Rožni venec Mnogi znameniti ljudje so imeli redno v rokah rožni venec.

Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal:

»Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.« Danes bi govoril o dvajsetih oknih.

Papež bl. Pavel VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca. Ker pri treh delih skupaj zmolimo 150 zdravamarij – prav toliko je tudi psalmov – nekateri rožnemu vencu rečejo psalterij za laike ali Marijin psalterij. Danes, po sv. Janezu Pavlu II., ki je v Cerkev uvedel še četrti, svetli del rožnega venca, imamo pri vseh štirih dvesto zdravamarij.

Papež sv. Janez Pavel II. je prijetno presenetil svet s svojo izjavo: »Rožni venec je moja najljubša molitev.«

V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, poznejšega svetega arškega župnika, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim redovom. Na koncu je generalni vikar vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«

Sv. Klemen Dvoržak je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga je molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske uspehe.

Ko je dr. Joseph Récamier, ki je deloval v sredini 19. stoletja, nekoč na neki znanstveni seji vzel v roke žepni robec, je z njim iz žepa potegnil tudi molek, ki mu je padel na tla. Svobodomislec Mace, ki je bil na tej seji navzoč, je pozneje priznal: »Moji tovariši in jaz smo bili presenečeni. Učeni Récamier, slavni profesor, učenjak, avtoriteta na področju zdravilstva, zdravnik knezov in kraljev, katerega sloves se širi po vsej Evropi, moli rožni venec.« Ko je Récamier videl začudene obraze, je zadevo pojasnil:

»Da, gospodje, molim rožni venec. Če mi kak bolnik povzroča skrbi in so izčrpana že vsa zdravilna sredstva, se obrnem k Njemu, ki more zdraviti vse. Z eno ali dvema desetkama rožnega venca prosim preblaženo Devico, naj posreduje pri Bogu. Priznavam, da sem videl čudovite uspehe.«

Josef Haydn, znameniti skladatelj, je bil zelo goreč molivec rožnega venca. Glede oratorija Stvarjenje je rekel:

»Nikoli nisem bil tako pobožen, kakor v tem času, ko sem se ukvarjal s tem oratorijem. Če mi delo ni šlo dobro od rok, sem šel z rožnim vencem v sobo, zmolil nekaj zdravamarij, in zopet so prišle misli in melodije.«

Dr. Emilijan Cevc, slovenski umetnostni zgodovinar in akademik, ki se je posebej posvečal naši srednjeveški umetnosti, je v knjigi Preproste stvari zapisal:

»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal.«

Italijanski duhovnik, pisatelj, časnikar in profesor Alessandro Pronzato je kot posvetilo svoji knjigi Rad bi molil zapisal: »Svoji stari materi Jožefi in mnogim kilometrom njenega debelega molka z oglodanimi jagodami, ki so odločilno vplivali na mojo življenjsko pot.« V zvezi s svojo novo mašo, med katero je večkrat pogledal na svojo staro mamo, piše: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi njene prste.«

Isti pisatelj je tudi zapisal: »Naj povem, da sem ohranil zelo grdo navado, da molim rožni venec. In to vsak dan, vsak večer. Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti ... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud ...

Povedali so mi, da je neki duhovnik v cerkvi raztrgal rožni venec in mahal pred verniki z evangelijem v roki, češ: to berite, tisto staro šaro pa vrzite stran! Rekli so mi, da ga je neka ženica po tistem 'obredu' takole zavrnila: »Gospod, jaz ne vidim več brati ... Pripravljena sem poslušati branje evangelija, ko boste vi zares verovali in ko boste potrgali vse molke. Za nagrado pa bom vsak dan zmolila en rožni venec za vas. Je prav tako?«

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ta mesec smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Naj Kraljica rožnega venca spodbudi čimveč njenih hčera in sinov, ki se bodo odločili, da bodo molili za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. V večnosti bomo spoznali, katerim je naša molitev pomagala, da so se odločili in postali duhovniki, redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke ter na tej poti vztrajali do smrti. To je sicer ozka pot, na katero vabi Gospod Jezus, a zvestim in velikodušnim prinaša Božjo srečo na tem in prihodnjem svetu. Naj bo vse naše prizadevanje Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.

