FATIMA – OKNO UPANJA (16) Drugo prikazanje Božje Matere 13. junija 1917

Bila je sreda. Ta dan so v župniji Fatima slavili župnijskega zavetnika sv. Antona Padovanskega, ki je bil po narodnosti Portugalec, zato so imeli velik narodni praznik. Mati in sestre so vedele, kako rada ima Lucija slavja, zato so govorile:

»Nas prav zanima, ali boš šla na praznik ali v Covo da Iria govorit s tisto Gospo!«

Mati je dala hčerki dovoljenje, da gre v Irijsko globel, sama pa je sklenila, da bo odšla skrivaj, da bo opazovala svojo hčerko, če bo ta res odšla tja. Kljub temu sklepu pozneje ni šla, ampak se je odpravila le k maši v Fatimo. Pozneje je na zaslišanju povedala in dr. Formigon je zapisal, da je med potjo razmišljala, »da je napravila narobe, ker ni šla na kraj prikazovanja, ker bi utegnili otroke zaradi laži pretepsti. Vendar se ni marala izpostaviti sramoti, ki bi jo doživela, če ne bi bilo nič.«

Olimpija in njen mož sta odšla na praznovanje svetega Antona, čeprav je Jacinta mamo prejšnji večer povabila:

»Mama, jutri ne hodite na praznovanje! Pojdite v Irijsko globel! Tja bo prišla naša Gospa.«

Mati, ki hčerki ni verjela in je mislila, da je Irijska globel le pretveza, da bo lahko šla na praznovanje svetega Antona, je odgovorila:

'Ti hočeš iti na praznovanje svetega Antona, ne pa v Irijsko globel.'

»Sveti Anton ni lep.«

'Zakaj ne?'

»Ker je naša Gospa lepša. Jaz pojdem v Irijsko globel z Lucijo in Frančiškom. Če bo naša Gospa rekla, naj gremo na praznovanje svetega Antona, bomo pa šli.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Odeti v Božjo ljubezen do sveta

Fatimsko svetišče je v sedemletni pripravi na obhajanje stoletnice Marijinih prikazovanj to pastoralno leto posvetilo prikazanju v mesecu juliju. Naslov teme je: Odeti v Božjo ljubezen do sveta. V vsebinsko zelo bogatem prikazanju poudarjamo Božjo ljubezen do sveta kot vidik, ki povezuje, in razsežnost, ki omogoča, da obravnavamo različne vsebine fatimskega sporočila, ki se prepletajo v tem prikazanju.

Navdih za takšen naslov teme izhaja iz molitve, ki jo je Marija naučila pastirčke v mesecu juliju: »O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.« Ta molitev jasno izraža motivacije vseh žrtev, ki so jih pastirčki darovali: »iz ljubezni do tebe«. Da bi se odzvali Božji ljubezni, ki so jo močno izkusili, so bili pastirčki pripravljeni žrtvovati se za grešnike in v zadoščenje za grehe storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki jim jo je Marija dala spoznati in izkusiti in na katero so se skušali odzvati.

Prikazanje v juliju je zaznamovano s še eno molitvijo, ki jo je Marija naučila pastirčke: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Še enkrat je osnova tudi te molitve ljubezen: ljubezen Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili.

Poleg tega v julijskem prikazanju Marija zaupa pastirčkom tako imenovano »Skrivnost«, ki nam je, potem ko je bila enkrat razodeta, odkrila neizmerno Božjo ljubezen do sveta in pokazala Boga, ki, zato ker nas neizmerno ljubi, ne dopušča, da bi se naša zgodovina usmerila proti prepadu.

