Sedemdeset let Marije romarice

Lani in letos obhajamo sedemdesetletnico Marije romarice, ki je že večkrat obiskala skoraj vse dežele sveta in jim delila obilne duhovne darove.

Leta 1946, ob tristoletnici posvetitve Portugalske Mariji, je kip fatimske Marije prvič romal po vsej Portugalski. Leirijski škof si je zamislil, da bi poseben kip tako romal po vsem svetu. Kipar José Ferreira Thedim, ki je izdelal originalni kip fatimske Gospe za fatimsko kapelico, je naredil še drug kip, ki ga je 13. maja 1947 v kapelici prikazovanj v Fatimi okronal Manuel Mendes, nadškof iz Evore.

Najprej so ga odpeljali na Nizozemsko v Maastricht, da je predsedoval mednarodnemu marijanskemu kongresu. Nato je večkrat obšel ves svet, prinašajoč sporočilo miru in ljubezni. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je kak milostni kip preromal vse celine sveta. Fatimska Mati Božja je pritegnila velike množice ljudi, tudi pripadnike drugih ver in neverne. Po njej so ljudje prejeli mnogo milosti in se spreobračali. Poročajo tudi o čudežih. Versko življenje se je poglobilo.

Leirijski škof José da Silva je leta 1947 menil, da bo romarski kip fatimske Gospe težko kdaj prišel v Rusijo. Zato je prosil kiparja Thedima, naj naredi še drug kip Device romarice, da bo, “ko bo mogoče,” romal naravnost v Rusijo. V Fatimi kronani drugi romarski kip je leta 1950 prišel v Moskvo prek finskega glavnega mesta Helsinkov v “diplomatskem kovčku”. Tam je ostal do leta 1989, ko so ga 13. maja 1989 prepeljali v Kremelj. Kipar Thedim je 1929 naredil Marijin kip s srcem, kakor je Lucija Marijo videla 13. julija 1917. Ta kip je danes v karmelu Coimbra, kjer je živela sestra Lucija.

Kipar pater Thomas McGlynn OP je po tem kipu naredil 4.73 m visok, 13 ton težak kip iz belega marmorja, ki je bil blagoslovljen 13. junija 1959 in je zdaj v niši zvonika rožnovenske fatimske bazilike. Je darilo ameriških romarjev in naj bi z vidnim srcem spominjal na češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

Po polstoletnem romanju, ko je prvi romarski kip obiskal 64 držav na različnih kontinentih, zdaj redno ne odhaja iz Fatime, razen v izrednih okoliščinah. Na praznik Brezmadežnega spočetja 2003 je bil ustoličen v baziliki fatimskega svetišča in postavljen na steber blizu glavnega oltarja. Po originalnem kipu je bilo narejenih in okronanih še več kipov fatimske Gospe, da je bilo mogoče ustreči številnim prosilcem.

Fatimsko Marijo upodabljajo na različne načine, večinoma s sklenjenimi rokami z rožnim vencem, večkrat tudi s srcem, v katerega se zabadajo trni. Pri nekaterih upodobitvah so pri Marijinih nogah trije golobi, v spomin na tri golobe, ki so že leta 1946 spremljali Marijo romarico.

Sestra Lucija je imela za originale tri kipe fatimske Marije: eden je v kapeli prikazovanj, drugi je v kapeli Domus Pacis, kjer je sedež Fatimskega svetovnega apostolata, tretji pa je v karmelu Coimbra, kjer je živela sestra Lucija. Ta zadnji ustreza prikazanju 13. julija 1917 in 10. decembra 1925 v Pontevedri. Sestra Lucija ga je večkrat videla, kako toči solze.

Poseben pojav pri romanjih Marije romarice so golobi spremljevalci. Omenjajo, da so jo spremljali že več kot petdesetkrat, včasih tudi velike jate. Naj bo tu omenjen le prvi primer: Bilo je leta 1946, ko je fatimska Marija romala po Portugalski in so kip nosili v procesiji iz Bombarala do Lizbone. Ljudje so opazili tri golobe, ki so krožili po zraku. Nakar so se spustili in začeli krožiti okrog kipa, potem pa so se drug za drugim namestili na podnožje kipa, k Marijinim nogam. Zadoneli so navdušeni klici in vzkliki z vseh strani, ploskanje in poki, a golobi se niso prestrašili. Med nežnim gruljenjem so negibno čepeli na podnožju kipa ure in dneve, prejemajoč hrano od ganjene množice, ne da bi pobegnili.

