Pogovori z Jezusom (14) Poglobi se v skrivnost Evharistije!

Predragi moj učenec, sveto Evharistijo boš vzljubil, če jo boš dobro spoznal. Pri njej gre za vidno in nevidno stvarnost. Različni obredi in molitve so nekaj vidnega, jaz sam pa sem skupaj z Očetom in Svetim Duhom neviden. Brez mojega delovanja in delovanja vse Svete Trojice ni nobene mašne daritve.

Skrivnost Evharistije boš globlje doumel, če se boš poglobil v spremljajoče dogodke ob postavitvi Evharistije. Ti dogodki so: zadnja večerja, umivanje nog, ljubezen, ki sem jo svojim izkazal do konca, moje naročilo o medsebojni ljubezni in molitev za edinost, moje trpljenje in poveličanje. Vse to je povezano z vsako mašno daritvijo.

Dobro boš sodeloval z mojo daritvijo, če si boš predstavljal, da si v dvorani zadnje večerje v trenutku, ko sem kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Prav tako ti bo koristila predstava, da v duhu z Marijo in Janezom vztrajaš pod mojim križem in končno pričakaš moje vstajenje.

Velikonočna skrivnost, to je moja smrt in vstajenje s prihodom Svetega Duha, je najpomembnejše dogajanje v mojem zemeljskem življenju. Ker postane ta skrivnost pri mašni daritvi na zakramentalni način navzoča, je zato vsaka mašna daritev najpomembnejše dogajanje v tvojem življenju in v življenju Cerkve.

Tako si deležen moje daritve na Kalvariji in vstajenja ter prihoda Svetega Duha. Tako se posvečuješ. Zato sem umrl in vstal ter poslal Svetega Duha, da bi ti imel v sebi Božje življenje. Pri vsaki mašni daritvi se moje telo daje in se moja kri preliva za življenje sveta in njegovo rešitev. Svet stalno potrebuje mojo evharistično daritev.

Gospod, hvala ti za tvojo velikonočno skrivnost, ki postane pri vsaki mašni daritvi na nekrvavi način navzoča. Čim globlje te bom doumel v času tvojega zemeljskega življenja, čim bolj se bom srečeval s tvojo neizmerno ljubeznijo do nas ljudi, tem bolj bom doumel daritev svete maše, sveto obhajilo in trajno navzočnost pod podobo kruha. Sveti Janez Vianney je dejal: Če bi vedeli, koliko je vredna daritev svete maše, ali bolje, če bi imeli vero, bi se je veliko bolj goreče udeleževali.

Gospod Jezus, zavedam se, da je moj odnos do mašne daritve odvisen predvsem od mojega odnosa do tebe. Naj mi tvoja Mati, evharistična Žena, pomaga, da se bom vedno bolj poglabljal v tvojo daritev in iz nje tudi živel.

Deležnost pri Jezusovi posvetitvi Očetu

Vzor popolnega darovanja, popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus, učlovečeni Božji Sin. Že ob prihodu na svet pravi po navdihnjeni Božji besedi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil … Tedaj sem rekel: ‘Glej, prihajam …, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo’« (Heb 10,5–7).

To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih rokah v jeruzalemskem templju in ga je v življenju vedno znova obnavljal. Vrhunec je doseglo z njegovo daritvijo na križu. Jezusova posvetitev je edina, ki ima resnično absolutno vrednost. Vse naše posvetitve so le deležnost pri Kristusovi posvetitvi Očetu. Njegova posvetitev Očetu je bila v tem, da je vse svoje bitje in delovanje popolnoma daroval za Očetovo slavo in odrešenje sveta. Vsaka naša posvetitev se more torej izvršiti samo v povezanosti z Jezusom Kristusom, učlovečeno Božjo Besedo.

Posvetitev in izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je naše popolno in dokončno darovanje, popolna izročitev vsega, kar smo in kar imamo, v njuno last. To pomeni, da se jima popolnoma zaupamo in se jima izročamo brez pridržkov. Onadva odslej svobodno razpolagata z vsemi našimi dobrinami in našim življenjem, z našimi teženji in vso našo dejavnostjo in trpljenjem. Nagib za to pa je ljubezen, a takšna ljubezen, ki jo vodi razum, razsvetljen z vero.