Pomen Fatime za naš čas (9) Drugi del skrivnosti

“Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla:

‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd. Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko to povesta.’”

V drugem delu fatimske skrivnosti so nekatere napovedi izpolnjene, druge pa še ne ali vsaj ne v celoti. Poglejva posamezne stavke ali dele besedila.

»Da bi jih rešil [pekla], hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Tu ne gre v prvi vrsti za neko pobožnost, čeprav gre tudi zanjo. Kardinal Ratzinger v razlagi fatimske skrivnosti 26. junija 2000 pravi, da »v bibličnem jeziku pomeni 'srce' središče človeške eksistence, stekališče razuma, volje, čustev in čutenja, v katerem najde človek svojo enoto in svojo notranjo usmerjenost. 'Brezmadežno srce' je v skladu z Mt 5,8 srce, ki je v naslonitvi na Boga dospelo do popolne notranje enote in zato 'gleda Boga'. 'Devozione', 'pobožnost' (češčenje, predanost) do brezmadežnega Marijinega Srca je torej približanje tej naravnanosti srca, v katerem 'fiat' – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoče središče celotne eksistence.« Za Marijo v najvišjem pomenu velja Jezusov blagor: »Blagor čistim [brezmadežnim] v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Kdor se popolnoma njej [njenemu Srcu] izroči, doseže gledanje Boga in s tem svetost. Tako je ravnal sv. Janez Pavel II., kar izraža njegovo življenjsko geslo: 'Totus tuus!' [Ves tvoj!]. Pravo češčenje Marijinega brezmadežnega Srca vedno vodi do tega cilja.

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo zveličanja. Na prvem mestu je treba omeniti posvetitev (izročitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu in življenje iz posvetite, ki je v bistvu življenje po krstnih obljubah. Posebno mesto ima obhajanje petih prvih sobot na fatimski način v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas usmerja k življenju po veri, upanju in ljubezni ter sploh k rednim sredstvom zveličanja, med katerimi so najodličnejši zakramenti s krstom in evharistijo na čelu, življenje iz Božje besede in redna molitev.

Ne moremo reči, da je češčenje Marijinega brezmadežnega Srca splošno razširjeno. Vsaj pri nas je mnogo manj navzoče, kakor je bilo v času druge svetovne vojne. Zato se lahko bojimo za zveličanje ljudi, če ne bomo storili več kot doslej, in sicer v zadoščenje za grehe tistih, ki ničesar ne storijo, in kot prošnjo za odpuščanje njihovih grehov.

»Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec.«

Prva svetovna vojna, na katero se nanaša Marijina napoved, se je končala naslednje leto. Rešitev mnogih duš in mir pa sta odvisna od izpolnjevanja sporočil, ki jih je Marija posredovala v Fatimi. Za zgornjimi besedami, ki jih je Marija izrekla 13. julija 1917, je bilo še več njenih besed, ki so vabile k molitvi in žrtvam za spreobrnjenje grešnikov, za odpuščanje lastnih in drugih grehov ter v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta 1917, je značilno in pretresljivo Marijino naročilo:

»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pri petem prikazanju, 13. septembra 1917, je Marija pastirčkom naročila:

»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«

Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, imamo Marijino naročilo:

»Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«

Bolj žalostna je izrekla ljubečo tožbo in nežno prošnjo:

»Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Lucija je pozneje o tej prošnji zapisala: »O, da bi mogla odjekniti po vsem svetu in da bi jo slišali vsi sinovi naše nebeške Matere!« »Kakšna škoda, da te besede ljudje niso bolj premišljevali in merili v vsem njihovem obsegu.«

Ljudje smo le deloma upoštevali Marijine prošnje in naročila, večinoma pa zanje nismo niti vedeli. Zato je vprašanje, koliko je naše ravnanje vplivalo na napovedano rešitev mnogih duš. Mir je po prvi svetovni vojni res nastopil, a je trajal le 21 let.

p. Anton

Razcvet verskega življenja na Portugalskem

Vest o fatimskih dogodkih se je hitro razširila po vsej Portugalski in zunaj nje. V Fatimo so prihajale in še danes prihajajo, zlasti na trinajstega v mesecu, velike množice ljudi.