Tudi ob prihodu v lizbonsko katedralo golobi niso zapustili svojega mesta: ostali so blizu kipa. Dne 6. decembra med slovesno sveto mašo je golob zletel na Marijino krono, kot simbol Svetega Duha. Med podeljevanjem obhajila štiri tisoč glavi množici je golob odletel proti oltarju, razprl krila in ostal v tem položaju češčenja vse do konca obhajila. Množica ga je ganjena in polna občudovanja opazovala.[1]

Marija romarica se je prvič odpravila na štirimesečno romarsko pot po slovenskih škofijah, dekanijah in župnijah 29. avgusta in jo je prepotovala do 26. decembra 1997. Udeležba in navdušenje vernikov je bilo zelo veliko. Mati Marija je vodila nekakšen vseslovenski misijon in nas pripravljala na dvatisočletnico Kristusovega rojstva in svojega božjega materinstva.

Marija romarica nas je na povabilo takratnega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana drugič obiskala leta 2008 in se ustavila v stiški baziliki od 12. do 22. junija 2008, kamor so jo prihajali častit in prosit pod vodstvom svojih škofov duhovniki in verniki iz vseh slovenskih škofij.

Njen tretji obisk je bil od 13. maja do 13. oktobra 2016 in se je ustavila po mnogih župnijah in drugih skupnostih vernikov. Njen četrti obisk pa je bil 13. in 14. oktobra na slovensko-hrvaškem obhajanju fatimske stoletnice. Nekaj dni pred tem in za tem datumom pa je razveselila naše kontemplativne samostane.

p. Anton

---

[1] Glej Maria Siegt, št 5,1976, Marijanska zbirka brata Alberta Pflegerja.

Fatima in papeži

Rim je na različne načine podpiral Fatimo: z odpustki, s potrditvijo različnih ustanov, z odobritvijo posebnega mašnega obrazca za fatimsko Božjo Mater. V zbirki Marijinih maš je tudi maša v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Nekatere škofije in redovi obhajajo 13. maja ali 13. oktobra praznik fatimske Matere Božje. Pri nas ga obhajamo 13. maja kot neobvezni god.

Noben kraj Marijinih prikazovanj ni tako povezan s papeži kakor prav Fatima. Marija je 13. julija 1917 med prikazanjem ob razodetju drugega dela skrivnosti po imenu omenila papeža Pija XI., v času katerega se bo začela druga svetovna vojna. Večkrat pa je omenila svetega očeta na splošno, v tretjem delu skrivnosti kot »v belo oblečenega škofa,« za katerega so slutili, da je bil sveti oče. To je bil Janez Pavel II., ki ga je 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra v Rimu v atentatu nevarno ranil turški terorist Ali Agca. Življenje je papežu tedaj rešila Devica Marija, ki je s svojo materinsko roko tako vodila kroglo, da je papež ostal pri življenju in je tri leta pozneje lahko izvršil posvetitev Rusije in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. To je bilo 25. marca 1984 na Trgu svetega Petra v Rimu pred originalnim milostnim kipom fatimske Matere Božje.

Papež Pij XII. je bil Fatimi tako naklonjen, da ga nekateri imenujejo “papež Fatime”. Poleg tega, da je 1942, za 25-letnico fatimskih prikazovanj, Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil Cerkev in svet, je leta 1944, za 22. avgust, uvedel praznik Marijinega brezmadežnega Srca, ki je po liturgični reformi po 2. vatikanskem koncilu postal obvezni god. Praznuje se v soboto po prazniku Srca Jezusovega.

Dne 13. maja 1946 je papeški legat kardinal Masella v imenu papeža Pija XII. okronal milostni kip fatimske Matere Božje z dragoceno krono in ji podelil naziv »Kraljica sveta in miru«. To krono so podarile portugalske žene v zahvalo Mariji, ker jim ni bilo treba žalovati za nobenim padlim v drugi svetovni vojni. Tako so počastile Marijo kot Kraljico miru in Kraljico sveta.

