Osemnajst let sem molila zanjo

Nekega dne so me poklicali k ženi, ki so ji odkrili tumor v možganih. Skoraj ves čas je bila v nezavesti. Ko pa sem prišel k njej, je prišla k zavesti. Vprašal sem jo, če želi spoved. Najprej je odklonila, ko pa sem že odhajal, me je poklicala in opravila sv. spoved ter želela tudi bolniško maziljenje. Kmalu za tem je padla v komo in zatem tudi umrla. "Nekdo je moral zanjo veliko moliti," sem takoj pomislil. Nenavadno, da je prišla k zavesti ravno takrat, ko sem prišel k njej. Nisem si mogel drugače razlagati tega dogodka. Petnajst dni kasneje je prišla iz Budimpešte njena mati, da bi izvedela, kako je bilo. Bila je izredno vesela, ko je spoznala, da je njena hčerka pred smrtjo prejela vse zakramente: spoved, sv. obhajilo in bolniško maziljenje. »Kako velika tolažba za moje srce, potem ko sem molila zanjo 18 let. Po vojni je pobegnila z Madžarske z nemškimi vojaki, hkrati pa se je oddaljila od Boga.«

Albert Pfleger

Šopek Materi Mariji Marija in Evharistija

"Telo, rojeno iz Marije, izhajajoče iz Svetega Duha, to je kruh, ki je prišel iz nebes,« pravi sv. Hilarij iz Poitiersa, medtem ko v Sacramentariu Borgomense iz IX. stoletja beremo: »Njeno naročje nam je podarilo sad, kruh, ki nas izpolnjuje z angelskimi darovi. Marija je pridobila nazaj tisto, kar je Eva s svojo krivdo zapravila.«

Sv. Peter Damiani razmišlja takole: »Telo blažene Device je hranilo v sebi z materinsko ljubeznijo tisto telo, tisto in ne neko drugo, ki ga mi sedaj prejemamo s svetega oltarja in pijemo njegovo kri, kot zakrament našega odrešenja. To katoliška vera trdno veruje, to sveta Cerkev zvesto uči.«

Marija je izvirni in temeljni vzrok evharistije. Naša ljubezen je potešena, ker prejemajoč Jezusovo telo, prejemamo Marijino substanco, ki je njen prvi temelj. Oče Machault, moder in pobožen mož, se opira na ta načela, ko nam v svoji goreči veri pravi: da je evharistija najbolj izvirna in najbolj dragocena Marijina relikvija, kar jih je na zemlji.

Un minuto con Maria

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (11) Sprejemaj me z vero

Predragi kristjan, tvoje sodelovanje pri mašni daritvi je odvisno od tvoje vere. Veličine mašne daritve ne moreš dojeti le s svojim razumom. Upoštevati moraš tudi srce, ki vidi in zlasti občuti globlje. Do večje globine svete Evharistije pa je mogoče priti le z vero. Sveta Evharistija spada med največje verske skrivnosti. Mašnik po spremenjenju in povzdigovanju to posebej naglasi, ko vzklikne: Skrivnost vere!

To, kar se na oltarju dogaja, je nekaj velikega, nekaj izrednega, je prava skrivnost. To pomeni, da je tu Bog na poseben način navzoč in dejaven in da to dogajanje presega tvoj razum.

Neveren človek opazi pri maši le tisto, kar je možno videti in slišati: govorjenje, petje, poklekovanje, vstajanje, različne duhovnikove kretnje, pripravo darov, dviganje nečesa belega in končno delitev tega belega vernikom. Globoko veren človek opazi vse tisto kakor neveren, v ozadju za vsem pa v luči vere gleda globljo stvarnost. Kdor nima daljnogleda vere, bo za ta poglobljeni pogled nujno prikrajšan.

