FATIMA – OKNO UPANJA (30) Oče je bil bolničar tiste bolnišnice

Že pri prvem prikazanju je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. V drugem pa je povedala, da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu. Misel na smrt ju je stalno spremljala in ju spodbujala, da sta se junaško žrtvovala. Po zadnjem Marijinem prikazanju v oktobru 1917 sta bila zdrava še eno leto. Proti koncu oktobra 1918 sta zbolela za tako imenovano špansko gripo oba, najprej Jacinta, za njo pa Frančišek. Za to epidemijo so takrat ljudje umirali po vsej Evropi. Njun oče je povedal, da so bili o vseh svetih v njihovi družini vsi v postelji, razen njega in sina Janeza. Oče je bil »bolničar tiste bolnišnice«, kakor je sam rekel. Frančišku in Jacinti se je stanje zboljšalo, da sta vstala, a sta kmalu zopet zbolela. Bolezen je zdaj bolj prizadela Frančiška, ki je dobil pljučnico.

Lucija v drugem Spominu poroča o njem:

»V svoji bolezni je bil junaško potrpežljiv, nikoli ni zastokal ali potožil. Nekoč, tik pred smrtjo, sem ga vprašala:

'Frančišek, ali zelo trpiš?'

'Da, toda vse trpim iz ljubezni do Jezusa in Marije.'

Drugič mi je dal vrv, o kateri sem že govorila:

'Vzemi jo, nesi jo proč, preden jo vidi moja mati. Sedaj je ne morem več nositi.'

Jedel je vse, kar mu je mati prinesla, in nisem opazila, da bi se mu kakšna jed upirala. Tako je prišel dan, ko naj bi odšel v nebesa. Na predvečer je rekel mami in svoji sestri: 'Odhajam v nebesa, a tam gori bom zelo prosil Jezusa in Marijo, naj tudi vaju čim prej vzameta gor.'«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (2) Zakaj je treba moliti? II.

»Pravimo, da je molitev pogovor z Bogom. Vendar govorimo samo mi, a Bog molči. Če samo eden govori, to še ni pogovor.«

- Molitev je in mora biti naš pogovor z Bogom. Jaz in Bog govoriva, oba tudi drug drugega poslušava. Seveda je ta pogovor drugačen, kakor je zdajle med nama. Ni pa res, da Bog ne govori. Govori! Še kako govori, seveda drugače, kakor govorimo mi! Treba se je navaditi na to govorico. Predvsem je treba Bogu prisluhniti. Naj te spomnim na Sveto pismo. Nekatera mesta v njem nas še posebej nagovarjajo. Bog nam po Svetem pismu govori, govori vsakemu izmed nas, govori prav za nas. Treba je Sveto pismo brati in poslušati z odprtim srcem. Vzemiva drug način Božje govorice. Če greš v cerkev in se zamisliš, da je v tabernaklju Jezus, ti bo po nekem času na skrivnosten način spregovoril. Pri njem boš spoznal, kako moraš živeti, da bo s teboj zadovoljen. Če boš s srcem 'slišal' to skrivnostno govorico, ti ne bo težko odgovoriti Jezusu s prisrčno molitvijo. To bo molitev češčenja, zahvale in prošnje za odpuščanje, ker si Jezusa doslej premalo ljubil. Ne bo šlo takoj. Toda vaja dela mojstra. Bog daj, da bi bil v molitvi vedno večji mojster!

»Že prejšnjikrat sva govorila o tem, da je molitev izraz vernega srca. Kako se to odraža pri rožnem vencu?«

-Naj za odgovor navedem besede velikega svetnika in mariologa sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: »Vera Marijinega častilca je edini ključ, ki nam odpre razumevanje skrivnosti Jezusa in Marije, ki jih izraža sveti rožni venec. Zato je na začetku potrebno zelo pozorno in pobožno moliti Vero, ker bolj ko bo živa in močna naša vera, tehtnejša bo molitev rožnega venca. To vero mora opogumljati in oživljati ljubezen. Povedano z drugimi besedami: da bi dobro molili rožni venec, je potrebno, da smo v Božji milosti ali vsaj odločeni, da jo spet pridobimo. Vera mora biti močna in stanovitna, to pa pomeni: pri rožnem vencu ne smemo iskati našega čutnega užitka, naše duhovne tolažbe, ki ju izgubimo, ko nas mučijo številne nehotene raztresenosti ali čudno zoprno stanje v duši ali neznosni dolgčas ali posledična telesna lenobnost. Pri molitvi rožnega venca ni nobene potrebe po užitkih ali tolažbah, po vznesenostih ali vzdihljajih, po solzah. Niti se ne zahteva stalna prisotnost domišljije. Potrebna sta čista vera in pravi namen. Zadostuje samo vera!«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (2) Zakaj je treba moliti? I.

»Oče, prihaja mi na misel vprašanje: Zakaj je sploh treba moliti? Mnogi živijo brez molitve, pa jim vseeno dobro gre. Morda še bolje kakor tistim, ki molimo.«

- Jernej, kdaj komu dobro gre? Misliš, da je človek srečen takrat, ko ima obilico materialnih dobrin? Za zadovoljstvo in srečo je treba nekaj drugega. Morda ti je že poznana naslednja pripovedka: Neki kraljevič je bil vedno nezadovoljen. Modreci so svetovali, naj bi poiskali popolnoma zadovoljnega človeka in njegovo srajco zamenjali s kraljevičevo. Uradniki so iskali, a takšnega človeka niso našli. Ko je bil njegov oče kralj na lovu, je naletel na veselo prepevajočega delavca v vinogradu. Ko ga je vprašal, če je zadovoljen, mu je odgovoril: 'Popolnoma sem zadovoljen. Ne bi želel menjati ne s papežem ne s kraljem.'