Tema tega pastoralnega leta nas, prek fatimskega sporočila, zopet pripelje v srčiko krščanskega sporočila: razodetje, da je Bog Ljubezen. »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«(1 Jn 4,16). Pričujoča tema nas vabi k ozaveščenosti o veliki Božji ljubezni do nas. Obenem je izziv, da to ljubezen do Boga in do bratov konkretno živimo, po vzoru pastirčkov.

p. Carlos Cabesinhas, rektor fatimskega svetišča

Šopek Materi Mariji

Vse Marijino življenje lahko strnemo v eno besedo: češčenje. Češčenje je popolno služenje Bogu, ki zaobjema vse dolžnosti, ki jih ima  ustvarjeno bitje do svojega Stvarnika. Marija je prva častila učlovečeno Besedo, Jezus je bil v njenem telesu, ne da bi še kdo na zemlji vedel za to. Naš Gospod je imel v telesu Device Marije dostojno bivališče! Nikoli več ni imel zlatega ciborija ali monštrance, ki bi bila dragocenejša in čistejša od telesa Device Marije! Marijino češčenje ga je razveseljevalo bolj kot češčenje vseh angelov. »Bog je postavil svoj tabernakelj v sonce,« pravi psalmist; in to sonce je Marijino Srce.

V Betlehemskih jaslicah je Marija prva počastila svojega Božjega Sina. Ona ga je počastila s popolno in nesebično ljubeznijo Matere Device, po besedah Svetega Duha; za njo so ga počastili sveti Jožef, pastirji in Modri: Marija je tista, ki je odprla tok tej ognjeni reki, ki bo preplavila ves svet.

sv. Julien Eymard

Zelo ljubim blaženo Devico Marijo in da bi ji to dokazala, se trudim, da bi ji v vsem ugajala in se o vseh svojih potrebah in željah v srcu posvetovala z njo. Kako čudovit in kako ganljiv zgled je Devica Marija. Po Mariji, z Marijo in v Mariji bom šla k Jezusu in bom vsa njegova. O ko bi vedeli, kako prijetno in globoko združitev uživajo duše, ki živijo v družbi Jezusove in naše Božje Matere!

Marta Robin

Argentinskega prvaka v tenisu Juana Martina Del Porta so v Parizu okradli, medtem ko se je pripravljal, da se z vlakom  Eurostar odpelje v London na prvenstvo, ki se je pričelo z njegovo zmago. V torbi, ki so mu jo ukradli, je imel tudi dragocen rožni venec, ki mu ga je blagoslovil in podaril argentinski papež Frančišek. Zmaga, ki jo je v Londonu dosegel, mu ni vrnila nasmeha. »Ukradli so del mene, del mojega življenja, ne morem, da ne bi mislil na to, zelo me boli,« je dejal Del Porto. »Velika čast in razlog za ponos je imeti nekaj, kar je blagoslovil papež. Ne morem več moliti s papeževim rožnim vencem, vendar ne bom nikoli pozabil te njegove geste!«

Un minuto con Maria

V hiši Device Marije lahko bolje ovrednotimo vrednost nadnaravnega življenja in globoke duhovnosti. V njenem življenju ni nobenega dejanja, nobene niti najmanjše misli, ki ne bi bila navdihnjena od Jezusa, in niti ene minute, ki bi jo ona preživela daleč od njega. Marijino življenje je povsem ponotranjeno. V njej ni ločitve med akcijo in kontemplacijo, kontemplacija prežema akcijo, akcija pa izvira  iz kontemplacije.

kardinal Van Thuan

Redovnica v Hitlerjevi sobi

Šele v nebesih bomo podrobneje spoznali posredovanja, ki so jih opravljali svetniki na zemlji, da bi človeka spravili z Bogom, kakor tudi njihov vpliv na zgodovino. Bog pošilja svoje prijatelje na dom kakšne osebe. Kot poznavalec in načrtovalec pošilja tisoče najboljših ljudi, da poskrbijo za nasprotnika in dosežejo sporazume, ki lahko spremenijo potek vojne. Med temi Božjimi poslanci prednjači mati Yuonne - Aimee zato, ker je imela dar bilokacije [bivanja na dveh krajih hkrati] in ker se je tako mogla srečevati z najbolj neverjetnimi osebami v kateremkoli delu sveta. Kadarkoli je lahko tekoče govorila jezik tistih, h katerim jo je pošiljal Bog, in je mogla celo brati njihove časopise!

Nekaj let pred svojo smrtjo leta 2002 je oče Labutte, duhovni voditelj Yuonne - Aimee, obiskal mojo skupnost v Iffendicu v Bretanji in izpričal številne dogodke iz njenega življenja. Eden od teh se me je dotaknil, ker je nekoliko razkril, kako je naš Oče v nebesih skrivnostno pomnožil svoje napore, da bi se njegovi otroci vrnili k njegovemu Srcu.

