Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

JANUAR 2015

2. – 4. Zakonci z otroki, Vič

10. – 11. Skupnost Emanuel

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. Družinska kateheza, Domžale

18. ob 14.30 molitve za duše v vicah

22. – 25. p. Vital Vider, zakonci z otroki

24. – 25. Siter, zakonski pari

25. popoldne, Delavnica Molitev in življenje

30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

30. I. – 1. II. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

FEBRUAR

6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitve za duše v vicah

20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini

26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAREC

6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitev za duše v vicah

20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS

20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci

26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL

12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki

17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci

19. ob 14.30 molitev za duše v vicah

24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki

24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

CirilČuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

M. Turnšek, samostanski tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. januarja, 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014/15

Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični; leta 2014: 31. decembra; leta 2015: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Dragi bralci!

Z adventnim časom smo začeli novo bogoslužno leto in že se nam je približal praznik Gospodovega rojstva. V imenu samostanske družine in v svojem imenu vsem želim, da bi ga obhajali v prisrčni ljubezni do novorojenega Odrešenika, v duhovnem veselju, notranjem miru in zadovoljstvu ter bi bili drug drugemu luč, ki sveti. Za vse bom na praznik Gospodovega rojstva daroval sv. mašo. Hkrati prosim dobrega Boga, da bi Vam v letu 2015, na priprošnjo Matere Marije, obilno delil svoj očetovski blagoslov.

Prihodnje leto bomo obhajali 30-letnico Bernardove družine, zato bo v vsaki številki našega glasila V Materini šoli [VMŠ] nekaj o tem svetniku, kdaj pa tudi o Bernardovi družini.

Še naprej se bomo pripravljali na 100-letnico fatimskih dogodkov in na prihod Marije romarice iz Fatime, ki bo prepotovala slovenske župnije in Marijina svetišča od 13. maja do 13. oktobra 2016. Obljubljen nam je kip št. 5. Še bolj bomo povezani z bl. Frančiškom in Jacinto, ki godujeta 20. februarja. Seznanjali se bomo s fatimskimi dogodki.

V letu 2015 obhajamo stoletnico rojstva Božjega služabnika Antona Strleta, zato bo v vsaki številki nekaj o njem in izpod njegovega peresa.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki ste kakor koli sodelovali pri naši reviji, bodisi s članki, prevodi in širjenjem ter raznašanjem posameznim prejemnikom. Bog povrni vsem, ki se udeležujete naših srečanj. To ste člani Bernardove družine, častilci Jezusovega in Marijinega Srca ter vsi drugi.

Hvala vsem, ki ste dali za glasilo kak dar, da smo lažje poplačali tiskarske in poštne stroške. Vaš prispevek pride v redu, zato ni treba biti zaskrbljen. Kakor lani je tudi letos tej številki priložena položnica za Vaš prostovoljni prispevek. Kdor ga težko da, ga seveda ni treba, glavno je, da vsaj kakšno reč prebere.

Naj bo z Vami Gospod Jezus in njegova ter naša Mati Marija!

p. Anton Nadrah, urednik

Duhovno silvestrovanje v Stični

Kdor želi v molitvi, petju ter prijateljskem druženju in s polnočnico pričakati in začeti novo leto, naj se nam pridruži. Začetek v sredo, 31. decembra, ob 20.00 v Opatovi kapeli. Konec po polnočnici, zakuski in srečelovu. Prijave niso potrebne, lahko pa prinesete s seboj kaj za zakusko, da delimo med seboj.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O vitezu, ki so ga duše v vicah rešile iz smrtne nevarnosti

Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga, pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje. Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja, padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.

Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže. 

Nekaj podatkov o življenju božjega služabnika duhovnika Antona Strleta

Pri celotnem procesu za beatifikacijo je eno od pomembnih prizadevanj kar najbolj natančno in objektivno spoznati življenje božjega služabnika. Ob poglabljanju v arhivsko gradivo je pri prof. Strletu bilo že do sedaj mogoče zbrati presenetljivo veliko zelo točnih datumov, včasih prav do ure natančno.