Kralj ga je poprosil za njegovo srajco, da bi jo dal sinu, a delavec je odgovoril: 'Veličanstvo, res mi je žal, a ne morem izpolniti vaše želje. Nimam niti ene srajce.'

»Oče, razumem, kaj si hotel s to pripovedko povedati. Naša sreča ni odvisna od materialnih dobrin. Ne molimo zato, da bi imeli vsega na pretek. Materialne dobrine si moramo pošteno prislužiti. Tudi ti zato hodiš v službo, mar ne?«

- Moj sin, ni rečeno, da za materialne dobrine ne smemo prositi Boga, saj molimo v očenašu: 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh.' Vendar gre pri molitvi za mnogo več. Gre za našo ljubezen do Boga, do Kristusa, do Svetega Duha, do Device Marije, svetnikov in angelov. Kogar ima človek rad, s tistim se rad pogovarja. Če se mi molitev upira, najbrž ne ljubim Boga. S tem ni rečeno, da ni za nas molitev včasih težka. Tudi v naših medsebojnih odnosih v družini včasih zaškriplje. Vendar se končno vsi potrudimo, da se zadeve uredijo. Dokler tega ni, smo nesrečni. Tako je tudi z našo molitvijo in odnosom do Boga.

Za dobrega kristjana je molitev nekaj naravnega. Kakor človek vsak dan večkrat jé, tako bi moral tudi večkrat moliti. Sv. Pavel celo naroča: 'Neprenehoma molite!' Tudi dihamo neprenehoma, sicer kaj hitro umremo. Ideal je, da bi bili vedno povezani z Bogom, čeprav nanj ne moremo kar naprej misliti. Sam se večkrat spomnim na stavek sv. Pavla, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo.

Šopek Materi Mariji 3.

JANEZ XXIII. je v svojem Dnevniku večkrat zapisal, kako je imel težave z raztresenostjo. Takole toži: »Danes se dolgo časa nisem mogel zbrati. Toda kaj govorim? Saj se znam tako malo zbrati!« Kot bogoslovec je zapisal: »Ne znam premišljevati skrivnosti rožnega venca.« V prvem letu svojega duhovništva se je zaobljubil, da bo vsak večer zmolil rožni venec, in pripominja, da mu pomeni veliko moč, čeprav je včasih še vedno samo ustna molitev. Kot beneški patriarh se je leta 1953 odločil, da bo vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Nekaj let kasneje si je vse tri dele rožnega venca naložil kot obveznost. Obiskovalcem iz francoske škofije Bordeaux je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati!«

Udeležencem kongresa za duhovne poklice je dejal: »Vprašanje duhovniških in redovniških poklicev je velika skrb vašega papeža, neprestana prošnja njegovih molitev … V ta namen molim četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, ko premišljujemo o Mariji, ki je večnega velikega duhovnika nove zaveze darovala nebeškemu Očetu.«

»V skrivnostih SVETLEGA DELA rožnega venca (Jezusov krst, svatba v Kani, Jezusovo javno življenje, Jezusova spremenitev na gori, evharistija), razen v Kani Galilejski, je MARIJINO PRISOTNOST mogoče čutiti le v ozadju.

Evangeliji komaj kažejo na njeno priložnostno navzočnost v tem ali onem trenutku Jezusovega oznanjevanja (prim. Mr 3,31–35; Jn 2,12) in ničesar ne govorijo o njeni morebitni prisotnosti v prostoru zadnje večerje v trenutku postavitve zakramenta evharistije.

Vloga, ki jo opravi v Kani, na neki način spremlja vso Jezusovo pot. Razodetje, ki pri krstu izhaja neposredno od Očeta in odzvanja v oznanjevanju Janeza Krstnika, se v Kani pojavi na njenih ustnicah ter postane velik materinski opomin, ki je namenjen Cerkvi vseh časov: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Gre za naročilo, ki je odličen uvod v Kristusove besede in znamenja v času njegovega javnega delovanja ter ustvarja marijansko ozadje vseh 'skrivnosti luči'.«

Janez Pavel II.

Šopek Materi Mariji 2.

Če nas molitev po svoji naravi in moči Kristusovih obljub privede v bližino Boga, da bi ga prosili pomoči, vemo, da pod dvema pogojema postane zelo učinkovita: da je VZTRAJNA IN STALNA ter da se VEČ OSEB ZDRUŽI v skupni molitvi … Ti dve priporočili v popolni obliki najdemo pri molitvi rožnega venca.

Leon XIII.

Dovolj pogosto se dogaja, da sprejemam v avdienco NOVOPOROČENCE in jim namenim očetovsko besedo. Ob tej priložnosti jim podarjam rožni venec in jim ga zelo priporočam v molitev ter jih ob navajanju lastnega zgleda spodbujam, da ne bi glede tega izpustili niti enega dneva, čeprav imajo mnogo dolžnosti in obveznosti.

Pij XI.

V lyonski škofiji v Franciji so na škofijskem uradu razpravljali, ali naj pripuste k svetim redovom 29-letnega JANEZA VIANNEYA, ki mu je študij iz latinskih teoloških knjig šel bolj slabo. Da debato dokonča, je vprašal generalni vikar: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa tri vprašanja so soglasno odgovorili: »Da.« – »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!« Ni se zmotil. Božja milost je po tem ponižnem služabniku storila velike reči. Danes je svetnik in nebeški zavetnik vseh duhovnikov.