Fatimo so obiskali in na različne načine počastili tudi papeži ter jo s tem na poseben način priznali kot kraj najpomembnejših Marijinih prikazovanj. Papež Janez XXIII. je bil v Fatimi še kot beneški patriarh 13. maja 1956.

Papež bl. Pavel VI. je leta 1964, ob sklepu 3. zasedanja 2. vatikanskega koncila, obnovil posvetitev Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu in poslal fatimskemu svetišču zlato vrtnico. Dne 13. maja 1967, za petdesetletnico prikazovanj, je Fatimo tudi obiskal in se srečal s sestro Lucijo. Leta 1971 je Fatimi podaril več kron za kipe Marije romarice.

Beneški patriarh kardinal Albino Luciani, poznejši papež Janez Pavel I., se je 11. julija 1977 dolgo zadržal v pogovoru z glavno fatimsko vidkinjo sestro Lucijo v samostanu v Coimbri.

Sv. Janez Pavel II. je kot papež Fatimo obiskal kar trikrat. Prvič se je 13. maja 1982 zahvalil Mariji, da ga je po atentatu na trgu Svetega Petra, 13. maja 1981, ohranila pri življenju.

Na poti v Srednjo Ameriko je 2. marca 1983 na lizbonskem letališču dejal: “Želim obnoviti svoj klic, naj svet posluša sporočilo, ki nam prihaja iz Fatime.”

Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, je skupaj s škofi vsega sveta posvetil Rusijo, Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Fatimo je obiskal drugič 13. maja 1991 in se srečal s sestro Lucijo. Nazadnje je Fatimo obiskal 13. maja 2000, da je tam ob udeležbi milijon in pol romarjev razglasil za blažena Frančiška in Jacinto. Srečal se je tudi z vidkinjo Lucijo.

V jubilejnem letu 2000 je povabil vse škofe sveta v Rim. Tedaj je v nedeljo, 8. oktobra, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred originalnim milostnim kipom fatimske Božje Matere, izročil Cerkev in človeštvo Mariji, zarji odrešenja.

Papež Benedikt XVI. je bil v Fatimi 12. in 13. maja 2010 za sklep leta duhovništva. Takrat je fatimski Mariji podaril zlato vrtnico. Dne 12. maja 2010 je vse duhovnike posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Pred kapelico prikazovanj v Fatimi je 12. maja 2010 molil:

»Častitljivi Božji služabnik papež Janez Pavel II. je trikrat prišel semkaj k tebi v Fatimo in se zahvalil 'nevidni roki', ki ga je pri atentatu 13. maja na Trgu svetega Petra rešila smrti. On je svetišču v Fatimi podaril kroglo, ki ga je bila hudo ranila in ki je bila vdelana v tvojo krono Kraljice miru.

Kako tolažilno je vedeti, da ti ne nosiš le krone iz zlata in srebra naših radosti in upanj, ampak tudi iz 'krogel' naših skrbi in trpljenja.

Preljuba Mati, zahvaljujem se za molitve in žrtve, ki so jih fatimski pastirčki doprinesli za papeža iz prepričanja, ki si ga v njih prebudila pri prikazovanjih. Zahvaljujem se tudi vsem, ki za Petrovega naslednika in po njegovih namenih vsak dan molijo, da bi bil papež močan v veri, smel v upanju in vnet v ljubezni.«

Za stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, 13. maja 2017, je Fatimo obiskal in v njej razglasil za svetnika bl. Frančiška in Jacinto papež Frančišek.

Obisk vseh štirih papežev v Fatimi in srečanje bl. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II. z vidkinjo Lucijo je svojevrstna potrditev fatimskih dogodkov najvišje stopnje.

Fatima je postala »oltar sveta«. Vsako leto pride v Fatimo več kot pet milijonov romarjev z vsega sveta in število stalno narašča.