Čisto kratko se zaustavimo pri nekaterih pomembnejših dogodkih v njegovem življenju. Prof. Strle se je rodil na god sv. Neže, 21. 1. 1915. Po svetu je divjala prva svetovna vojna. Strle je očeta izgubil zgodaj. Komaj šest let je imel. Zelo pomembno je bilo deseto leto njegovega življenja. Tedaj je na poseben način doživel božjo bližino in ta dogodek je zaznamoval vse njegovo življenje. Sam ga je pojmoval kot izreden dar božje dobrote in usmiljenja. Malo pred njegovim desetim letom pa je prišel v župnijo mlad župnik Janez Pucelj, ki je imel velik vpliv na Strletovo duhovno življenje. V mladem fantu je spoznal tudi veliko nadarjenost in duhovni poklic. Ker je imel Strle pri vpisu v škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani že več kot 14 let, je moral napraviti po enem letu privatni izpit čez dve leti gimnazije in pripravil ga je ravno domači župnik Janez Pucelj. Brez njega ne bi bilo nič z gimnazijo.

Po letu in pol obiskovanja gimnazije mu je umrla še mama (8. 1. 1932). Tedaj si je zavestno izbral drugo mater – Marijo, kakor je kasneje sam zapisal. Po končani gimnaziji, ki jo je opravil z odliko, je leta 1936 vstopil v semenišče in bil 29. junija 1941 (na začetku druge svetovne vojne) posvečen za duhovnika. Še pred posvečenjem so ga predstojniki določili za študijskega prefekta v Marijanišču, kjer je bil zadolžen za bodoče učiteljiščnike. Po posvečenju je eno leto bival v semenišču, nato pa je bil ponovno v Marijanišču, tokrat odgovoren za gimnazijce. Tako rekoč čez noč so ga jeseni 1944 poslali v Novo mesto, kjer je prevzel verouk v vseh razredih novomeške gimnazije.

Po vojni je bil trikrat zaprt: Najdaljši je bil drugi zapor. Trajal je točno pet let (1947-1952). Od leta 1952 do začetka leta 1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, kjer se je ves posvetil dušnemu pastirstvu, vmes pa pridno študiral in pisal, tako da je na izrecno željo škofa Vovka postal profesor na teološki fakulteti, kjer je začel predavati v letnem semestru leta 1957. Leta 1959 se je preselil v Ljubljano in se z vsem srcem posvetil delu na teološki fakulteti, vmes pa je bil od 1963 do konca leta 1965 še neuradni urednik Družine. Ob koncu tedna je do leta 1965 hodil pomagat na različne župnije, od tedaj naprej pa vse do svoje smrti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev, ki je leta 1966 postala župnijska cerkev. Še dan pred smrtjo je v tej cerkvi maševal in spovedoval. Svoje zemeljsko življenje je zaključil 20. oktobra 2003.

p. Andrej Pirš FSO

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96. Primerjava s čudežem v Lancianu in s svetim sindonom ter sudarijem

Po teh dogodkih je dr. Castañon naročil, naj se laboratorijski izvid, narejen na drobcu hostije iz Buenos Airesa, primerja z analizo čudeža v Lancianu, tudi tokrat ne da bi razkril izvor vzorca. Znanstveniki, ki so naredili to primerjalno analizo, so zaključili, da se oba izvida nanašata na isto osebo in oba pripadala krvni skupini AB+. Ta kri je značilna za moškega, ki se je rodil na Bližnjem Vzhodu. DNK je enak tistemu na svetem sindonu (torinskem platnu) in na sudariju (Veronikinem potnem prtu) v Oviedu na Španskem.

Samo vera v izredni Božji poseg nam lahko da logičen odgovor. Bog želi, da se zavemo njegove resnične navzočnosti v Evharistiji. Evharistični čudež v Buenos Airesu je izreden, znanstveno raziskan in naravno nerazložljiv dogodek. Prek tega znamenja želi Jezus v nas prebuditi živo vero v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji, resnično, ne simbolično. Samo z očmi vere, ne z našimi človeškimi očmi, ga lahko vidimo pod podobo posvečenega kruha in vina. V Evharistiji nas Jezus vidi, ljubi in želi rešiti. Nadškof Bergoglio je postal kardinal leta 2001 in ta čudež je bil objavljen po dolgih in temeljitih raziskavah. Dr. Castañon, ki je bil prej ateist, se je spreobrnil in postal katoličan ter pričuje o evharističnem čudežu.

Danes je v cerkvi evharističnega čudeža neprekinjenjo evharistično češčenje. Število obiskovalcev vedno bolj raste. Govorijo tudi o čudežnih dogodkih.