Poslej so vsi portugalski škofje – tudi tisti, ki so bili, skupaj z lizbonskim kardinalom, doslej zadržani – zagovarjali nadnaravnost fatimskih sporočil.

Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje pod vodstvom kardinala Cerejeira, lizbonskega patriarha, ob navzočnosti duhovnikov in pol milijona vernikov, kot prvi na svetu posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svojo domovino Portugalsko, kar je postalo zgled za druge dežele. V besedilu obzirno namigujejo na Rusijo in njene zmote: »Gospa, posreduj za Portugalsko v tej najtežji uri, ko pihajo od vzhoda divji vetrovi in nosijo smrtne krike zoper tvojega Sina in zoper kulturo, ki temelji na njegovem nauku.«

Dne 13. maja 1938 so v Fatimi posvetitev obnovili, prav tako 13. maja 1942 za 25-letnico Marijinih prikazovanj, ob udeležbi pol milijona vernikov; pred to obnovitvijo so po portugalskih župnijah imeli ljudske misijone in nočne procesije. Na slovesnosti 13. maja 1942 je kardinal Cerejeira poudaril: »Ni Cerkev vsilila Fatime, temveč je Fatima prisilila Cerkev, da jo je sprejela.«

Posvetitev Portugalske so obnovili tudi leta 1975, ko je bila nevarnost, da pridejo na oblast komunisti.

S posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu je bila Portugalska rešena druge svetovne vojne in komunizma. Da bo Portugalska obvarovana druge svetovne vojne, je v pismu svojemu škofu Jožefu Da Sila 6. februarja 1939 zapisala tudi sestra Lucija. To prepričanje je izrazil tudi lizbonski kardinal.

Leta 1940 so se v Fatimi zbrani portugalski škofje zaobljubili, da bodo pri Lizboni postavili velik kip Kristusa Kralja, če bodo obvarovani 2. svetovne vojne. Čeprav je Hitler že načrtoval zasedbo Portugalske, da s tem prepreči izkrcanje Angležev na njeni obali, niti do poskusa zasedbe ni prišlo.

Španska revolucija leta 1936–1937 je povzročila grozovito preganjanje Cerkve in vernikov v Španiji. Bati se je bilo, da se bo razširila na Portugalsko, zato so se portugalski škofje 13. maja 1936 v Fatimi zaobljubili, da bodo organizirali zahvalno narodno romanje v Fatimo, če bo Portugalska obvarovana komunizma, ki je takrat grozil vsej Evropi. Portugalski je bilo prizaneseno s tem strašnim bičem, zato so 13. maja 1938 izvedli zaobljubljeno romanje, ki se ga je pod predsedstvom papeškega nuncija udeležilo pol milijona vernikov. V posvetitveni molitvi so bile besede: »Danes slovesno posvečamo Tvojemu brezmadežnemu Srcu portugalski narod.«

Za posvetitev in obnavljanje posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Zelo je zacvetelo poglobljeno versko življenje. Za primer navedimo, da je bilo leta 1917 v škofiji Portalegre le 17 semeniščnikov, leta 1933 pa jih je bilo že 201. Po 150 letih je eno leto po prvi posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je bila 13. maja 1931, padla prostozidarska vlada in nastopila pod predsedstvom Salazarja katoliški veri in Cerkvi naklonjena vlada.

Dne 13. oktobra 1942 so portugalske žene fatimski Devici podarile dragoceno krono s 313 biseri in 2.650 dragulji. To krono ima milostni kip za slovesne prilike. Vanjo je bila pozneje vdelana krogla, ki je 13. maja 1981 ranila papeža Janeza Pavla II.

p. Anton

Škofova potrditev pristnosti prikazovanj

Kmalu so se v Fatimi začela velika romanja, številna spreobrnjenja in čudežna ozdravljenja. Zdravniški urad, ki je bil v Fatimi ustanovljen leta 1926, je zabeležil nad tisoč primerov naravno nerazložljivih ozdravljenj. Vse to je poleg sončnega čudeža 13. oktobra 1917, napovedanega tri mesece prej, dokazovalo pristnost in nadnaravnost pojavov.

