Med rožnim vencem je Capucina ostala zelo mirna.

Agata, mati šestletne avtistične deklice, ki potrebuje neprestan nadzor tako podnevi kot ponoči, se je lansko leto prijavila na narodni dan posta in molitve za Francijo. Spraševala se je, kako bi si mogla vzeti eno uro in pol časa za molitev vseh skrivnosti rožnega venca. Tukaj je njeno pričevanje o tej z milostjo napolnjeni izkušnji.
»Dogajanje je potekalo naravno. Capucina je sama prišla k meni, se usedla na moja kolena in med vsem rožnim vencem ostala zelo mirna in predvsem zelo pozorna in osredotočena. Tega v življenju moje hčere nisem videla in doživela še nikoli. V trenutku neverjetne milosti je obe vodila skupna molitev z vsega sveta. Hvala, Marija, hvala, sv. Jožef, hvala, Gospod! Ohranite Francijo v svojih srcih. Kdaj bo naslednji molitveni dan?«
Agata

Šopek Materi Mariji. Rešitev sveta je v molitvi rožnega venca in češčenju Marijinega Srca

Pater Agostino Fuentes je bil postulator za beatifikacijo fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte. Zato je imel prost dostop do pogovora s sestro Lucijo. Ob svojem obisku, 26. decembra 1957, sta se dotaknila zelo občutljivih tem. Ta izjemen pogovor je bil objavljen – z dovoljenjem cerkvenih oblasti – v Združenih državah, leta 1958, v reviji očeta Ryana, Fatima Findings, in 22. junija 1959 v portugalskem dnevniku A Voz:

»Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne bo (...) Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja z nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh proti Svetemu Duhu (...) Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu časov, v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona je tako okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli težka, materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega od nas ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov, ki je ne bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca (...). Končno pobožnost do Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo za sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera bomo vstopili v raj.«

Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost, str. 226

Na Japonskem je kip Device Marije jokal kar 101 krat

V 20. stoletju je v Akiti na Japonskem lesen kip Device Marije (kopija Device, ki se je prikazala v cerkvi Naše Gospe vseh narodov v Amsterdamu, Nizozemska) jokal 101 krat. Sestra Agnes Sasagawa, japonska redovnica, članica skupnosti služabnic Sv. Evharistije v Akiti, je sestra, ki je od leta 1956 naprej imela prikazovanja svojega angela varuha in Božje Matere. Marija ji je posredovala sporočila z najbolj resno vsebino. Zaradi ljudi, ki se oddaljujejo od Boga, je naša nebeška Mati izrazila svojo žalost in točila prave solze. Leta 1984, malo pred odhodom v pokoj, je v častitljivi starosti John Shojiro Ito, ordinarij škofije Niigata, po posvetu s Svetim sedežem, napisal pastoralno pismo, v katerem je potrdil resničnost izredne vrste dogodkov, ki so potekali v letih 1973 – 1981 v majhnem samostanu v Akiti, ki je bil na področju njegove škofije. Kardinal Ratzinger je v mesecu juniju leta 1988 označil dogodke v Akiti kot »zaupanja vredne in primerne za verovanje«.
Ekipa Marie de Nazareth

Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)

V soboto, 13. junija 2015, smo se zbrali v cerkvi svete Marije Vnebovzete v Turnišču člani odbora za posvetitev JMS in posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, na letnem srečanju kakor predvideva statut Združenja posvečenih JMS. Zbralo se nas je okrog 600 članov. Letos je potekalo v sklopu praznovanja ob100-letnici fatimskih dogodkov in prikazovanja Device Marije. Cerkev je prisluhnila tem dogodkom in razodetjem, nadaljnji tok zgodovine pa je potrdil njihovo pristnost. Fatima je postala »Oltar sveta«, po besedah papeža sv. Janeza Pavla II.