Marsikdo bi me rad videl ali vsaj na nek način občutil mojo navzočnost. Tudi apostol Tomaž me je hotel po vstajenju videti in se naravnost dotakniti mojih ran. Čim bolj boš zvest v molitvi in življenju po evangeliju, tem bolj smeš upati, da ti bom vsaj občasno na nek način izkustveno blizu. Če se bom kljub temu kdaj za daljši čas 'oddaljil', bo to zato, da bi tí napredoval v duhovnem življenju, v nesebičnem služenju Bogu in ljudem, brez pričakovanja plačila. Ko ne boš več pričakoval ne človeške ne Božje tolažbe, boš doživljal posebno srečo. Občutil boš resničnost mojih besed Tomažu: Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.

Skrivnostni Gospod Jezus, zavedam se, da mašne daritve na tem svetu nikoli ni mogoče do konca doumeti, kakor ni mogoče popolnoma spoznati tebe, ki si pri sveti maši glavni duhovnik in dar. Tvoj služabnik in mistik sv. Janez od Križa je to slikovito izrazil z besedami: Kristus je kakor zlat rudnik, v katerem odkrivamo vedno nove žile zlata.

Daj mi milost globoke vere, da bom mašno daritev vse bolj cenil in tebe vedno bolj ljubil. Čim bolj bom veren, tem več bom razumel in tem bogatejši bodo zame duhovni sadovi svete daritve. 

Misli sv. Bernarda (11)

Naučite se, da morate biti matere svojim podrejenim, ne pa gospodarji. Potrudite se, da vas bodo bolj ljubili, kakor pa se vas bali in, če je kdaj potrebna strogost, naj bo očetovska in ne tiranska. Izkažite se kot matere z nego, kot očetje z opominjanjem.

Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1 Kor 13,3).

Ko v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog. Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz sebe, ampak v sebi zaslišimo.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (3) Bernardovo delo za edinost in mir v Cerkvi in svetu

V glavni mašni prošnji na god sv. Bernarda, 20. avgusta, je rečeno, da je goreče ljubil Božjo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal. Ta goreča ljubezen se je pokazala najprej v njegovi kritiki napak, ki so se razrastle v Cerkvi njegovega časa. To njegovo delovanje je opisano v prejšnji številki našega glasila, v sedanji pa si bomo ogledali njegovo goreče in zelo uspešno prizadevanje za edinost in mir v Cerkvi in v svetu. Vse to je rastlo iz njegove globoke kontemplativne zakoreninjenosti v Bogu.

Bernard je bil izjemno vitalen, zelo zahteven do sebe in predvsem v mladih letih tudi do svojih sobratov. Svoje zamisli je kljub mnogim težavam dosledno uresničeval. Bil je voditeljska narava, poln notranjega ognja, izreden govornik in pesniški talent. Spoznanje resnice je pri njem takoj vodilo k njenemu uresničenju.

V Bernardovem času sta v Cerkvi zavladala dva papeža, ki sta drug drugega izobčila. V Rimu je ostal protipapež Anaklet II., pravi papež Inocenc II. pa je moral bežati. Vsak je imel na svoji strani del rimskega plemstva in kardinalov. Mnogi, tudi dobri kristjani, niso vedeli, kateri papež je pravi.

Francoski kralj Ludvik je hotel priti do rešitve tako, da je sklical narodni zbor v Etampes, a ta se glede papeža ni mogel zediniti. Zato so poklicali opata Bernarda, ki je imel tedaj v Evropi največjo moralno avtoriteto. On se je odločil za Inocenca, ki je bil vrednejši; Anaklet je bil namreč moralno zelo dvomljiva osebnost. Na Bernardov nasvet se je Francija s kraljem Ludvikom odločila za Inocenca.

Nato je Bernard s svojo karizmatično osebnostjo za Inocenca pridobil nemškega cesarja Lotarja III. in državni zbor v Würzburgu ter angleškega kralja Henrika I. V številnih osebnih razgovorih s trmastim akvitanskim vojvodom Viljemom je za Inocenca pridobil vso Akvitanijo.