Šopek Materi Mariji

Sv. Marija Evgenija Milleret je bila rojena 26. avgusta 1817 v Metzu (Francija) v bogati družini, ki ni hodila v cerkev. Po srečnem otroštvu so prišle preizkušnje: njen oče je propadel, starši so se ločili, mama je umrla in ostala je sama. Pri devetnajstih letih je v pariški katedrali Notre Dame poslušala pridige p. Lacordaira: »Resnično sem se spreobrnila in odločila sem se dati vse svoje moči ali, bolje rečeno, vso svojo slabost Cerkvi, ki je v mojih očeh imela edina na zemlji skrivnost in moč dobrega.« Sanjala je o ustanovitvi kongregacije, posvečene Devici Mariji. Eno leto kasneje je v Parizu srečala p. Combalota. Z njim, ki je bil njen duhovni voditelj, je ustanovila prvo skupnost v nekem pariškem stanovanju, v katerem je z drugimi tremi dekleti izpovedala redovne zaobljube. Leta 1842 so odprle šolo. Hitro so bile ustanovljene tudi druge skupnosti. Pod imenom Redovnice Vnebovzete se je rodila nova marijanska kongregacija.

Red se je širil. Nove skupnosti so se pojavile v Franciji, Angliji, Španiji, Novi Kaledoniji, južni Ameriki, Italiji in na Filipinih.

Vir: Avec Marie les enfants prient pour la paix

Bog nam je dal Jezusa po Mariji, zato je treba po Mariji iti k Jezusu. 'Nihče ne pride k Očetu, razen po meni,' pravi Jezus. 'Nihče ne more priti k meni, razen po Mariji' (...) Gospodova ljubezen do svoje svete Matere je edinstvena. Devica je vse za Božje Srce (...) Duša, ki izbere Marijo za svojo zaščitnico, je gotova, da bodo njene molitve in prošnje uslišane. Jezus Mariji ničesar ne odreče (...) Marija je Devica mogočna, Devica polna dobrote, vrata nebeška, naša ljubezniva Gospa. Marija posluša molitev, ki privre iz čistega, ponižnega, preprostega in globoko vernega srca (...) O ko bi si mogli predstavljati vse čudovitosti, ki jih Marija izvršuje v človeških dušah! Reči, da je Marija kraljica nebes in zemlje, je čudovito in zelo resnično; reči, da je Mati vseh src, srednica vseh prošenj, ki dospejo do nebes, je še bolj veličastno.

Marta Robin

Češčenje Marijinega Srca v zgodovini Cerkve

Izrecno češčenje Marijinega Srca se da zgodovinsko dokazati vsaj že v 12. stoletju pri izredno gorečem Marijinem častilcu sv. Bernardu, glavnem cistercijanskem svetniku. V enem izmed svojih številnih govorov Bernard takole slavi Marijino Srce: »Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim Adamovim otrokom. Občudujem tvoje Srce zaradi bogatega usmiljenja, o moja Kraljica!«

Sprva je bila pobožnost do Marijinega Srca le zasebna. Šele sv. Janez Eudes ji je sredi 17. stoletja s slovesnim opravljanjem molitvenega bogoslužja v čast Marijinemu Srcu dal javni in liturgični značaj. Od začetka 18. pa tja do začetka 19. stoletja je češčenje Marijinega Srca naraščalo in se širilo istočasno s češčenjem Srca Jezusovega. Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré leta 1830 so v zvezi s širjenjem čudodelne svetinje močno prispevala k razširitvi češčenja Marijinega Srca.

Arški župnik sv. Janez Vianney je dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.« Pogosto je priporočal devetdnevnico v čast Marijinemu Srcu.

Češčenje Marijinega Srca so posebno pospeševale bratovščine v 18., 19. in 20. stoletju, in to tudi pri nas. Prva bratovščina Marijinega Srca na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1718 v samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem. Škof Anton Martin Slomšek je ustanovil leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču takšno bratovščino. Škof Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu Marijino Srce. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec in apostol Marijinega Srca, prav tako tudi škof Janez Gnidovec.

Leta 1902 je v Ljubljani začel izhajati Glasnik najsvetejših Src. Kasneje je bil preimenovan v Glasnik presvetega Srca Jezusovega, ki pa tudi češčenja Marijinega Srca ni nehal širiti.