Pred koncem druge svetovne vojne je bila mati Yuonne - Aimee v Malestroitu v Franciji. Doživela je bilokacijo. Znašla se je v Nemčiji, v Hitlerjevi pisarni. Ko je presenečeni mogočnež pred seboj zagledal nepovabljeno redovnico, je iz predala potegnil pištolo in ustrelil. Vse kaže, da v primerih bilokacije telesa niso ranljiva, ker mati Yuonne - Aimee ni omahnila. Še drugič je Hitler ustrelil, toda sestra je ravnodušno vztrajala. Hitler je okamenel in buljil vanjo. Od Boga mu je prinesla sporočilo, ki je vsebovalo jasno zahtevo (oče Labutte nam sporočila ni razkril). Hitler jo je zavrnil, vsaj ta dan. Mati Yuonne - Aimee se je nato približala ogromnemu zemljevidu Evrope, ki je prekrival steno pisarne. S prstom je pokazala mesto in rekla Hitlerju: »Ko prideš sem, boš poražen.« Tako se je tudi zgodilo. O kako strašna je človekova svobodna odločitev, ko se vsiljuje pred vztrajna Božja posredovanja.

s. Ammanuel Mailland, Ukradene hostije, iz knjige Skriveno Dijete Medjugorja, 298–300.

Ukradene hostije

Mati Yuonne - Aimee je velika francoska mistikinja, ki je umrla leta 1951, stara 49 let. Imela je veliko darov. Med drugim se ji je včasih dogajalo, da jo je Kristus opozoril, če so bile hostije oskrunjene. Danes nekateri trdijo, da ni prave Jezusove navzočnosti izven slavljenja svete maše. To je velika zmota. Poglejmo pismo, ki ga je Yuonne - Aimee napisala očetu Creteu 31. marca 1923 v Parizu.

»Dragi oče, pišem vam, ko v sebi ohranjam Jezusa. Prejšnjo noč  mi je moj Ljubljeni dejal, naj ga poiščem v hiši osebe, ki je od sobote hranila hostijo, a jo je nevredno prejela pri angelski mizi. Čim se je ta nesrečna duša vrnila na svoje mesto, jo je vzela iz ust in dala v robček, da jo ponese domov in jo oskruni. Zaprosila sem Jezusa, da mi izroči to osebo in o vsem tem sem pripovedovala svojim prijateljem v ulici Monsieur (v Parizu), da bi tudi oni molili za to ubogo izgubljeno dušo.

To noč sem se ravnala po napotku najljubeznivejšega Gospoda Jezusa, odšla v hišo te zelo imenitne osebe, ki mi je sama prišla odpret vrata. Prebledela je, nakar mi je rekla, naj ji sledim. Odvedla me je v svojo dnevno sobo in odprla škatlico na mizi. Notri je bila hostija!

Vzela sem jo, nato pa sem se ravnala po Gospodovem navdihu in se pogovorila s to nesrečno žensko, ki je prelivala solze iskrenega kesanja.

S svojim dragocenim zakladom na srcu sem se vrnila na svoj dom. Pol dveh zjutraj je bilo. Moj Ljubljeni me je med potjo nagovarjal: 'Varuj me', mi je dejal: 'dokler ti ne rečem, da ukrepaš, ko ti razkrijem svojo voljo.'« (Yuonnin duhovni voditelj ji je rekel, naj hostijo, ki jo je nosila s seboj, zaužije in v podobnem primeru vedno stori enako!).

Yuonne nadaljuje svoje pismo: »Istega večera mi je Jezus naročil, da sem ga še isto noč ponovno vzela iz drugega doma, kjer je tudi bil oskrunjen. O, ubogi Jezus, moj Ljubljeni, kako te nekateri ne ljubijo!«

V svojih poznejših prizadevanjih se je Yuonne včasih vračala poškodovana, a s hostijo, ki jo je otela bogokletnikom in so jo ti bili. Zelo kruto je trpela zaradi oseb, ki so oskrunile hostije in za katere je Gospoda prosila spreobrnjenja. Pogosto jo je Jezus v nočeh po najdbi hostij združeval s svojim trpljenjem, da je zadoščevala za bogoskrunstva. Ko se je to dogajalo, Yuonne - Aimee še ni bila redovnica. Stara je bila komaj dvajset let. Pozneje je vstopila v samostan avguštink v Malestroitu v Franciji. 