Na koncilu v Reimsu, kjer je bil navzoč papež Inocenc II., so se zbrali zastopniki vseh dežel, ki jih je Bernard pridobil za zakonitega papeža: 13 nadškofov, 263 škofov, mnogo opatov, francoski kralj ter odposlanci nemškega, angleškega in španskega kralja. Bernard je izdelal kánone cerkvenega zbora, v katerih je zajel potrebne reforme glede nravnosti duhovščine in odnosov med državo in Cerkvijo. Koncil je vse Bernardove predloge sprejel. Papež Inocenc se je Bernardu javno zahvalil in ga slavil kot »orakelj koncila«. Obiskal je Bernardov samostan Clairvaux (izg. Klervó) in prosil Bernarda, naj bi šel z njim v Italijo in pridobil uporniška mesta za pravega papeža. Bernard je papežu ustregel in v vseh večjih mestih severne Italije oznanjal mir in edinost. Med seboj je spravil sprti mestni državi Pizo in Genovo, ki sta bili v sovraštvu že petdeset let.

Kakor se je papežu upiral protipapež, se je cesarju upiral proticesar. Lotar Suplinburški je bil na strani papeža Inocenca, proticesar Konrad Hohenstauf pa na strani protipapeža Anakleta. Bernard je na državnem zboru v Bambergu dosegel, da sta se spravila. Nekaj tednov pozneje je v Pisi in Milanu dosegel priznanje pravega papeža.

Protipapež Anaklet je še dalje nasprotoval papežu Inocencu in sebe imel za pravega papeža. Za svojo zunanjo oporo je uporabil normanskega vojvoda Rogerja s Sicilije in ga v zahvalo povzdignil v kralja ter si zagotovil njegovo vojaško pomoč. Inocenc si zaradi močnih vojaških oddelkov ni upal v Rim.

Na Bernardovo prošnjo je nemški cesar Lotar v napadu osvojil vso južno Italijo. Ker je prišlo do nesoglasij med cesarjem Lotarjem in papežem Inocencem, je zopet posredoval Bernard in ju spravil. Kralj Roger se je še dalje upiral. Ker je Lotar zbolel in slutil, da se mu bliža smrt, je v sporazumu s papežem pooblastil Bernarda, naj Rogerja skuša pridobiti za spravo, sam pa je odšel iz Italije, da bi v miru umrl doma v Nemčiji. Roger se je po dolgih pogajanjih s težavo omehčal in pristal na pogovor o tem, kdo je pravi papež. Štiri dni je poslušal zastopnike Inocenca, nato pa štiri dni zastopnike Anakleta. Nato je privolil v javno sejo v navzočnosti dvora, duhovščine in ljudstva. Kardinal Peter iz Pise, ki je bil najbolj sloveči učitelj cerkvenega prava tistega časa, je v sijajnem govoru branil pravice Anakleta. Nato je nastopil Bernard, ki pa Anakleta ni pridobil, ker se ni hotel ukloniti, prepričal pa je na splošno presenečenje Anakletovega kardinala, ki je prestopil k Inocencu.

Anaklet je kmalu po tem umrl. Njegovi kardinali so izvolili novega protipapeža. Ta je kmalu za tem prišel ponoči skrivaj k opatu Bernardu in mu skesano položil k nogam znamenja papeške časti. Tako je bil po Bernardovi zaslugi osemletni razkol končan, v Rimu pa je zavladal mir. Bernarda so slavili kot povzročitelja miru. Hvaležni Rimljani so mu dali naziv »oče domovine«.