Češčenje Marijinega Srca je po katoliškem svetu dobilo nov razmah z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta 1917, saj je bil eden glavnih namenov prikazovanj prav širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva in k svetovnemu miru.

Pri drugem prikazanju, 13. junija 1917, je Marija naročila Luciji: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Marija, potem ko je fatimskim pastirčkom pokazala pekel, rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca…«

Mala Jacinta je pred odhodom v bolnico Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog na svetu vpeljati češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu…«

Ob 25. obletnici fatimskih prikazovanj, 31. oktobra 1942, je papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Isti papež je praznik Marijinega Srca raztegnil na vso Cerkev in ga nastavil na osmino Marijinega vnebovzetja, na 22. avgust. Po preurejenem cerkvenem koledarju je praznik Marijinega brezmadežnega Srca na soboto po prazniku Srca Jezusovega.

Marijino Srce v Svetem pismu

Evangelist Luka poroča, da je Marija vse besede, ki so jih povedali pastirji o Jezusu, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob najdenju Jezusa v templju isti evangelist še enkrat dostavlja: »In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51). Ta svetopisemski pisatelj je tako opozoril na skrito življenje in misli Marijinega Srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Isti evangelist je zapisal Marijine besede angelu Gabrijelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Te besede najlepše razodevajo, kako je bila Devica Marija prva, ki se je popolnoma posvetila Jezusu, njegovemu Srcu. Ona je z ljubeznijo zanj skrbela in ga vzgojila.

Sv. Luka, ki je evangelist Marijinega Srca, je zapisal tudi čudovito Marijino hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda, ki zelo lepo razodeva, kakšno je Marijino notranje življenje, njeno Srce.

O Marijinem Srcu govori tudi Simeonova napoved: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,35). Že Origen, duhovni pisatelj iz 3. stoletja, pravi, da sta tu duša in srce eno.

Marijino Srce je pri evangelistu Luku označeno kot središče njenega duševnega in duhovnega življenja in njenih kreposti. Ko govorimo o njenem Srcu, mislimo zlasti na njeno ljubezen do Boga in ljudi ter na njeno notranje življenje razuma, čustev in volje. Obenem pa je to Srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi. Ob navzočnosti pri Jezusovi odrešilni smrti na križu je globoka notranja usmerjenost Marijinega Srca dozorela do najgloblje dovršenosti.

Marijino Srce dobro razodevajo vse njene besede in dejanja, predvsem njen odnos do Jezusa, kateremu se je popolnoma posvetila, od spočetja ob angelovem oznanjenju pa vse do vznožja križa. Globina njenega Srca pride lepo do izraza v njenem odnosu do ljudi, v njenem nesebičnem služenju: ko hiti na pomoč k sorodnici Elizabeti, ko opazi zadrego v Kani in posreduje pri Jezusu, da napravi prvi čudež. Čudovit odraz njenega Srca je njena prelepa pesem Moja duša poveličuje Gospoda (Magnifikat).

Fatimsko veličastje 14. oktobra v Stični

Podoživljam Stično, kakršna je bila v soboto, 14. oktobra, z vsem fatimskim veličastjem, ki ga v svoji večstoletni zgodovini ni doživela in podobnega verjetno ne bo več. Velika slovesnost in slavje Fatimske Marije! Prelepo je bilo in globoko duhovno doživeto, a prepričan sem, da je tudi fatimska Gospa vse molitve, prošnje in namene romarjev in svojih ljubljenih sinov – duhovnikov – z velikim veseljem sprejemala v svoje Srce in bo vse oblikovala skupaj z Jezusovim Srcem ter uresničevala z materinsko ljubeznijo tudi v prihodnje.

Globoko v spomin in srce so se mi vtisnile razne stvari. Naj jih nekatere omenim. Množica romarjev – slovenskih in hrvaških – za tem slovesen sprevod številnih duhovnikov, znanih in neznanih, škofov slovenskih in hrvaških, a vseh z nekim slovesnim izrazom na licu, ko so stopali za Marijinim kipom. Med njimi je mojo pozornost vzbudil hrvaški škof, ki se je komaj zadrževal, da ga niso oblile solze ganjenosti. Menim, da je bil on, ki je med sveto mašo v nagovoru izzval odobravanje in aplavz premnogih romarjev za prelepo, fatimsko oblikovano in obarvano pridigo, ki jo je, prepričan sem, tudi fatimska Gospa hvaležno sprejela. Tudi Magnificat je tako mogočno in slovesno zadonel, da ga je prav gotovo fatimska Marija z vsemi zbranimi z veseljem sprejela in ona, zaradi lepega pevčevega glasu, po Bogu danega, zanosno podoživljala.