Program je potekal od 9.00 do 14.00 z molitvijo rožnega venca s fatimskimi uvodi, kot priprava na srečanje, sveta maša, ki jo je vodil soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf in pričevanjski del, življenje iz posvetitve JMS. Med sv. mašo smo posvečeni svetima Srcema obnovili našo posvetitev in se opogumili pri uresničevanju nalog iz posvetitve. Ker je to vsakoletno vseslovensko srečanje, se nas je zbralo iz vseh škofij Slovenije. Škof Peter pa je najprej orisal to pobožnost JMS v soboški škofiji, kot pobožnost naših prednikov, potem pa nas je spodbudil k radikalnejšemu življenju iz posvetitve JMS. V programu nas je nagovoril tudi prvi predsednik odbora p. dr. Anton Nadrah Ocist, upokojeni opat iz Stične. O življenju iz posvetitve JMS v družinah sta spregovorila zakonca Maffi, župnijski animator ga. Rezi in župnik dr. A. Snoj iz Stare Loke. V prijateljskem druženju in v pogovoru med pogostitvijo, ki je bilo po programu, se je izkazala velika potreba delovanja članov po župnijah v pomoč župnikom, prav tako pa bi bilo potrebno poživiti pobožnost JMS tudi po škofijah. Srečanja se je udeležilo tudi kar nekaj župnikov in njihovih sodelavcev – animatorjev JMS.

Srečko Fras

Pogovori z Jezusom (18) Na daritev z menoj se dobro pripravi!

Predragi moj učenec, rad bi, da bi se dobro pripravil za sodelovanje z mojo daritvijo. To je pomembno, saj so sadovi, ki jih prejmeš pri mašni daritvi, odvisni tudi od tvoje priprave. Priprava na evharistično daritev je pravzaprav vse tvoje vsakdanje življenje. Sodelovanje z mašno daritvijo se ne začne šele takrat, ko prideš v cerkev. Od tvojega življenja doma v krogu svoje družine, na delovnem mestu in v družbi je odvisno, kako boš pri maši sodeloval. Prizadevaj si, da bi bilo tvoje življenje čimbolj naravnano na Boga in na bližnjega. Drugače povedano: Ljubi Boga in bližnjega! Spolnjuj Božjo voljo!

Za dobro pripravo na mašno daritev je potrebna redna in dobra molitev. Idealno bi bilo, če bi bil ne samo pri molitvi, ampak tudi med delom in razvedrilom čimbolj povezan z menoj in z Očetom. To je življenje v Božji navzočnosti. Treba se je na Boga večkrat spomniti.

Predvsem je potrebno, da se postaviš v Božjo navzočnost pred vsako molitvijo in mašno daritvijo. Tako je zavedanje o Božji navzočnosti tvoje prvo dejanje pred molitvijo in daritvijo. Ko se postaviš v Božjo navzočnost, si pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati.

Zelo dobro se boš pripravil na mašno daritev, če boš mašna berila že doma zbrano prebral. Tako boš za Božjo besedo pri sveti maši bolj odprt. Tudi molitve, ki so namenjene za neposredno pripravo na sveto daritev, ti bodo v veliko pomoč.

Predragi Jezus, zavedam se, da je mašna daritev vrhunec našega življenja, vendar se čez dan skoraj ne spomnim nanjo. Moral bi upoštevati sv. Leopolda Mandića: Z mislimi in željami bodimo vedno navzoči pri sveti daritvi, ki se opravlja po vsem svetu, tako podnevi kakor ponoči! Čim bolj bom čez teden povezan z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim v nedeljo pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet. Posebej se bom trudil za medsebojno ljubezen in edinost. Kjer vlada ljubezen in edinost, si ti med nami in smo drug drugemu začetek nebes. Naj s tvojo pomočjo tja, kjer vlada sovraštvo, prinašam ljubezen, kjer se šopiri needinost, posredujem za edinost, kjer je prepir, delam za mir.