An

Posvetitev je služenje

Posvetitev pomeni služenje, predanost, požrtvovalnost. Na verskem področju uporabljamo to besedo za predmete, ki so izločeni iz vsakdanje uporabe in so z maziljenjem s sveto krizmo posvečeni Bogu (cerkve, oltarji, kelihi, zvonovi in podobno). Prav tako so posvečene Bogu osebe, ki naredijo redovne zaobljube.

Končni cilj vsake posvetitve je Bog, ker je le on vreden, da mu izročimo vse svoje bitje, vse, kar smo in kar imamo.

Vsaka posvetitev oseb Bogu vključuje dvoje: najprej odpoved vsemu, notranjo osvoboditev od vsega posvetnega, nato popolno darovanje Bogu.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (3) Kaj pomeni beseda »posvetitev«?

To besedo v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati popolnoma posvetila svoji družini in da se je kdo popolnoma posvetil znanosti. Kaj to pomeni?

Najprej to, da mati ves svoj čas in svoje moči žrtvuje za svojega moža in otroke, znanstvenik pa za znanost. Potem pa tudi to, da se odpovedujeta drugim dejavnostim, ki bi ju pri tem ovirale.

Posvetiti se pomeni: vse svoje moči, sposobnosti in vso svojo dejavnost usmeriti k enemu cilju in se odpovedati vsemu, kar bi nas oviralo pri doseganju tega cilja. Čim bolj je cilj vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je tudi posvetitev tema najsvetejšima Srcema nekaj najlepšega in najplemenitejšega.

Hočemo se popolnoma posvetiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kar pomeni: posvetiti in izročiti se Mariji in po njej Jezusu, ker nas je prevzela njuna ljubezen do nas. Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake družine, do vsakega posameznika. Njuna čudovita ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna ljubezen je tako čudovita posebej zato, ker je križana.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je vrhunec vseh oblik češčenja, kajti pri tem češčenju gre prav za Jezusovo in Marijino ljubezen. Ljubezen je bila gonilna sila pri vsem, kar sta Jezus in Marija storila za nas. Ko se posvečamo in izročamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se posvečamo in darujemo njuni ljubezni in se hkrati odpovedujemo vsaki ljubezni, ki ni v soglasju z njuno ljubeznijo. Nesebična ljubezen mora biti skozi vse življenje gonilna sila naših dejanj. Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za družino in znanstvenika za znanost ter župnika za župnijo. Vse svoje moči in sposobnosti usmerjamo na Jezusa in Marijo in na njune interese ter se odpovedujemo vsemu, kar bi nas pri tem oviralo. Mar Jezus in Marija ne zaslužita, da se jima tako posvetimo? Mar moremo svoje življenje usmeriti k bolj vzvišenemu cilju?

Misli sv. Bernarda (14)

Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah ? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje - ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo (Kristusa). Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. » Saj je bil ranjen zaradi naših grehov » (Iz 53,4). Kaj je tako za smrt, česar ne bi mogla rešiti Kristusova smrt ? Če se bom torej spomnil tako mogočnega in učinkovitega zdravila, me ne bo mogla prestrašiti nobena še tako težka bolezen.

Iz Gospodovega srca si drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. …

Ključ, ki odpira, pa mi je postal žebelj, ki se je vanj zadrl, da spoznavam Gospodovo voljo. Zakaj bi skozi odprtino ne videl ? Glasno kliče žebelj, kliče rana, da resnično v Kristusu Bog s seboj spravlja svet. Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi (prim. Heb 4,15).

Odprta je skrivnost njegovega srca skozi odprtine v njegovem telesu, odkrita je tista velika skrivnost milosrčnosti, odkrilo se nam je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave (prim. Lk 1,78). Kako ne bi rane odpirale srca? Kajti kaj bi moglo jasneje kakor rane pokazati, da si ti, Gospod, dober in milosrčen, poln usmiljenja (prim. Ps 85,5) ? Večjega usmiljenja namreč nima nihče, kakor je to, da kdo da življenje za sužnje in obsojence.

Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Ker je Gospodovo usmiljenje veliko, je veliko tudi moje zasluženje. Kaj pa če se zavedam mnogih grehov ? »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost » (Rim 5,20).

Če pa »Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval » (Ps 88,1).