Vsak evharistični čudež je znamenje, ki kaže na resničnost čudežev po vsem svetu, ki se vsak dan dogajajo na naših oltarjih, kjer se kruh in vino spreminjata v resnično poveličano Kristusovo telo in kri.

Povzeto po internetnih poročilih

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Znanstvene analize

Izvedene so bile temeljite znanstvene analize, ne da bi sodelujoči vedeli za izvor tkiva in krvi. Glede na to, da hostija v vodi več let ni razpadla, je msgr. Bergoglio, ki je medtem postal nadškof Buenos Airesa, naročil znanstvene analize. Tisti, ki so jih izvajali, niso vedeli za izvor snovi, ki so jo raziskovali. Analiza je bila najprej izvedena v laboratoriju v Buenos Airesu, kjer so ugotovili, da imata kri in tkivo z belimi in rdečimi krvničkami značilnosti živega človeka z utripajočimi celicami kot da bi bile v srcu.

Leta 1999 so se obrnili na doktorja Ricarda Castañóna Gómeza, znanega bolivijskega nevropsihofiziologa, da izvede dodatne teste na obeh 'primerih', iz leta 1992 in 1996. Dne 6. oktobra 1999 je dr. Ricardo Castañón [Rikárdo Kastanjón] ob navzočnosti nadškofovih predstavnikov odvzel vzorec krvavečega mesa od spremenjene hostije iz leta 1992 in 1996 in ju poslal, kakor sam pripoveduje, v genetični laboratorij Forence Analitycal v San Francisco v Združene države. Dne 28. januarja 2000 so objavili, da so v poslani snovi našli človeški DNK. Potrdili so, da gre za človeško kri z genetskim kodom. Vzorca sta bila poslana tudi Johnu Walkerju na univerzo Sydney v Avstraliji. Ta je ugotovil, da gre za mišične celice in bele krvničke, obojne nepokvarjene. Raziskava je pokazala, da sta bili tkivi vneti in da je oseba, kateri sta pripadali, pretrpela traumo. Leta 2003 je prof. Walker obvestil Castañóna, da poslana vzorca »moreta ustrezati« vnetemu srčnemu tkivu.

Da bi zadevo bolj natančno raziskali, so poslali vzorce enemu največjih strokovnjakov za srčne bolezni in sodnemu izvedencu dr. Fredericu Zugibu v Združenih državah na Kolumbijski univerzi v New Yorku. Njegovo poročilo je nastalo 26. marca 2005:

»Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca. Naj spomnim, da levi srčni prekat poganja kri v vse dele telesa. Srčna mišica, ki smo jo analizirali, je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Prepričan sem, da je bilo srce živo, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo, ker potrebujejo živ organizem, ki jih vzdržuje pri življenju. Njihova navzočnost torej potrjuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Vrh tega so bele krvničke prodrle v tkivo, kar kaže na to, da je bilo srce pod močnim stresom, kot da je njegov lastnik utrpel silne udarce po prsih.«

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata spremenjenima hostijama.

Dva Avstralca, novinar Mike Willesee in odvetnik Ron Tesoriero, sta bila priči te analize. Novinar Mike Willesee spada med najbolj znane novinarje v Avstraliji. Pozneje je postal katoličan. Ker sta poznala izvor vzorčnega tkiva, sta bila osupla nad izjavo dr. Zugiba. Mike Willesee je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Dr. Zugiba je izjavil, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Tedaj je novinar razodel zdravniku, da so gmoto, iz katere je bil odvzet vzorec, od leta 1996 dalje hranili mesec dni v navadni in potem tri leta v destilirani vodi in šele potem so leta 1999 odvzeli vzorec za analizo. Dr. Zugiba je, zelo presenečen nad temi dejstvi, izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

Še bolj presenečen je bil, ko je od zdravnika Castañona izvedel, da je analizirani vzorec delček posvečene bele nekvašene hostije, ki se je na skrivnosten način spremenila v krvaveče človeško meso. Osupel nad to informacijo je dr. Zugiba odgovoril: »Kako in zakaj se posvečena hostija lahko spremeni in postane živo človeško bitje, ostane za znanost nepojasnjena skrivnost, ki je povsem onkraj moje pristojnosti.«

Od leta 1996 do 2005 je minilo devet let, v vzorcu pa so se celice še vedno gibale. Bele krvničke v mrtvem mesu razpadejo v 15 minutah.