An

Neskončno usmiljenje Srca Jezusovega

Vse Jezusovo delovanje je bilo izraz njegovega usmiljenja do nas slabotnih ljudi. Zavzemal se je za uboge, bolnike, otroke in še posebej za grešnike. Družil se je z njimi in jim odpuščal grehe.

Ko so mu farizeji očitali, da jé s cestninarji in grešniki, jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,11-13).

Jezus kot Dobri pastir gre v svojem usmiljenju iskat stoto izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom presune Petra, ki ga je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu razbojniku odpusti grehe in mu obljubi raj.

Jezusov odnos do množic je izražal izredno usmiljenje. Evangelist je zapisal: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Preden je Jezus nasitil štiri tisoč mož, je rekel svojim učencem: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti« (Mt 15,32). V Naimu je iz usmiljenja do matere vdove obudil od mrtvih njenega sina. Zaradi Jezusovega usmiljenega srca so se ljudje v stiski z zaupanjem obračali nanj in ga ponovno in ponovno prosili, naj se jih usmili.

Usmiljenje do grešnikov lepo razodeva prilika o izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu. Ko se je izgubljeni sin vračal domov, »ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

V Jezusovem ravnanju z grešniki se razodeva Očetovo usmiljenje do njih. Usmiljenost Srca Jezusovega je odsvit Očetovega usmiljenja. Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju v neizmerno usmiljenje Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob beatifikaciji bl. sestre Favstine Kowalske, ki je oznanjala Božje usmiljenje, dejal: »Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?«

Kdor se hoče oblikovati po usmiljenem Srcu Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati usmiljen, kakor je bil v Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC, POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (7)

Srce Jezusovo nas rešuje sebičnosti

Danes mnogi niso pripravljeni nositi svojega križa. V križu ne vidijo smisla in ne doživljajo Božjega blagoslova. Že sv. Pavel je ugotavljal: »Mnogi namreč živijo … kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh« (Flp 3,18s). Brez križa, brez darovanja in žrtve ni prave ljubezni. Življenje po veri ni možno, če ne sprejmemo križa. Če odvržemo križ, odvržemo z njim tudi Kristusa. Brez križa ne moremo premagati sebičnosti in stopiti na pot nesebične ljubezni. Jezusov nauk je jasen: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).

Križ nas vodi k Bogu. Ko človek trpi, se pogosto spomni na Boga in začne moliti. Kdor išče Božjo voljo in jo hoče izpolnjevati, ta se mora odvrniti od iskanja sebe, kar je pogosto velika žrtev. Sebičnost je velik vzrok zla v svetu.

Ljudje si želimo ljubezni, dobrote, Boga, bojimo pa se odpovedi, križa, ki ga je treba nositi na poti do ljubezni, do dobrote, do Boga. Toda prav to odpoved moramo vzeti nase. Druge poti ni. »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil » (Lk 9,24). Na poti do nesebičnega služenja moramo biti pripravljeni, da zaradi Jezusa izgubimo svoje sebično življenje, življenje, ki se ravna po nagonih. Jezusov evangelij je zahteven. Spomnimo se na njegov govor na gori, zlasti na blagre.

Nesebična usmerjenost na Boga in bližnjega je možna le za ceno žrtve. Po evangeliju ni mogoče živeti brez križa. Te žrtve pa nismo zmožni iz svojih moči. Vsak dan izkušamo, kako resnične so Jezusove besede: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

Srce Jezusovo nam hoče v svoji ljubezni do nas pomagati, da bi postali velikodušni in bi premagali sebičnost. Že ljubeč pogled na njegovo podobo nam bo dajal moči. On, ki je ljubezen, nam bo pomnožil moč za nesebično ljubezen. Vedno bolj mu bomo podobni. Tako bomo lahko vsak dan vzeli nase svoj križ, križ nesebičnega služenja, ne da bi pri tem pričakovali plačilo