Čeprav je bila v Cerkvi na zunaj edinost obnovljena, so jo na znotraj še ogrožale verske ločine in zmote. Posebno nevarni so bili albižani, ki so bili številni zlasti v južni Franciji. Sovražili so Cerkev in duhovništvo ter učili, da je vsa snov, tudi človeško telo, nekaj zlega. Odklanjali sto zakonsko zvezo in lastnino ter vstajenje teles ob drugem Kristusovem prihodu. Bernard je v svojih govorih jasno in ljubeznivo, a odločno nastopil proti njim. Hodil je od mesta do mesta in mnoge albižane odvrnil od zmot. V mestu Narbonne, kjer so dva dni prej sprejeli papeškega legata »z riganjem in hrupnim bobnanjem«, so množice kar vrele, da bi poslušale karizmatičnega opata. Večina je zopet sprejela katoliško vero. Tudi v krivoverski trdnjavi Albi so ga z navdušenjem sprejeli. Ker ni bilo duhovnikov, ki bi Bernardovo delo z enako močjo in ljubeznivostjo kakor on nadaljevali, so mnogi spreobrnjenci pozneje zopet zapadli v krivo vero. Tako je, žal, v naslednjem stoletju prišlo do krvavih albižanskih vojn.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

JANUAR 2015

2. – 4. Zakonci z otroki, Vič

10. – 11. Skupnost Emanuel

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. Družinska kateheza, Domžale

18. ob 14.30 molitve za duše v vicah

22. – 25. p. Vital Vider, zakonci z otroki

24. – 25. Siter, zakonski pari

25. popoldne, Delavnica Molitev in življenje

30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

30. I. – 1. II. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

FEBRUAR

6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitve za duše v vicah

20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini

26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAREC

6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitev za duše v vicah

20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS

20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci

26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL

12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki

17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci

19. ob 14.30 molitev za duše v vicah

24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki

24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

CirilČuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

M. Turnšek, samostanski tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. januarja, 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014/15

Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični; leta 2014: 31. decembra; leta 2015: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Dragi bralci!

Z adventnim časom smo začeli novo bogoslužno leto in že se nam je približal praznik Gospodovega rojstva. V imenu samostanske družine in v svojem imenu vsem želim, da bi ga obhajali v prisrčni ljubezni do novorojenega Odrešenika, v duhovnem veselju, notranjem miru in zadovoljstvu ter bi bili drug drugemu luč, ki sveti. Za vse bom na praznik Gospodovega rojstva daroval sv. mašo. Hkrati prosim dobrega Boga, da bi Vam v letu 2015, na priprošnjo Matere Marije, obilno delil svoj očetovski blagoslov.

Prihodnje leto bomo obhajali 30-letnico Bernardove družine, zato bo v vsaki številki našega glasila V Materini šoli [VMŠ] nekaj o tem svetniku, kdaj pa tudi o Bernardovi družini.

Še naprej se bomo pripravljali na 100-letnico fatimskih dogodkov in na prihod Marije romarice iz Fatime, ki bo prepotovala slovenske župnije in Marijina svetišča od 13. maja do 13. oktobra 2016. Obljubljen nam je kip št. 5. Še bolj bomo povezani z bl. Frančiškom in Jacinto, ki godujeta 20. februarja. Seznanjali se bomo s fatimskimi dogodki.

V letu 2015 obhajamo stoletnico rojstva Božjega služabnika Antona Strleta, zato bo v vsaki številki nekaj o njem in izpod njegovega peresa.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki ste kakor koli sodelovali pri naši reviji, bodisi s članki, prevodi in širjenjem ter raznašanjem posameznim prejemnikom. Bog povrni vsem, ki se udeležujete naših srečanj. To ste člani Bernardove družine, častilci Jezusovega in Marijinega Srca ter vsi drugi.

Hvala vsem, ki ste dali za glasilo kak dar, da smo lažje poplačali tiskarske in poštne stroške. Vaš prispevek pride v redu, zato ni treba biti zaskrbljen. Kakor lani je tudi letos tej številki priložena položnica za Vaš prostovoljni prispevek. Kdor ga težko da, ga seveda ni treba, glavno je, da vsaj kakšno reč prebere.

Naj bo z Vami Gospod Jezus in njegova ter naša Mati Marija!

p. Anton Nadrah, urednik