Lepo, prelepo je bilo, tako kot more in mora biti takšna slovesnost. Je velikanskega pomena in razsežnosti, katerih posledice se bodo v obliki Božjega in Marijinega blagoslova zlivale na Slovenijo in Hrvaško, prebivalce, družine, župnije, škofije in obe Cerkvi še daleč v prihodnji čas.

Nepozabni so bili fatimski pastirčki – domiselno opravljeni otroci. Njihova otroška prisrčnost in stalna prisotnost pred mašo, med njo in v cerkvi ob kipu fatimske Gospe smo romarji spoštljivo občudovali, a Marija jih je skupaj s fatimskimi pastirčki iz nebes z naklonjenostjo opazovala in jih blagoslavljala, zlasti zaradi njihovih žrtvic. Ko je sprevod duhovnikov prihajal v cerkev, sem mogel zopet opazovati lica prihajajočih. Slovesna so bila.

Menim, da je Stična na vse obiskovalce fatimskega slavja napravila podoben, velik vtis. Čez dan sem se v mislih večkrat vračal v čas slovesnosti. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati in sem molil podobno, kot se mi dogaja takrat, ko dolgo časa častim Najsvetejše.

Pepi Dragar

Duhovne prireditve v Stični v letu 2017/18

NOVEMBER

12. ob 14.30 Bernardova družina

18. od 9.30 do 12.00 zahvalno romanje v Stično

18. – 19. Skupnost Emanuel, družine

24. ob 20.00 češčenje JMS

DECEMBER

7. – 10. P. Vital Vider, zakonci z otroki

10. ob 14.30 Bernardova družina

15 . – 17. Skupnost Emanuel, za vse

31. ob 20.00 molitvena noč, za vse

JANUAR 2018

14. ob 14.30 Bernardova družina

18. – 21. P. Vital Vider, zakonci z otroki

26. ob 20.00 češčenje JMS

26. – 28. Skupnost Emanuel, samski

FEBRUAR 2018

2. – 4. P. Maksimilijan File, starši birmancev

8. – 11. P. Vital Vider, zakonci z otroki

9. – 11. P. Maksimilijan, prejšnji birmanci

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. P. Maksimilijan File, birmanci

23. ob 20.00 češčenje JMS

23. – 25. P. Maksimilijan File, birmanci

MAREC 2018

2. – 4. P. Maksimilijan File, birmanci

9. – 11. P. Maksimilijan File, birmanci

9. – 11. P. Branko, Bernardova družina

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. P. Maksimilijan File, birmanci

22. – 25. P. Vital Vider, zakonci z otroki

23. ob 20.00 češčenje JMS

Prijave

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin.

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2017

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. novembra in 10. decembra.

Shod častilcev JMS v letu 2017

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 24. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Zahvalno romanje 18. novembra v Stično

Vse Marijine častilce vabimo v soboto, 18. novembra, na zahvalno romanje v stiško baziliko. Zahvalili se bomo za vse obilne milosti v lanskem in letošnjem letu ob obisku Marije romarice in praznovanju fatimske stoletnice, še posebej ob skupnem slovensko-hrvaškem praznovanju 14. oktobra v Stični. Zahvalna slovesnost bo pod vodstvom celjskega škofa Stanislava Lipovška, voditelja pripravljalnega odbora za slovensko-hrvaško praznovanje. Zahvala je najboljša prošnja.

Okvirni program v baziliki:
9.30 rožni venec
10.00 slovesno somaševanje pod vodstvom škofa Stanislava Lipovška,

nato procesija s kipom fatimske Matere Božje med petjem Marijinih litanij

Prisrčen pozdrav in nasvidenje v Stični!

Cistercijani in Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu