Po Mojzesovih stopinjah (14)

Škof Jurij nas je opozoril na Elijevo votlino na prevalu pod vrhom Sinaja. Tam je bival prerok Elija, ko je zbežal iz domače dežele, saj je ostal edini izmed Gospodovih prerokov. Pa tudi njemu so stregli po življenju. Na gori je ostal štirideset dni in se v tem času srečal z Gospodom, ki mu je spregovoril v lahnem šumljanju vetra.

Elijeva votlina je blizu razpotja, kjer se razideta dve poti ki vodita z gore. Na Mojzesovo goro je mogoče priti po dveh poteh. Ena je nekoliko daljša in manj strma. To smo izbrali za vzpon. Po tej poti je do dveh tretjin mogoče jezditi s kamelo. Je skoraj kot cesta, a z precej stopnicami. Drugo, bolj strmo pot so napravili menihi iz samostana svete Katarine. Kolikor je bilo mogoče so izklesali v skalo stopnice. Je krajša, ker pa je boj strma, jo romarji rabijo bolj za sestop z gore.

Pred Elijevo votlino je iz kamna zgrajena majhna zgradbica. Ob njej raste, oziroma je raslo mogočno drevo, mislim, da je bila terebinta. Škof Jurij je dejal, da je tisto drevo poimenoval Golovratka. Je namreč tako raslo, da ga spominja na kokoš golovratko. Spodaj ima del krošnje, potem golo deblo in spet na vrhu drugi del krošnje. Ko smo bili mi tam, je bilo to drevo že suho. Pod ogrado je bilo precej zelenega na sedlu. Izgleda, da se ob deževju tam nabere precej vode, ki omogoča, da dolinica ozeleni. Toda vedeti moramo, da je tudi tu pod vrhom še vedno puščava. To ni bujno zelenje in grmovje. Mislim, da je čisto pritlikava trava, visoka komaj nekaj centimetrov in še kakšen mah.

Nekaj besed moram napisati še o kamenju. Gora Sinaj ni apnenčasta, tako kot naše planine. Zato kamenje ni belo. Kamenje je zrnato, podobno neke vrste grobo zrnatemu granitu. Je precej rdečkasto rožnate barve. A v kamnini je veliko belih in temnih zrnc. Zelo podoben kamen so rabili za nekatere spomenike in zgradbe v Kairu, ko so faraoni gradili svoje stavbe. Ker je grobo in zrnato se precej varno hodi, saj na taki podlagi čevelj ne zdrsne tako hitro.

Tudi pot navzdol je je bila lepa. Občudovali smo skalovje, ki je še vedno gorelo v jutranjem soncu. Hodili smo po razpokah in hudournikih. Na nekem mestu so menihi postavili celo vrata, da je skoznje vodila pot. Časa smo imeli dovolj, saj je bila sveta maša na programu šele ob deveti uri. Torej smo imeli na voljo več kot dve uri za sestop.

Precej nizko smo že bilo, ko smo prvič zagledali samostan svete Katarine. Bil je še v senci, daleč spodaj v dolini. Ker je bila vsa stena hriba na nasprotni strani še neobsijana s soncem , mislim, da je dolina, v kateri stoji samostan, obrnjena v smeri vzhod - zahod. Mojzesova gora je torej severno od samostana.

Bolj, ko smo se spuščali, bolj toplo je postajalo. Pogled na samostan je izginil in hodili smo po razpoki naprej v nižino.

Ko smo bili že čisto spodaj, se nam je razkril čudovit pogled na samostan. Še je bil nekoliko v senci. Toda v času, ko smo se spuščali do samostana, ga je sonce v celoti obsijalo. Naredil se je lep dan in nebo je čudovito modro žarelo nad rdečkastimi gorami.

Zelo utrujen in premočen sem se vrnil v dolino. Najprej sem se preoblekel. Potem smo čakali, da so se z gore vrnili še drugi. Miru pa nismo imeli čisto nič. Otroci so nas venomer oblegali in nam ponujali iz kama narejena jajca in druge vrste kamnov. Bili so tako silni, da smo se jim komaj otepali. Eni so se znali kar zjokati, če nisi kupil kamna. Ko sem sedel v skupini in čakal, je prišel fantiček z kamni in silil vame. Najprej se nisem nič brigal zanj. Toda bil je tako siten, da sem mu rekel, da ne rabil njegovih kamnov. Potem je na glas zajokal in po licih so mu tekle krokodilje solze. Malo mi je postalo nerodno, da zaradi mene joče. A drugi so mi rekli, da naj si ne vzamem k srcu njegovega joka, saj je dober igralec in pri mnogih jok morda zaleže, da mu dajo nekaj evrov za kamne. Ko je videl, da me z jokom ne bo omehčal je začel prositi, naj vsaj nekaj kupim, češ da denar rabi za šolo. Oglasil se je eden izmed romarjev in pripomnil: »Če bi rabil za šolo ga sedaj ne bi bilo tukaj, saj bi moral biti v šoli.« Da, najbrž ga res ne bi bilo, če bi hodil v šolo. Toda ali ti sinovi beduinov sploh hodijo v šolo?

Počasi smo se začeli vzpenjati na pobočje nad samostanom. Noge so me kar primerno bolele, ko smo lezli na vzpetini južno od samostana. Kopala se je v soncu. Z vsakim metrom, ki smo ga premagali, se je pokazal lepši pogled na samostan. Vedno bolj se je izza obzidja dvigal ves samostanski kompleks. Ni tako velik kot samostan svetega Antona. Za visokim obzidjem je bilo vse: vrtovi, cela vrsta zgradb in v sredi cerkev z lepim in visokim zvonikom. Kar precej prostora je bilo videti v zgradbah znotraj obzidja.

Otroci so opazili, da gremo na vzpetino. Hitro so prilezli za nami in nam ponujali svoje kamenčke. Pustili smo jih ob strani in se začeli pripravljati na sveto mašo.

Za oltar smo izbrali veliko skalo, ki je bila z zgornje strani nekoliko izdolbena. Bila je podobna velikemu jajcu, ki je z ene strani načeto z žličko. Tisti izdolbeni del je bil ravno tako velik, da je gospod škof Jurij dokaj udobno stal v njem. Oni visoki del pa je bil za oltarno mizo. Bil je čudovit prizor. Škof je stal na skali, mi smo se posedli naokoli na pobočje, pod nami pa je ležal kakor na dlani starodavni samostan svete Katarine. Ko je škof spregovoril in raztegnil roke, mi je prišla misel, da je kakor Mojzes, ki je stopil na skalo ob morju razširil roke k molitvi in potem s palico udaril po morju, da se je razdelilo. Tudi škof je visokorasel mož z močnimi rokami. Ko jih je stegnil nad darove, se je kot morje nanje vlila Božja moč. Ni razdelila morja, ali razlomila skale, spremenila pa je darove kruha in vina v Jezusovo Telo in Kri. Ne vem kaj je pridigal. Priznam, da sem ga gledal, kot novega Mojzesa stoječega na skali. Tudi njegova podoba je bila tako mogočna. Na tem skalovju nad samostanom se je spet zgodil čudež nad čudeči. Božja ljubezen se je razlila na darove, jih posvetila in našla pot tudi v naša srca. Upam in sem prepričan, da je bilo Božje milosti v preobilju, da je lahko rosila tudi na samostan, na njegove menihe in na vse, ki so si ga ogledovali. Na menihe, da bi bili prepričljivo znamenje Božje ljubezni, da bi bili sveti. Na vse obiskovalce pa, da bi postali neumorni delavci za mir in svobodo na svetu.

Tiho in rahlo je plavala slovenska pesem v strme pečine Sinaja. Rahlo je valovila nad samostanom. Upam, da je prišla na Božja ušesa in vanj prinesla prošnjo za mir na svetu. Da bi znali ljudje drug drugega spoštovati, kljub različnosti.

Kar ostal bi tam na pobočju nad samostanom. Bilo je lepo. To je bil kraj molitve, kraj posebne Božje navzočnosti. Kraj, kjer se je Bog začel razodevati človeku, da bi ne iskal v prazno. Kraj srečevanja med Bogom in človekom. Lahko bi ga imenovali tudi starozavezno oznanjenje.

Rahlo nas je božal veter, ko smo sedeli in gledali na samostan. Bil je topel, saj je prihajal iz doline, iz puščave, kjer je tudi februarja že toplo. Toda bilo je treba vstati in iti naprej. Da, romarji smo na zemlji. Ko, mislimo, da smo se ustalili, je treba vstati in iti naprej, novim izzivom naproti.

Noge so bolele, ko sem se previdno spuščal do samostana. Pravzaprav pa je bilo užitek hoditi po tistih zlizanih pobočjih. Zgladil jih je dež, še bolj pa drobno kamenje, ki se je ob nevihtah valilo s sten nad njimi. Šli smo mimo beduina, ki je ležal na skali, ob njem pa je bila njegova kamela. Mogoče je bil že danes pod vrhom Mojzesove gore. Najbrž čaka, da bo še koga ponesel pod vrh.

p. Branko Petauer

Rožni venec in popolni odpustek

Pater Anton, slišal sem, da pri molitvi rožnega venca lahko prejmemo popolni odpustek? Kako je s tem?

Marko, Cerkev tako ceni molitev rožnega venca, da je nanj navezala popolni odpustek. Kaj je pravzaprav odpustek? Človek je slabotno in grešno bitje. Vsi iz svojega življenja in življenja naših bližnjih to vemo. Za odpuščanje velikih grehov imamo na razpolago zakrament spovedi, mali grehi pa se nam prav tako odpuščajo pri spovedi. Imamo pa za njihovo odpuščanje tudi druga sredstva, ki so povezana z našo spokornostjo in ljubeznijo.

Vsak greh žali Boga. Z grehi zaslužimo kazni. Za velike grehe zaslužimo večno kazen, večno ločenost od Boga, večno pogubljenje. Pri dobri spovedi se nam z grehi odpusti tudi večna kazen, lahko pa ostanejo časne kazni. To so kazni, ki trajajo le nekaj časa in se kažejo kot navezanost na zlo. Če se nam časne kazni ne izbrišejo na zemlji, ostanejo za življenje po smrti, kjer bo prestajanje teh kazni mnogo težje. Pravimo, da pridemo v vice, kjer se bomo v velikem trpljenju očiščevali, kajti nič nečistega ne more priti k Bogu v nebesa.

Časne kazni večkrat ostanejo tudi pri odpuščanju malih grehov. Da bi se rešili vic, nam Cerkev poleg drugih sredstev, zlasti mašne daritve, pomaga tudi z odpustki. O njih duhovniki malo govorimo, vendar so pomembni za nas same in za naše pokojne. Če hočemo dobro sebi in našim pokojnim staršem, sorodnikom in dobrotnikom, pa tudi drugim pokojnim, jih bomo s hvaležnostjo sprejemali.

Ali odpustki izvirajo od Kristusa?

Odpustke deli Cerkev z oblastjo, ki jo je prejela od Kristusa. Pri tem odpre duhovni zaklad zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov. Odpustki so popolni in delni. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Cerkev nam pri delnem odpustku podeli iz duhovnega zaklada Kristusa in svetnikov toliko, kolikor je pred Bogom vredno naše delo. S tem nas spodbuja k dejavnemu sodelovanju, da čimbolje opravimo predpisano delo.

Cerkev je na molitev rožnega venca navezala popolni odpustek, ki ga lahko prejmemo zase, ali pa ga naklonimo dušam v vicah. Prejmemo ga lahko vsak dan, a le enkrat na dan. Če res prejmemo popolni odpustek in v tistem trenutku umremo, gremo brez vic v nebesa. Z njim lahko pomagamo kakemu pokojnemu, na primer svojim pokojnim staršem, sorodnikom in dobrotnikom. S popolnim odpustkom prosimo Boga, da bi se usmilil pokojnih, ki še trpijo v vicah, in bi jih sprejel v nebesa.

Kako moramo moliti rožni venec, da prejmemo popolni odpustek?

Zmoliti je treba del rožnega venca: veseli, svetli, žalostni ali častitljivi del. Če molimo sami, ga je treba zmoliti v cerkvi ali kapeli. Popolni odpustek dobimo tudi, če ga molimo skupaj v domači družini, samostanski družini in tam kjer se zbere več vernikov skupaj (npr. v molitveni skupini). Pri molitvi se je treba potruditi, kolikor moremo, da premišljujemo posamezne skrivnosti.

Izpolniti pa je treba štiri splošne pogoje kakor za vse popolne odpustke:

• -odkritosrčna spoved (ena spoved velja za več popolnih odpustkov);
• -sv. obhajilo (potrebno za vsak popolni odpustek);
• -molitev po papeževem namenu (očenaš in zdravamarija; vsakokrat);
• -nenavezanost na kakršen koli greh (pomen popolnega kesanja, ko izpolnimo vse pogoje!).

Če ne izpolnimo vseh naštetih pogojev, je odpustek le delen.

Možnost, da pri družinski molitvi prejmemo popolni odpustek, se mi zdi zelo pomembna.

S podelitvijo popolnega odpustka družinski molitvi rožnega venca hoče Cerkev poudariti pomen družinske molitve rožnega venca. Če ni mogoče rožnega venca moliti vsak večer, pa vsaj včasih. Marsikomu se zdi pretežko, vsak večer moliti rožni venec. Morda nočejo sodelovati vsi člani, zlasti otroci. Prav je, da za molitev nismo prisiljeni, ampak radi sodelujemo. Naj bo vse povezano z ljubeznijo, ponižnostjo in skesanostjo.

