Bilo je 26. maja 2003. Spremila sem jo na spodnji kor, da bi jo fotografirala skupaj s kipom Marijinega brezmadežnega Srca, ki smo ga ravno prejele v dar (…) Še po slikanju je sestra Lucija ostala zazrta v kip. Nisem je motila. Obrnila se je proti meni in zaskrbljeno rekla: 'Devica Marija joče!!!' Kakšna izjemna čistost je bila v njeni preprostosti v tistem trenutku. Ona, ki ji je bilo naklonjenih toliko videnj, ki jih nihče drug ni videl, je mislila, da v tistem trenutku tudi jaz vidim to, kar vidi ona. Jaz pa, ki sem mislila, da je njena trditev vprašanje, sem odgovorila, da ne. Opazila sem, da se je zdrznila, zmedena, kot bi jo, kot otroka, zalotili pri sladkarijah. Pokazala sem spoštovanje. Menila sem, da ne smem spraševati. To skrivnost sem hranila do zdaj. Želela sem, da ta kip s svojim materinskim pogledom bdi nad njenimi posmrtnimi ostanki vse do tedaj, dokler jih ne odpeljejo v katedralo v Coimbri.«

p. Anton

Napisala je več pisem papežem

Po Marijinem naročilu je bilo Lucijino življenjsko poslanstvo širjenje pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to kar najučinkoviteje izpolnjevala, je poleg vsega drugega napisala več pisem papežem, a vsaj uradno ji niso odgovarjali in njenih prošenj večinoma niso upoštevali. Bila je vztrajna do nadležnosti, ker se je zavedala, da je to zanjo Božja volja. Tako je 2. decembra 1940 v pismu prosila papeža Pija XII., da bi pobožnost petih prvih sobot potrdil in razširil na ves svet in da bi skupaj z vsemi škofi sveta posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije. Na koncu pa je dodala prošnjo:

»Sedaj mi dovolite, sveti oče, da Vam predložim še eno prošnjo, ki je samo goreča želja mojega ubogega srca: da bi bil praznik v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu dovoljen za ves svet kot eden glavnih praznikov svete Cerkve.«

V zadnjem dolgem pismu Janezu Pavlu II. je s. Lucija prosila za razglasitev pastirčkov Jacinte in Frančiška za blažena. Verjetno je tudi to pismo vplivalo na potek postopka.

Hkrati je v njem prosila papeža, da bi rožni venec postal bogoslužna molitev. Msgr. Bertone je povedal: »Kadar je sestra Lucija molila rožni venec, je kar žarela. Molila ga je leta 2000 s papežem, ko so bili za jubilejno leto v Rimu navzoči škofi, s pomočjo radijske zveze med Coimbro in Svetim Petrom. Pred vatikansko baziliko je stal kip fatimske Matere Božje (...) Spominjam se te misli sestre Lucije: 'Rožni venec je najlepša molitev, ki nas jo je naučilo nebo; molitev, ki nas vodi k boljšemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu.«