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (5) Evharistija je dar mojega prebodenega Srca

Predragi moj učenec, moja ljubezen do tebe je dosegla vrhunec v daritvi na križu. Takrat mi je vojak s sulico prebodel Srce. Iz njega sta pritekli kri in voda.

V mojem prebodenem Srcu je vse osredotočeno na ljubezen: kri, ki pomeni, da sem ti s svojo smrtjo na križu izkazal ljubezen do konca; voda, ki pomeni Svetega Duha, ki je Ljubezen. Oboje se združuje v sveti Evharistiji. Potrebno je, da se temu evharističnemu Srcu približaš z ljubeznijo, kajti bogato je za vse, ki ga kličejo. On daje živo vodo, ki teče v večno življenje. Povezanost z Evharistijo je povezanost z mojim Srcem in s Svetim Duhom. V Evharistiji se ti najbolj približam. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz mojega Srca, se more in mora prenoviti. Sveta Evharistija je najodličnejši dar mojega prebodenega Srca.

V mašni daritvi, v svetem obhajilu in v navzočnosti pod podobo kruha ti podarjam notranje bogastvo svojega Srca, svojo neizmerno ljubezen. Moje prebodeno Srce je zate, iz ljubezni do tebe, popolnoma izkrvavelo. Tako je simbol največje ljubezni do tebe in vsega človeštva. V Evharistiji se najbolj nazorno in konkretno razodeva, kar je zapisal apostol Janez, da je Bog ljubezen.

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni, usmili se me! Kako malo sem ti bil doslej hvaležen! Kako poredko sem ti vračal tvojo neizmerno ljubezen! Kako površno in mlačno sem doslej sodeloval pri mašni daritvi in te prejemal v svetem obhajilu. Daj mi milost, da bom vsaj nekoliko občutil in uresničil tisto, kar izraža molitev sv. Janeza Vianneya:

Ljubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost, da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu. 

+ Marjetki Smrekar namesto cvetja na grob

V 69. letu romanja v obljubljeno deželo nebes se je v velikonočni osmini, 24. aprila 2014, končalo zemeljsko življenje invalidke Marjetke Smrekar in njeno čudovito pričevanje, da je tudi življenje na vozičku in skozi bolečino lahko srečno. Rodila se je 3. junija 1945 v Tomaju na Krasu. Invalidka je bila od rojstva, na vozičku pa od 15. leta dalje. Pozitiven pogled na življenje, na svetost življenja, ji je omogočala njena globoka vera. V svojem intervjuju je povedala: “Ko sem spoznala, da me ima Bog rad, takrat se je moje življenje obrnilo v pozitivno smer. Sedaj vidim, da je moja invalidnost Njegov načrt.”

Marjetkina otroško predana in iskrena duša odseva v njenih pesmih in proznih sestavkih, ki so pričevanje njene Bogu predane vere. Izšli so v več knjižicah.

Že od začetka leta 1985 je bila zelo dejavna članica Bernardove družine v Stični. Rada je prihajala molit v našo kapelo. Njena pisma smo objavljali v našem glasilu V Materini šoli. Z veseljem in v spodbudo sem daljše obdobje spremljal duhovno rast njene duše, ki je bila vedno odprta za vse dobro in plemenito ter usmerjena na rast v svetosti. Njeno središče je bil Jezus. V njem je našla smisel svojega življenja.