Odmevi p. Klemen

Letošnjo Stično mladih sem zelo zadovoljno, veselo in lepo doživel. Vnaprej sem se javil za spovedovanje. Imel sem že vnaprej narejen ves razpored z urami. Drugič bom štel, pa mislim, da sem jih vsaj 50 spovedal; in če nas je bilo 12 spovednikov, hvala Bogu za tiste, ki so vzeli srečanje resno. Čutil sem, da so se lepo in iskreno spovedovali. Hvaležen sem bil, da je še precej mladih, za katere upam, da bodo prispevali k svetli prihodnosti naše Cerkve in domovine.

p. Klemen

VEČ IN BOLJE MOLITI (29) Klicanje imena Jezus (Jezusova molitev)

To molitev poznamo pod nazivom »Jezusova molitev«. Bolje bi bilo reči »KLICANJE IMENA JEZUS«, saj te molitve ni molil Jezus, ampak se mi obračamo nanj z najkrajšo molitvijo. Že sv. Bernard je v 12. stoletju dejal: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.«

Neki duhovnik je zapisal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju z ritmom dihanja Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika,' doživim notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«

Pri tej ustni in premišljevalni molitvi neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost, hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno pozornost razuma, volje in srca, je treba, da se telo popolnoma umiri. Ta molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje staviti samo v Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.

Ko človek v molitvi bolj napreduje, ne deluje pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se človek ustavi in v posamezni misli mirno počiva. Molitev je bolj kontemplativna in zelo preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se zberemo v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopimo pred Boga z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.

Klicanje imena Jezus je zelo razširjeno med grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo obliko, ki je nastala v 8. stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!« Pozneje je prevladala oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!«

Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas grešnikov!«

Pri tem se poglobimo v skrivnost naše vere, da smo člani novozaveznega Božjega ljudstva, živi udje na skrivnostnem Kristusovem telesu, mladike na trti-Kristusu, živi kamni Cerkve kot duhovne hiše. Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega ženina Kristusa.

Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Lahko pa imamo pred seboj njegovo podobo, kar nam bo molitev olajšalo. Še bolj to velja za molitev pred Najsvetejšim.

Dobro je – a ni nujno – če prilagodimo izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov. Klicanje imena Jezus je zelo lahka in primerna molitev tudi za ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.

Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi: s hrepenenjem, zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ...

Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak način.

Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali tudi IMENI OČETA IN SVETEGA DUHA PA TUDI MARIJINO IME, tudi s primernimi dostavki.

Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!«

Študentka je povedala o svoji molitvi: »Počasi vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnice.'

Ta molitev je postala moja stalna spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela: živeti bratstvo in sestrstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«

Jezusovo ali Kristusovo ime večkrat kličejo tudi tisti, ki za to obliko molitve sploh ne vedo. Morda molijo nekoliko drugače, kakor je splošna praksa, a to ni pomembno.

Redovnica je povedala: »V doraščajoči dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: 'Kristus – kristjan' in pri tem občutila, kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti - drugi Kristus.«

p. Anton

Odmevi - Mojca

Pri stojnici Jezusovega in Marijinega Srca smo imeli 100 srčkov in kar 99 smo jih razdelili med tiste mlade, ki so pri igri odgovorili vsaj na nekaj vprašanj. Med mladimi sem pri nekaterih začutila, da jih kliče Gospod in jim to tudi povedala. Nihče izmed njih tega ni zanikal. Posebej sem bila vesela tudi s. Štefke Klemen, ki ima čudovito poslanstvo oskrbništva novih duhovnih poklicev in sva si izmenjale veselje ob delu za Božje kraljestvo.

Ob igri so mladi spoznavali fatimska sporočila, karmelski škapulir, spodbude za pot svetosti, spodbude za iskanje Božje volje, da ne bi zgrešili in delali po svoji volji … ipd. Vsak srček z napisom JMS je predstavljal BOŽJE SRCE, v katerega smo z »zlatimi črkami« zapisali tudi ime vsakega posebej in mu na ta način sporočili, da je neskončno ljubljen. Da jih nihče ne ljubi tako kot Bog.

Ko sem na srčke pisala njihova imena, mi je vsakdo povedal tudi svojega krstnega zavetnika in kdaj goduje. Neka deklica Zala tega ni vedela in me je prosila, če mi lahko pride kasneje povedat. Čez kaki dve uri se je vrnila in mi povedala, da goduje 4. septembra. Vsem sem razložila velik pomen praznovanja godovnega dne za kristjane in vsi so se strinjali, da ima rojstni dan vsaka žival, godovni dan pa samo Božji otroci. Zanimiva je posebnost, da jih je bilo med dekleti več kot deset z imenom Ana.

V srcu sem čutila, da bo Marija izprosila lepo vreme za Stično. Ko sem se zjutraj zbudila, je grmelo in močno padalo, a ko sem sedla v avto in se odpeljala proti Stični, je skozi oblake pokukala sestra luna in je prenehalo deževati in vse dopoldne je bilo lepo. Prve kaplje dežja so bile šele takrat, ko smo že začeli pospravljati stojnico. Medtem ko sem pospravljala stojnico, je začelo vse bolj deževati in mladi brez dežnikov so jo popolnoma okupirali. Vesela sem bila, da sem jim jo lahko odstopila, da jim bo stojnica med sveto mašo še zavetje pred dežjem.

Mojca