Če kdo trdi, da se mu prikazuje Marija in mu daje posebna sporočila, mu ne bomo takoj verjeli. Najprej se je treba prepričati, ali je tisti človek odkritosrčen, da torej ne laže. To pomeni, da je prepričan v resničnost Marijinega prikazanja in njenega govorjenja. Vendar je tudi v tem primeru še možna samoprevara, bolezenski privid ali prisluh. Privid je vidna zaznava brez stvarne podlage, prisluh pa je slušna zaznava brez stvarne podlage. Oboje nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj. Če vse te prevare izključimo, je še vedno možen vpliv hudobnega duha, ki pričara namišljeno Marijino podobo in njeno sporočilo.

Da se dožene pristnost domnevnih prikazovanj in sporočil, so nujno potrebna uradna zasliševanja komisije, ki jo ustanovi krajevni škof. Pri tem se pokaže verodostojnost vidcev, hkrati pa se razkrije tudi vsebina. Če gre za več oseb, je zelo pomembna usklajenost njihovih izjav. Treba je ugotoviti psihično zdravje in vsestransko normalnost ter resnicoljubnost domnevnih vidcev. Lucija, ki je v Klicih fatimskega sporočila najprej opisala življenje obeh družin vidcev, je zapisala:

»Iz spisa obeh družin je razvidno, da sta bili zvesti krščanstvu, vendar pa precej daleč od tega, da bi lahko ustvarili v duhu svojih otrok mistične nazore ali pa vzvišene duhovne misli, kot so tiste, ki jih najdemo v fatimskih prikazovanjih, tako da je to v celoti Božje delo« (LK 54).

Dokler komisija strokovnjakov lahko pojave razloži na naraven način, ne bo iskala nadnaravne razlage. Če ni možna naravna razlaga, mora biti izključen tudi vpliv hudobnega duha. Šele po vsem tem pride na vrsto vprašanje, ali gre za poseben Božji poseg. Najzanesljivejši dokaz za pristnost je čudež, ki pomeni Božji pečat. Isto velja za napovedano prerokbo, ki se je izpolnila. Oboje se je v Fatimi zgodilo.

Škof Correia da Silva je 3. maja 1922 imenoval preiskovalno komisijo za fatimske dogodke. V odloku je navedel besede papeža Leona XIII. iz okrožnice De studiis historicis: »Prvi zakon zgodovinopisja je ta, naj se nikoli ne trdi neresnica. Drugi zakon pa se glasi, da ne smemo imeti strahu pred resnico.« – Če fatimski dogodki niso resnični, naj se neresnica odkrije.

Komisija je Luciji med uradnim zaslišanjem 8. julija 1924 zastavila tudi vprašanje: “Si prepričana, da si vrh črnike res videla Gospo in da se nisi varala?” Lucija je odgovorila: “Prepričana sem, da sem jo videla in da se ne motim. Tudi če bi me ubili, ne boste dosegli, da bi rekla nasprotno.”

Ko je škofijska komisija raziskovala vprašanje pristnosti fatimskih pojavov, je izključila vse možnosti samoprevar, načrtnih prevar in delovanja hudobnega duha. Po osmih letih je, predvsem po zaslugi lizbonskega kanonika in profesorja dr. Formigona, končala svoje delo aprila 1930.

Škof Correia da Silva je vprašal za mnenje tudi Sveti sedež. Prikazovanja je potrdil z dolgim pastirskim pismom Od Božje previdnosti (A Divina Providencia) na fatimski dan 13. oktobra 1930. Objavil je, da so prikazovanja trem pastirčkom verodostojna, in je dovolil javno češčenje fatimske Gospe: »V moči presoj – objavljenih in drugih, ki jih zaradi strnjenosti izpuščamo – ob tem, ko ponižno kličemo Božjega Duha in se postavljamo pod zaščito najsvetejše Device; potem ko smo slišali mnenja naših častitih škofijskih svetovalcev, s tem pismom razglašamo, da so videnja pastircev od 13. maja do 13. oktobra 1917 v Covi da Iria, v župniji Fatima v tej škofiji, vredna vere; dovoljujemo uradno češčenje fatimske Matere Božje.«