V 69. letu romanja v obljubljeno deželo
nebes se je v velikonočni osmini, 24. aprila 2014, končalo zemeljsko življenje
invalidke Marjetke Smrekar in njeno čudovito pričevanje, da je tudi življenje
na vozičku in skozi bolečino lahko srečno. Rodila se je 3. junija 1945 v Tomaju
na Krasu. Invalidka je bila od rojstva, na vozičku pa od 15. leta dalje.
Pozitiven pogled na življenje, na svetost življenja, ji je omogočala njena
globoka vera. V svojem intervjuju je povedala: “Ko sem spoznala, da me ima Bog
rad, takrat se je moje življenje obrnilo v pozitivno smer. Sedaj vidim, da je
moja invalidnost Njegov načrt.”
Marjetkina otroško predana in iskrena
duša odseva v njenih pesmih in proznih sestavkih, ki so pričevanje njene Bogu
predane vere. Izšli so v več knjižicah.
Že od začetka leta 1985 je bila zelo
dejavna članica Bernardove družine v Stični. Rada je prihajala molit v našo
kapelo. Njena pisma smo objavljali v našem glasilu V Materini šoli. Z veseljem in v spodbudo sem daljše obdobje spremljal
duhovno rast njene duše, ki je bila vedno odprta za vse dobro in plemenito ter
usmerjena na rast v svetosti. Njeno središče je bil Jezus. V njem je našla
smisel svojega življenja.
V pismu 28. marca 2003 je zapisala:
»Doživljam pomlad na križu in v veselju. Križ je moje krhko telo, večkrat v
tiho darovani preizkušnji, veselje pa mi daje Gospod sam, ko me po duši boža s
svojo srčno bližino in moji bolezni daje zaupanje v ozdravitev. Jezus mi sproti
pomaga ostati mirna. Saj se mi ne more nič zgoditi, ne da bi bil Gospod ob
meni. Vse bolj sva eno, združena na vsakem koraku. To je veselje, ki ni za ta
svet; veselje v veri in zaupanju.«
Tako je sama označila svoje življenje z
dvema besedama: križ in veselje, kljub trpljenju in včasih celo zaradi
trpljenja veselje in sreča, ki ju daje Jezus. Poglejmo nekaj njenih zgovornih
besedil.
»Tebi, brat, sestra, želim povedati, da
sem srečna – srečna vsakokrat, ko me nagovori Jezus. Bogata in polna je Njegova
govorica. Poslušam jo, ko molim v kapeli, pri maši, ko govorim z ljudmi ...
Posebno rada prisluhnem govorici, ki mi jo daje Jezus po svoji svetopisemski
besedi. Lahko rečem: bolj ko jo sprejemam, več moči imam. Vem, da me Jezus s
svojo in našo Mamo Marijo sprejema, posluša, razume in tudi spodbuja, uči.«
»Ker mi odpoved pomeni vrednoto, spet in
spet združenje z Jezusom na križu, se zavedam, kako sem lahko v veri bogata, če
le hočem in delam po Božji volji. Zato ni dneva brez vsebine, že ob zavesti, da
sem, da mi Jezus ponuja samega sebe za srečo, milost, blagor. Imam najboljšo
popotnico: s križem za Jezusom! Križ je zagotovilo za večno srečo.«
»Prepuščam se Jezusu in Mariji, obema
globoko zaupam! Vsak trenutek mojega življenja bolj poznata kakor jaz sama. To
me napolnjuje z radostjo in mi daje poguma.«
Seveda tudi pri Marjetki ni šlo vse
gladko, brez boja. Zapisala je: »Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam je Jezus
iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast naše vere,
smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti. Eno je: v
preizkušnjah tarnati, biti potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati
prostor Jezusu, Njegovi moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti,
toda ko jo zaslutiš, začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi
sam. Stopaš s prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj!
Oprijela sem se te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho
sprejeti z duhom vere za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me
kakšna situacija opozori: umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z
grenkim.«
»Tihe so moje žrtve za Jezusa. Več jih
je, močnejša sem v sebi. Tako raste sreča v veri, krepi se mir srca. Življenje
vedno bolj postaja vrednota. Moja žrtev, moj napor je v Jezusovih očeh
pomemben. To prinaša zmago in navdušenje. Navdušenje pomaga, da sprejemam
ljudi, ki mene težko sprejemajo, in tudi, da sama ostajam mirna. Smisel in
vrednota žrtve naj bi nas navduševala za dobro, za darovanje v dejanju in
resnici. Truditi se moramo, da bi bili dobri, ker je Jezus dober.«
»Bolj skušam zavestno pozabljati nase,
več topline in Božje modrosti prejemam. Ta mi govori: 'Trdna bodi. Veš, vse tu
na zemlji je minljivo in, kar je hudega, nerazumljivega, daje smisel naši
večnosti. Da, v večnosti bo vse jasno, vse pravično. O, kako me preplavlja ta
tolažeča zavest! Življenje na zemlji MORA biti preskušano, mora nas učiti, če
želimo biti sprejeti pri Jezusu, ko bo čas (…). Tudi ko trpim, je v meni še
vedno prostor za notranje veselje in moč. Brez tega ne bi zmogla nobenega
napora. Z Jezusom zmorem vse! In v tem je moja gotovost, vsa moja vsebina.«
Marjetkina duša je že spoznala, da je v
večnosti vse jasno, vse pravično in nobeno darovano trpljenje, nobena
preizkušnja ni brez plačila pri Jezusu, ki ga je z vso predanostjo ljubila.
Njen čudovit zgled in njene plemenite besede pa so luč na naši življenjski
poti. Naj nas v vsaki težavi opogumljajo njene besede: »Z Jezusom zmorem vse!«
Priporočajmo se Marjetki! Jezus, pred
katerim je toliko premolila in kateremu je darovala svoje življenje na
invalidskem vozičku in v bolniški postelji, jo bo uslišal.
Če boste poslali
kakšne spomine na Marjetko, bodo objavljeni v našem glasilu.
p. Anton
