Molitev je hčerka vere

Kdor resnično veruje, je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj pokaže. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz ter razodevanje učinkovitega Božjega delovanja. Kako je to res, kaže izjava nekega duhovnika:

"Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga."

V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je dejal: "Molitev je dejanje vere: molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade."

Poglejmo še misel ameriškega kozmonavta Jamesa Irwina: "Pomembnejše je, da je Bog v srcih ljudi na zemlji, kakor da ljudje letijo okoli Lune."

James Clark Maxwell

 James Clark Maxwell(+ 1879), matematik in fizik, je nad vrata laboratorija v Cambridgeu dal napis iz 111. psalma: "Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse, ki jih ljubijo."

Spomnimo se na Božje naročilo prvima človekoma v raju: "Napolnita zemljo in si jo podvrzita!" (1 Mz 1,28).

An

Albert Einstein

Albert Einstein pravi: "Znanost brez vere šepa, vera brez znanosti je slepa."

Vera je v pomoč znanosti, ker spodbuja človeka, da vestno in zavzeto raziskuje božje stvarstvo.         

Wernher von Braun

Poučno je, kar pravi Wernher von Braun (* 1912), oče vesoljskih poletov, brez katerega bi človeška noga verjetno še ne stopila na Luno:

"Poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika ... Znanost in vera nista nasprotnici. Narobe, sestri sta. Ko se znanost trudi, da bi čim več spoznala o stvareh, si vera prizadeva, da bi čim bolje razumela Stvarnika. Z naravoslovno znanostjo človek teži za tem, da bi obvladoval naravne sile okoli sebe, vera pa hoče obvladovati naravne sile v človeku samem ...

Materialisti v 19. stoletju in njihovi nasledniki v 20. stoletju so nam hoteli dopovedovati, da bomo mogli živeti brez vere v Stvarnika, ko nam bo znanost omogočila, da bomo več vedeli o stvareh. Doslej smo z vsakim novim odgovorom naleteli na nova vprašanja. Bolj ko poznamo zapletenost atomske strukture, naravo življenja ali mojstrski načrt ozvezdij, več razloga imamo, da občudujemo krasote božjega stvarstva."

Francoski znanstvenik Louis Pasteur

Francoski znanstvenik Louis Pasteur je na vprašanje o skrivnosti tolikih njegovih odkritij vedno pokazal na klečalnik, ki ga je imel v kotu svojega laboratorija, in rekel: "Sem le učenček, ki ga Bog prime za roko, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je položil v naravo."

Leta 1881 je bil v Parizu kongres, na katerem so se zbrali največji znanstveniki, pisatelji in politiki tedanjega časa. Med njimi je bil tudi Pasteur. Glavni govornik Conderau je svoj govor končnal takole: "Vera izvira izključno iz strahu pred neznanim, torej je vzrok vere nevednost."

Pozneje je Pasteur govoril s Conderauom in ga vprašal:

"Ste trdno prepričani, da vera izvira samo iz strahu in nevednosti?"        

"Seveda! Čim bolj postaja človek izobražen, tem bolj bledi v njem vera v Boga, dokler znanost vere ne bo povsem izbrisala."

"Poznam tudi izjeme," je odvrnil Pasteur. "So ljudje, ki v svojih laboratorijih odkrivajo čudovite skrivnosti življenja, pa so kljub temu še vedno prepričani o veličini in vsemogočnosti Boga ... Znanost vodi k Bogu."

"Še daleč ne," je odvrnil Conderau. "Res so danes še take iluzije, ker nam ni uspelo razložiti vsega, toda jutri ..."

"Jutri! Toda jaz verujem danes! Danes moram vedeti, ali je Bog! Jutri bi utegnilo biti prepozno, kajti lahko se zgodi, da še to noč umrem. Zato verujem danes in bom veroval tudi jutri, ker mi znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti na vse skrivnosti, ki me obdajajo; samo Bog in vera mi to razložita."

"Potem, gospod, ne boste nikoli velik človek in kot znanstvenik se ne boste nikoli uveljavili."

Tako je odgovoril Conderau, a se je pošteno zmotil. V začetku 20. stoletja so raziskovali, kdo naj bi bil po javnem mnenju največji Francoz v zgodovini. Največ glasov je dobil Pasteur.

Kakor vsak človek tudi znanstvenik potrebuje dopolnila v veri. Dober znanstvenik ni samo zakopan v svoj laboratorij. Ne ukvarja se samo z različnimi poskusi in meritvami. On tudi veliko razmišlja, povezuje, sklepa, sicer ne bi iskal dopolnila v veri.

Res je, da Boga ne odkrijemo niti z mikroskopom niti s teleskopom, ker ni predmet poleg drugih predmetov, sonce poleg drugih sonc. Če bi ga odkrili na ta način, bi ne bil Bog, ampak neka stvar.

Mikroskop in teleskop pa lahko pomagata k razmišljanju in k postavitvi vprašanja: Ali Bog biva? Če znanstvenik razmišlja in se sprašuje po zadnjih temeljih in vzrokih, se srečuje z vprašanjem Boga. Če znanstvenik ni veren, tega ni krivo njegovo znanje, temveč drugi razlogi, npr. nezgledno življenje kristjanov. Če bi biologi, kemiki, fiziki zanikali Boga, ga ne bi zaradi biologije, kemije, fizike. 

Znanost in vera si ne nasprotujeta

Profesor Daniel O'Connor iz Los Angelesa v Združenih državah Amerike, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestrami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošnjo: "Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja."

Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.

Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so videti, kako bo najslavnejši kirurg vračal zdravje svoji materi. Ko je O'Connor vzel v roke kirurški nož, je samozavestno rekel: "Naj se pokaže, kaj za srečo ljudi zmoreta znanost in napredek!"

Globoko je zarezal v tkivo telesa, ki mu je dalo življenje. Prišel je do tvora. Tedaj mu je omahnil nož iz rok. Opotekel se je in z največjo težavo dejal: "Tu ne morem več pomagati. Mati ima neozdravljivo bolezen - raka."

Asistent je zašil rano. Kirurg pa je spoznal, kako se je prav pri njegovi materi vsa stavba znanosti naenkrat zrušila. Svoji materi ne more pomagati. Kmalu za tem je mati v omotici počasi govorila besede: "Ljuba Mati večnega življenja, reši njegovo dušo pogubljenja." Te besede so bile kot daljni odmev iz lepe in srečne mladosti. Zadele so ga v živo. Pohitel je k materi in jo v solzah začel tresti: "Mati, zbudi se! Zbudi se!" Ko se je mati zbudila, ji je zagotovil, da je Marija uslišala njeno prošnjo: "Mati, verujem, verujem v Boga, kakor si me ti učila, verujem trdno in zvesto." Mati je z blaženim nasmehom spregovorila: "Bog naj te blagoslovi in Marija naj te varuje v življenju. Srečno živi! Sedaj se lahko poslovim s sveta v veselem upanju, da se snideva v nebesih."

Bolníca je kmalu umrla, a sin zdravnik je ozdravel. Spoznal je, da je resnična rešitev človeštva le v veri in da tudi znanost in napredek z vero dobita novo luč, moč in lepoto.

Pred nekaj desetletji so ljudje mislili, da bo znanost rešila vse probleme. Res je rešila marsikaj, a s sabo prinaša tudi nove probleme. Aprila 1986 je eksplodiral eden od štirih jedrskih reaktorjev v Černobilu in s svojim žarčenjem zastrupil svet. Strahotna černobilska katastrofa je omajala prepričanje ljudi glede napredka in sploh glede preživetja človeštva. Da se kaj takega lahko ponovi, se je pokazalo v največji jedrski nesreči po Černobilu 11. marca 2011 na Japonskem v atomski elektrarni Fukušima-Daiči kot posledica močnega potresa in cunamija. Prihod neozdravljive bolezni "aids" vodi ljudi glede vsesplošnega napredka znanosti k skromnosti. Okolje je vsak dan bolj onesnaženo in človeštvu grozi katastrofa. Ljudje vedno bolj ugotavljajo, da se znanstveni dosežki lahko obrnejo proti tistim, ki jih neodgovorno uporabljajo.

Trapist brat Jean Pierre, ki ga je Devica Marija rešila

Gre za zgodbo sedmih menihov trapistov iz Tibhirine v Alžiriji, ki so jih leta 1996 ugrabili in ubili islamski teroristi, našli so le njihove glave. Edini preživeli v ugrabitvi v Tibhirine, brat Jean Pierre, je sedaj menih pri Madonna d'Atlante v Maroku. On meni, ne da bi znal razložiti zakaj, da mu je Devica Marija večkrat rešila življenje.

»Da, Devica Marija me je varovala. Bil sem v vojni bolnišnici v Heidelbergu februarja 1943. Ranjence iz Rusije so dovažali z vlaki. Mene so poslali zaradi bolezni na očeh. Odgovorni zdravnik mi je dejal 's temi očmi ne moreš na fronto'. Prepričan sem, da mi je Marija rešila življenje, saj sem večkrat v življenju prejel milost, ki je ne znam razložiti, da sem se izognil hudim nevarnostim. Prvič, ko sem bil star pet let, sem se za las izognil, da me voz ni povozil. Voznik me ni videl. Konj je imel svoje kopito že nad mojimi prsmi, vendar je konj kopito nenadoma ustavil, ni ga spustil name. Drugič sem bil v Fezu leta 1997, kjer smo bili po dogodku v Tibhirine. Strop v moji sobi se je utrgal. Skozi prah sem videl grede, ki so letele name in vendar sem se pravočasno umaknil, ne vem, kako. In seveda rešitev iz Tibhirine«.