V pismu 28. marca 2003 je zapisala: »Doživljam pomlad na križu in v veselju. Križ je moje krhko telo, večkrat v tiho darovani preizkušnji, veselje pa mi daje Gospod sam, ko me po duši boža s svojo srčno bližino in moji bolezni daje zaupanje v ozdravitev. Jezus mi sproti pomaga ostati mirna. Saj se mi ne more nič zgoditi, ne da bi bil Gospod ob meni. Vse bolj sva eno, združena na vsakem koraku. To je veselje, ki ni za ta svet; veselje v veri in zaupanju.«

Tako je sama označila svoje življenje z dvema besedama: križ in veselje, kljub trpljenju in včasih celo zaradi trpljenja veselje in sreča, ki ju daje Jezus. Poglejmo nekaj njenih zgovornih besedil.

»Tebi, brat, sestra, želim povedati, da sem srečna – srečna vsakokrat, ko me nagovori Jezus. Bogata in polna je Njegova govorica. Poslušam jo, ko molim v kapeli, pri maši, ko govorim z ljudmi ... Posebno rada prisluhnem govorici, ki mi jo daje Jezus po svoji svetopisemski besedi. Lahko rečem: bolj ko jo sprejemam, več moči imam. Vem, da me Jezus s svojo in našo Mamo Marijo sprejema, posluša, razume in tudi spodbuja, uči.«

»Ker mi odpoved pomeni vrednoto, spet in spet združenje z Jezusom na križu, se zavedam, kako sem lahko v veri bogata, če le hočem in delam po Božji volji. Zato ni dneva brez vsebine, že ob zavesti, da sem, da mi Jezus ponuja samega sebe za srečo, milost, blagor. Imam najboljšo popotnico: s križem za Jezusom! Križ je zagotovilo za večno srečo.«

»Prepuščam se Jezusu in Mariji, obema globoko zaupam! Vsak trenutek mojega življenja bolj poznata kakor jaz sama. To me napolnjuje z radostjo in mi daje poguma.«

Seveda tudi pri Marjetki ni šlo vse gladko, brez boja. Zapisala je: »Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam je Jezus iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast naše vere, smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti. Eno je: v preizkušnjah tarnati, biti potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati prostor Jezusu, Njegovi moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti, toda ko jo zaslutiš, začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi sam. Stopaš s prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj! Oprijela sem se te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho sprejeti z duhom vere za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me kakšna situacija opozori: umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z grenkim.«

»Tihe so moje žrtve za Jezusa. Več jih je, močnejša sem v sebi. Tako raste sreča v veri, krepi se mir srca. Življenje vedno bolj postaja vrednota. Moja žrtev, moj napor je v Jezusovih očeh pomemben. To prinaša zmago in navdušenje. Navdušenje pomaga, da sprejemam ljudi, ki mene težko sprejemajo, in tudi, da sama ostajam mirna. Smisel in vrednota žrtve naj bi nas navduševala za dobro, za darovanje v dejanju in resnici. Truditi se moramo, da bi bili dobri, ker je Jezus dober.«

»Bolj skušam zavestno pozabljati nase, več topline in Božje modrosti prejemam. Ta mi govori: 'Trdna bodi. Veš, vse tu na zemlji je minljivo in, kar je hudega, nerazumljivega, daje smisel naši večnosti. Da, v večnosti bo vse jasno, vse pravično. O, kako me preplavlja ta tolažeča zavest! Življenje na zemlji MORA biti preskušano, mora nas učiti, če želimo biti sprejeti pri Jezusu, ko bo čas (…). Tudi ko trpim, je v meni še vedno prostor za notranje veselje in moč. Brez tega ne bi zmogla nobenega napora. Z Jezusom zmorem vse! In v tem je moja gotovost, vsa moja vsebina.«

Marjetkina duša je že spoznala, da je v večnosti vse jasno, vse pravično in nobeno darovano trpljenje, nobena preizkušnja ni brez plačila pri Jezusu, ki ga je z vso predanostjo ljubila. Njen čudovit zgled in njene plemenite besede pa so luč na naši življenjski poti. Naj nas v vsaki težavi opogumljajo njene besede: »Z Jezusom zmorem vse!«

Priporočajmo se Marjetki! Jezus, pred katerim je toliko premolila in kateremu je darovala svoje življenje na invalidskem vozičku in v bolniški postelji, jo bo uslišal.

Če boste poslali kakšne spomine na Marjetko, bodo objavljeni v našem glasilu.

p. Anton