Profesor Daniel O'Connor iz Los
Angelesa v
Združenih državah Amerike, svetovno znani kirurg, ki je mnogim
pomagal do
zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem
je rad
ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa
vera in
molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil
deležen verske
vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestrami redno molil.
K večerni
molitvi so dodajali prošnjo: "Ljuba Mati večnega življenja, reši
mojo dušo
pogubljenja."
Po odlično
končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in
kmalu postal profesor
medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko
znanost in v moč
kirurškega noža.
Na božič 1943 je
operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših
zdravnikov je
bilo pri operaciji. Hoteli so videti, kako bo najslavnejši
kirurg vračal
zdravje svoji materi. Ko je O'Connor vzel v roke kirurški nož,
je samozavestno
rekel: "Naj se pokaže, kaj za srečo ljudi zmoreta znanost in
napredek!"
Globoko je
zarezal v tkivo telesa, ki mu je dalo življenje. Prišel je do
tvora. Tedaj mu je
omahnil nož iz rok. Opotekel se je in z največjo težavo dejal:
"Tu ne
morem več pomagati. Mati ima neozdravljivo bolezen - raka."
Asistent je
zašil rano. Kirurg pa je spoznal, kako se je prav pri njegovi
materi vsa stavba
znanosti naenkrat zrušila. Svoji materi ne more pomagati. Kmalu
za tem je mati
v omotici počasi govorila besede: "Ljuba Mati večnega življenja,
reši
njegovo dušo pogubljenja." Te besede so bile kot daljni odmev iz
lepe in
srečne mladosti. Zadele so ga v živo. Pohitel je k materi in jo
v solzah začel
tresti: "Mati, zbudi se! Zbudi se!" Ko se je mati zbudila, ji je
zagotovil, da je Marija uslišala njeno prošnjo: "Mati, verujem,
verujem v
Boga, kakor si me ti učila, verujem trdno in zvesto." Mati je z
blaženim
nasmehom spregovorila: "Bog naj te blagoslovi in Marija naj te
varuje v
življenju. Srečno živi! Sedaj se lahko poslovim s sveta v
veselem upanju, da se
snideva v nebesih."
Bolníca je kmalu
umrla, a sin zdravnik je ozdravel. Spoznal je, da je resnična
rešitev človeštva
le v veri in da tudi znanost in napredek z vero dobita novo luč,
moč in lepoto.
Pred nekaj
desetletji so ljudje mislili, da bo znanost rešila vse probleme.
Res je rešila
marsikaj, a s sabo prinaša tudi nove probleme. Aprila 1986 je
eksplodiral eden
od štirih jedrskih reaktorjev v Černobilu in s svojim žarčenjem
zastrupil svet.
Strahotna černobilska katastrofa je omajala prepričanje ljudi
glede napredka in
sploh glede preživetja človeštva. Da se kaj takega lahko ponovi,
se je pokazalo
v največji jedrski nesreči po Černobilu 11. marca 2011 na
Japonskem v atomski
elektrarni Fukušima-Daiči kot posledica močnega potresa in
cunamija. Prihod
neozdravljive bolezni "aids" vodi ljudi glede vsesplošnega
napredka
znanosti k skromnosti. Okolje je vsak dan bolj onesnaženo in
človeštvu grozi
katastrofa. Ljudje vedno bolj ugotavljajo, da se znanstveni
dosežki lahko
obrnejo proti tistim, ki jih neodgovorno uporabljajo.
